VSL Sodba I Cp 2070/2019

I. Pritožbi tožene stranke Občine in stranskega intervenienta H., d. o. o., zoper I. točko izreka se zavrneta in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke po tožbi glavne intervencije H., d. o. o., zoper III. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Pritožba stranskega intervenienta in tožeče stranke po glavni intervencijski tožbi H., d. o. o., zoper odločitev v stroškovnem delu se zavrne, pritožbi tožene stranke Občine zoper odločitev v stroškovnem delu pa se ugodi in se IV. in V. točka izreka izpodbijane sodbe spremenita tako, da se glasita:

"IV. Tožena stranka Občina je dolžna tožeči stranki doslej še neznanim in neimenovanim dedičem po pokojnem C. C. v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 5.312,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

V. Stranski intervenient in tožeča stranka po tožbi glavne intervencije H., d. o. o., Ljubljana, je dolžna tožeči stranki doslej še neznanim in neimenovanim dedičem po pokojnem C. C. povrniti pravdne stroške v višini 3.716,90 EUR, toženi stranki Občini pa v višini 2.942,68 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila."

IV. Tožena stranka in stranski intervenient ter tožeča stranka po tožbi glavne intervencije trpita svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa sta dolžna povrniti 1.855,62 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo lastninsko pravico tožeče stranke na stanovanju v izmeri 88,97 m2 na naslovu Ulica 1, ID znak 0000 - 743 (I. točka izreka), zahtevek tožeče stranke na ugotovitev solastninske pravice na skupnih delih večstanovanjske stavbe na tem naslovu je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek stranskega intervenienta in tožeče stranke po tožbi glavne intervencije po ugotovitvi lastninske pravice nepremičnine z začasnim ID znakom 0000 - 743 - 900, v zemljiški knjigi vpisane kot ostali del nepremičnine na navedenem naslovu (III. točka izreka) ter odločilo o stroških postopka (IV. in V. točka izreka).

2Tožena stranka po tožbi in po tožbi glavne intervencije Občina sodbo izpodbija v I. in IV. točki, v stroškovnem delu pa smiselno tudi v V. točki izreka, iz vseh zakonsko dopustnih razlogov. V obširni pritožbi navaja, da bi tožeča stranka morala tožiti tudi stranskega intervenienta kot nujnega sospornika. Navaja, da niso izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice po 116. členu Stanovanjskega zakona (SZ/91), saj se stanovanjska pravica in uporaba navedenega določila izključujeta, tožeča stranka pa je stanovanjsko pravico imela za prvotno stanovanje v velikosti 27,60 m2, poleg tega je imela stanovanjsko vprašanje pred prenovo v 80-tih letih že rešeno. Prav tako ni imela dovoljenja, da si poveča obstoječe stanovanje za dobrih 60 m2 temveč zgolj za približno 40 m2, prenova pa do uveljavitve SZ/91 ni bila zaključena. Zmotno je tudi stališče, da je prišlo do izdelave nove stvari. V posledici napačne odločitve o glavnem zahtevku se pritožuje tudi glede stroškov postopka ter navaja, da tudi če bi bila odločitev o glavnem zahtevku pravilna, je sodišče v stroškovnem delu zmotno upoštevalo, da tožena stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom, saj je uspela z delom, ki ga je tožeča stranka sama ocenila na 25.000 EUR, poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo stroške, nastale tožeči stranki kot potrebne pri odločanju o njeni tožbi in ni upoštevalo oziroma je upoštevalo v premajhnem delu tudi potrebnost stroškov po tožbi glavne intervencije. Nadalje je zmotno uporabilo odvetniško tarifo, saj bi moralo v času odločanja uporabiti vrednost odvetniške točke 0,6 EUR, s tem pa je nepravilno priznalo višje število odvetniških točk, poleg tega pa bi moralo naložiti stranskemu intervenientu v plačilo tudi stroške tožene stranke glede na to, da je bil zahtevek po tožbi glavne intervencije v celoti zavrnjen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje in priglaša pritožbene stroške.

