VSK sklep CDn 442/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo izpodbijani vpis – zaznambo prepovedi zaradi nedovoljene gradnje, opravljen na podlagi Odločb Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor.

Zoper navedeni sklep se pritožuje nasprotna udeleženka. Meni, da je sprejeta odločitev nepravilna in nezakonita in v očitnem nasprotju s sodno prakso Višjega sodišča v Kopru. Sodišče se ni opredelilo do njenih ugovornih navedb, da ji odločbi na podlagi katerih je bil opravljen obravnavani vpis nista bili nikoli vročeni; da se navedeni odločbi ne glasita nanjo, torej ne moreta učinkovati proti njej - napačno je sodišče uporabilo določbo 29. in 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), enako stališče kot je bilo predstavljeno v ugovoru, je v primerljivi zadevi sprejelo tudi Višje sodišče v Kopru (Cdn 250/2013). Ker se sodišče ni opredelilo do ugovornih navedbe, se sklepa ne da preizkusiti, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče tudi ni z ničemer pojasnilo, kako naj bi navedeni odločbi upravnega organa, ki nasprotni udeleženki sploh nista bili vročeni, zoper njo sploh postali dokončni, pravnomočni in izvršljivi. Po splošnih pravilih upravnega postopka in na podlagi načela pravne države namreč nikakor ni mogoče z določeno upravno odločbo, kot je bilo nedopustno storjeno v obravnavani zadevi, obremeniti nekoga, ki takšne odločbe sploh ni prejel in zoper njega po določbi 224. člena ZUP sploh še ni postala izvršljiva. Tudi iz odločb Višjega sodišča v Kopru Cdn 124/2013 in Cdn 250/2013 izhaja, da v primerih, ko se inšpekcijska odločba ne nekoga ne nanaša (in torej zoper njega tudi ne učinkuje), tudi niso izpolnjeni pogoji za vpis iz 2. alineje prvega odstavka 150. člena ZZK-1). Odločbi, ki sta podlaga obravnavanega vpisa, zoper njo nista izdani in zato zoper njo ne učinkujeta.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba pravilno navaja, da je dosedanja sodna praksa Višjega sodišča v Kopru v podobnih zadevah dajala prednost 9. členu ZZK-1, ki določa, da so vpisi dovoljeni (le) proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice na katero se vpis nanaša.

Vendar je ta sodna praksa presežena z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 245/2013 z dne 23.6.2014. V postopku, vodenem na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče odločilo, da za zaznambo prepovedi zaradi nelegalne gradnje v zemljiški knjigi na podlagi inšpekcijske odločbe v primeru, ko inšpekcijski zavezanec ni hkrati tudi lastnik ali solastnik nepremičnine (in so izpolnjeni ostali pogoji iz 148. člena ZZK-1), ni ovire. Gre za vpis po uradni dolžnosti na podlagi odločbe, ki dokazuje nastop pravnega dejstva, ki je predmet vpisa, pri čemer se prepoved zaradi nedovoljene gradnje po ZGO nanaša na nepremičnino, ne pa na imetnika pravic na nepremičnini. Zaznamba prepovedi, izrečenih z inšpekcijsko odločbo, ima pravne učinke javne objave pravnega dejstva in je torej v javnem interesu. Tudi ZGO-1, ki v 159. členu določa, da se odločbo, s katero se izreče inšpekcijski ukrep, nemudoma pošlje pristojnemu sodišču, ki po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo v njej vsebovanih odredb in prepovedi, ne določa pogoja, da se mora odločba upravnega organa nanašati tudi na zemljiškoknjižnega lastnika oziroma da mora biti investitor nedovoljeno zgrajenega objekta hkrati tudi lastnik zemljišča.

Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1). To pa ne pomeni, da pritožnica nima možnosti vložiti ustavne pritožbe zoper to odločbo.