22. člen ZMZ-1

Za priznanje mednarodne zaščite mora pritožnik izkazati preganjanje (27. člen ZMZ-1) ali resno škodo (28. člen ZMZ-1). Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element.

Zaporna kazen, določena v zakonodajni določbi, v skladu s katero so homoseksualna dejanja kazniva, lahko že sama po sebi pomeni dejanje preganjanja v smislu člena 9(1) Direktive Sveta 2004/83/ES, če se dejansko uporablja v izvorni državi, ki je sprejela tako zakonodajo. Okoliščina, da je homoseksualnost v Kamerunu kazniva, ima torej težo tudi iz vidika posledic, ki lahko čakajo tožnika, če bo vrnjen v izvorno državo.

Pritožnica se pri oceni, da dejanja, ki jih zatrjuje tožnik, ne pomenijo preganjanja, opira izključno na njegov opis preteklih dogodkov. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je namen zaščite v obliki enega od statusov varstvo osebe pred bodočim preganjanjem (ki je lahko nadaljevanje preteklega preganjanja ali začetek preganjanja, ki je prosilcu do zapustitve izvorne države le grozilo, ni pa še bilo udejanjeno) ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. Za priznanje mednarodne zaščite ni odločilno zgolj to, ali je bil prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja ali resni škodi. Zato mora pristojni organ vedno presojati, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v izvorno državo) izpostavljen tveganju.

Pritožnik bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP. Šele tedaj bi dokazno breme prešlo na toženko. Po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru. Če bi pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) iz razloga, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe - bi se moral tega razloga (logično) tudi za

Izvedena dokazna ocena tožene stranke je v nasprotju z uveljavljeno shemo kriterijev in standardov za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito. Po tej shemi velja, da mora pristojni organ upoštevati tako elemente, ki gredo prosilcu v škodo, kot tudi elemente, ki gredo prosilcu v korist glede (ne)verodostojnosti njegovih navedb. Ker tožena stranka tega ni upoštevala, gre hkrati ob kršitvi materialnega prava v tem primeru tudi za kršitev pravice do obrambe v smislu prvega odstavka 9. člena ZUP in prvega odstavka 138. člena ZUP v povezavi z interpretacijo pravice do obrambe v upravnem postopku, kot je to pravico opredelilo Sodišče EU. Prošnja se ne sme zavrniti samo zato, ker ni bila vložena v najkrajšem mogočem času, ampak se mora prošnja obravnavati in odločba izdati posamično, objektivno in nepristransko. Posamičnost, objektivnost in nepristranost pri obravnavi prošnje namreč pomeni tudi to, da ne more biti odločilen razlog za zavrnitev prošnje prosilcu dejstvo, da prosilec ni ob prvi priložnosti razkril razloga za preganjanje, če gre pri tem za občutljivo osebno okoliščino (istospolna usmerjenost). Tožena stranka v dokazno oceno ni vključila informa

Informacije o izvorni državi v zvezi s tamkajšnjim obravnavanjem istospolno usmerjenih se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalno pravo, šele če to ne bi dosegalo standardov Direktive 2013/32, pa bi imelo podlago za morebitno presojo njenega neposrednega učinka. Pri tem pa ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistven

Upoštevaje stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zaključuje, da navedena obveznost preverjanja informacij o izvorni državi ni obstajala.

Obveznost sodelovanja pristojnega organa s prosilcem iz drugega stavka določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU se nanaša na prvo fazo obravnavanja dejstev in okoliščin, ki se nanaša na ugotovitev dejstev in okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme, česar tožena stranka ni upoštevala. Nujni sestavni del ocene o (ne)verodostojnosti prosilčevih navedb je tudi upoštevanje informacij o stanju v izvorni državi, če ima prosilec zahtevek glede 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. Tožnik ni imel zahtevka v upravnem postopku, ki bi bil očitno neutemeljen, saj tožena stranka sama priznava, da informacije o stanju istospolno usmerjenih v Maroko, ki jih je tožnik predložil pred izdajo izpodbijanega akta, " v večji meri nudijo oporo" prosilčevim navedbam. Vendar pa mu tožena stranka ni verjela, da je istospolno usmerjen in sicer iz razloga, ker ni po resnici povedal za razlog za strah pred preganjanjem že tekom prve prošnje v upravnem postopku, ampak je to storil šele, ko je podal drugo prošnjo. Ta argument pa je v očitnem nasprotju s pravnimi interpretacijami Sodišča EU.

Ker v konkretnem primeru tožnik prihaja iz Irana in za to državo je bilo že v času odločanja tožene stranke splošno znano, da je varnostna situacija za (potencialne) oporečnike vladajočega režima zelo problematična, njegov zahtevek glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ni bil očitno neutemeljen. Zato bi tožena stranka z vidika ugotavljanja statusa begunca (kot tudi z vidika subsidiarne zaščite) morala pridobiti in upoštevati tudi aktualne informacije o stanju v Iranu in se ne bi smela zanesti izključno na dokazno oceno o notranji nekonsistentnosti ali/in majhni verjetnosti tožnikovih navedb. Še posebej, kadar gre za zatrjevano preganjanje iz političnih razlogov in v tej zvezi za morebitno pripisano politično prepričanje s strani akterjev zatrjevanega preganjanja, so informacije o stanju v izvorni državi ključnega pomena za dokazno oceno o stopnji tveganja za morebitno prihodnje preganjanje.

