VSRS Sodba X Ips 57/2025

1. Revizija se zavrne.

2. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 559,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1. Komisija za preprečevanje korupcije je 13. 9. 2024 sprejela Ugotovitve o konkretnem primeru, št. 06216-3/2021/54. V navedenih ugotovitvah je navedla, da ravnanja tožnika kot tedanjega predsednika uprave A., d. d. (v nadaljevanju A.) in tedanjih članov uprave A., niso bila v skladu s pričakovanjem in odgovornostjo, ki se od njih pričakuje po splošnih pravilih skrbnosti članov uprav ter še posebej v skladu s skrbnostjo, določeno v šestem odstavku Zakona o Slovenskem državnem holdingu (v nadaljevanju ZSDH-1) in predstavljajo kršitev integritete, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK). Navedeno kršitev so po navedenih ugotovitvah tožnik in ostali člani uprave A. storili s tem, ko so 29. 5. 2020 Kadrovski komisiji A. podali naročilo postopka za presojo kandidata B. B. za člana nadzornega sveta družbe C., d. d., ter nato na skupščini navedene družbe za člana nadzornega sveta predlagali tega kandidata, čeprav ta ni izpolnjeval pogoja, določenega v tretji alineji tretjega odstavka 21. člena ZSDH-1 in ne bi smel biti predlagan za kandidata za člana nadzornega sveta, saj od njegovega prenehanja funkcije ministra še ni preteklo šest mesecev.

2. Zoper navedeni akt tožene stranke je tožnik vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče). To je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) delno ugodilo tožnikovi tožbi tako, da je izpodbijani akt odpravilo v delu, ki se nanaša na tožnika in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek (I. točka izreka sodbe in sklepa), v preostalem je tožbo zavrglo (II. točka izreka sodbe in sklepa) in odločilo o stroških postopka (III. točka izreka sodbe in sklepa).

3. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pritrdilo tožniku, da bi morala toženka v obravnavanem postopku kljub temu, da je izvedla razgovor na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK), izvesti ustno obravnavo po določbah od 154. do 163. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem je zavrnilo navedbe toženke, da ji te ni bilo treba opraviti zaradi posebnosti postopka, v katerem ugotavlja kršitev integritete. Smiselna uporaba ZUP, ki jo določa četrti odstavek 15. člena ZIntPK, namreč ne pomeni, da se določbe, ki zagotavljajo spoštovanje temeljnih načel upravnega postopka (8. in 9. člen ZUP) ter ustavnih pravic in svoboščin (2., 22. in 23. člen Ustave) ne uporabljajo zgolj zato, da bi lahko toženka učinkoviteje vodila postopke. Tudi zakonodajalec v predlogu novele ZIntPK-C navaja, da morajo imeti udeleženci teh posebnih javnopravnih postopkov vse procesne pravice, ki jim gredo glede na naravo postopka. Presodilo je tudi, da je toženka neutemeljeno zavrnila tožnikov dokazni predlog za zaslišanje prič D. D. in E. E. kot nekonkretiziran in nepotreben. Toženki očita, da ni navedla, na podlagi katerih dokazov sklepa, da razgovor z njima ne bi doprinesel k razjasnitvi zadeve. Zgolj iz dejstva, da nista sodelovali na glasovanju na seji kadrovske komisije A., ne izhaja, da v postopku nominacije pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev kandidata B. B. nista sodelovali. Presodilo je tudi, da je toženka zavrnila dokazni predlog na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene. Menilo je, da bi morala toženka izvesti ustno obravnavo, na njej zaslišati tožnika in predlagane priče ter tožniku omogočiti, da se o dokazih in navedbah prič izjasni, po potrebi pa tudi izvesti soočenje. S tem, ko tožniku ni omogočila dokazovanja njegovih nasprotnih trditev na ustni obravnavi z navedenimi dokazi, je zagrešila bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar je vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanih ugotovitev.

