VSL Sodba II Cp 843/2018

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo odškodnine 2.410,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2014 dalje. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 6.025,00 EUR z obrestmi je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožnik dolžan plačati toženki v višini 285,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da bo toženki naložena obveznost plačila 4.820,00 EUR z obrestmi od dne 18. 7. 2014, toženka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno obe stranki predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter povrnitev stroškov.

3Tožnik sodišču očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. točka 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹). Sklicuje se na kršitve ustavnih pravic in prepoved mučenja ter diskriminacije iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin². Meni, da je dosojena odškodnina prenizka. Sodišču očita, da odmerjene odškodnine ni primerjalo z dosojenimi odškodninami v primerljivih primerih. V obrazložitvi manjka konkretizacija in utemeljitev načela objektivne pogojenosti odškodnin, zato preizkus sodbe v tem delu ni mogoč. Za 241 dni bivanja v priporu je prisojeno 2.410,00 EUR odškodnine, kar je 10,00 EUR na dan. Taka odločitev pomeni odstop od sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice³, ki je v zadevah Mandić in Jović proti Sloveniji, Štrucl in drugi proti Sloveniji, Pečenko proti Sloveniji in Arapović proti Sloveniji prisodilo višje zneske odškodnin. Čeprav ESČP dopušča, da so odškodnine v državah nekoliko nižje, pa te ne smejo biti bistveno in nesorazmerno nižje. Namen takšnega stališča naj bi bil v dejstvu, da so postopki pred domačimi sodišči strankam bližji, dostopnejši, hitrejši in da potekajo v domačem jeziku. Pritožnik meni, da vse naštete okoliščine (zlasti hitrost in cena postopka) v konkretnem primeru niso bile podane, zato se zavzema za višjo odškodnino glede na primerljive odločitve ESČP. Poudarja, da je že ESČP v zadevi Bizjak proti Sloveniji izpostavilo, da je pripravljeno spremeniti svoj pristop, če bi se v praksi domačih sodišč dolgoročno izkazalo, da se sistematično dosojajo nezadostni zneski in da domači postopki trajajo predolgo. Razen tega navaja, da zadevi Štrucl in Pečenko proti Sloveniji obravnavata neugodne razmere v zaporu v ZPKZ X, ki so bile celo ugodnejše od razmer v priporu, kjer je bival tožnik. Upoštevajoč to nesorazmerje po mnenju pritožnika odškodninska tožba po 179. členu Obligacijskega zakonika⁴ ni učinkovito pravno sredstvo v smislu 13. člena EKČP. Meni, da bi bilo zahtevke zaradi neustreznih razmer v zaporu treba obravnavati na enak način kot zahtevke zaradi sojenja v nerazumnem roku. Sklicuje se na odločitev Ustavnega sodišča Republike Češke v sodbi I US 192/11 z dne 28. 3. 2011, kjer je odločilo, da je znesek odškodnine lahko nižji od zneskov, ki jih dosoja ESČP, a mora kljub temu ustrezati nacionalni tradiciji, življenjskemu standardu in pravnemu sistemu. Kot ustrezno je določilo 45 % od zneska, ki bi ga v tovrstnih zadevah določilo ESČP. Ker imata obe državi primerljiv življenjski standard, povprečna plača v Sloveniji je celo nekoliko višja, pravna tradicija pa krajša, bi tudi dosojeni zneski morali biti višji. Sodišču očita, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava kršilo številne človekove pravice. Ni upoštevano načelo sorazmernosti, ker ESČP v podobnih zadevah prisoja celo 3,85-krat višje zneske odškodnin. Kršena je prepoved diskriminacije, ker tožnik ni bil obravnavan enako kot pritožniki pred ESČP. Posledično je kršena ustavna pravica do povračila škode. Nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov, za katere meni, da bi jih sodišče moralo izračunati z ločenim upoštevanjem uspeha po temelju in po višini ter tožniku priznati tudi priglašene stroške sodne takse in stroške priče M. R., ki so bili s sklepom naloženi v plačilo tožniku in ne toženki.

4Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve ugovora zastaranja. Sklicuje se na 352. člen OZ in poudarja, da je imel tožnik že prvi dan po tem, ko mu je kršitev nastala, možnost vložiti tožbo, saj mu je bila škoda zaradi ravnanja toženke znana, vedel pa je tudi za povzročitelja te škode. Ker je tožnik škodo trpel po dnevih, bi za vsak dan posebej moral teči tudi zastaralni rok. Njegov zahtevek je zastaral v obdobju treh let pred vložitvijo tožbe. Sodišču nadalje očita, da je napačno ugotovilo velikost tožnikovega bivalnega prostora in število oseb v priporniški sobi v vtoževanem obdobju. Dejstva, da je bilo v sobi manj kot 6 oseb le kakšen dan, ni potrdila nobena druga priča, niti to ne izhaja iz podatkov, ki jih je predložila toženka, sodišče pa je tej navedbi povsem nekritično in neargumentirano sledilo zgolj na podlagi izpovedbe tožnika. Vztraja, da so evidence glede velikosti bivalnih prostorov in števila oseb, ki so se v njih nahajale, izdelane s precejšnjo natančnostjo in ustrezajo dejanskemu stanju. Ker je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede števila oseb v sobi, je posledično napačno ugotovilo tudi kvadraturo osebnega prostora, ki je bila tožniku na voljo. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je prostor za gibanje dodatno zmanjševalo pohištvo v sobi, saj tožnik ni nikoli zatrjeval, da pohištva ni uporabljal, zato navedeno dejstvo ne more biti v škodo osebnemu prostoru, ki ga je imel na voljo. Poudarja, da so standardi Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja⁵ zgolj priporočila, ki jih mora država upoštevati v okviru svojih objektivnih zmožnosti. Razen tega navedeni standardi v spornem obdobju še niso bili izdelani, česar sodišče ni upoštevalo. Iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, v povezavi s katerimi drugimi dokazi je sodišče ugotovilo, da drži izpovedba tožnika, da ni mogel jesti obrokov skupaj s sopriporniki, ker za isto mizo ni bilo dovolj prostora. Poudarja, da sta bili v obeh sobah, v katerih je bival tožnik, na voljo dve mizi ter šest stolov, če so priporniki mizo zasedli z drugimi stvarmi (npr. televizijo), pa toženka za to ne more biti odgovorna. Sodišče je nadalje spregledalo, da iz zapisa zdravstvenega kartona tožnika z dne 27. 6. 2011 izhaja, da je pravosodni policist sporočil, da tožnik zjutraj ne vstaja in ne poje zajtrka, zaradi česar mu tudi ni bila odobrena dodatna malica. Tožnik si je tako sam povzročil stanje, ki je vodilo v njegovo domnevno izgubo kilogramov in toženka za to ne more biti odgovorna. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ugotovitve o tožnikovem preživljanju časa izven bivalnega prostora v priporu zaradi udeležb na sodišču, obiskov odvetnika, razgovorov z delavci zavoda, pregledov v zavodski ambulanti in drugih zdravstvenih ustanovah, ne predstavljajo okoliščin, ki bi tožnikovo bivanje olajševale. Prereka tudi ugotovitev sodišča, da gibanje zunaj zavoda ni bilo mogoče v deževnem vremenu. Na svežem zraku bi se lahko tožnik gibal tudi ob slabem vremenu. Prav tako zavrača ugotovitev, da je razmere v sobi oteževal smrad. Subjektivna prepričanja o bolj ali manj učinkovitem delovanju prezračevalnega sistema, ki je nesporno obstajal, ne morejo konstituirati pravno priznane škode. Soba, v kateri je bil nameščen tožnik, je bila nekadilska, kljub temu pa so v njej nekateri priporniki kadili, česar toženka ni mogla preprečiti. Tožnik ni podal navedb o škodi, ki mu je nastala v konkretnem primeru. Sodišče naj bi glede duševnih bolečin zgolj sledilo tožnikovi izpovedbi. Tožnik ni zadostil niti potrebni trditveni podlagi in ni predložil nobenih dokazil, da bi dejansko utrpel kakšne duševne bolečine. Odškodnina za duševne bolečine mora izpolnjevati tako objektivni kot subjektivni kriterij, pri čemer pa v konkretnem primeru sodišče teh okoliščin sploh ni ugotavljalo.

5Pravdni stranki odgovora na pritožbo nasprotne stranke nista podali.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, ki jih je pretrpel, ko je v času od 20. 11. 2010 do 18. 7. 2011, skupaj 241 dni, v neustreznih bivalnih razmerah prestajal pripor v Zavodu za prestajanje kazni zapora X (ZPKZ).

