3. člen ZKZ

Postavitev kovinske konstrukcije za namene oglaševanja - enako je mogoče ugotoviti za namestitev oglaševalskega panoja na kmetijski objekt, tj. kozolec, na kmetijskem zemljišču - pomeni, da se zemljišče uporablja v nasprotju z njegovim namenom, in ni pravno pomembno, ali oglasni pano kogarkoli moti, ali se košnja oziroma kakšna druga kmetijska dejavnost opravlja nemoteno ter ali se zemljišču in rastlinam škoduje. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi najemne pogodbe na obravnavani enoredni kozolec postavila oglaševalski pano. Prav tako ni sporno, da je obravnavana nepremičnina po namenski rabi kmetijsko zemljišče, na njem pa stoji kmetijski objekt - (enoredni) kozolec. Ob tako ugotovljenem relevantnem dejanskem stanju je pravilna presoja tožene stranke, da se tako kozolec kot kmetijsko zemljišče s tem, ko je na kozolcu postavljen oglaševalski pano, ne uporabljata v skladu s svojim namenom.

Pogoj za gradnjo pomožnih kmetijsko gozdarskih objektov na kmetijskih zemljiščih je obstoj kmetije oziroma stavbnih zemljišč kmetije. Stavbno zemljišče je zemljišče, ki je s prostorskimi akti namenjeno graditvi objektov. Stavbno zemljišče kmetije tako v bistvu predpostavlja tudi obstoj nekega objekta te kmetije. Pomožni kmetijsko-gozdarski objekti pa morajo biti namenjeni tej kmetiji oziroma njeni kmetijski dejavnosti. Tožnica ni izkazala, da ima kmetijo s stavbnimi zemljišči, zaradi katere bi bila gradnja pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov dovoljena na območju "K1", skladno z določilom 3. odstavka 34. člena OPN, izven 30 m pasu, ki obkroža stavbna zemljišča kmetije.

Tožnica je pridobila naravovarstveno soglasje, vendar pa ji, enako kot preostali dve soglasji, to še ni dalo pravice postaviti objekt na kmetijsko zemljišče, pač pa le določilo naravovarstvene pogoje, ki jih je treba upoštevati pri gradnji. Z drugimi besedami, tožnica je sicer pridobila več soglasij, ne pa tudi soglasja, da je postavitev kmečke lope na njenem kmetijskem zemljišču dopustna po določbah OPN.

Podlago za ugotovitev, ali je enostavni objekt, kot ga je postavil tožnik, dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, je treba iskati v občinskih prostorskih aktih. Toženka ni v celoti ugotovila niti vrste objekta, ki ga je postavil tožnik, niti iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ali ta objekt stoji na delu parcele, ki je po namenski rabi kmetijsko ali gozdno zemljišče (ali oboje). Zgolj na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bi bilo namreč mogoče zaključiti, ali je objekt, ki ga je postavil tožnik, (ne)dovoljen v skladu z določbami občinskih prostorskih aktov.

Pogoj za inšpekcijsko ukrepanje je izpolnjen, kolikor investitor na kmetijsko zemljišče poseže na način, ki ga predpisi ne dopuščajo, to je v konkretnem primeru, če na takem zemljišču postavi kmečko lopo, pa ne izpolni vseh pogojev za postavitev takega objekta, kot jih določajo občinski prostorski akti, in s tem zemljišča ne uporablja v skladu z njegovim namenom. Zgolj izpolnitev vseh s predpisi zahtevanih pogojev bi namreč tožnici dopuščala postavitev lope na kmetijskem zemljišču.

Takrat veljavni 3. člen ZKZ je določal, da je določitev zemljišč, primernih za kmetijsko predelavo ali za drug namen, možna le v planskih aktih Republike Slovenije in lokalnih skupnosti. Tudi sedaj veljavna 2. in 3. člen ZKZ določata, da se kmetijska zemljišča določijo s prostorskimi akti lokalnih skupnosti. Na podlagi prve alineje B) točke 107. člena ZKZ je kmetijski inšpektor pristojen prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

Opiranje na podatke potrdila o namenski rabi zemljišča iz 105. člena ZPNačrt je tudi v postopku za odobritev pravnega posla (in sploh prometa s kmetijskimi zemljišči po določbah ZKZ) po mnenju sodišča pravilno. Drugostopenjski organ je za potrdili z dne 17. 9. 2008 in 24. 9. 2009, v katerih je potrjena namembnost predmetnih zemljišč za izkoriščanje rudnin, ker izvor podatkov ni razviden (v potrdilih navedeni podatki niso podprti z grafičnim delom prostorskega akta), pravilno presodil, da take namembnosti zemljišč ne izkazujeta, ter se oprl kot na verodostojno potrdilo z dne 18. 9. 2009, ki navaja, da so zemljišča po namenski rabi kmetijska zemljišča in na odgovor občine z dne 7. 3. 2011, da so ne glede na izdanih več različnih potrdil predmetna zemljišča po namenski rabi kmetijska zemljišča.