Tožena stranka sploh ni razčiščevala, kakšne vere je tožnik, ali je morda prestopil oziroma razmišlja bolj v okvirih krščanske vere kot v okvirih muslimanske vere, na kar upravičeno opozarja tožnik v tožbi in zaradi česar je podana kršitev določbe člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki je zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel v ZMZ-1. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku pa je dovolj jasno razvidno, da nasprotuje strogemu šiitskemu režimu in da naj bi po njegovih trditvah imel resne težave z režimom, ker je v bolnici govoril o Jezusu in njegovi vlogi pri ozdravitvi, dejanja preganjanja pa naj bi se odražala v zapiranju tožnika v psihiatrične oddelke, tudi v tistega, ki je pod nadzorom Etaalata, in za daljša časovna obdobja in z morebitnimi elementi prisilnega zdravljenja. V času odločanja tožene stranke namreč ni bilo nobenega indica o tem, da bi tožnik imel psihične težave, kar je tožena stranka potrdila na glavni obravnavi. Zato niso bistvene tiste ugotovitve tožene stranke v izpodbijanem aktu, zaradi katerih je tožena stranka štela, da so tožnikove trditve neverodostojne oziroma zaradi katerih je štela, da ga „ni mogoče priznati za splošno verodostojne

Tožniku ni treba dokazati preteklega preganjanja, saj preganjanja oziroma umorov njegovega sodelavca in prijatelja na poti v Logar ne bi bilo mogoče dokazati z listinskimi dokazi. Možnost pridobitve takšni listinskih dokazov je skoraj nična. Tožniku pa ni mogoče naložiti prehudega dokaznega bremena. Dejstvo, da tožena stranka ni našla v izbranih poročilih in člankih podatka, ki bi se ujemal z opisom omenjenih dveh dogodkov uboja njegovih dveh policijskih kolegov, ki jih je opisal tožnik, ne pomeni, da tožniku glede na razmere v provinci Logar ni mogoče verjeti. Tožena stranka ni imela podlage za oceno, da tožniku ni verjela, ker je ugotovila, da so bili tarče napadov predvsem pripadniki Afganistanske lokalne policije, častniki Nacionalnega direktorata za varnost, pripadniki provladnih milic, pogosto pa tudi policijski načelniki. Tega zaključka iz poročil, ki jih je uporabila tožena stranka ni mogoče narediti oziroma iz obrazložitve ni razvidno, iz katerega poročila bi to dovolj zanesljivo izhajalo. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi P.I. izhaja, da široka razlaga pojma „politično prepričanje“ kot razlog za preganjanje v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95 pomeni, da mo

Glede na vse splošne in specifične informacije, ki jih je tožena stranka pridobila o izvorni državi, in presojo tožnikovih trditev glede na te informacije,tožnikova zatrjevana osebna situacija v izvorni državi ni verjetna. Tudi če bi tožnika preprodajalec ogrožal, bi moral ta izkazati, da ga pred njim ne bi mogla zaščititi policija oziroma druge pristojne inštitucije. Tega po presoji sodišča ni uspel izkazati.

Tožena stranka je v odločbi dovolj razumljivo obrazložila, zakaj ne sledi tožnikovim navedbam o preganjanju. Iz navedenega razloga tudi po mnenju sodišča ni bilo potrebno pridobiti informacij o izvorni državi, saj je tožena stranka v odločbi tudi dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj teh informacij ni pridobila. Tožena stranka je dovolj temeljito obrazložila, zakaj je štela tožnika za neverodostojnega. Po ugotovitvah sodišča neskladja v tožnikovih izjavah niso bila le manjša.

Tožena stranka je dovolj zanesljivo ugotovila na podlagi dveh osebnih razgovorov in vpogleda v informacije o stanju v izvorni državi, vključno v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik, da tožnik ni izkazal, da je bil preganjan v obdobju 7 let od leta 2010 do 2017 po incidentu v taborišču Gdeim Izak, pa tudi, da ni bil preganjan zaradi zatrjevanih udeležb tožnika na demonstracijah za pravice prebivalcev Zahodne Sahare pred incidentom v Gdeim Izaku in da mu preganjanje tudi ne grozi v primeru vrnitve v izvorno državo. Tožnik ni bil preganjan v izvorni državi zaradi svojega političnega prepričanja. Zato njegov strah pred prihodnjim preganjanjem ni utemeljen oziroma ga tožnik ni uspel utemeljiti, pri čemer je zelo pomembno, da je tožena stranka preučila in upoštevala tudi splošne informacije v zvezi z demonstracijami za samostojno Zahodno Saharo ter specifične informacije v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik. Ne zadošča namreč, da tožnik pavšalno zatrjuje neupoštevanje informacij o izvorni državi, oziroma da je organ upošteval le informacije, ki so v prid toženi stranki. Trditve tožnika o njegovem zatrjevanem preganjanju morajo biti podprte z bo

