VSL sklep III Ip 3172/2014

I. Pritožba upnika se zavrne in se sklep v točki I izreka v delu, v katerem se razveljavijo opravljena izvršilna dejanja, in v točki III izreka potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožbi dolžnice se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II izreka sklepa razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka dolžnice in odgovora upnika na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnice, razveljavilo sklep o izvršbi z dne 12. 9. 2013, zavrnilo predlog za izvršbo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (I. točka izreka); zavrnilo predlog dolžnice za denarno kaznovanje upnika (II. točka izreka); odločilo, da je upnik dolžan v roku osmih dni od prejema tega sklepa dolžnici povrniti 315,80 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka); predlog dolžnice za povračilo stroškov vloge z dne 19. 11. 2013 zavrnilo (IV. točka izreka) in zavrnilo predlog upnika za povračilo stroškov odgovora na ugovor (V. točka izreka).

2Zoper sklep sodišča prve stopnje sta vložila pravočasni pritožbi upnik in dolžnica.

3Upnik v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja. Sodišče samo navaja, da gre za neenotno sodno prakso (VDSS Pdp 569/2013), saj je novejša sodna praksa sprejela stališče, da se upošteva dejansko stanje na dan zadnje glavne obravnave, torej takrat, ko je pred sodiščem bilo opravljeno zadnje procesno dejanje. V kolikor je bil pravni prednik na dan glavne obravnave še živ, se smatra, da je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Stališče, kot ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 643/2008 ni več aktualno in je potrebno slediti novejši sodni praksi. Tako je pravni naslednik oziroma upnik pridobil dedno pravico do prisojene odškodnine in je zato tudi lahko bil upnik v izvršilnem postopku. Sodišče je neutemeljeno naložilo upniku povrnitev stroškov dolžnika tudi iz razlogov, ker je dolžnik predlagal denarno kaznovanje upnika in njegovega pooblaščenca, pri tem pa ni uspel, zato ni upravičen do dejanskih stroškov ugovora, ki je bil vložen predvsem iz razlogov kaznovanja stranke v postopku. Višjemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje o razveljavitvi opravljenih izvršilnih dejanj in o povrnitvi stroškov upnika dolžnici razveljavi in da ostanejo opravljena izvršilna dejanja v veljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Dolžnica je v pritožbi navedla, da vlaga pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ne nasprotuje navedbi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je upnik razpolagal s sodbo, ki je bila označena s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti in je na tej podlagi vložil izvršilni predlog, vendar izpostavlja, da je upnik potrdilo o izvršljivosti izposloval neutemeljeno, protipravno in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (potrdilo izvršljivosti je bilo naknadno pravnomočno razveljavljeno, o čemer je bilo sodišče obveščeno 7. 4. 2014, to je po izdaji izpodbijanega sklepa), saj je upnik ves čas vedel, da sodba po smrti prvotnega tožnika oziroma upnikovega pravnega prednika ni nikoli postala izvršljiva. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je upnik izvršilni naslov izposloval protipravno, izpodbijani sklep glede tega nima razlogov in je tako obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dolžnica je v predlogu za denarno kaznovanje izpostavila še, da je upnik predlog za izvršbo vložil že po tem, ko je razpolagal s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012, v katerem je nedvomno in jasno navedeno, da univerzalno pravno nasledstvo le v okviru do prenosljivih pravic privede ex lege do procesno pravne sukcesije in v konkretnem primeru terjatev za nepremoženjsko škodo v trenutku smrti na dediče ni mogla preiti in je ugasnila, do tega razloga pa se sodišče prve stopnje ni izjavilo in je ostal sklep brez razloga. Ne drži navedba sodišča, da sodna praksa glede vprašanja ne bi bila enotna, saj sklep VDSS Pdp 569/2013 z dne 11. 7. 2013 ne predstavlja drugačne sodne prakse, z njim je bila namreč zavrnjena pritožba toženca zoper prvostopenjski sklep sodišča, ki je zavrnilo predlog za obnovo postopka iz razloga, ker je tožnik med postopkom na drugi stopnji umrl, saj je odločitev temeljila na dejstvu, da upoštevanje tega dejstva, to je smrti tožnika, za toženca ne bi pomenila ugodnejše odločitve, tudi če bi bilo višje sodišče s tem dejstvom seznanjeno. Navedeni sklep torej pritrjuje stališču, da sodišče na drugi stopnji upošteva dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji in tako ni upoštevalo dejstva, ki je nastopilo kasneje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba upnika je bila vročena v odgovor dolžnici, ki nanjo ni odgovorila. Upnik pa v odgovoru na pritožbo dolžnice navaja, da je pritožba neutemeljena, višjemu sodišču predlaga, da jo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba upnika je neutemeljena, pritožba dolžnice pa je utemeljena.

7Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

O pritožbi upnika zoper točko I izreka sklepa v delu, v katerem se razveljavijo opravljena izvršilna dejanja, in točko III izreka sklepa:

8Iz podatkov v spisu je razvidno, da je upnik z vlogo z dne 15. 10. 2013 umaknil izvršilni predlog, zaradi česar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 25. 10. 2013 ustavilo izvršilni postopek. Z vlogo z dne 25. 10. 2013 je dolžnika pozvalo, da sodišču sporoči, ali glede na to, da je bil postopek zaradi umika predloga ustavljen, še vztraja pri ugovoru in predlogu za denarno kaznovanje upnika ali navedeni pravni sredstvi umika, dolžnik pa je v vlogi z dne 12. 3. 2014 navedel, da vztraja pri ugovoru in sodišču predlaga, da odloči o ugovoru in predlogu za denarno kaznovanje upnika.

9Ker je prvostopenjsko sodišče v točki I izpodbijanega sklepa ugodilo ugovoru dolžnice, sklep o izvršbi z dne 12. 9. 2013 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo in za svojo odločitev navedlo utemeljene in pravilne razloge, s katerimi se strinja tudi višje sodišče, dolžnik pa v pritožbi te odločitve sodišča prve stopnje niti ne izpodbija, je sodišče posledično odločilo pravilno in zakonito, ko je razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Sodišče je namreč zaključilo, da je ugovor dolžnice, v katerem je uveljavljala ugovorna razloga iz 8. in 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, utemeljen in da je terjatev na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo nastala A. A., ki jo v tem izvršilnem postopku izterjuje njegov sin B. B., s smrtjo A. A., kateri je umrl v času pritožbenega postopka, pred izdajo sklepa Višjega sodišča v Mariboru ugasnila skladno z določbo 184. člena OZ. Na podlagi navedene določbe terjatev za povrnitev nepremoženjske škode pride na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na sodno prakso, to je na sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012 in II Ips 59/2011 z dne 19. 3. 2012, upoštevajoč, da na podlagi prvega odstavka 109. člena Zakona o sodiščih za enotno sodno prakso skrbi Vrhovno sodišče, in da so takšno sodno prakso zavzela tudi višja sodišča. Navedeno stališče pa izhaja tudi iz novejše sodne prakse (npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 312/2014 z dne 14. 5. 2014, v katerem je višje sodišče zavzelo stališče, da terjatev za nepremoženjsko škodo svojo osebno naravo izgubi šele s priznanjem, s pravnomočno sodbo ali pisnim sporazumom).

10Glede na navedeno je tako odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka sklepa, da se razveljavijo opravljena izvršilna dejanja, pravilna.

11Neutemeljena je tudi pritožba upnika v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžan dolžnici povrniti v roku osmih dni od prejema sklepa 315,80 EUR izvršilnih stroškov v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Dolžnica je v izvršilnem postopku z ugovorom v celoti uspela, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno naložilo upniku, da ji mora povrniti stroške ugovornega postopka in odločitev oprlo na prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter na šesti odstavek 38. člena ZIZ, na podlagi katerega mora upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom resda zavrnilo predlog dolžnice za denarno kaznovanje upnika (kot izhaja iz izreka tega sklepa in nadaljevanja te obrazložitve je višje sodišče navedeno odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v nov postopek), kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve, da ji mora povrniti stroške ugovornega postopka upnik, ki v izvršilnem postopku s predlogom za izvršbo ni uspel in ji je tako z vložitvijo predloga za izvršbo neutemeljeno povzročil izvršilne stroške.

12Ker je pritožba upnika neutemeljena in višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I sklepa v delu, v katerem je sodišče odločilo, da se razveljavijo opravljena izvršilna dejanja, in v točki III izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (156. in 154. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnice zoper točko II izreka sklepa:

14Višje sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba dolžnice, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

15Sodišče prve stopnje je v izpodbijani II. točki izreka izpodbijanega sklepa predlog dolžnice za denarno kaznovanje upnika zavrnilo. Na podlagi devetega odstavka 33. člena ZIZ lahko sodišče izreče denarno kazen iz drugega odstavka tega člena upniku, ki je pridobil sklep o izvršbi na podlagi predloga za izvršbo, ki ga je vložil z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem; sodišče pri odmeri denarne kazni upošteva vse okoliščine zadeve, zlasti pa višino zneska, na katero se glasi sklep o izvršbi. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da niso izpolnjeni pogoji za izrek denarne kazni upniku, zaradi česar je predlog dolžnice za denarno kaznovanje upnika zavrnilo.

16Utemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijani sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli (1). Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč zelo pomembno, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih je obravnavalo in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.

17Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo do dopustne in za odločitev relevantne navedbe dolžnice v predlogu za denarno kaznovanje upnika, da se je upnik zavedal, da je protipravno izposloval potrdilo o pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 24. 11. 2006, prav tako se sodišče ni opredelilo do navedbe dolžnice, da je upnik predlog za izvršbo vložil že po tem, ko je razpolagal s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012, v katerem je navedeno, da terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo ni prešla na upnika. Glede na navedeno višje sodišče ne more preizkusiti pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga dolžnice za denarno kaznovanje upnika.

18Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi dolžnice in sklep v izpodbijani II. točki izreka sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je višje sodišče razveljavilo izpodbijani sklep že iz tega razloga, se do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

19Višje sodišče je odločitev o pritožbenih stroških dolžnice in stroških upnika za odgovor na pritožbo pridržalo za odločitev v končni odločbi na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS, Up-373/97z dne 22. 2. 2001.