4. Toženka je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki mu je Vrhovno sodišče deloma ugodilo in revizijo dopustilo glede dveh vprašanj:

   • 1Kakšna je pravna narava razgovora na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK oziroma ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi tožena stranka, kljub izvedenim razgovorom na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK, morala izvesti ustno obravnavo po določbah ZUP? Ali je tožena stranka s tem, ko je izvedla "zgolj" razgovor na seji senata Komisije bistveno kršila pravila postopka?

     2Ali je Upravno sodišče RS zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj meni, da sta podana dokazna predloga tožeče stranke glede zaslišanja D. D. in E. E. substancirana?

5. Na tej podlagi je tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka, v kateri predlaga, naj Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo Upravnega sodišča spremeni tako, da tožbo tožeče stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrže revizijo kot nedovoljeno, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega odgovora na revizijo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila; oziroma podrejeno, naj v celoti zavrne revizijo kot neutemeljeno, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega odgovora na revizijo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila.

1. Revizija ni utemeljena.

1. Tožeča stranka uvodoma izpostavlja, da mora Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavreči kot nedovoljeno oziroma nepopolno, saj ne izpolnjuje zakonskih pogojev, ki določajo, da morajo stranke v postopku pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, razen če same ne izkažejo opravljenega pravniškega državnega izpita, biti zastopane po odvetniku. Revizijo sta podpisala F. F. in dr. G. G., pri tem pa revidentka ob vložitvi revizije ni niti zatrjevala niti izkazala, da ima dr. G. G. opravljen pravniški državni izpit, reviziji pa ni priloženo pooblastilo F. F. za zastopanje ter potrdilo o opravljenem pravosodnem izpitu, čeprav revizija navaja, da je pooblastilo priloženo (v izvodu, ki ga je prejela tožeča stranka pooblastila ni bilo).

2. Ob pregledu listin spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v njem nahaja tako ustrezno pooblastilo F. F., ki ga je (elektronsko) podpisal dr. G. G. kot pooblastitelj (priloga B4), prav tako pa se v povezanem spisu v citirani zadevi odločanja o dopustitvi revizije X DoR 28/2025 nahaja potrdilo, da je F. F. opravila pravniški državni izpit (priloga B2). Zato so formalne predpostavke za vsebinsko obravnavo revizije izpolnjene.

1. Procesno dejansko stanje v zadevi je v bistvenem delu med strankama nesporno. Revidentka je tožniku vročila več dokumentov, tudi prvotni in drugi osnutek ugotovitev, s čimer mu je bilo omogočeno, da se je o njih izjavil. Tožnik in obravnavani osebi so se o prvem osnutku, sprejetem na seji KPK 3. 3. 2022, izjavili v skupnem odgovoru z dne 28. 3. 2022, o drugem osnutku, sprejetem na seji KPK 21. 4. 2023, pa v izjasnitvi z dne 19. 6. 2023.

2. Revidentka je v zadevi opravila razgovor na seji KPK, na katero je bil tožnik vabljen 28. 11. 2023 na podlagi 15. a člena ZIntPK. Na razgovoru so bili zaslišani tožnik in druge obravnavane osebe ter nekatere priče (H. H., I. I. in J. J.). Revidentka ob podanih tožnikovih dokaznih predlogih ni zaslišala vseh predlaganih prič, in sicer D. D. in E. E.. Po presoji sodišča je bil navedeni tožnikov dokazni predlog podan pravočasno, substancirano, in je poskušal dokazati drugačna dejstva, ki niso očitno nerelevantna, kot jih je ugotavljala revidentka, ta pa jih je zavrnila z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj se je vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu predlaganega zaslišanja teh dveh prič na končno dokazno oceno.

