33. člen ZIZ

Nima pa prav pritožba, da je izrek denarne kazni nepotreben oziroma nesmiseln oz. je slednja previsoka, saj je slednja izrečena z namenom zavarovanja koristi otrok oz. preprečitve njihove ogroženosti, ki zaradi ravnanj svojega očeta doživljajo stisko, ko se vsak ponedeljek stika udeležijo, očeta pa brez obrazložitve na stik ni.

Predlagateljica je onemogočila izvedbo srečanja pri psihoterapevtki na omenjeni kliniki, ko ni želela zapustiti njenih prostorov, zato je prvostopenjsko sodišče 24. 1. 2022 dopolnilo omenjeno začasno odredbo in predlagateljici naložilo, da deklici na srečanje pripelje do parkirišča oziroma vhoda v kliniko, ju tam preda kolizijski skrbnici deklic, ki bo deklici odpeljala na svetovanje oziroma terapijo in hkrati, da je dolžna vsakršno odsotnost deklic na svetovanju opravičiti z zdravniškim potrdilom. Kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, deklici na ta način ne bosta izpostavljeni materinemu vztrajanju pri njeni navzočnosti in njenim negativnim vplivom. Predlagateljica je kršila tudi spremenjeno odredbo, za kar jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 30. 3. 2022 kaznovalo z denarno kaznijo 500,00 EUR in hkrati odločilo, da se ji za primer ponovne kršitve obveznosti iz začasne odredbe določi denarna kazen v višini 850,00 EUR.

Izvršba je bila predlagana le zaradi odstranitve ograje (in ne tudi korit ali podobnih predmetov) in le glede tega je bila izvršba tudi dovoljena. Upnik je glede na izvršilni naslov imel možnost predlagati izrek denarne kazni tudi glede obveznosti, da dolžnik opušča tudi druga motilna dejanja, vendar tega ni storil (navedeno ima možnost storiti v novem predlogu za izvršbo), posledično pa izvršba glede bodočih motilnih dejanj ni bila dovoljena. Zaradi izterjave obveznosti, ki predstavlja nadomestno dejanje, izrekanje in izterjava denarnih kazni kot izvršilno sredstvo materialnopravno ne pride v poštev. Sodišče izreče denarno kazen upniku, ki je pridobil sklep o izvršbi na podlagi predloga za izvršbo, ki ga je vložil z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Navedeno ne omogoča kaznovanja upnika že zgolj iz razloga, če se nazadnje morda izkaže, da je predlog za izvršbo vložil neutemeljeno.

Že v upnikovih navedbah je podano le predvidevanje o ravnanjih, s katerimi naj bi sodedič kršil začasno odredbo. Nič drugega ne izhaja niti iz pisnih izjav oseb, ki sta bili predlagani kot priči. Upoštevaje zaključek sodišča, da iz indicev, ki jih je navedel upnik, ne izhaja sklep o kršitvi začasne odredbe, je odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov, predlaganih v zvezi s temi indici, pravilna. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki enačijo obseg lastninskih upravičenj sodediča kot skupnega lastnika zapuščine in obseg prepovedi iz začasne odredbe. V izreku začasne odredbe je navedeno, da se dedičema prepoveduje izvajanje gradbenih in obrtniških del in vsakršne druge posege v nepremičnino. Pomensko odprto besedno zvezo o vsakršnih drugih posegih je sodišče pravilno zamejilo s primerljivostjo "drugih" posegov z gradbenimi in obrtniškimi deli in ob upoštevanju namena začasne odredbe, ki je v zavarovanju zapuščine. S tem ni poseglo v druga pritožnikova lastninska upravičenja glede stvari iz zapuščine, katerih varstvo lahko uveljavlja prek drugih institutov, ki jih ima na razpolago tako v zapuščinskem kot v drugih postopkih.

