UPRS Sklep in sodba I U 864/2026

1. Tožba se v delu, s katerim tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov tega postopka, zavrže.

2. V preostalem se tožba zavrne.

Izpodbijana odločba

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Ugotovila je, da z dnem izvršljivosti odločitve o zavrnitvi mednarodne zaščite postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo Ljudsko demokratično republiko Alžirijo (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo v izvorno državo (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 6. izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 27. 2. 2026 pri toženki vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Svoje istovetnosti ob podaji prošnje ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta. Toženka mu je verjela, da prihaja iz Ljudske demokratične republike Alžirije, da je državljan te države in sprejela, da sta njegovo ime in priimek takšna, kot ju je navedel ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru in kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Toženka navaja, da tožnik prošnjo utemeljuje s strahom pred nedoločenimi terorističnimi skupinami v kraju Jijel. Pri tem se sklicuje na uboj strica po očetovi strani okoli leta 2005 oziroma 2006. Dogodek je opisal kot nasilno smrt, ki se je zgodila pred očmi njegovih staršev. Ti se zdaj bojijo, da bi se podobno lahko zgodilo tudi njemu. Na splošno se sklicuje tudi na obstoj nasilja na tem območju. Izvajale naj bi ga neznane teroristične skupine iz hribovitih predelov. Po pripovedovanju drugih, so te skupine izvajale napade predvsem na policijo in vojsko ter na posameznike, ki so se vrnili iz Evrope ali so služili vojaški rok. Tožnik se boji, da bi bil v primeru vrnitve lahko izpostavljen nevarnosti napada. Konkretnih groženj ali neposrednih incidentov, ki bi ga osebno zadevali, v času svojega bivanja v izvorni državi ni ne zatrjeval ne posredno izkazal. Iz njegovih nadaljnjih izjav izhaja, da je po dogodku s stricem še več let živel v izvorni državi, tako v kraju Jijel kot tudi v Alžiru. Glede tega ni navajal težav, ki bi kazale na njegovo osebno ogroženost. Državo je zapustil šele več let po navedenem dogodku.

4. Hkrati je v svojih navedbah izpostavljal tudi ekonomske razloge za odhod iz izvorne države. Opisoval je slabe življenjske razmere, nestabilne dohodke družine in željo po delu ter izboljšanju življenjskega standarda. Iz njegovih izjav še izhaja, da ob podaji prošnje ni imel jasnega cilja glede iskanja zaščite, temveč je želel predvsem bivanje in možnost dela v Evropi.

5. Uradna oseba je tožnika seznanila tudi z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Ljudsko demokratično republiko Alžirijo na seznam varnih držav.

6. Toženka je po izvedenem postopku ocenila, da tožnikovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), ravno tako ne z razlogi resne škode (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik v svojih navedbah navaja teroristične napade, ki naj bi se po njegovih besedah začeli že v 90. letih, ko sam še ni bil rojen (2001), oziroma umor strica, ko je bil tožnik še majhen otrok. Zaradi časovne nedoslednosti in dejstva, da tožnik osebno ni bil priča dogodkom iz tega obdobja, njegovih navedb ni mogoče obravnavati kot dokaz konkretne osebne ogroženosti ali individualnega preganjanja. Gre za splošne, nedoločne informacije, ki temeljijo na govoricah in zgodovinskih opisih območja. Tožnik tudi ni mogel natančno opredeliti, kdo naj bi bili storilci terorističnih napadov ali kako bi ga konkretno ogrozili. V času napada na strica sam ni bil neposredno ogrožen, od smrti strica do odhoda iz Alžirije pa kljub več letnemu bivanju v izvorni državi ni bil žrtev ali tarča nasilja. Navedbe o uboju strica se zato ne morejo šteti kot dokaz njegove osebne ogroženosti. Tudi ni mogoče skleniti, da bi bil individualno preganjan. Prav tako ni imel poklica, kot ga je imel stric.

7. Toženka še ugotavlja, da je tožnik že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, marca 2023, kot razlog za zapustitev Alžirije navajal delo in željo po pomoči družini ter izboljšanju življenjskega standarda. Pri tem je pojasnil, da bi sicer moral živeti "na črno". Ob tem je tudi jasno povedal, da v resnici ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, a ga je v postopek vključila policija. Ob podaji druge prošnje februarja 2026, je kot glavni razlog za odhod iz države ponovno navedel delo in finančne težave. Pojasnil je, da ni bil seznanjen s postopki in da je želel le pridobiti kartico prosilca in bivanje v azilnem domu, kasneje pa pojasniti, zakaj je zapustil Alžirijo. Toženka poudarja, da se od prosilca, ki trdi, da je ogrožen, pričakuje, da bo na odločitev o prošnji počakal v varni državi, če bi res obstajala neposredna nevarnost. Tožnik pa je po lastnih navedbah več let potoval po številnih evropskih državah (Turčija, Bolgarija, Srbija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Italija, Francija, Švica, Belgija). Njegove navedbe in ravnanje jasno nakazujejo, da je bil odhod iz države predvsem ekonomsko motiviran, ne pa posledica osebnega preganjanja ali ogroženosti.