1. Revidentka v reviziji navaja, da za javnopravne postopke, ki so začeti in vodeni na podlagi ZlntPK, ta zakon določa posebna postopkovna pravila kot specialne določbe v razmerju do Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), sicer se v skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZlntPK smiselno uporabljajo določbe ZUP. Postopki, ki jih vodi, torej niso strogo formalizirani in podrobno regulirani postopki, ampak gre za t. i. sui generis postopke. Kadar pri vodenju postopkov zazna, da je za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja ali na predlog obravnavane osebe (tožeče stranke) treba opraviti razgovor na podlagi ZIntPK, slednjega tudi razpiše. Skladno z določbo 15.a in 15.b člena ZlntPK razgovor z vabljenimi osebami (obravnavane osebe, priče) opravi na seji senata, ki po svoji naravi in vsebini dejansko predstavlja zaslišanje na ustni obravnavi v smislu ZUP. Način vabljenja in potek razgovora urejata 15.a in 15.b člen ZlntPK. Navaja, da je namen teh dveh določb poleg zagotovitve kontradiktornosti in načela materialne resnice, omogočiti učinkovito izvedbo razgovora in ugotavljanja dejanskega stanja ter zbiranje informacij oziroma oprava razgovorov z vabljenimi osebami (obravnavanimi osebami, pričami) za uresničevanje njenih nalog v zvezi s kršitvami iz njene pristojnosti. Meni, da je presoja Upravnega sodišča v izpodbijani sodbi, da bi morala opraviti ustno obravnavo v skladu s členi od 154. do 163. ZUP, zaradi uporabe navedenih specialnih določb zmotna. Če bi sledili zaključkom Upravnega sodišča v izpodbijani sodbi, da mora vsa zaslišanja izvesti upoštevaje strogo formalizirane določbe ZUP o ustni obravnavi in zaslišanju po ZUP, se izvotli namen drugih javnopravnih postopkov po ZlntPK, še posebej namen določb 15.a in 15.b člena ZlntPK. Tudi, da je z izvedbo razgovora na seji senata tožniku v celoti zagotovila vse procesne pravice, ki mu po postopkovnih pravilih ZlntPK in smiselno po pravilih ZUP, vključno s pravico do izjave in predlaganja dokazov, pripadajo.

2. Revidentka navaja, da je med postopkom ugotovila, da zaslišanje predlaganih prič, D. D. in E. E., ni bilo potrebno, saj zaslišanje prič ni bilo predlagano v zvezi z ugotavljanjem pravno relevantnih dejstev v konkretni zadevi. Oba dokazna predloga je utemeljeno zavrnila, kar je tudi obširno pojasnila, ne da bi opravila vnaprejšnjo dokazno oceno. Revidentka ugotavlja, da Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj meni, da sta podana dokazna predloga glede zaslišanja teh dve prič substancirana. Posledično je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je v izpodbijani sodbi Upravnega sodišča podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka v delu, ko sodišče zaključi, da je tožeča stranka z dokaznim predlogom želela dokazovati drugačna relevantna dejstva, pri čemer ne pojasni katera dejstva, zato je sodba v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

1. Tožnik odgovoru na revizijo navaja, da so pravna naziranja Upravnega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna, v posledici česar sodišču ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava ali kršitve procesnih določb. Meni, da pravne narave razgovora na podlagi ZIntPK ne kaže enačiti z zaslišanjem (ali celo izvedbo ustne obravnave) na podlagi ZUP, kar je presodilo tudi Upravno sodišče v konkretnem primeru. Zato bi morala revidentka ob podanem dokaznem predlogu za zaslišanje prič z namenom dokazovanja nasprotnih dejstev, izvesti ustno obravnavo skladno z določili ZUP. Tudi način izvedbe dokaza z zaslišanjem prič je urejen s pravili ZUP, ki so za organ zavezujoča, med ta pravila pa sodi tudi izvedba tega dokaza na ustni obravnavi. Slednje je namenjeno tudi temu, da se stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja in s tem k zavarovanju njenih pravic in pravnih koristi.

