VSLJ Sodba II Cp 1121/2025

1. Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje (točka III izreka).

2. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1. Z izpodbijano delno sodbo (točka III izreka) je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni odstraniti železno ograjo višine med 1,25 m do 1,28 m, ki poteka po nepremičninah ID znak: parcela 0000 8/18 in ID znak: parcela 0000 8/19, v širini na severni strani (ob levi strani stavbe št. 393 k. o. X) v izmeri cca 15 m, na vzhodni strani (tj. nasproti in vzdolž stavbe št. 393 k. o. X in vzdolž D. ceste) v dolžini cca 20 m in na južni strani v širini cca 12 m, ter vzpostaviti prejšnje stanje tako, da bosta nepremičnini ID znak: parcela 0000 8/18 in ID znak: parcela 0000 8/19 prosti vseh ovir in stvari na način, da bo dostop po le teh in s tem tudi dostop z vsemi prevoznimi sredstvi do vseh posameznih delov stavb št. 393 k. o. X ponovno mogoč vsem etažnim lastnikom v stavbi št. 393 k. o. X, vse pod izvršbo. Toženka se je dolžna v bodoče vzdržati takih in podobnih dejanj, s katerimi bi tožečo stranko ovirala v soposesti nepremičnin ID znak: parcela 0000 8/18 in ID znak: parcela 0000 8/19, pod izvršbo.

2. Zoper to delno sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik prišel na zatečeno stanje glede uporabe funkcionalnega zemljišča, kot je bila dogovorjena med edinimi tedanjimi lastniki. Toženka je leta 2005 dobila pisno soglasje A. d. d. za postavitev ograje. Zaslišana priča B. je povedala, da je sam direktor C. toženko napotil k osebi, ki naj bi bila pristojna za izdajo soglasja, sedaj pokojnemu g. E. Zato toženka ni dvomila v veljavnost soglasja. A. d. d. ni nikoli storilo ničesar, da bi soglasje iz leta 2005 preklicalo ali zahtevalo od toženke, da odstrani ograjo, ni sprožilo nobenega postopka za ureditev razmerja med solastniki glede uporabe skupnega funkcionalnega zemljišča, niti karkoli drugega zoper toženko. To pa pomeni, da je prišlo do konkludentnega priznanja soglasja iz leta 2005. Tožeča stranka ni izkazala, da je soglasje podpisala oseba, ki za kaj takega ni bila pooblaščena po zakonu ali aktu A. d. d.. Breme dokazovanja nosi tožnik. Izjava C., bivšega direktorja A. d. d., ne more nadomestiti uradnih podatkov o osebah, ki so lahko podpisovale določene listine pri A. d. d..

   Postavlja se vprašanje pristojnosti sodišča prve stopnje, da odloča o vloženi tožbi. Gre za urejanje razmerij med solastniki glede uporabe skupnega zemljišča, o čemer je spor, za kar je pristojno sodišče v nepravdnem postopku, saj obstaja spor o načinu rabe skupnega zemljišča.

   Tožnik izključno sam uporablja več kot polovico skupnega zemljišča brez kakršnegakoli soglasja toženke in F. Toženka je na to opozarjala v svojih vlogah, a sodišče ni opravilo ogleda niti se ni ukvarjalo s tem dejstvom.

   Toženka uporablja del skupnega zemljišča kot etažna lastnica, ki ustreza njenemu solastniškemu deležu in temu nasprotuje tožnik. Tožnik pa zaseda preostali del skupnega zemljišča brez soglasja toženke in F. ter celo opravlja dejavnosti, za kar tudi nima soglasja. Takšnega stanja uporabe skupnega zemljišča po toženki pa tožnik ne more spreminjati s tožbo. Lahko bi podal predlog v nepravdnem postopku za novo ureditev uporabe skupnega zemljišča pod pogojem, da ima podporo več kot 50% lastništva skupnega zemljišča. Toženka ima v vsakem primeru že od leta 2005 potrebna soglasja za ograditev dela skupnega zemljišča. Tožbeni zahtevek je nesklepčen, saj so navedbe pomanjkljive glede obsega skupnega zemljišča in uporabe s strani strank.