8Ustava RS⁶ v 21. členu zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in drugih pravnih postopkih, prav tako pa tudi med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Bistvo odvzema prostosti je omejitev posameznikove svobode, tj. pravic, ki so z njo neločljivo povezane. Podobno določa EKČP, ki v 3. členu prepoveduje mučenje ali nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje.

9Po prvem odstavku 131. člena OZ mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V skladu s 148. členom OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje funkcije. Za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina (179. člen OZ).

10Tako ESČP kot tudi slovenska sodišča so že zavzela stališče, da ukrepi, s katerimi se osebi odvzame prostost, lahko vsebujejo neizogiben element trpljenja ali osramotitve, ki pa ne smeta biti prekomerna. Neugodne posledice, ki neizogibno spremljajo odvzem svobode, je težko ločiti od tistih, ki to mejo presežejo. Te so predmet presoje vsakokratnega primera in razmer, v katerih je posameznik prisiljen bivati. Podane so takrat, ko posamezniku onemogočajo dostojno prestajanje kazni oziroma pripora ter mu povzročajo duševne bolečine takšne intenzitete, da to opravičuje prisojo denarne odškodnine. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je kršitev lahko podana že ob pomanjkanju osebnega prostora, ki je na voljo priporniku. V večini primerov pa ni odločilna le kvadratura, ki jo ima posameznik na voljo, temveč tudi drugi dejavniki, kot so npr. možnosti za gibanje zunaj celice, prezračevanje, ogrevanje, naravna svetloba in podobno.

11Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je 7 m² površine na osebo, ki ji je odvzeta prostost, standard, ki ga je postavil CPT, na katerega se v svojih odločbah sklicuje tudi ESČP, zato predstavlja pomembno merilo odločanja tudi v obravnavani zadevi.⁷ Toženka v pritožbi sicer navaja, da so se standardi CPT oblikovali kasneje, tj. po obdobju, ki ga je tožnik preživel v priporu. Vendar ob tem spregleda, da je ESČP ob preizkusu, ali je podana kršitev 3. člena EKČP, že v sodbah Mandić in Jović ter Štrucl in drugi proti Sloveniji,⁸ sklicujoč se na prejšnje primere iz svoje prakse, sprejelo stališče, da je v primerih, ko imajo pridržane (zaprte) osebe na voljo manj kot 3 m² osebnega prostora, prezasedenost tako velika, da sama po sebi (per se) upravičuje ugotovitev kršitve 3. člena konvencije. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je tako majhen prostor, ki je premajhen za človeku dostojno bivanje, opravičljiv le tedaj, ko bi posameznik v takih razmerah preživel zgolj nebistven del časa oziroma dneva (npr. zgolj med nočnim počitkom in podobno).⁹

12Ob tem pristop ESČP, ki mu sledi tudi slovenska sodna praksa in sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, ni utemeljen na goli matematični formuli, ampak upošteva vse okoliščine, v katerih posameznik prebiva. Kadar ima posameznik na voljo manj kot 3m² osebnega prostora, se, kot že navedeno, domneva, da tako stanje pomeni kršitev 3. člena EKČP. V primerih, ko ima posameznik na voljo od 3 do 4 m², je po oceni ESČP kršitev podana, če sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja. Kadar ima posameznik na voljo več kot 4 m², pa pomanjkanja prostora ESČP ne šteje kot odločilni dejavnik, kršitev pa je podana le, če to narekujejo druge neustrezne razmere. Pri tem je treba v ozir vzeti vse okoliščine konkretnega primera, vse od časa, prebitega izven tega prostora, možnosti, ki bi jih posameznik za to imel, pa jih ni izkoristil, torej posameznikovega prispevka k preseženemu pragu in druge.

13Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je zastaralni rok za uveljavljanje škode v obravnavanem primeru začel teči prvi dan po odpustu iz pripora, ko so bile tožniku znane vse okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode.¹⁰ Ker je bil tožnik s prestajanja pripora izpuščen dne 18. 7. 2011, zastaralni rok ob vložitvi tožbe, tj. dne 18. 7. 2014, še ni potekel. Ob tem velja dodati, da je bil tožnik zaradi odvzema prostosti v posebnem položaju, zato ni sprejemljivo stališče toženke, da bi lahko sodno varstvo zahteval že prej. Toženka takšnemu stališču sicer nasprotuje in vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in naziranjih, s čimer pa zaključka sodišča prve stopnje ne uspe omajati.

