VSRS Sodba IV Ips 73/2014

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Postaja prometne policije Celje je z odločbo o prekršku storilca J. V. spoznal za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter zapisovalni opremi v cestnem prometu (v nadaljevanju ZDCOPMD), za katerega je v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZDCOPMD odgovorna tudi pravna oseba. Za storjeni prekršek je prekrškovni organ storilcu J. V. izrekel globo 300 evrov, pravni osebi pa 800 eurov. Zoper odločbo o prekršku je pravna oseba vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Celju zavrnilo kot neutemeljeno ter pravni osebi naložilo plačilo stroškov postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Zahtevo utemeljuje z navedbo, da sodba nima razlogov, iz katerih bi izhajala ocena sodišča glede uveljavljanega ekskulpacijskega razloga iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, oziroma so ti razlogi povsem pavšalni. Po prepričanju vložnice gre za relevantna in konkretizirana zatrjevanja, od ocene katerih je odvisna odločitev o tem, ali je pravna oseba uspela dokazati, da je bil prekršek storjen s kršenjem njenih navodil in pravil. Pravni osebi je bila kršena tudi pravica do poštenega postopka in v okviru te še posebej pravica do obrambe iz 29. člena URS, ker ji ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njeno korist. Vložnica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni osebi, ki je v vlogi z dne 6. 10. 2014 navedla, da se z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti strinja, saj je vrhovni državni tožilec vsebinsko sledil njihovi pobudi.

B.

4Po določbi prvega odstavka 14. člena ZP-1 je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Ne glede na to pa skladno z določbo tretjega odstavka istega člena pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni

osebi ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.

5Citirana določba, podobno kot določba prvega odstavka 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), pravni osebi nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Upoštevaje stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede izpodbijanja domneve iz 8. člena ZPrCP (npr. odločbe v zadevah IV Ips 138/2013 z dne 18. 2. 2014, IV Ips 38/2014 z dne 8. 7. 2014, IV Ips 13/2012 in IV Ips 19/2012, obe z dne 20. 3. 2012, IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013, IV Ips 1/2014 in IV Ips 11/2014, obe z dne 18. 2. 2014) je tudi glede uveljavljanja ekskulpacijskega razloga iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 ugotoviti, da

pravni osebi ni treba z dokazi prepričati sodišče, da obstaja zatrjevani razlog, ampak mora predložiti razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali

predloženi dokazi izkazujejo določeno stopnjo verjetnosti glede zatrjevanih dejstev.(1)

Pravna oseba ne more uspeti zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč z aktivnim sodelovanjem, kar ne pomeni le predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora storiti vse, kar lahko, da organu, ki vodi postopek, sama predloži dokaz, ki ga lahko pridobi. Šele če verjetno izkaže, da določenega dokaza ne more sama predložiti, bo zadostovalo, da poda popoln predlog, naj takšen dokaz priskrbi in izvede organ, ki vodi postopek.

6V obravnavani zadevi je zakonita zastopnica obdolžene pravne osebe v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška in v zahtevi za sodno varstvo uveljavljala ekskulpacijski razlog iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Navedla je, da je voznik na svojo roko, po lastni presoji podaljšal čas vožnje brez kakršnegakoli obvestila disponentu ali njej kot direktorici. V zagovoru je povedal, da se mu je zaradi padca otroka mudilo domov, ampak je zaradi gostega prometa imel zamudo in je potegnil do doma. Za napako so voznika sankcionirali s tem, da mu niso podaljšali pogodbe o zaposlitvi. Nadalje navaja, da je izdala

interni akt, in sicer Pravilnik o izvajanju notranje kontrole v njihovi družbi, s katerim je bil sezanjen tudi voznik. V internem aktu so opredeljene zadolžitve vseh akterjev v prevozu, tako voznikov kot delodajalca. Vodstvo družbe poskrbi, da imajo vozniki možnost izvajati delovne naloge skladno z zakonodajo, ona jih pri tem nadzira. Navedla je, da lahko na željo prekrškovnega organa kadarkoli posreduje fotokopijo internega akta. Do prekrška ni prišlo zaradi opuščanja dolžne skrbi nadzora, temveč predvideva, da je želel voznik manipulirati in prikriti svojo predlogo vožnjo, kar je nedopustno in ni skladno z njihovimi navodili. Voznik je imel dovolj časa, da bi opravil delovno nalogo brez kršitev. K izjavi so priložena listinska dokazila, in sicer izjave voznika, da je obravnavanega dne vozil predolgo, ker se mu je zaradi padca otroka mudilo domov, pri čemer je imel zamudo zaradi gostega prometa; da je seznanjen z vsebino internega akta; da je seznanjen z določili Zakona o varnosti cestnega prometa.