Tožnica v obravnavani zadevi od sodišča zahteva ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema po pravilih družinskega prava. Za ureditev konkretnih vprašanj, ki se nanašajo na njun položaj družbenikov v d. o. o., pa se uporabljajo pravila korporacijskega prava. Pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe in način njihovega uresničevanja se določijo z družbeno pogodbo. Z družbeno pogodbo je določeno, ali zastopniki delujejo posamično ali skupno. O spremembi družbene pogodbe družbeniki odločajo s sklepi, ki jih sprejmejo na skupščini (505. in 507. člen ZGD-1) in jih ne more nadomestiti sodišče s svojo odločbo. Tožnica tako v tem postopku napačno terja od sodišča odločitev o vprašanju, ki se nanaša na upravljanje družbe, ki ni stranka tega postopka ne na aktivni in ne na pasivni strani. Denarna kazen (33. člen ZIZ) predstavlja izvršilno sredstvo v širšem pomenu. Njen smisel in namen je v tem, da se vpliva na voljo dolžnika v primerih, ko je uspeh izvršilnega postopka odvisen od ravnanj, ki so v oblasti samega dolžnika oziroma opustitev ravnanj, ki je v nasprotju z vsebino začasne odredbe. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče tožencu prepovedalo odtujitev

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da "pravni standard največje otrokove koristi je konvencijski in ustavni standard, zato ga je treba zaradi pomembnosti dobrine varovati v vseh fazah postopka". Vendar pritožba spregleda, da je bila dolžnici izrečena denarna kazen iz razloga, ker je brez utemeljenega razloga kršila sodno poravnavo glede stikov, s tem, ko dvakrat zaporedoma ni pravočasno predala otroka upniku, za nerazumljivo dolgo zamudo pa je navajala neutemeljene razloge, ki niso bili povezani z ogroženostjo otroka zaradi zatrjevanega nasilja upnika nad otrokom. Stika sta se izvedla, kar dodatno potrjuje, da ogroženost otroka zaradi sedaj zatrjevanega nasilja upnika nad otrokom ni bila razlog zaradi katerega je dolžnica kršila obveznosti iz sodne poravnave.

Med bistvenimi načeli postopka sprejema začasne odredbe sta načeli hitrosti postopka zavarovanja in čim hitrejše zaščite ogroženega položaja otroka. Zato za izkaz posameznega dejstva zadošča že dokazni standard verjetnosti in sodišču ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov. Višina denarne kazni ni pogojena s premoženjskim stanjem strank. Njen namen namreč ni, da bi jo udeleženci postopka zlahka zmogli plačati ter še naprej kršili sodno odločitev, temveč da predstavlja ustrezno prisilo za njeno izpolnitev, upoštevajoč pomen dobrine, ki se z izvršbo varuje. Začasna odredba pred uvedbo postopka predstavlja izjemno sredstvo zavarovanja, ko je potrebno nujno ukrepanje sodišča zaradi preprečitve ogroženosti otrok še preden se prične sodni postopek. DZ za takšne primere ne glede na vrsto začasne odredbe in naravo spora določa enoten sedemdnevni rok od izdaje sklepa, v katerem je treba začasno odredbo opravičiti. Določilo 166. člena DZ je glede na splošna določila ZIZ specialno.

Mati z očetom ni ustrezno sodelovala v smeri, da bi se njegov stik z A. A. 26. 8. 2021 v Avstriji, ker sta se z A. A. nahajali, dejansko izvedel, čeprav je bila to dolžna storiti. S tem je predlagateljica brez dvoma neutemeljeno preprečila očetove stike s hčerko in kršila sklep o začasni odredbi z dne 5. 5. 2021. Razlog za kršitev je torej na njeni strani in ne na strani nasprotnega udeleženca, kot neutemeljeno trdi v pritožbi. Določitev najkrajšega možnega roka za plačilo denarne kazni avtomatično ni nedopustna in v nasprotju z Ustavo RS. Za to morajo obstajati utemeljeni razlogi.

Iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ) izhaja, da lahko sodišče odloči, da se dolžnik ne kaznuje, v kolikor posreduje podatke, ki omogočajo opravo izvršbe. Kazen je tako v tem primeru sredstvo za zagotavljanje izvršbe. Ker pa iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja le, da sta dolžnika razgrnila svoje premoženjsko stanje, izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj razlogov o tem, kako bodo posredovani podatki omogočili opravo izvršbe oziroma da dolžnika iz objektivnih razlogov ne moreta omogočiti oprave izvršbe, v izpodbijanem sklepu ni.

Starši imajo glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj, koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. To velja tudi po razpadu družine, zato pritožbeno sodišče pritrjuje izhodišču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni razlogov za omejitev stikov predlagatelja z njegovimi hčerkami, temveč je v največjo korist otrok, da ohranjajo intenziven in obsežen stik z obema staršema. Ob urejenih stikih je jasno, da vzgojo in varstvo izvaja tisti od staršev, pri katerem otrok takrat živi. Da bi bilo v to razmerje potrebno poseči z začasno odredbo, bi morale obstajati posebne okoliščine.