2. Nadalje tožnik navaja, da je tudi sicer moč opaziti številne razlike med razgovorom na podlagi ZIntPK ter zaslišanjem na ustni obravnavi po ZUP, čemur sledi zaključek, da njuna pravna narava ni enaka. Četudi sta tako navedeni razgovor kot tudi ustna obravnava načelno namenjena razjasnitvi dejanskih okoliščin, je po njegovem mnenju očiten zaključek, da je organ ustno obravnavo ob izpolnitvi posameznih predpostavk dolžan izvesti ter da je varstvo stranke, kot tudi obseg pravic, ki jih ima stranka za učinkovito obrambo na zaslišanju na ustni obravnavi, znatno širši. Prav tako se lahko razgovor opravi le z zakonsko določenim krogom ljudi, pri čemer se lahko z drugimi osebami opravi le, če v to privolijo. Nasprotno se morajo tako stranke kot tudi priče (krog katerih ni omejen) odzvati vabilu na ustno obravnavo, razen v določenih (izjemnih) primerih. Pri razgovoru praviloma sodelujeta le vabljena oseba in KPK kot neodvisni organ, ob tem strankam postopka (obravnavanim osebam) ni omogočeno aktivno sodelovanje, zlasti ne kontradiktorno izpodbijanje izjav vabljene osebe ali postavljanje vprašanj. Gre torej za postopek, v katerem so procesne pravice strank bistveno omejene, saj ureditev zaradi posebne narave postopka le sledi temeljnim načelom upravnega postopka - in s tem načelu zaslišanja strank a jih ne implementira. Ustna obravnava je za razliko od zagovora javno procesno dejanje, zaradi česar morajo biti nanjo vabljene vse stranke postopka. Glede na izpostavljene razlike je nedvomno, da zgolj izvedba razgovora na podlagi ZIntPK ne more nadomestiti zaslišanja na ustni obravnavi po ZUP v primeru, če stranka predlaga izvedbo dokaza, saj ne zadosti temeljnim načelom ZUP.

3. Po tožnikovem mnenju se je navedenih razlik očitno zavedal tudi zakonodajalec, saj je s tem, ko je institut, skladno z določbami 15.a in 15.b člena ZIntPK, naslovil "razgovor na seji", le-tega jasno ločil od zaslišanja na ustni obravnavi kot načina izvedbe dokaznega predloga, ki ga ureja izključno ZUP. Prav tako iz navedenih zakonskih določil ZIntPK ne izhaja, da bi že sama izvedba razgovora kakor koli izključila možnost ali obveznost izvedbe ustne obravnave. Še več - izvedba razgovora se kaže kot idealna možnost predvsem v fazi predhodnega preizkusa. Prav v tem delu postopka gre za fazo, v kateri se zbira in potrjuje sum kršitev ZIntPK. Med samim razgovorom revidentka ne more izvajati drugih dokazov, med drugim zaslišanja (prič), izvedencev in ogledov. Sistemsko skladno je torej napotilo na izvedbo ustne obravnave, v primeru ko stranka (obravnavana oseba) za izpodbijanje ugotovljenih dejstev revidentka predlaga druge dokaze, med njimi tudi zaslišanje, ki pa mora biti izvedeno na ustni obravnavi. Revidentka očita, da je s tem, ko ni izvedla ustne obravnave skladno z določbami ZUP, zagrešila bistveno kršitev pravil postopka.

