VSK sodba PRp 63/2014

Pritožba zagovornikov obdolženega D.V. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 255,00 EUR.

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi D.V. odgovoren za prekršek po določbi 5. točke šestega odstavka 46. člena ZPrCP in mu izreklo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. Na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 je obdolžencu naložilo plačilo stroškov postopka – sodno takso, ki jo mora plačati v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer se prisilno izterja.

Zoper sodbo so pritožbo vložili obdolženčevi zagovorniki, kot navajajo, v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, torej zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posledično zmotne uporabe materialnega prava (Zakon o prekrških in Zakon o pravilih cestnega prometa), bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zaradi odločitve o sankcijah ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da s sodbo postopek ustavi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno sodbo spremeni tako, da pritožniku izreče milejšo sankcijo.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo pritožbenih navedb se nanaša na očitek sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni verjelo obdolžencu, da on službenega vozila v času prekrška ni upravljal, pač pa da ga je upravljal g. M.. S tem v zvezi je priložil izjavo M., ki je vse navedeno potrdil, prav tako je priložil izjavo gospoda P. s katerim je imel tega dne sestanek v L.. Pritožnik meni, da je z zadostnimi dokazi izkazal, da avtomobila s katerim je bil storjen obravnavani prekršek ni vozil on ampak g. M., ki je storitev prekrška priznal.

S takšnimi pritožbenimi navedbami pa obdolženec ni uspel omajati dokazne ocene, ki jo je sprejelo in razumno utemeljilo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. Določbe 8. člena ZPrCP, na katero se sklicuje tudi obdolženčev zagovornik, ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov (vsebinsko in na konkretiziran način)(1).

Z vprašanjem dokaznega bremena se je ukvarjalo Ustavno sodišče RS že v zvezi z enako določbo prej veljavnega prvega odstavka 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP-1 (odločba U-I-295/05 z dne 19.6.2008). Kot je razumeti tudi iz navedene ustavne odločbe, mora sodišče, ko obdolženi predloži razbremenilne dokaze, v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi obdolženec vsebinsko in na konkretiziran način zadostil zahtevi po predložitvi razbremenilnih dokazov s tem, ko je predložil prej navedeni izjavi M. in P., vendar pa predložitev takšnih dokazov ne odvezuje sodišča, da sprejme dokazno oceno na podlagi pretehtanja vseh dokazov. Presoja, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje pa v obravnavani zadevi privede do zanesljivega zaključka, da je storilec obravnavanega prekrška prav obdolženec in ne kdo drugi. Najprej ni moč mimo izjave, ki jo je na poziv prekrškovnega organa podal sam obdolženec in iz katere je razvidno (priloga A4), da izjavlja, da omenjeno osebno vozilo uporablja izrecno sam in da je bil navedenega dne 20. oktobra 2013 ob 16.10 uri z vozilom na službenem sestanku v L., kar je razvidno iz priložene izjave poslovnega partnerja in potnega naloga. Tako iz potnega naloga, kot tudi iz izjave poslovnega partnerja, ki jo obdolženi omenja, D.P., ni razvidno, da bi bil v vozilu bodisi kot voznik ali sopotnik kdo drug razen obdolženega, prav tako iz izjave ni razvidno, da bi se sestanka, ki ga obdolženi navaja, razen njega udeležil še kdo drug. Obdolženec je sicer v svojem zagovoru izjavo, ki jo je dal prekrškovnemu organu spremenil, in sicer tako, da službeno vozilo sicer res v glavnem uporablja on, da pa ga je tega dne vozil M.R. iz G., sam pa je bil v vozilu na sovoznikovem sedežu, torej skupaj z M.R. Kot razlog je navedel, da ga je bolel zob in zato ni vozil vozila. V potrditev svojega zagovora je ob zaslišanju v spis predložil tudi kopijo osebne izkaznice M.R., M.R. pa je tudi podpisal izjavo, v kateri potrjuje, da je bil on voznik vozila v času prekrška (priloga B2 spisa), vendar pa vse navedene razbremenilne dokaze prepričljivo ovrže povečan posnetek vozila s katerim je bil storjen prekršek in iz katerega je razvidno, da je bil v času prekrška v vozilu zgolj voznik in nihče drug. Glede na to, da priča P. potrjuje udeležbo obdolženca na sestanku na dan prekrška in obdolženec ne trdi, da bi na navedeni sestanek šel s kakšnim drugim vozilom, tudi po presoji pritožbenega sodišča predloženi razbremenilni dokazi ne predstavljajo tiste kvalitete, ki je potrebna, da bi bil vzbujen kakršenkoli razumen dvom glede storilca prekrška.

Na podlagi 165. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče opravilo tudi preizkus odločitve o sankciji in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo globo, ki je za takšen prekršek predpisana, enako velja tudi glede odločitve o izreku stranske sankcije kazenskih točk. Ker v obravnavani zadevi niso bile ugotovljene posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale omilitev sankcije pod mejo predpisane, pritožbeno sodišče v takšno odločitev ni posegalo.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče, potem ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo svojih zagovornikov ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 255,00 EUR (tarifna številka 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Poziv za plačilo sodne takse bo obdolžencu poslalo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

-----------------------------------------

op. št. 1: Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 1/2014 z dne 18. februarja 2014