8. Toženka zaključi, da ob ugotovljenem tožnik ob vrnitvi v Alžirijo ne bi bil izpostavljen resni škodi ali preganjanju, temveč da je izvorno državo zapustil predvsem zaradi ekonomskih motivov ter želje po zaposlitvi, kar pa ne sodi v institut mednarodne zaščite. Prav tako ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1. Zato je treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

9. Navedla je še, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. O tem je toženka v postopku seznanila tudi tožnika, razlogi iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, v smislu, da Alžirija zanj ni varna izvorna država pa tudi v ničemer niso izkazani.

   Tožba

10. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo. Predlaga, da ji sodišče ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

11. Nikakor se ne strinja, da je njegova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena. Že na osebnem razgovoru kot tudi ob podajanju prošnje za mednarodno zaščito je povedal, da je glavni razlog za odhod iz Alžirije, da se tam ni več počutil varnega. Strah ga je bilo raznih tolp in teroristov. Odkar so mu ubili strica ga je bilo predvsem strah in se je zavedal vsakodnevnih nevarnosti, ki v takšnem okolju prežijo na majhnega človeka. Sodišče (pravilno toženka) navaja v smislu, da očitno strah ni bil tolikšen, da je še toliko časa po smrti strica živel v Alžiriji. Vendar se nihče ni vprašal, zakaj. Izkoristil je prvi trenutek in finančno zmožnost, da je šel iz Alžirije in se rešil vsakodnevnega strahu. Pri 5 letih iz Alžirije ni mogel in je razlogovanje tožene stranke neprimerno.

12. V Alžiriji ne pomeni, da si na varnem oz. v varni državi, če ni vojne. Ne gre je primerjati z Evropo, kar je želel tožnik izpostaviti, a toženki ni bilo razumljivo. V Alžiriji res ni dela, ki bi bilo solidno plačano in zagotovo ekonomski razlogi obstajajo. Vendar niso poglavitni razlog za odhod iz države. Če bi se vrnil, bi bil preganjan že zato, ker se je vrnil in ker so ljudje tam žrtev nasilja, nestrpnosti in zaničevanja.

13. Poleg tega so se v Alžiriji ob smrti predhodnega predsednika pričeli protesti. Situacija v državi je vse slabša. V Alžiriji so že predhodno imeli številne slabe izkušnje s terorizmom, kriminal je vseskozi v porastu in je okolje za življenje sila neugodno.

    Odgovor na tožbo

14. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in kot neutemeljene obrazloženo zavrača vse tožbene navedbe.

    Dokazni postopek

15. Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis, ki se nanaša na zadevo ter priloge A 1 do A 3 sodnega spisa, ki ju je predložil tožnik. Zaslišalo je tožnika.

    Presoja sodišča

    K sodbi (točka II. izreka)

16. Tožba ni utemeljena.

17. Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjana ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite pa so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

18. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 2o. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).

19. Okvir prošnje za mednarodno zaščito tako začrta prosilec.¹ Sodišče ugotavlja, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 (sploh) ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku. Tudi po oceni sodišča je toženka pravilno in argumentirano obrazložila, da so v konkretnem primeru tožnikove navedbe o strahu pred preganjanjem posplošene, povsem ne konkretizirane, da tožnik ni izkazal osebnega preganjanja, niti da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Sodišče pravilnih razlogov za navedene zaključke zato ne bo ponavljalo in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

20. Tožnik niti z navedbami, da v Alžiriji še nisi na varnem, če ni vojne, da tam ni dela, da so slabi ekonomski pogoji ter da so ljudje žrtve nasilja, nestrpnosti in zaničevanja, ne more uspeti. Po že ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi. Gre za splošno stanje v državi, ki mu je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Alžirije. Institut mednarodne zaščite, kot je prav tako večkrat poudarilo Vrhovno sodišče, varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1.² Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.³

21. Povsem pavšalne so tudi navedbe tožnika, da so se v Alžiriji ob smrti predhodnega predsednika pričeli protesti in da je situacija v državi vse slabša. Tožnik ne pove, kako konkretno naj bi to vplivalo na njegov položaj. Sodišče takih navedb ne more niti preizkusiti.

22. Odločitev toženke je tako pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), razen v delu, s katerim tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva povrnitev stroškov.

    K sklepu (točka I. izreka)

23. Tožnikova pooblaščenka je svetovalka za begunce. Ti imajo skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika, zato je tožbo v tem delu zavrglo (1. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
    -------------------------------
    ¹ Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.
    ² Primerjaj Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 1o. 2023 in druge.
    ³ Tako izrecno Vrhovno sodišče v zadevi I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, ki se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 83/2024 z dne 9. 4. 2024.