3Stranski intervenient in tožeča stranka po tožbi glavne intervencije H., d. o. o., sodbo izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih razlogov v točkah I., II., IV. in V. izreka. V obširni pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo, da tožeča stranka zahteva ugotovitev lastninske pravice na stanovanju v pretežnem delu v breme skupnih delov stavbe, zato bi s tožbo morala zajeti tudi stranskega intervenienta, nadalje se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava, to je 116. člena SZ/91, napačna je tudi ugotovitev, da je imela tožeča stranka soglasje za gradbena dela, saj iz predloženih listin izhaja soglasje za izgradnjo približno 40 m2 spalnih prostorov, za preostalih 21,37 m2 pa ne, napačna je ugotovitev glede reševanja stanovanjskega problema, sodišče je napačno uporabilo pravila o novi stvari. Adaptacija do sprejetja SZ/91 sploh ni bila zaključena. Pritožuje se tudi zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po tožbi glavne intervencije, saj je stranski intervenient že po zaključku glavne obravnave in pred izdajo sodbe dosegel vknjižbo lastninske pravice na svoje ime pri delu stavbe št. 900, zato na dan izdaje sodbe ni imel več pravnega interesa za ugotovitveno tožbo in bi jo sodišče moralo zavreči. Odločitev je tudi materialnopravno napačna, saj je edini še nerazdeljeni posamezni del stavbe soba v izmeri 17 m2, vsi ostali posamezni deli so bili vrnjeni upravičencem v postopku denacionalizacije. Sodišču očita arbitrarnost in samovoljnost s tem, ko se je neutemeljeno oprlo na očitno napačno izvedensko mnenje, ter kršitev ustavnih pravic. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Stranski intervenient in tožeča stranka po tožbi glavne intervencije predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožbo glavne intervencije pa zavrže, ponovno odloči o stroških postopka na prvi stopnji ter priglaša pritožbene stroške.

4Tožeča stranka v obširnem odgovoru pritožbene navedbe v pritožbah prereka, predlaga njuno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

5Pritožba stranskega intervenienta in tožeče stranke po glavni intervencijski tožbi ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena v stroškovnem delu, v preostalem delu ni utemeljena.

Glede dejanskega stanja in odločitve sodišča

6V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tudi s pomočjo izvedenca gradbene stroke (list. št. 219 in nasl.) ugotovilo naslednje dejansko stanje: v 60-tih letih, konkretno leta 1967, se je sedaj pokojni tožnik C. C. s krušno materjo vselil v podstrešno sobo v velikosti 17 m2 s souporabo stranišča na naslovu Ulica 1. Za navedeni prostor je mati 1. 10. 1967 pridobila stanovanjsko pravico (priloga B 24). Zaradi neustreznih razmer je tožnik skupaj s krušno materjo opravil prvo adaptacijo z ureditvijo kuhinje in kopalnice tako, da se je velikost stanovanja povečala na 27,60 m2. Tožnik je bil po materini smrti najprej določen kot imetnik stanovanjske pravice pri sobi v izmeri 17 m2, takoj za tem je sklenil stanovanjsko pogodbo, s katero je pridobil stanovanjsko pravico pri stanovanju v velikosti 27,60 m2, in sicer 10. 4. 1981 in 13. 5. 1981 (prilogi B 29 in B 30), torej prej izvedbo druge adaptacije od leta 1981 naprej. Drugo adaptacijo je tožnik s svojo družino izvedel na način, da je izgradil tri dodatne sobe, vetrolov in stopnišče ter s tem povečal stanovanje po lastnih trditvah na 70 m2, po ugotovitvah izvedenca pa vključno s stopniščem na 88,97 m2. Kot izhaja iz neprerekanih trditev strank in ugotovitev sodišča, se v navedeni večstanovanjski zgradbi nahaja šest stanovanj kot posameznih delov (zk. izpisi v prilogah od C 7 do C 13) ter nerazdeljeni posamezni deli (zk. izpis v prilogi C 6). Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice adaptiranega podstrešnega stanovanja in na ugotovitev solastninske pravice pri skupnih prostorih, podredno na ugotovitev solastninske pravice na stanovanju in skupnih delih. Svoj zahtevek je temeljila na 116. členu SZ/91, primarno po prvem odstavku in podredno po tretjem odstavku. Stranski intervenient, ki je neprerekano lastnik petih stanovanj v navedeni stanovanjski zgradbi, je vložil tožbo glavne intervencije z utemeljitvijo, da je v letu 2014 s pogodbo od tožene stranke kupil prvotno sobo v velikosti 17 m2 ter da je pridobil zemljiškoknjižno dovolilo. Ta soba naj bi predstavljala še edini nerazdeljeni del v navedeni zgradbi, zato zahteva ugotovitev lastninske pravice pri njem.