Tožnik ne more uživati sodnega varstva z ureditveno začasno odredbo zgolj zato, ker mu ni omogočen dostop po poti, po kateri želi dostopati, oziroma, ki je zanj najugodnejša. Užival bi ga lahko le v primeru, da bi z verjetnostjo izkazal, da mu traktor na omenjeni poti onemogoča edini dostop do hiše v kateri biva, oziroma na kateri mora izvesti nujno potrebna krovska dela. Pritožbena argumentacija, da je regulacijska začasna odredba lahko izdana tudi v primeru, če je izpolnjena (le) predpostavka iz 3. alineje drugega 272. člena ZIZ ali predpostavka iz tretjega odstavka 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ, je nezdružljiva s samim namenom ureditvene začasne odredbe. Pritožbeno sodišče preizkuša pravilnost odločitve ob upoštevanju dejanskega stanja ob izdaji izpodbijanega sklepa.

Iz mnenja CSD izhaja, da je otrok navezan na oba starša in se ob njima dobro počuti, pa vendar na podlagi sodne odločbe otrok večinoma časa preživi pri dolžnici, v sodni poravnavi pa je tudi posebej določeno, da dolžnica lahko zavrne stik, če je upnik pod vplivom alkohola, zato je še toliko bolj pričakovana in poudarjena njena dolžnost, da spoštuje in izvršuje začasno odredbo, ko gre za stike upnika z otrokom. Presoja utemeljenosti odločitve sodišča prve stopnje, ki je dolžnico denarno kaznovalo, je vezana predvsem na oceno njenih ravnanj ob izročitvi otroka upniku ob stikih 4. 7. 2020 in 5. 7. 2020. Zdravstvena dokumentacija potrjuje otrokove zdravstvene težave s spanjem in utrujenostjo, pa vendar pritožbeno sodišče sledi prepričljivim argumentom sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da dolžnica ni dokazala, da bi prav v nočeh pred (dvema zaporednima) stikoma, otrok imel zdravstvene težave, ki jih opisuje dolžnica, in zaradi katerih otroka ni mogla predati upniku ob dogovorjeni (oziroma sodno določeni) uri.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je otrokova mati izpolnila vse zahteve, ki so ji bile naložene ob izreku ukrepa odvzema otroka, čemur pritožnik ne nasprotuje. To, da jih je izpolnila že v letih 2013, 2014 in 2015, ne more biti v materino škodo. V postopku ni bilo ugotovljeno (niti določno zatrjevano), da bi na materini strani obstajal kakršenkoli dejavnik tveganja, ki bi lahko ogrožal njenega mladoletnega sina. Če pri enem od staršev ni razlogov za izrek ukrepa (pri drugem pa so), je mogoče otrokovo korist zavarovati z izrekom drugačnega ukrepa - z omejitvijo starševske skrbi preostalemu. Enako mora veljati ob odločanju o prenehanju ukrepa - če pri enem od staršev ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi bila njegova vzgoja in varstvo za otroka ogrožajoča, mora ukrep prenehati. Morebitno ogrožanje s strani drugega od staršev pa je mogoče reševati z izrekom blažjega ukrepa. To, da so vsi udeleženci obeh postopkov, ki ju sodišče združi v skupno obravnavanje, isti, ni pogoj za združitev postopkov. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je (bilo) v skladu z načelom največje koristi otroka, ki jo je treba spoštovati že pri izvedbi postopkov

Sodišče lahko izreče denarno kazen dolžniku, če v nasprotju z odločitvijo sodišča skriva, poškoduje ali uničuje svoje premoženje ali če izvršitelja ovira pri opravljanju posameznih dejanj izvršbe. Iz dolžničinih navedb, da zarubljenega viličarja ni na njenem naslovu in da ji ni znano, kjer bi lahko bil, vsekakor izhaja ravnanje, ki pomeni skrivanje zarubljenega premoženja, hkrati pa tudi oviranje izvršitelja pri opravi izvršilnih dejanj, saj je dolžnica preprečila opravo dražbe. Namen kaznovanje dolžnika je v tem, da se vpliva na njegovo voljo, naj opravi ravnanja, ki so nujna za učinkovito varstvo upnika, oziroma opusti ravnanja, ki takšno varstvo preprečujejo. Konkretno to za dolžnico pomeni, da naj opusti ravnanja, s katerimi je preprečila izvedbo javne dražbe.