14Presplošno in neprepričljivo je tudi toženkino nestrinjanje z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da toženka tožniku med trajanjem pripora potrebnega minimalnega prostora ni zagotovila. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 73 dni prebival v sobi št. 81, ki meri 17,63 m², brez sanitarij pa 15,89 m². Toženka vztraja na stališču, da je bilo v sobi manj kot 6 oseb oziroma da je bilo redko nastanjenih 6 oseb, pri čemer točnega števila pripornikov v sobi (po obdobjih) ne precizira, ter se pri tem sklicuje na predloženo evidenco, za katero v pritožbi sama pravi, da je izdelana s precejšnjo natančnostjo. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje (točke 21 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe). Da je bilo v zadevnem obdobju v sobi večino časa 5 ali 6 oseb, na manj kot 5 pa je padlo za največ en dan, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi tožnikovega zaslišanja, ki sta ga potrdili priči M. R. in B. B. Izhajajoč iz podatkov o številu oseb v sobi (oziroma sobah) iz toženkine tabele, ki ji je sodišče v pretežnem delu sledilo, in upoštevaje tožnikove navedbe ter izpovedbe slednjega in zaslišanih prič, je pravilno zaključilo, da je imel tožnik v navedenem obdobju v sobi na voljo površino, ki je pod omenjenim minimumom osebnega prostora na posameznika. V zvezi s tem so nerelevantne pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo upoštevati, da je gibanje na majhnem prostoru še dodatno omejevalo pohištvo v sobi, saj je iz 26. in 27. točke obrazložitve razvidno, da sodišče izračuna tlorisne površine sobe (oziroma obeh sob, v katerih je prebival tožnik) zaradi postavljenega pohištva ni zmanjšalo. Navedeno je upoštevalo le kot eno od dodatnih okoliščin pri presoji posega v osebnostne pravice tožnika in pravilno zaključilo, da je zaradi prostorske stiske, ki jo je v tem času trpel tožnik, podana kršitev 3. člena EKČP in 21. člena URS.

15V zvezi z ugotovitvami o (drugih) neugodnostih tožnikovega bivanja v priporu je sodišče prve stopnje v 28. do 52. točki obrazložitve izčrpno presodilo in ugotovilo vse ostale okoliščine (bivanjske in druge razmere), ki upravičujejo odškodnino tudi v obdobju, ko je tožnik imel več kot 3 m² osebnega prostora, in so bile odločilne za razsojo. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu sprejema dokazno oceno kot pravilno in z razlogi prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša in se nanje sklicuje. Da tožnik zaradi velikosti mize ni mogel jesti sočasno s priporniki oziroma so nekateri izmed njih jedli na postelji ali kasneje, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika, česar pritožba ne omaje. Dejstvo, na katero opozarja toženka, da so imeli priporniki na mizi po lastni volji televizijo, ni odločilno in zaključka o prenatrpanosti prostora ne more spremeniti. V povezavi z neizpodbitimi ugotovitvami sodišča o številu oseb v sobi ter kvadraturi osebnega prostora na posameznega pripornika, je bivanje 4, 5 ali 6 oseb v obeh sobah očitno preseglo kapacitete toženke, saj si drugače ni mogoče razložiti tega, da obrokov niso mogli vsi hkrati pojesti za mizo. S trditvami, da je tožnik v času prestajanja pripora shujšal po lastni krivdi, ki jih podaja šele v pritožbi, je toženka prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa ta okoliščina na dejansko stanje ni imela (oziroma ni mogla imeti) takšnega vpliva, da bi bilo (zgolj) zaradi nje moč zaključiti, da tožnikove pravice niso bile kršene (oziroma, da bi šla tožniku zgolj upoštevajoč to dejstvo nižja odškodnina od prisojene). Enako je mogoče zaključiti glede toženkinih zatrjevanj, da bi se tožnik na svežem zraku lahko nahajal tudi ob slabem vremenu, glede česar je sodišče v 45. točki sicer podalo povsem razumno in življenjsko prepričljivo razlago. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da je tožnik v celici preživel v povprečju 21 ur na dan, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nujno in neogibno povezano s prestajanjem pripora. Ugotavljanje števila ur, ki jih je tožnik preživel na obravnavah sodišča, za obiske odvetnika, v ambulanti, na razgovorih z delavci zavoda in podobno, bi preseglo potrebe tega postopka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče to dejstvo vključilo v presojo, vendar pa je ob tem pravilno ugotovilo, da ti občasni in kratki izhodi na dejansko stanje niso vplivali v takšni meri, da bi utemeljevali zaključek, da zaradi njih ni prihajalo do kršitev tožnikovih pravic. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi ugotovitev, da je razmere v sobi dodatno oteževal smrad, ki se je širil iz sanitarnih prostorov zaradi nedelujočega sistema prezračevanja. Prvostopenjsko sodišče je slednje ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb tožnika in priče B. B., nenazadnje pa je dejstvo, da ventilacija, tudi če bi delovala, ne bi bila dovolj učinkovita, potrdila tudi priča M. R. Dodatne obrazložitve in primerjave z zračnostjo in zasmrajenostjo v poletnem in zimskem času zato sodišče ni bilo dolžno izvajati. Enako velja za ugotovljeno in s pričami podprto dejstvo, da je bil tožnik kot nekadilec izpostavljen kajenju sopripornikov, čeprav je bil nastanjen v nekadilski sobi. Pritožbene navedbe toženke, da tega ni mogla preprečiti, zaključka sodišča, da je tudi ta okoliščina dodatno poslabševala njegovo bivanje v priporu, ne spreminjajo.

16Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi glede bivanja v sobi št. 41 oziroma v sobi št. 81, ko je bilo v njej nastanjenih manj kot 6 oseb, in je imel tožnik na voljo od 3,17 do 3,97 m² prostora (skupno 168 od 241 dni), niso (bili) podani dejavniki, ki bi lahko nadomestili dodelitev skromnega osebnega prostora. Preveliko število oseb v sobah je prispevalo k poslabšanju že sicer slabih razmer v njih, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju v celotnem obdobju tožnikovega bivanja v ZPKZ X.

17Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da tožnik tekom postopka ni zatrjeval obstoja kakršnekoli škode. Tožnik je že v tožbi, pa tudi kasneje, zatrjeval bivanje v nečloveških in ponižujočih razmerah v ZPKZ X, kar v skladu z obstoječo sodno prakso predstavlja škodo samo po sebi, ter posledice, ki jih je zaradi tega trpel.¹¹ Stališče o nezadostni oziroma pomanjkljivi trditveni podlagi tako ni pravilno. Posamezniku v takšnem primeru pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da druge, posredne škodne posledice zaradi bivanja v opisanih razmerah (kot npr. verbalni in fizični konflikti, ki so rezultirali v manjših telesnih poškodbah oziroma zatrjevanih zdravstvenih težavah tožnika, kot je razvidno iz 46. in 52. točke obrazložitve) le posredno potrjujejo zatrjevane razmere v priporu in dodatno vplivajo na poslabšanje njegovega položaja. Glede (obsega) duševnih bolečin, ki jih je zaradi toženkinega nedopustnega ravnanja utrpel tožnik, se je sodišče prve stopnje oprlo na njegovo izpoved (kot izhaja iz 64. točke obrazložitve) in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja utemeljeno zaključilo, da je tožnik zaradi prezasedenosti v priporu trpel duševne bolečine, ki presegajo tolerančni prag psihičnega neugodja, kateremu je (še lahko) podvržen vsak pripornik v sicer ustreznih razmerah. Takšno škodo je sodišče lahko ovrednotilo na osnovi življenjskih izkušenj in njeno ugotavljanje z izvedenčevo pomočjo ni bilo potrebno, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

18Prav tako je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo višino prisojene odškodnine, ki ji nasprotujeta obe pravdni stranki. Glede sklicevanja na primerljive primere iz prakse ESČP je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo, da odmera odškodnine s strani domačega sodišča ne pomeni gole mehanske uporabe zneska, ki ga je v primerljivih zadevah pritožnikom prisodilo ESČP.¹² ESČP je že v več primerih, med drugim v zadevi Bizjak proti Sloveniji, ki jo v pritožbi obširno izpostavlja tožnik, poudarilo, da mora biti pri določanju odškodnine (razumnega zneska pravičnega zadoščenja) domačim sodiščem dopuščen širši okvir proste presoje. Ocena mora biti izvedena na način, ki je usklajen ne le z njihovim pravnim sistemom in tradicijami, ampak tudi z upoštevanjem življenjskega standarda zadevne države, pa čeprav so lahko zneski nižji od tistih, ki jih je ESČP dosodilo v podobnih primerih.¹³ Z ozirom na to višina odškodnine, prisojene s strani ESČP v zadevah Mandić in Jović, Štrucl in drugi, Pečenko ter Arapović, vsi proti Sloveniji, na katere se sklicuje tožnik, za prisojo v konkretnem primeru ne more biti odločilna. Ob tem velja opozoriti na dejstvo, da je ESČP ob podobnem dejanskem stanju odškodnine presojalo različno. V zadevi Mandić in Jović proti Sloveniji je oškodovancema za 210 dni pripora dosodilo 8.000,00 EUR odškodnine, kar je v dnevnem znesku približno trikrat višja odškodnina kot v zadevi Beljkaš proti Sloveniji, kjer je bilo oškodovancu prisojenih 12.000,00 EUR za skoraj dve leti in pol pripora, kar je povsem primerljivo odškodnini, ki je bila tožniku prisojena v predmetni zadevi.

