VSRS Sklep II DoR 481/2025

Predlogu za dopustitev revizije se delno ugodi in se dopusti revizija glede vprašanja:

Ali je skladno z načeloma kontradiktornosti in enakosti orožij ter s pravico do poštenega sojenja, da sodišči pri presoji odločilnih dejstev glede izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti spregledata izrecne in z listinskimi dokazi podprte navedbe tožene stranke o tem, da določena oseba ni sodelovala pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe, ter kljub temu svojo odločitev opreta na izpovedbe tožečih strank o ravnanju te osebe pri sklepanju pogodbe?

Ali sta sodišči prve in druge stopnje z opustitvijo prednostne konkretne presoje, ali domnevno nepošteni pogodbeni pogoji temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih Republike Slovenije v smislu drugega odstavka 1. člena Direktive, zmotno uporabili materialno pravo?

Ali pogodbeni pogoj, ki določa, da banka odobrava kreditojemalcu dolgoročni namenski kredit z valutno klavzulo v določenem znesku CHF v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju Evropske centralne banke za CHF na dan črpanja kredita, kreditojemalec pa se zaveže kredit vrniti v mesečnih anuitetah v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan plačila, po svoji normativni vsebini ustreza valutni klavzuli iz prvega odstavka 372. člena Obligacijskega zakonika?

Ali je sodišče druge stopanje s presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja na podlagi Direktive oziroma ZVPot zmotno uporabilo materialno pravo?

Ali sta sodišči prve in druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera kršili metodološki napotek iz 8. člena ZPP ter pravico do izjave tožene stranke iz 22. člena Ustave in posegli v pravico do enakega varstva pravic tožene stranke?

Ali je skladno z načeloma kontradiktornosti in enakosti orožij ter s pravico do poštenega sojenja, da sodišči pri presoji odločilnih dejstev glede izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti spregledata izrecne in z listinskimi dokazi podprte navedbe tožene stranke o tem, da določena oseba ni sodelovala pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe, ter kljub temu svojo odločitev opreta na izpovedbe tožečih strank o ravnanju te osebe pri sklepanju pogodbe?

Ali pritožbeno sodišče krši pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, če ključne pritožbene navedbe zavrne zgolj s pavšalno ugotovitvijo, da odločilnih nasprotij z listinskimi dokazi ni, brez konkretnega soočenja s posameznimi pritožbenimi očitki in brez lastne analitično-sintetične dokazne ocene?

Ali je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč, da pojasnilna dolžnost v okoliščinah konkretnega primera ni bila izpolnjena, čeprav sta kreditojemalca prejela opozorila o možnosti bodočega neugodnega nihanja tečaja, brez morebitnega zatrjevanja, da bodo te spremembe manjše ali omejene, grafično predstavitev gibanj menjalnega tečaja v preteklosti, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in spreminjanja glavnice kredita v posledici valutnega tveganja ter bila seznanjena z možnostjo konverzije, ter na podlagi teh informacij in opozoril že ob prvih neugodnih spremembah menjalnega tečaja s svojim ravnanjem (brez morebitne iniciative s strani tožene stranke) pokazala, da sta razumela potencialne razsežnosti neugodnih posledic uresničitve valutnega tveganja in zato tudi preučevala konverzijo kreditov v domačo valuto in s tem izognitev nadaljnjemu valutnemu tveganju ter s tem pokazala, da jima je tožena stranka lastnosti kreditnih pogodb predstavila na način, ki jima je omogočil razumevanje uresničitve potencialnega "črnega scenarija"?

Ali sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta pri presoji tožbenega zahtevka izhajali iz stališča, da sta seznanitev kreditojemalcev s pravico do konverzije kredita iz CHF v EUR ter izjava kreditojemalca o prevzemu valutnega tveganja pravno nepomembni za presojo (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti?