VSRS Sodba I Ips 57304/2010-323

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom I K 57304/2010 z dne 4. 11. 2013, ki je postal pravnomočen dne 2. 12. 2013, zoper obdolžene B. P., I. V. in S. F. iz razloga po 4. točki 357. člena in tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavilo kazenski postopek zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki naj bi ga storil obdolženi P., in pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena v zvezi s 27. členom KZ, ki naj bi ga storila obdolžena V. in F. Odločilo je še, da stroški tega dela kazenskega postopka in potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrade zagovornikov, obremenjujejo proračun.

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 20. 12. 2013 zavrnilo predlog za izplačilo nagrade zagovornika B. G., ki je v tem postopku (hkrati z zagovorniki Odvetniške družbe Č.) zagovarjal B. P. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 12. 3. 2014 zagovornikovo pritožbo zoper sklep zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi izplačila nagrade je obdolženčev zagovornik pravočasno, dne 12. 5. 2014, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sklepa. Meni, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju plačila potrebnih izdatkov in nagrade več zagovornikom po pooblastilu ob izreku neobsodilne sodbe, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter vložniku prizna nagrado in potrebne izdatke, ki jih je priglasil njegov zagovornik, podrejeno pa, da sklepa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 26. 5. 2014, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže, in navaja, da ne gre za vprašanje, ki je pomembno za razvoj prava preko sodne prakse, ker gre za posamičen netipičen primer. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne specificira dejanj, ki naj bi jih opravil vsak zagovornik. Zagovornikove navedbe predstavljajo trditve o različnih pravnih dejanjih, s čemer vložnik posega v ugotovljeno dejansko stanje, ki predstavlja razlog, na podlagi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolženčevemu zagovorniku in obdolžencu, ki nanj nista odgovorila.

B-1.

5Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja:

- da je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom I K 57304/2010 z dne 4. 11. 2013 ustavilo kazenski postopek zoper več obdolžencev, med drugim tudi zoper obdolženega P., in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrade zagovornikov, obremenjujejo proračun;

- da so obdolženega P. v navedenem kazenskem postopku po pooblastilu zagovarjali odvetniki Odvetniške družbe Č. (pooblastilo z dne 11. 11. 2011) in odvetnik B. G. (pooblastilo z dne 30. 1. 2013);

- da so odvetniki Odvetniške družbe Č. predlog za izplačilo potrebnih izdatkov in nagrade vložili dne 22. 11. 2013, odvetnik G. pa dne 7. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 12. 2013 odvetnikom Odvetniške družbe Č. priznalo potrebne izdatke in nagrado v višini 769,42 EUR, v ostalem delu pa je njihov predlog zavrnilo;

- da je sodišče prve stopnje predlog za izplačilo potrebnih izdatkov in nagrade odvetnika G. v sklepu z dne 20. 12. 2013 zavrnilo kot neutemeljen ter obrazložilo, da je sodišče v primeru, ko stroški postopka bremenijo proračun, dolžno plačati potrebne izdatke in nagrado zgolj enega zagovornika, in sicer tistega, ki je sodišču prvi priglasil pooblastilo (točki 3 in 4 sklepa sodišča prve stopnje z dne 20. 12. 2013). Zunajobravnavni senat je s sklepom z dne 12. 3. 2014 zagovornikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in obrazložil, da je v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZKP obramba zagotovljena že, če v postopku sodeluje eden izmed večih pooblaščenih zagovornikov, zato je na tej podlagi potrebne izdatke in nagrado mogoče priznati le enemu izmed zagovornikov. Ker je obramba obdolženca zagotovljena zgolj z enim zagovornikom, je stvar notranjega dogovora med obdolžencem in zagovorniki, kateri izmed njih bo uveljavljal pravico do potrebnih izdatkov in nagrade. Zunajobravnavni senat je ugotovil, da ne obdolženec in ne zagovornika sodišču niso sporočili, da naj se nagrada odmeri po deležih za vsakega zagovornika. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je potrebne izdatke in nagrado priznalo zagovorniku, ki je prvi predložil pooblastilo, saj je bilo takrat zagotovljeno obrambi obdolženca, kot jo predvideva in zagotavlja ZKP (točki 4 in 5 sklepa sodišča druge stopnje).

B-2.

6Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti iz razloga kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

7Izpodbijani pravnomočni sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog obdolženčevega zagovornika za izplačilo potrebnih izdatkov in nagrade, ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan. Gre za poseben sklep, s katerim sodišče po izdaji sklepa o ustavitvi kazenskega postopka (v katerem je skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun), konkretno odloči o višini potrebnih izdatkov obdolženca ter potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika, ki obremenjujejo proračun. Takšno ravnanje sodišču nalaga določba prvega odstavka 96. člena v zvezi z drugim odstavkom 93. člena ZKP, na podlagi katerih sodišče po tem, ko upravičenec poda zahtevek s podatki o višini stroškov in se tako zberejo podatki o višini stroškov, odloči o višini potrebnih izdatkov obdolženca ter potrebnih izdatkov in nagradi zagovornika. Ker gre za tako imenovano drugo odločbo v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni procesni pogoji za obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti.

8Vložnik v zahtevi navaja, da bi se v primeru, ko obdolženca (po pooblastilu) v isti kazenski zadevi zagovarjata dva zagovornika, potrebni izdatki in nagrada v skladu z načelom pravičnosti morali priznati obema zagovornikoma in ne zgolj zagovorniku, ki je prvi priglasil pooblastilo, kot je storilo sodišče v konkretnem primeru. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se o vprašanju, ali proračun obremenjujejo potrebni izdatki in nagrada vseh obdolženčevih zagovornikov po pooblastilu ali potrebni izdatki in nagrada zgolj enega zagovornika v primerih, ki jih določa prvi odstavek 96. člena ZKP (v konkretnem primeru pravnomočna ustavitev kazenskega postopka), še ni izreklo. Ker Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v kazenskih postopkih vedno pogosteje obramba obdolženca zagotavlja z več zagovorniki po pooblastilu, gre za vprašanje, ki presega pomen konkretne kazenske zadeve in zato za odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembna za zagotovitev enotne uporabe prava. Vložnik je s svojimi navedbami izkazal pogoje po prvem odstavku 420. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti glede tega vprašanja sprejelo v obravnavo.

9Določba 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) določa, da morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice: 1) da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, 2) da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom, 3) da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, 4) da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde. Določba našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku z namenom zagotoviti poštenost sojenja pred neodvisnim sodiščem, zato jo je treba razlagati v povezavi z 22. (načelo enakega varstva pravic) in 23. členom URS (pravica do sodnega varstva), s katerima je opredeljena temeljna pravica do poštenega sojenja. Pravna jamstva, ki so primeroma našteta v 29. členu URS, niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka. Bistven element pravice do poštenega sojenja je pravica do obrambe z zagovornikom, določena v drugi alineji 29. člena URS, katere namen je zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku, s tem da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka(1). Pravica do obrambe z zagovornikom (formalna obramba) je v ZKP opredeljena kot eno temeljnih načel kazenskega postopka; prvi odstavek 12. člena ZKP določa, da ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov. Obdolženčeva pravica do zagovornika v kazenskem postopku je podrobno urejena v V. poglavju (členi 67.-75.) ZKP. Drugi odstavek 68. člena ZKP določa, da ima lahko posamezen obdolženec več zagovornikov, šteje pa se, da je obramba zagotovljena, če v postopku sodeluje eden izmed njih. Obdolženec lahko za zastopanje v kazenskem postopku pooblasti več zagovornikov, pravici do obdolženčeve obrambe iz druge alineje 29. člena URS pa je zadoščeno, ko ga v postopku zastopa eden izmed (pooblaščenih) zagovornikov.

10Če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep, s katerim se obtožnica zavrže, izreče sodišče v sklepu oziroma sodbi, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP). V vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, je treba odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so (prvi odstavek 93. člena ZKP). Če o višini stroškov ni podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Zahtevek s podatki o višini stroškov se lahko poda najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki sme podati takšen zahtevek (drugi odstavek 93. člena ZKP).

11Obdolženec v zahtevku s podatki o višini stroškov glede na določbo prvega odstavka 96. člena ZKP lahko pričakuje le povrnitev potrebnih izdatkov, ki jih je imel sam, ter potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika. Določbe prvega odstavka 96. člena ZKP, v skladu s katero potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika v primeru ustavitve kazenskega postopka ali izreku oprostilne oziroma zavrnilne sodbe obremenjujejo proračun, ni mogoče razlagati brez povezave z zgoraj navedeno določbo drugega odstavka 68. člena ZKP. Razlaga prvega odstavka 96. člena ZKP, po kateri bi proračun obremenjevali potrebni izdatki in nagrada vseh v konkretni kazenski zadevi od obdolženca pooblaščenih zagovornikov, ne bi bila v skladu ne z določbo drugega odstavka 68. člena ZKP(2) - ko zakon šteje, da je pravici obdolženca do obrambe s pomočjo zagovornika (formalna obramba) zadoščeno, če v postopku sodeluje eden izmed v (več) zagovornikov, niti petega odstavka 120. člena ZKP(3) - ko zadostuje vročitev pisanj le enemu (od več) zagovornikov. Zato se v skladu z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP v breme proračuna poleg potrebnih izdatkov obdolženca praviloma priznajo in izplačajo le potrebni izdatki ter nagrada zgolj enega zagovornika. Odvetniki odvetniške družbe Č. in odvetnik G. so (v imenu obdolženca) na sodišče vložili vsak svoj zahtevek s podatki o višini stroškov (stroškovnik), nihče od njih, niti obdolženec, pa sodišču ni predlagal, da potrebne izdatke in nagrado zagovornikom odmeri po deležih. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 20. 12. 2013 kot potrebne ocenilo le izdatke in nagrado zagovornikov iz Odvetniške družbe Č., ki so obdolženca v konkretnem kazenskem postopku glede na vloženi pooblastili zagovarjali najdalj časa, predlog drugega zagovornika za izplačilo potrebnih stroškov in nagrade pa z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnilo. Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi sodišč prve in druge stopnje, da mora obdolženec, če zahteva povrnitev potrebnih izdatkov in nagrade (več) zagovornikov sodišču sporočiti, ali naj se potrebni izdatki in nagrada odmerijo po deležih za vsakega zagovornika. Če obdolženec ne obvesti sodišča, po kakšnih deležih naj se potrebni izdatki in nagrada razdelijo med zagovornike, sodišče potrebne izdatke in nagrado prizna zagovorniku, ki je prvi predložil pooblastilo, ker je takrat zagotovljena obramba obdolženca kot ena temeljnih ustavnih pravic.

12Po presoji Vrhovnega sodišča sicer ni mogoče izključiti, da bi v izjemnih primerih (npr. zaradi zagotavljanja enakosti orožij) v kazenskem postopku lahko bila potrebna obramba obdolženca z več kot enim zagovornikom. Dejstva in okoliščine, da gre za primer, kjer je bila potrebna obramba z več kot enim zagovornikom, pa mora ob predložitvi zahtevka za povrnitev stroškov s podatki o višini potrebnih izdatkov obdolženca ter potrebnih izdatkov in nagrade zagovornikov (drugi odstavek 93. člena ZKP) v zahtevku izkazati in utemeljiti obdolženec. V takem primeru bi moralo sodišče opraviti presojo, ali je bila obramba z več zagovorniki potrebna ter presojo višine potrebnih izdatkov obdolženca ter potrebnih izdatkov in nagrade zagovornikov.

C.

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili zagovornikov predlog za izplačilo potrebnih izdatkov in nagrade, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

----

Op. št. (1) : Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998.

Op. št. (2) : Drugi odstavek 68. člena ZKP: Posamezen obdolženec ima lahko več zagovornikov, šteje pa se, da je obramba zagotovljena, če v postopku sodeluje eden izmed zagovornikov.

Op. št. (3) : Peti odstavek 120. člena ZKP: Če je treba vročiti pisanje zagovorniku obdolženca, ta pa ima več zagovornikov, zadošča, da se vroči enemu od njih.