Sodišča sicer v praksi zadeve v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite zaradi kratkih zakonski rokov za odločanje, njihove narave in pomena za prosilce obravnavajo kot nujne, vendar tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve, saj ZMZ česa takega ni določal, niti tega ne določa zdaj veljavni ZMZ-1. Vrhovno sodišče zato meni, da bi obravnava take zadeve kot nujne v smislu Odredbe, kar bi pomenilo, da roki tečejo enako kot v zadevah, ki so kot nujne določene z zakonom, pomenila poseg v pravico do pravnega sredstva brez zakonske podlage. Ocena upravnega organa oziroma sodišča o tem, ali je zatrjevano nevarnost mogoče šteti za dejanja preganjanja, ki so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic in posledično ali je pri prosilcu podan utemeljen strah pred preganjanjem, je omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih prosilec med postopkom navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ oziroma ZMZ-1). Pristojni organ sicer ugotavlja dejansko stanje po uradni dolžnosti, vendar, kot izhaja iz 22. člena ZMZ oziroma ZMZ-1, v okviru te dolžnosti preverja le izjave prosilca v povezavi z in

Utemeljeno je toženka pri oceni verodostojnosti tožnika upoštevala, da se je tožnik že v Donecku po lastni izjavi dogovoril za to, da se bo v Sloveniji (oz. Hrvaški, kot izjavi na glavni obravnavi), ukvarjal z nelegalnimi prevozi migrantov in da je bil posel vnaprej dogovorjen in organiziran. Glede na ta razlog za odhod iz Donecka, je tako vsaj vprašljiva resničnost drugih s strani tožnika zatrjevanih razlogov zakaj je zapustil Doneck. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 in posledično ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Pravilna je tudi presoja toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ob upoštevanju obširnih in utemeljenih razlogov, da minuli dogodki, na katere se je skliceval to

Nosilno stališče tožene stranke o mali verjetnosti tožnikovih izjav ne temelji na ugotovitvi, da si je na tretjem osebnem razgovoru pomagal z zapiski, čemur tožena stranka ni nasprotovala, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav, predloženih listinskih dokazov in relevantnih informacij o izvorni državi. Dokazna ocena tožene stranke glede verjetnosti tožnikovih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Ob upoštevanju s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Po presoji sodišča je tudi dokazna ocena proučenih informacij o stanju v izvorni državi v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene.

Tožena stranka bi glede na tožnikove navedbe morala bistveno natančneje ugotoviti dejansko stanje tudi s pomočjo informacij o stanju v izvorni državi glede morebitnega maščevanja Talibanov, saj naj bi pakistanski vojski izdal veliko informacij o Talibanih. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na ponovnem osebnem razgovoru zaznala nove nejasnosti v tožnikovih izjavah (kot npr. glede časa bivanja v bolnišnici, časa bivanja pri sestri oziroma teti), a ga z njimi ponovno ni soočala, je pa nanje kljub temu oprla svojo odločitev. Izjave tožnika v veliki meri ocenjuje kot malo verjetne, a ne pojasni zakaj.

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe. V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali. Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru. Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo. Listi

Ne ZMZ-1 ne Procesna direktiva II, ne zahtevata, da bi morali biti vsi razlogi za mednarodno zaščito podani že ob prvem stiku s policijo ali v lastnoročno napisani izjavi. Toženka je na podlagi odgovorov tožnika, ki jih ni štela za pravilne (ne da bi jih preverila glede na splošne informacije o državi) preuranjeno sklepala, da tožnik ni verodostojen. S tem, ko tožniku ni dala možnosti, da se izreče o po njenem ugotovljenih neskladjih v zvezi s postavljenimi vprašanji, pa je prekršila pravico tožnika do izjave v postopku in s tem pravico do enakosti v postopku. Če je toženka menila, da obstajajo neskladja glede njegove izpovedbe o voditeljih obeh gibanj, bi ga morala z navedenim soočiti, ne pa da je na podlagi ugotovljenih neskladjih (preuranjeno) sklepala o tem, da tožnik ni pripadnik gibanja Mossab. S tem je toženka prekršila tožnikovo pravico do izjave v postopku in s tem pravico do enakosti v postopku. Toženka v izpodbijani odločbi tudi ugotavlja, da jezik Igbo ni tožnikov materni jezik, kar je ugotovila s preskusom tako, da je moral tožnik prevajati besedilo iz Igbo jezika v angleščino. Pri tem iz izpodbijane odločbe ne izhaja, po kakšnem postopku je ugotov