4. V zvezi z zavrnitvijo njegovih dokaznih predlogov tožnik prvenstveno izpostavlja, da breme obrazložitve o smiselnosti izvedbe dokaza ne sloni na sodišču, temveč na stranki, ki določen dokaz predlaga. Sodišče torej nima dolžnosti obrazložiti, zakaj določen dokazni predlog šteje kot substanciran, temveč je njegova dolžnost obrazložiti zavrnitev dokaznih predlogov. Povsem nesmotrna in neekonomična bi bila obveza sodišča, da za vsak podan dokazni predlog razloži oziroma pojasni, zakaj meni, da je kot tak substanciran. Tožnik izpostavlja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, zakaj je Upravno sodišče njegove dokazne predloge za zaslišanje D. D. in E. E. štelo kot substancirane. Upravno sodišče je jasno povzelo, glede katerih dejstev je bilo predlagano zaslišanje navedenih prič in pravilno zaključilo, da je bil dokazni predlog substanciran, ob tem pa tudi svoj zaključek zadostno obrazložilo. Tako sodišču ni mogoče očitati absolutno bistvene kršitve pravil postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

1. Bistvo prvega revizijskega vprašanja je, ali je revidentka v primeru, ko izvede razgovor na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK, dolžna izvesti tudi ustno obravnavo po pravilih ZUP. Gre torej za vprašanje razmerij med navedenimi zakonskimi določbami glede na naravo obeh institutov, ki je v obravnavani zadevi osredotočeno na izvedbo zaslišanja prič.

2. Razmerje med ZIntPK in ZUP v postopkih kot je obravnavani, v splošnem ureja četrti odstavek 15. člena ZIntPK, ki določa, da so postopki, ki se vodijo za izvajanje pristojnosti po prvem odstavku 13. člena ZIntPK drugi javnopravni postopki. Za te postopke se za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek.

3. Prvi odstavek 15. a člena ZIntPK določa:"Komisija lahko zaradi razjasnitve dejstev in okoliščin v zvezi s posamezno zadevo, ki jo obravnava, vabi osebe na razgovor na sejo komisije." Na ta razgovor lahko skladno z zakonom komisija vabi uradne osebe, predstojnike oziroma odgovorne osebe v organizacijah, ki jim je podeljeno javno pooblastilo, druge osebe, zaposlene v subjektih javnega sektorja, ter osebe iz drugega odstavka 40. člena ZIntPK¹ (drugi odstavek 15. a člena ZIntPK). Poleg navedenih oseb lahko komisija opravi razgovor tudi z drugimi osebami, če v to privolijo (četrti odstavek 15. a člena ZIntPK).

4. Iz navedenega izhaja, da ZIntPK izrecno ne izključuje (smiselne) uporabe določb ZUP, ki se nanašajo na izvedbo ustne obravnave, prav tako pa tudi ne določb, ki se nanašajo na zaslišanje prič. Navedeno je torej predmet presoje po vsebini pravnih norm - ali je torej iz določb ZIntPK kot specialnega predpisa mogoče sklepati na to, da je izključil določbe ZUP kot splošnega predpisa, ki urejajo navedeno vprašanje.

5. Kot pravilno poudarja tožnik, iz ZIntPK ni razvidno, da bi se razgovor na seji komisije opravljal za zaslišanja prič, temveč zgolj zakonsko izrecno navedenih oseb (glej zgoraj, drugi odstavek 15. a člena ZIntPK), ki jim ta zakon ne opredeljuje konkretnega statusa niti ne poimenuje njihovega razgovora kot zaslišanje (priče, stranke). Enako velja za druge osebe, s katerimi se razgovor lahko opravi (zgoraj, četrti odstavek 15. a člen ZIntPK), ki pa se postopka udeležijo le če v to privolijo in zanje ne velja načelna dolžnost udeležbe na zaslišanju, kot to velja za priče v upravnem postopku (glej 182. člen ZUP).² Iz navedenega pa ne izhaja, da bi komisija v svojem postopku zasliševala priče na od tega razgovora ločeni ustni obravnavni na podlagi pravil ZUP, kot to sklepa tožnik. Posledica navedenega je omejitev, da komisija ne sme uporabiti pooblastila iz ZUP za vabljenje (katerekoli) osebe kot priče, kot to velja za organe, ki imajo (širša) pooblastila po ZUP, temveč lahko vabi in opravi razgovor zgolj z zakonsko navedenimi osebami, skladno s določbami ZIntPK, ki v tem delu izključujejo (smiselno) uporabo ZUP.