   V konkretnem primeru toženka v ničemer ne posega v varovano pravico tožnika s tem, ko zaseda del skupnega zemljišča na podlagi soglasij, ki so bila dana preden je tožnik postal solastnik skupnega zemljišča. Ker tožnik sam zaseda več skupnega zemljišča, kot mu gre glede na njegov solastniški delež, je očitno, da toženka nikakor ne vznemirja solastninske pravice tožnika. Toženka namreč ne more uporabljati ostalega dela skupnega zemljišča, ki ga v celoti zaseda tožnik. Tožnik bi moral sprožiti ustrezen nepravdni postopek, če ima pogoje, določene v 29. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1), ne pa tožbo iz naslova vznemirjanja. Vprašanje pravilne uporabe 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) terja tudi presojo, ali sporni poseg na skupnem zemljišču v okoliščinah konkretnega primera sploh pomeni oviro pri izvrševanju solastninske pravice oziroma protipravno vznemirjanje solastninske pravice glede na določbe prvega odstavka 67. člena SPZ. Stališče sodišča, da gre v konkretnem primeru za vznemirjanje, je napačno.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe kot odločilno ugotovilo:

   - da sta pravdni stranki etažna lastnika vsak svojih dveh posameznih delov v stavbi št. 393, ki stoji na parceli št. 8/16 k. o. X., tretja etažna lastnica F. pa ni stranka tega postopka;

   - da so vsi trije solastniki parcel št. 8/17, 8/18, 8/19, 8/20, 8/21 in 8/22 k. o. X., ki v naravi predstavlja dvorišče - pripadajoče zemljišče in tako solastnino vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na parceli št. 8/16 k. o. X., do deleža, ki je enak njihovemu sorazmernemu deležu napram vrednosti celotne stavbe na parceli št. 8/16 k. o. X. Tako je pravnomočno odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. P 1197/2015-I, z dne 8. 1. 2018;

   - da je toženka na parcelah št. 8/18 in 8/19 k. o. X. postavila železno ograjo višine 1,25 m do 1,28 m, ki poteka po teh dveh nepremičninah v širini na severni strani v izmeri 15 m in na vzhodni strani v dolžini 20 m in na južni strani v širini cca. 12 m. V tem delu je tako toženka v celoti izključila tožnika iz souporabe dvorišča, ki je v solastnini vseh etažnih lastnikov stavbe, ki leži na parceli št. 8/16 k. o. X.;

   - da soglasja na prilogi B5 z dne 13. 4. 2005, na katerega se je sklicevala toženka, ni podpisala oseba, ki bi bila za to pooblaščena s strani A. d. d., soglasje (dogovor) pa tudi naknadno ni bilo izrecno ali konkludentno odobreno s strani A. d. d.;

   - da toženka tudi ni dokazala, da soglasje v prilogi B5 iz leta 2005 predstavlja dogovor med solastniki o uporabi funkcionalnega zemljišča, ki bi zavezoval tudi tožnika, ki je sklenil prodajno pogodbo v letu 2007;

   - da je toženka s postavitvijo ograje protipravno ogradila del funkcionalnega zemljišča - dvorišča in ni dokazala, da ima za tako ravnanje ustrezno pravno podlago oziroma je ta najkasneje s pravnomočnostjo sodbe P 1197/2015-I dne 12. 12. 2018 odpadla.

6. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi soglasje z dne 13. 4. 2005 podpisala oseba, ki bi bila v imenu in za račun A. d. d. pooblaščena za podpis soglasja toženki za postavitev ograje. Nesporno je, da soglasja tudi ni podpisal zakoniti zastopnik A. d. d.. Dokazno breme, da je bil podpisnik soglasja g. E. pooblaščen za takšen podpis, je bilo na toženki. Nasprotno pritožbeno stališče ni pravilno. Toženka se v pritožbi sklicuje na izpovedbo priče B., katere izpovedbi pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, prav tako ne izpovedbi toženke. Prepričljivi razlogi za to so navedeni v točki 22 obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče jih sprejema. Enako sprejema tudi razloge v točki 21 obrazložitve sodbe o tem, da ni bilo niti konkludentne odobritve soglasja s strani A. d. d.. Nasprotno pritožbeno stališče pritožbenega sodišča ne prepriča.

7. Čeprav že prej navedeni razlogi o neobstoju soglasja oziroma dogovora za postavitev ograje utemeljujejo zaključek, da toženka ni imela pravne podlage za postavitev ograje, pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema tudi nadaljnje razloge v točkah 24 do 36 obrazložitve sodbe o tem, da tudi sama vsebina tega soglasja ne predstavlja dogovora med solastniki o uporabi funkcionalnega zemljišča, ki bi zavezoval tudi tožnika, ki je sklenil prodajno pogodbo v letu 2007.

8. Stališče pritožnice, da bi o navedenem sporu moralo odločati sodišče v nepravdnem postopku, ni pravilno. V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja negatorno varstvo (varstvo solastninske pravice) po določbi 99. člena SPZ, o čemer je pristojno odločati sodišče po pravilih pravdnega postopka, saj zakon v takšnem primeru, kot je obravnavani, ne predvideva reševanja v nepravdnem postopku (1. člen ZPP in 1. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Tudi sicer pritožnica ne pojasni, kako je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Neutemeljeno je tudi stališče toženke, da s postavitvijo ograje ne posega v pravice tožnika. Toženka je s postavitvijo ograje tožnika v celoti izključila iz uporabe določenega dela dvorišča, ki predstavlja skupni del vseh etažnih lastnikov, ki ga imajo pravico uporabljati vsi solastniki sorazmerno svojemu deležu (115. člen SPZ). Za določitev načina rabe stvari oziroma spremembo rabe skupnega dela je potrebno soglasje vseh solastnikov (5. odst. 67. člena SPZ, enako tudi 2. odstavek 29. člena Stanovanjskega zakona - SZ-1). Solastniki, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev, lahko sodišču predlagajo, da v nepravdnem postopku odloči o poslu, ki presega okvire rednega upravljanja. Na ta način bi se lahko nadomestilo soglasje tožnika (6. odstavek 67. člena SPZ in 4. odstavek 29. člena SZ-1). Dokler sodišče glede na okoliščine konkretnega primera ne ustvari sodniškopravne izjeme od splošnega pravila iz 5. odst. 67. člena SPZ ali 2. odst. 29. člena SPZ-1, velja splošno pravilo o potrebnem soglasju vseh solastnikov.¹ Glede na navedeno ravnanje toženke nedvomno predstavlja nedopusten poseg v solastninsko pravico tožnika, saj tožnik ne more več uporabljati določenega dela zemljišča, ki ga je pred posegom toženke lahko uporabljal oziroma bi ga imel kot solastnik pravico uporabljati.

9. Predmet obravnavane zadeve je začrtan z navedbami tožnika in tožbenim zahtevkom. Toženka v pritožbi navaja, da tožnik sam uporablja več kot polovico skupnega zemljišča brez soglasja ostalih dveh solastnic. Toženka v zvezi s temi trditvami ni postavila nobenega tožbenega zahtevka, tovrstne njene trditve, tudi če bi bile resnične, pa ne upravičujejo toženke do postavitve ograje in izključitve tožnika iz uporabe določenega dela zemljišča. Tudi sicer je toženka zgolj pavšalno navedla, da tožnik uporablja preostalo zemljišče, do česar je seveda kot solastnik upravičen, ali takšna uporaba presega njegova upravičenja kot solastnika, pa bi sodišče lahko presojalo le v primeru postavitve ustreznega tožbenega zahtevka. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, imajo etažni lastniki v primeru, če ni mogoče doseči soglasja o ureditvi medsebojnih razmerij, možnost predlagati, da vsebino pogodbe o medsebojnih razmerjih določi sodišče v nepravdnem postopku (116. člen in 3. odst. 270. člena SPZ in 32. člen SZ-1).

10. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje v točki III izreka (353. člen ZPP).

11. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (1. odst. 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ O teh vprašanjih govorita odločbi VS RS II Ips 70/2022 in II Ips 329/2014