7V svoji odločbi je prekrškovni organ povzel vsebino izjave, vendar se do navedb glede razbremenilnega razloga in predloženih dokazov ni opredelil. Pravna oseba je v zahtevi za sodno varstvo opozorila na pomanjkljive razloge prekrškovnega organa ter navedbe ob sklicevanju na izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška ponovila. Okrajno sodišče je v sodbi glede ekskulpacijskega razloga ugotovilo le, da pravna oseba ni z ničemer dokazala, kako je organizirala delo voznika, ali mu je dajala navodila in kakšna so ta navodila bila, kako je izvajala redne kontrole za spoštovanje predpisov. Navedlo je, da se pravna oseba z navedbo o izdaji Pravilnika o izvajanju notranje kontrole ni razbremenila odgovornosti.

8Pritrditi je vrhovni državni tožilki, da takšni razlogi izpodbijane sodbe ne izpolnjujejo standardov obrazloženosti sodne odločbe, ki izhajajo iz 22. člena URS, kot je to v svojih odločbah že večkrat poudarilo Ustavno sodišče (npr. odločba Up-399/05 z dne 15. 5. 2008). Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. Prav tako se mora opredeliti do

dokazov, ki jih stranka predloži sodišču, in do podanih dokaznih predlogov.

9V obravnavanem primeru se niti prekrškovni organ niti sodišče nista opredelila do listinskih dokazov, ki jih je predložila pravna oseba (izjave voznika) in s katerimi je dokazovala, da je voznik prekršek storil z zavestnim

kršenjem pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa sodišče ni presodilo vseh pravnorelevantnih navedb zahteve za sodno varstvo in ni podalo nobenih konkretnih razlogov, zakaj ni sledilo storilkinim navedbam, da je do prekrška s strani voznika tovornega vozila prišlo zaradi kršenja pogodbe o zaposlitvi, saj je voznik ravnal v nasprotju z navodili, ki so mu jih dali. Sodišče je povsem pavšalno navedlo, da pravi osebi ni uspelo dokazati obstoja ekskulpacijskega razloga in da se pravna oseba z navedbo, da so izdali Pravilnik o izvajanju notranje kontrole ni razbremenila odgovornosti. Takšna obrazložitev sodbe ni v skladu s standardom obrazloženosti sodbe, s katero sodišče odloča o zahtevi za sodno varstvo, in pomeni kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. S tem pa je bila pravni osebi v postopku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do poštenega sojenja.

10Kot pravilno navaja vrhovna državna tožilka je bila pravni osebi v postopku kršena tudi pravica do izvajanja dokazov v njeno korist (29. člen URS), saj se sodišče in prekrškovni organ nista opredelila do dokazov, ki jih je pravna oseba predložila pred izdajo odločbe o prekršku, niti o dokaznih predlogih, ki so podani tako v izjavi o prekršku kot v zahtevi za sodno varstvo.

Vrhovno sodišče je v zgoraj citiranih odločbah (točka 5 te odločbe) obrazložilo, da je cilj vsakega postopka o prekršku pravno pravilna in zakonita odločba o (ne)obstoju prekrška. Čeprav je na pravni osebi breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže obstoj razloga, ki jo razbremenjuje odgovornosti, to ne pomeni, da je v tovrstnih postopkih izključena uporaba načela materialne resnice (prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1). V situaciji, ko se prekrškovni organ v odločbi o prekršku sploh ni opredelil do navedb obdolžene pravne osebe, bi moralo sodišče, ki je očitno štelo, da zgolj izjava, ki jo je podala pravna oseba, ne zadostuje, skladno z načelom poštenega

sojenja in načelom materialne resnice pravno osebo opozoriti, da je dolžna sodišču predložiti (ne zgolj navesti dokaze, o čemer je bila pravna oseba poučena v obvestilu z dne 20. 6. 2013) vse dokaze, s katerimi razpolaga in jih lahko predloži, ter se nato o njih konkretizirano opredeliti. Le takšen način postopanja omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku, zato je ugodilo zahtevi za sodno varstvo ter na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku se bo sodišče vsebinsko opredelilo do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo in preloženih dokazov.

----

Op. št. (1) : Sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 43/2014 z dne 24. 7. 2014.