19Zgolj dejstvo, da je postopek na prvi stopnji (od vložitve tožbe do izdaje izpodbijane sodbe) trajal tri leta in skoraj tri mesece, po oceni pritožbenega sodišča še ne utemeljuje zaključka o nesprejemljivosti odškodninske tožbe z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva. Pri presoji, ali je določen sodni postopek trajal (ne)razumno dolgo, namreč ni mogoče izhajati iz nekih splošnih, vnaprej določenih časovnih okvirov, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera. Tudi ESČP poudarja, da je razumen rok relativna doba.¹⁴ Očitki tožnika, da bi bil postopek pred ESČP zanj bistveno cenejši od postopka pred nacionalnim sodiščem, pa so povsem pavšalni in nepreverljivi (špekulativni). Prisojene odškodnine v znesku 2.410,00 EUR zato tudi iz tega razloga ni mogoče označiti kot nepravične, za kar se zavzema tožnik.

20Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnik v neustreznih razmerah prestajal pripor skoraj 8 mesecev, da je šlo za zaprt tip prestajanja pripora,¹⁵ zaradi česar je bil 21 ur na dan zaprt v premajhni sobi, njegov položaj pa je bil dodatno otežen v poletnih mesecih ter ob slabem vremenu, ko je bilo gibanje po nepokritem dvorišču oteženo oziroma praktično nemogoče. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je verjeti tožnikovi izpovedi, da je bilo bivanje v takšnih razmerah neprijetno in tesnobno. Prvostopenjsko sodišče je hkrati upoštevalo, da pri tožniku tako stanje ni pustilo hujših zdravstvenih posledic. Upoštevajoč sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je neutemeljen tudi očitek tožnika glede neupoštevanja objektivne pogojenosti odškodnine v smislu drugega odstavka 179. člena OZ. V primerljivi zadevi II Ips 45/2017 je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 3.980,00 EUR za 376 dni pripora in zapora (oziroma 4 povprečne plače v času sojenja na prvi stopnji). V drugi zadevi (II Ips 88/2017) pa je šlo za blažji primer, saj je bil neupravičen poseg v osebnostne pravice ugotovljen (zgolj) v trajanju 160 dni, pri čemer oškodovancu nikoli ni bilo na voljo manj kot 3 m² osebnega prostora. Vrhovno sodišče RS je v tej zadevi odškodnino znižalo na 1.500,00 EUR (oziroma 1,5 neto povprečne plače v času sojenja na prvi stopnji). Ob tem gre ponovno opozoriti, da ne gre za povsem identične razmere in posledice teh razmer, zato tudi odškodnine v teh primerih ne morejo biti povsem identične. Ker je tožnik v obravnavanem primeru utrpel hujše kršitve osebnostnih pravic, protipravno stanje pa je bilo tudi dolgotrajnejše, za razliko od oškodovanca v zgornji zadevi pa mu je bilo skoraj tretjino preživetega časa v priporu na voljo manj kot 3 m² osebnega prostora, je odmerjena odškodnina utemeljeno nekoliko višja.¹⁶

21Po oceni pritožbenega sodišča je odškodnina za posledice posega v tožnikovo osebnost in dostojanstvo oziroma za neprijetnosti, ki jih je trpel med prestajanjem pripora za 241 dni skupaj v višini 2.410,00 EUR primerno individualizirana in predstavlja ustrezno umestitev take prisoje med tožnikovemu podobne in primerljive primere ter zanje prisojene odškodnine, od katerih ne odstopa ne navzdol, ne navzgor.

22Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in po opravljenem pobotu tožniku naložilo plačilo 285,42 EUR pravdnih stroškov toženke. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je temeljno merilo kriterij končnega uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. ZPP ločevanja uspeha po temelju in višini zahtevka ne pozna, sodna praksa pa ga dopušča v določenih (predvsem odškodninskih) primerih, v katerih to zaradi obsežnosti dokazovanja temelja predstavlja primernejši (pravičnejši) pristop. Gre za primere, ko izvajanje dokazov glede temelja predstavlja ne le pretežni, ampak tudi izrazito dražji del dokaznega postopka. Ker v konkretnem primeru za takšno situacijo (očitno) ne gre, tudi ni bilo nobenega razloga za takšno (ločeno) ovrednotenje pravdnega uspeha.

23Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri pobotanju stroškov pravdnih strank upoštevati in obračunati tudi strošek sodne takse, katere je bil tožnik v postopku oproščen. Po določbi 168. člena ZPP ter določbi 15. člena Zakona o sodnih taksah¹⁷ so stroški sodnih taks, katerih plačila je bila stranka oproščena, res del pravdnih stroškov, vendar tožniku ta strošek ni nastal, ker je bil plačila sodne takse (za postopek pred sodiščem prve stopnje) oproščen. Ker stroška ni imel, ne more biti predmet njegove zahteve za povrnitev pravdnih stroškov, prav tako ga (logično) ni mogoče upoštevati pri pobotanju s stroški, ki so nastali nasprotni stranki. ZST-1 v 15. členu vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo (in ne med pravdnima strankama) in določa, da mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku delno ali v celoti uspela, plačati njen nasprotnik, sodišče pa mora o plačilu sodne takse odločati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje bo tako taksno obveznost v obsegu, kot je tožnik z zahtevkom uspel, po uradni dolžnosti izterjalo neposredno od toženke. Poleg tega mora po navedeni določbi ZST-1 stranka, ki je sicer oproščena plačila taks, naknadno plačati svoj delež takse po načelu uspeha, če na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje (če po koncu postopka dejansko pridobi premoženje), ki presega tisti del takse, ki bi ga morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks. Ker je bil uspeh vsake od pravdnih strank v tem postopku delen, bo prvostopenjsko sodišče skladno z uspehom vsaki od njiju naložilo plačilo sodne takse (zoper takšno odločbo pa bosta stranki imeli pravico do pritožbe).¹⁸

24Neutemeljen je tudi očitek glede stroška priče M. R., ki naj bi ga sodišče prve stopnje nepravilno štelo kot strošek toženke, saj iz podatkov spisa (sklep na list. št. 158) navedeno ne izhaja. Pritožba tožnika je zato tudi v stroškovnem delu v celoti neutemeljena.

25Pritožbi glede na navedeno nista utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

26Zaradi neuspeha s pritožbama pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP.
² V nadaljevanju EKČP.
³ V nadaljevanju ESČP.
⁴ Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju OZ.
⁵ European Comitee for the Prevention of Torture and Inhuman or degrading treatment of Punishment, v nadaljevanju CPT.
⁶ Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami; v nadaljevanju URS.
⁷ Prostorski položaj zapornikov (in pripornikov) ureja tudi Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, ki v drugem odstavku 27. člena določa, da se v samskih sobah zagotovi 9m2 površine, v večposteljnih pa 7m2 površine na vsakega obsojenca, če prostorske možnosti zavoda to omogočajo.
⁸ Obe sodbi sta z dne 20. 10. 2011.
⁹ Prim. sodbo VS RS II Ips 88/2017.
¹⁰ Prim. sodbo VS RS II Ips 45/2017.
¹¹ Glej prvo pripravljalno vlogo tožnika na list. št. 32 spisa.
¹² Prim. sodbo VS RS II Ips 45/2017 in tam navedene sodbe.
¹³ Glej sodbo ESČP Bizjak proti Sloveniji, 25516/12 z dne 8. 7. 2014.
¹⁴ Prim. A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 342.
¹⁵ Pritožbene navedbe toženke, da je režim prestajanja pripora enak za vse pripornike, navedenega dejstva ne spreminjajo.
¹⁶ Prim. tudi sodbo VSL II Cp 2119/2017.
¹⁷ Uradni list RS, št. 73/2008 s spremembami; v nadaljevanju ZST-1.
¹⁸ Prim. sodba VSL I Cp 2016/2016.