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec s svojimi ravnanji večkrat zavestno prekršil izrečeni ukrep prepovedi približevanja, to pa pomeni, da je izpolnjen pogoj za izrek denarne kazni.

Neutemeljena je pritožbena lastna dokazna ocena sporne kršitve oziroma izpostavljene fotografije in ji pritožbeno sodišče ne sledi. Prva toženka se je imela možnost opredeliti do konkretno zatrjevane kršitve začasne odredbe in do priložene fotografije v vseh smereh, ki jih neutemeljeno (in nekatere tudi prvič ter zato neupoštevno) izpostavlja v pritožbi, pa tega ni storila. Njene ugovorne navedbe so bile povsem pavšalne, zato je sodišče prve stopnje na podlagi konkretiziranih trditev tožnic (o ravnanju prve toženke dne 25.6.2020 ob 15.30 uri) in priložene fotografije povsem pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter ni šlo za nekritično sledenje navedbam in dokazu tožnic.

Stališče v razlogih izpodbijanega sklepa, da je z izdajo sklepa o denarnem kaznovanju dolžnice postopek s seznamom dolžnikovega premoženja smiselno končan, je nepravilno. Po denarnem kaznovanju dolžnika ima sodišče še vedno možnost, da ponovno odredi dolžniku predložitev seznama premoženja in razpiše narok, če dolžnik seznama premoženja ne poda. Sodišče prve stopnje mora v primeru, ko sklep o izreku denarne kazni postane pravnomočen, omenjeno denarno kazen izterjati po uradni dolžnosti. V tem postopku (ki teče zaradi izterjave denarne kazni po uradni dolžnosti) pa ima dolžnik možnost posredovati sodišču seznam svojega premoženja, lahko pa denarno kazen plača ali ostane v celoti pasiven. V primeru, ko dolžnik poda podatke o svojem premoženju, ki omogočajo opravo izvršbe, lahko sodišče sklene, da se ga ne kaznuje, ti podatki pa so nato podlaga za nadaljevanje izvršilnega postopka, v katerem je sodišče dolžniku naložilo predložitev seznama premoženja. Že zato zgolj izdaja sklepa o denarnem kaznovanju dolžnice ne pomeni, da je postopek s seznamom dolžnikovega premoženja smiselno končan. Utemeljena je pritožbena navedba upnika glede odločitve, ko je sodišče izvršilni postopek u

Kot pravilno utemeljuje prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je namen instituta seznama dolžnikovega premoženja razkritje dolžnikovega premoženja zaradi poplačila upnikove terjatve. Če dolžnik tega ne stori, zakon omogoča prisilo z izrekom denarne kazni. Njen namen je izključno vplivati na dolžnika in ga prisiliti k aktivnosti. Enajsti odstavek 33. člena ZIZ tako določa, da tudi v primeru, ko dolžnik po izreku denarne kazni posreduje podatek, ki omogoča opravo izvršbe, sodišče s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža. Sodišče druge stopnje iz listin v spisu I 1721/2007 ugotavlja, da je dolžnik hkrati z ugovorom po izteku roka podal tudi izjavo o premoženju. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do te relevantne okoliščine iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj le ta ne preprečuje prisilne izterjave denarne kazni.

Ugotovitve, oprte na poročilo CSD in izpovedbo njene strokovne delavke, dajejo dovolj zanesljivo podlago za sklep, da je mati stike, komaj so se vzpostavili in napredovali, onemogočila s pritiskanjem na otroka in z izražanjem negativnega odnosa do očeta. Predlagateljica bi morala do drugačne odločitve sodišča ravnati po veljavni odredbi. To ne pomeni zgolj tega, da je otroka fizično pripeljala na CSD, pač pa bi morala vsaj vzdržati se svojega aktivnega ravnanja v smeri onemogočanja stikov.

Pri določitvi denarne kazni po 33. členu ZIZ gre za poskus vplivanja na voljo dolžnika, da opravi dejanja, ki so nujna za zagotovitev varstva upnika, ali pa da opusti dejanja, ki bi upniku lahko povzročila škodo. Takšen namen denarne kazni jo opredeljuje kot izvršilno sredstvo.