Kasneje, po dani ponudbi, nastala pravna dejstva (odločba in vpis zaznambe) ne pomenijo, da se pri odločanju o statusu zaščitene kmetije ne upoštevajo, kajti odločba, izdana po prvem odstavku 4. člena ZDKG, ima deklarativni (ugotovitveni) značaj in samo ugotavlja pravno posledico, ki sledi iz zakona glede na ugotovljeno dejansko stanje. Deklarativna odločba pa pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega stanja, v primeru ugotavljanja pravnega stanja – statusa kmetije - je to od časa nastanka lastninskega in katastrskega stanja, ki ga je pri izdaji odločbe treba upoštevati. Tožeča stranka ni izkazala statusa kmetijske organizacije, izkazati bi namreč morala izpolnjevanje pogoja za leto 2005, ko je sprejela ponudbo. Zemljišča, ki so po katastrski kulturi sadovnjak, štejejo za kmetijska obdelovalna zemljišča, za katera po določilu 22. člena ZDKG velja prepoved odtujitve.

Ker je predmetno zemljišče v planskih aktih opredeljeno kot stavbno, je odločitev upravnega organa, da zavrže vlogo za odobritev pravnega posla s tem zemljiščem pravilna. Tožnikove navedbe o dejanski (kmetijski) rabi predmetnega zemljišča ne vplivajo na odločitev v zadevi.

Dejstvo, da sedaj na spornih nepremičninah stojijo določeni objekti, ne omogoča zaključka ali so ti objekti obstojali tudi v času uveljavitve ZSKZ, torej dne 11. 3. 1993, toženka pa ob upoštevanju pravočasnih trditev in predloženih dokazov ni uspela dokazati, da bi na nepremičninah, ki se nahajajo ob lovskem domu (kateri ni predmet tega pravdnega postopka) obstojali takšni objekti – stavbe, zaradi katerih zemljišče ni bilo kmetijsko zemljišče ali da je bila za sporne nepremičnine predlagana sprememba njihove namembnosti.

Da je ureditev predkupnih pravic po ZKZ specialnejša od ureditve v SPZ, kaže predvsem dejstvo, da je tudi po 23. čl. ZKZ solastnik prvi predkupni upravičenec. S trenutkom sprejema ponudbe pogodba še ni sklenjena; tedaj je doseženo le soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe, s tem pa za prodajalca nastane tudi obveznost, da z osebo glede na prednostni vrstni red podpiše pogodbo pod pogoji iz ponudbe.

Sprememba statusa zemljišča je lahko le posledica takšne določitve v ustreznih državnih ali občinskih aktih. Tedaj, ko ponudnik prejme izjavo kupca o sprejemu ponudbe po določbah ZKZ, je doseženo soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe v smislu 15. čl. OZ. S sprejemom ponudbe je nastala za prodajalca tudi zaveza, da, upoštevaje 23. člen ZKZ, z osebo, ki je sprejela ponudbo, podpiše pisno prodajno pogodbo pod pogoji iz ponudbe, glede katerih je med pogodbenikoma že bilo doseženo soglasje in so razvidni iz prodajalčeve ponudbe in kupčevega sprejema le te. V prid takšni razlagi govori tudi zahteva po pisnosti pogodbe o prodaji nepremičnine za njeno veljavnost, določbe ZKZ o tem, da je potrebno pogodbo predložiti upravni enoti v odobritev in pravila zemljiške knjige. Tožniku v takšnem primeru tako ni mogoče odreči sodnega varstva.

Upoštevajoč sistematično, pa tudi namensko razlago, v skladu s katero ni mogoče zanemariti osrednjega namena ZKZ, ki je v smotrni izrabi zemljišč v kmetijske namene in njihovem varstvu, ne pa v pridobivanju kmetijskih zemljišč za vsako ceno, se lahko za kmetijska zemljišča štejejo samo tista nerodovitna zemljišča, ki jih je mogoče za kmetijsko proizvodnjo usposobiti z ekonomsko upravičenimi stroški.

Izdano lokacijsko dovoljenje je podlaga za odmero odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Podatki zemljiškega katastra so podlaga za določanje kulture zemljišča, če se ne dokaže nasprotno.

Odškodnina za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča se odmeri na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki veljajo v času izdaje lokacijskega dovoljenja.