6. Navedeno pa ne odgovori na vprašanje, ali je pri razgovoru s tistimi osebami, s katerimi se opravi razgovor na podlagi ZIntPK, upoštevati tudi določbe ZUP in če da, katere.

7. Iz določb ZIntPK je razvidno, da sta 15.a in 15. b člen uredila vrsto vprašanj, ki se nanašajo na izvedbo razgovora: tako dolžnost odzvati se vabilu in odgovarjati na vprašanja iz pristojnosti komisije, vabljenje, snemanje razgovora in njegov potek, vključno z opozorili vabljeni osebi glede pravice odkloniti odgovore na vprašanja, dolžnostjo resnične izpovedbe in načinom zastavljanja vprašanj. Ob pregledu navedenih določb je razvidno, da je zakonodajalec izčrpno uredil izvedbo takega razgovora kot procesnega dejanja za izvedbo dokazov z razgovorom z določenimi osebami s ciljem razjasnitve dejstev in okoliščin v zvezi s posamezno zadevo, ki jo obravnava komisija. Taka specialna zakonska ureditev pomeni izključitev določb ZUP, ki urejajo isto materijo, torej tako zaslišanje prič (181. do 187. člen ZUP) kot tudi zaslišanje same stranke postopka (188. člen ZUP). Ob tem, ko je ZIntPK uredil navedeno vprašanje, pa je po vsebini tudi izključil splošno ureditev izvedbe ustne obravnave v upravnem postopku (po 154. členu in nasl. ZUP), ki je sicer predvidena tudi za zaslišanje prič in same stranke s ciljem dokazovanja dejstev v postopku.³

8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam revidentke, da ob izvedbi razgovorov na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK komisija ni dolžna izvesti (tudi) ustne obravnave po določbah ZUP.

9. Glede na tožnikove navedbe v odgovoru na revizijo pa Vrhovno sodišče poudarja, da je treba obveznost oprave ustne obravnave, ločiti od dolžnosti organa glede zagotavljanja ustavno varovanih procesnih pravic strank in drugih udeležencev postopka (npr. načelo zaslišanja stranke, načelo kontradiktornosti, načelo neposrednosti iz 22. člena Ustave). Tudi iz samega ZIntPK ni razvidno, da bi bila z njegovimi specialnimi določbami izključena uporaba splošnih načel upravnega postopka (npr. načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP) oziroma določb o pravicah stranke v dokaznih postopkih (npr. 146. člen ZUP, ki se smiselno uporablja tudi pri razgovorih na podlagi ZIntPK). V preostalem pa to ni vprašanje abstraktne presoje skladnosti razmerij med določbami ZIntPK in ZUP, ki so predmet obravnavane zadeve, temveč vprašanje izvedbe upravnega postopka v posameznem primeru.

1. Drugo vprašanje temelji na dolžnosti Upravnega sodišča, da v izpodbijani sodbi obrazloži svojo presojo glede substanciranosti dokaznih predlogov, ki so bili podani v postopku pred revidentko. Glede navedenega Vrhovno sodišče poudarja, da je kršitev pravil (specialnega ali splošnega) upravnega postopka, ki jo ugotovi v svoji sodbi, Upravno sodišče dolžno obrazložiti tako, da je njegova presoja razvidna tako strankam postopka kot tudi sodišču, ki odloča o pravnih sredstvih zoper njegovo sodbo. Navedeno izhaja iz ustaljene sodne prakse in se glede postopka pred komisijo v ničemer ne razlikuje. Ali je prišlo do kršitve navedene dolžnosti Upravnega sodišča pa je odvisno od konkretnega primera.

2. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da je pri presoji, ali je bil določen dokazni predlog v upravnem postopku (ne)substanciran, odločilno procesno dejansko stanje iz upravnega postopka, ki ga je ugotovilo Upravno sodišče in nanj oprlo svojo pravno presojo. Ker v reviziji ni mogoče izpodbijati procesnega dejanskega stanja, saj je nanj Vrhovno sodišče vezano, je predmet presoje lahko le pravilnost pravnega vrednotenja tako ugotovljenih dejstev, pri slednjem pa je lahko pravna presoja Vrhovna sodišča intenzivna le toliko, kolikor ne trči v navedeno povezanost z dejanskimi okoliščinami konkretnega primera.

1. Za odločitev v obravnavani zadevi je treba skupaj uporabiti odgovora na revizijski vprašanji ter ta stališča uporabiti na v postopku že ugotovljeno procesno dejansko stanje.

2. Med strankama je nesporno, da revidentka ni izvedla ustne obravnave skladno z ZUP, temveč je z vabljenimi osebami opravila razgovor na svoji seji skladno z določbami 15.a in 15. b člena ZIntPK. Ker določbe ZIntPK, kot navedeno zgoraj, nadomeščajo obveznost izvedbe ustne obravnave po ZUP, tak način izvajanja navedenih dokazov ne pomeni procesne kršitve s strani revidentke. Drži sicer, kot to pravilno poudarja tožnik, da s tem ne sme priti do kršitve temeljnih procesnih jamstev kot ustavnih pravic strank postopka. Vendar pa v zvezi s tem niti iz izpodbijane sodbe niti iz odgovora na revizijo ni videti, da bi tožnik podal konkretne ugovore, s katerim ravnanjem revidentke ob navedenih razgovorih naj bi prišlo do nedopustnega posega v njegove procesne pravice in pravni položaj (npr. s tem, da določeni priči na razgovoru ni mogel zastavljati vprašanj, da je bil v nasprotju z načelom neposrednosti izveden dokaz s pisno izjavo priče). Čeprav je tožniku mogoče pritrditi, da naravi tega razgovora in ustne obravnave nista v celoti enaki, pa njegove navedbe o kršitvah njegovih procesnih pravic ostajajo le na ravni splošnosti. Tako le splošno navaja, da naj bi izvedba ustne obravnave zagotavljala višjo raven kontradiktornosti postopka, javnost ter transparentnost obravnave oziroma da je obseg pravic, ki jih ima stranka na ustni obravnavi širši. Enako velja tudi za tožnikove trditve, da je ureditev razgovora v ZIntPK protiustavna zaradi nedopustnega poseganja v 2., 22. in 23. člen Ustave. Zato Vrhovno sodišče kršitve procesnih pravic tožnika s strani revidentke pri opravljenih razgovorih ni moglo ugotoviti, prav tako pa tudi v obravnavani zadevi ne razlogov za neustavnost ureditve razgovora v ZIntPK. Da do kršitve načela kontradiktornosti sicer ni prišlo in da je bila tožniku zagotovljena v postopku njegova pravica do izjave, pa je že presodilo Upravno sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi (23. točka izreka), ki v tem delu ni predmet revizijske presoje.

3. Po drugi strani pa iz procesnega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik (ob ostalem) predlagal zaslišanje dveh prič, D. D. in E. E., ki jih revidentka ni zaslišala in je njegov dokazni predlog zavrnila. Pri tem revidentka ni izhajala iz stališča, da takega dokaznega predloga tožnik glede na določbe ZIntPK sploh ne bi smel podati, kar bi nedopustno posegalo v pravico pritožnika do poštenega postopka iz 22. člena Ustave ter njegove procesne pravice iz 146. člena ZUP, ki z ZIntPK niso niti omejene niti izključene. Podani dokazni predlog je revidentka vsebinsko obravnavala in štela, da ni substanciran, o čemer pa je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi presodilo drugače. Slednje pa ostaja sporno v tem revizijskem postopku z vidika bistvene kršitve pravil postopka in sicer, ali je sodbo v navedenem delu mogoče preizkusiti.

