11. člen ZMZ-1

Sporna vloga ne vsebuje nobenih bistveno novih, izvirno s tožničine strani oblikovanih dejanskih ali pravnih argumentov, zaradi česar jo je tudi po presoji sodišča mogoče ovrednotiti le kot drugo vlogo po tretji alineji 2. točke tarifne številke 30 OT.

Tudi v postopku mednarodne zaščite je treba upoštevati pravico do domneve nedolžnosti in do obrambe, ki vključuje - sicer v omejenem smislu - tudi privilegij zoper samo-obtožbo iz 48. člena Listine v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine tudi v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec ima v postopku mednarodne zaščite ali v postopku naknadne prošnje obveznost, da predloži dokaze ali/in da navede nova dejstva v zvezi z njegovim strahom pred preganjanjem ali resno škodo, hkrati pa ga ob tem v primeru okoliščin, ki kažejo na uporabo izključitvene klavzule, varuje domneva nedolžnosti v upravnem postopku in upravnem sporu. Privilegij zoper samo-obtožbo je nujno v tovrstnih postopkih omejen z določbo 21. člena ZMZ-1 oziroma z določbo 64. člena ZMZ-1, ki nalaga prosilcu obveznost, da utemelji subjektivni strah pred preganjanjem ali resno škodo tudi v zvezi z novimi dejstvi in dokazi. O tem pravnih implikacijah domneve nedolžnosti mora biti prosilec v postopku ustrezno obveščen. To pravno implikacijo domneve nedolžnosti pa je tožena stranka spregledala v tem primeru, saj je tožnik utemeljeval razlog, da ni strahu pred smrtno kaznijo v Pak

Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Na táko prosilčevo možnost ne more vplivati ureditev iz sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1, skladno s katero sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v treh delovnih dneh. Gre namreč za instrukcijski rok, zaradi česar lahko sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve izda sodbo kljub prekoračitvi tega roka.

Tožnica je s tožbo z dne 19. 10. 2018 sprožila upravni spor, četudi ji je prosilec A. A. predhodno preklical pooblastilo za zastopanje že dne 17. 10. 2018 in s tem seznanil tako tožnico, kot tudi Ministrstvo, zato je utemeljen in logičen zaključek tožene stranke, da tožnica, ker ni imela izkazanega pooblastila prosilca za vložitev tožbe, ni upravičena do nagrade za sestavo tožbe z dne 19. 10. 2018 in tudi ne do nagrade za preostale uveljavljane izvensodne storitve.

Toženka priznava tožbene navedbe in se s tožbo strinja, zato sodišče tudi upoštevajoč določbo prvega odstavka 214. člena ZPP šteje tožnikove navedbe v tožbi za resnične in utemeljene. Vloga 5-3-19 je bila vložena dne 5. 3. 2019 (in ne leta 2020, kot je zapisano v izpodbijani odločbi), vložena torej pravočasno, bila je potrebna, zato odločitev toženke, da stroškov za vlogo 5-3-19 tožniku ne prizna, ni pravilna.

Kriterij, na podlagi katerega je svetovalec za begunce upravičen do zvišanja vrednosti storitve je ta, da je storitev opravljena na zahtevo ministrstva. Tožnica po mnenju sodišča izpolnjevanja navedenega kriterija ni verjetno izkazala, saj je zgolj zatrjevala, da je bila s strani tožene stranke kontaktirana, ali bi prevzela zastopanje pridržanega prosilca za mednarodno zaščito, ne da bi za svoje tovrstne navedbe predložila kakršenkoli dokaz. Ker tožena stranka tožnici ni priznala stroškov za poziv k odpravi ukrepa omejitve gibanja po uradni dolžnosti, ki ga je tožnica izkazala kot potrebnega, je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Vsebina prvega odstavka 5. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce se ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje 11. člen OT. Tožena stranka bi pri odmeri stroškov morala upošteva tisto vrednost točke, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe (torej novo vrednost 0,60 EUR). Ker ni postopala tako, je storila kršitev iz 1. točke prvega odstavka 237. člena ZUP.

Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Glede na določbo drugega odstavka 5. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcev za begunce je kriterij, na podlagi katerega je svetovalec upravičen do zvišanja vrednosti storitve ta, da je storitev opravljena na zahtevo ministrstva. Je pa tožena stranka nepravilno postopala, ko tožnici stroškov za poziv na odpravo ukrepa omejitve gibanja po uradni dolžnosti ni priznala. Postopek neposrednega nadzora na podlagi četrega odstavka 84. člena ZMZ-1 je bil pričet na pobudo tožnice. Ker tožena stranka tožnici ni priznala stroškov za poziv k odpravi ukrepa omejitve gibanja po uradni dolžnosti, ki ga je tožnica izkazala kot potrebnega, je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Ustavno skladna je le taka razlaga 4. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcev za begunce, da trimesečni rok, v katerem mora oziroma more svetovalec za begunce predložiti stroškovnik ministrstvu, prične teči z dnem, ko mu je vročena pravnomočna sodna odločba upravnega ali vrhovnega sodišča.

Plačilo nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcem za begunce je vezano na zagotavljanje pomoči v zvezi s postopkom pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem. Pri tem lahko prosilec za podporo in pravno pomoč izbere le enega svetovalca iz imenika svetovalcev ter se z njim dogovori in ga pooblasti za zastopanje. V konkretnem primeru, ko med strankama ni sporno, da je tožeča stranka imela (določen čas) pooblastilo prosilca za mednarodno zaščito za zastopanje, bi morala tožena stranka kot pristojni organ, glede na določbo 9. člena ZMZ-1, najprej preveriti ali je v zadevi prosilca, za katero je bila prvotno za zastopanje pooblaščena tožeča stranka, že pravnomočno odločeno ali ne, ter v nadaljevanju po potrebi ugotoviti trajanje pooblastilnega razmerja ter obseg storitev in stroškov, ki/če jih je svetovalka za begunce opravila v času veljavnega pooblastilnega razmerja za prosilca in v skladu z ugotovljenim odločiti o zahtevi tožeče stranke.

Sodišče ugotavlja, da se je navedeni pravilnik pričel uporabljati 13. 5. 2017, torej po pravnomočnosti odločitve Vrhovnega sodišča RS o zadevi, v zvezi s katero je tožnica vložila predmetni zahtevek oziroma stroškovnik. To pa pomeni, da tožnica utemeljeno ugovarja uporabi tega pravilnika za nazaj, torej za postopek, ki je bil nesporno pravnomočno končan pred njegovo uveljavitvijo. Skladno s 155. členom Ustave RS namreč zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Podzakonski predpis, to je Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce, glede na to, da ZMZ-1 v 11. ali kateremkoli drugem členu ne določa roka za uveljavljanje pravice do povrnitve stroškov in nagrade za svetovalce za begunce, roka sploh ne bi smel določiti, saj zakon (ZMZ-1) te obveznosti ni opredelil.

Na podlagi 5. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcev za begunce so za dejanja pravne pomoči pred Upravnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem svetovalci upravičeni do nagrade in povračila stroškov, pri čemer se smiselno uporabljajo drugi odstavek 25. člena, 36. člen ter 1., 2. in 3. poglavje 3. dela in 6. del tarife, razen tarifne številke 6002, iz Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Slednjega je nadomestila OT, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 22, dne 9. 1. 2015, veljati pa je začela naslednjega dne po objavi, tj. 10. 1. 2015. V konkretnem primeru se torej uporablja Splošni del ter tarifna številka 30 (XIII. Upravni spor) in tarifna številka 27 (X. Izvršilni postopek) iz Posebnega dela OT, ker Pravilnik ne določa drugače. Iz tožbenih navedb je razvidno, da se tožnica ne strinja le z zavrnilnim delom. Sodišče je zato izpodbijani sklep presojalo le v tem delu, v katerem pa je tožnica uspela. Sodišče je meritorno odločilo o pravici v sporu polne jurisdikcije, v skladu z načelom ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena

Tako odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, kot tudi svetovalec za begunce, ne glede na to, ali gre za odvetnika ali ne, sta zavezana opravljati svoje delo strokovno, pošteno in vestno. Oba nudita pravno pomoč pred sodišči, pri čemer je delo svetovalca za begunce omejeno na Upravno in Vrhovno sodišče v zvezi s postopki po ZMZ-1. Oba zasledujeta pravne interese in koristi svoje stranke oziroma prosilca za mednarodno pomoč in izvajata storitve brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno gre po presoji sodišča za enako vsebino in naravo njunega dela, kar skladno z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS terja enako obravnavo tudi glede odmere nagrad - tj. enako uporabo določb ZOdv, ki se nanašajo na plačilo za delo za zastopanje pred sodišči, pri odmeri nagrade za delo in povračilu stroškov, tako za odvetnike, kot tudi svetovalce za begunce.