4. V izpodbijani sodbi je Upravno sodišče štelo, da je bil navedeni dokazni predlog podan pravočasno, substancirano, za dokazovanje dejstev, ki so lahko pomembna in ki izhajajo iz dokaznega predloga tožnika, ki ga v zvezi s tem povzema (28. točka obrazložitve). Da je štelo navedene dokazne predloge za substancirane, izhaja tudi iz nadaljnje obrazložitve njegovih stališč, ki poudarjajo, da revidentka dokaznega predloga za zaslišanje navedenih prič ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov, temveč je ta njena zavrnitev temeljila na vnaprejšnji dokazni oceni (saj ni ustrezno utemeljila, na kateri podlagi sklepa, da razgovor z njima ne bi doprinesel k razjasnitvi zadeve, 29. točka obrazložitve). Glede na to so razlogi za navedeno presojo Upravnega sodišča razvidni, sodbo pa je v tem delu mogoče preizkusiti. Zato ne drži revizijski ugovor, da je Upravno sodišče kršilo pravila postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Glede na navedeno, je odločitev Upravnega sodišča v izpodbijani sodbi o tem, da se izpodbijani upravni akt revidentke odpravi, pravilna, vendar deloma iz drugih razlogov, kot jih je navedlo Upravno sodišče. Zato je revizija neutemeljena (92. člen ZUS-1).

6. Tožena stranka je ob ponovnem odločanju na podlagi sodbe Upravnega sodišča slediti stališčem Vrhovnega sodišča v tej sodbi, če se od izpodbijane sodbe razlikujejo. To predvsem pomeni, da je dolžna povabiti tudi navedeni priči na razgovor na seji na podlagi ZIntPK in da v ji v zvezi s tem ni treba razpisati ustne obravnave na podlagi ZUP (glej 30. in 31. točko izpodbijane sodbe), ob tem pa je dolžna omogočiti tožniku, da na tem razgovoru ustrezno uresničuje svoje procesne pravice (npr. 146. člen ZUP). Šele na tej podlagi in po potrebi z izvedbo drugih dokazov bo lahko revidentka ponovno odločila v zadevi.

1. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker revidentka z revizijo ni uspela, je dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je tožeči stranki ob upoštevanju priglašenih stroškov in v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) priznalo 750 točk za nagrado za odgovor na revizijo (tar. št. 34/5 OT) in 2 % materialnih stroškov v višini 15 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 765 točk oziroma 459,00 EUR oboje povečano za 22 % DDV v znesku 100,98 EUR, kar skupaj torej znaša 559,98 EUR. Tako odmerjene stroške je revidentka dolžna tožeči stranki povrniti v 15 dneh od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

1. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

-------------------------------
¹ To so osebe, ki jih subjekt javnega sektorja imenuje kot zunanje člane komisij, sveta, delovnih skupin ali drugih primerljivih teles, kadar ti opravljajo javne naloge oziroma naloge iz delovnega področja subjekta javnega sektorja.
² Ta določa: "Vsak, kdor je povabljen za pričo, se mora povabilu odzvati in če ni s tem zakonom drugače določeno, tudi pričati." Glej tudi E. Kerševan, P. Kovač: E-komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Tax-Fin-Lex d. o. o., Ljubljana, junij 2025, komentar k 183. členu.
³ Z novelo ZUP-I je sicer zakonodajalec opustil navajanje primerov, ko je ustna obravnava v upravnem postopku obvezna, vendar pa je to za zagotavljanje ustavnega načela neposrednosti še vedno vselej potrebno, če je treba zaslišati pričo; glej tudi J. Podlipnik, v P. Kovač, E. Kerševan (ur.): Zakon o splošnem upravnem postopku, Novela ZUP-I z uvodnimi pojasnili in ključnimi poudarki, str. 82. Navedeno poudarja tudi sodba X Ips 56/2025 z dne 3. 6. 2026.