7Potem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana pravilna pasivna legitimacija, s katero je tožeča stranka tožbo naperila proti zemljiškoknjižnemu lastniku, to je toženi stranki, in potem, ko je ugotovilo, da se imetništvo stanovanjske pravice in pridobitev lastninske pravice po prvem odstavku 116. člena SZ/91 izključujeta ter za prvo adaptacijo v letu 1968 pogoji po tem členu niso podani, je na ključno vprašaje, ali so za drugo adaptacijo v 80-tih letih podani pogoji po tem členu, odgovorilo pritrdilno. Ugotovilo je namreč, da je podan objektivni pogoj, torej da je šlo za izgradnjo novega stanovanja iz skupnih podstrešnih prostorov, ter oba subjektivna pogoja, da na tožnikovi strani ni bilo izkazane samovolje (podano je bilo soglasje stanovanjske skupnosti in hišnega sveta ter do sedaj ni bilo nobenih nasprotovanj) ter da je šlo za reševanje stanovanjskega vprašanja tožnikove družine. Tožniku oziroma sedaj njegovim dedičem je priznalo lastninsko pravico na posameznem delu, to je adaptiranem podstrešnem stanovanju, v velikosti kot jo je ugotovil izvedenec. Zahtevek po ugotovitvi solastnine skupnih prostorov je zavrnilo zaradi napačne pasivne legitimacije, kar pritožbeno ni izpodbijano (19. in 20. točka obrazložitve). Zavrnilo pa je tudi zahtevek po intervencijski tožbi, ker je ugotovilo, da je pogodba med stranskim intervenientom in toženo stranko v letu 2014 nična, saj predmet prenosa, to je soba v izmeri 17 m2, v času sklenitve pogodbe, ni več obstajal. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna v dejanskem in pravnem pogodu. V nadaljevanjem se pritožbeno sodišče izreka o pritožbenih ugovorih.

Glede pasivne legitimacije

8Tožeča stranka je tožbo vložila proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici nerazdeljenega posameznega dela z ID znakom 0000 -743 - 900. Pri navedenem delu je vpisana še družbena lastnina ter pravna prednica tožeče stranke Občina C. (priloga C 6). Tožena stranka in stranski intervenient sta že v postopku na prvi stopnji izpostavila, kar ponovita tudi v pritožbah, da je tožeča stranka zgrešila pasivno legitimacijo, saj bi morala poleg tožene stranke tožiti tudi stranskega intervenienta kot nujnega sospornika. Njun bistven ugovor je, da tožeča stranka zatrjuje, da si je sporno stanovanje adaptirala iz skupnih podstrešnih delov, zato bi moral biti stranski intervenient kot lastnik vseh preostalih delov (stanovanj) zajet s tožbo, saj tožba posega tudi v njegovo pravico do solastnine na skupnih prostorih. Dodatno navajata, da je stranski intervenient od tožene stranke s pogodbo v letu 2014 odkupil prvotno sobo v velikosti 17 m2 ter je postal lastnik, zato bi moralo sodišče dati varstvo dejanski etažni lastnini ter bi ga tožeča stranka prav tako morala vključiti v tožbo. Stranski intervenient dodatno navaja, da so bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena vsa stanovanja v naravi, nevrnjenih je ostalo le 17 m2 na podstrešju, kar je bilo prodano njemu. Poleg tega je stranski intervenient po zaključku glavne obravnave dosegel vpis lastninske pravice pri narazdeljenem posameznem delu, ki je bil predmet pogodbe iz leta 2014, tudi iz tega razloga je pasivna legitimacija zgrešena.

9Sodišče prve stopnje se je do ugovora pasivne legitimacije izreklo v 18. točki obrazložitve, pri čemer je za pravilno štelo, da je tožeča stranka tožbo vložila proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici. Konkretno se ni izreklo o ugovoru nujnega sosporništva tožene stranke in stranskega intervenienta, a je odločitev, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke (Občina), pravilna.

10Kot je v postopku pred sodiščem na prvi stopnji in v odgovoru na pritožbo pravilno obrazložila tožeča stranka in tej obrazložitvi pritožbeno sodišče pritrjuje, v času vložitve tožbe ni bilo mogoče več govoriti o skupnih podstrešnih prostorih, pri katerih bi lahko etažni lastniki participirali s solastniškimi deleži. V času, ko je prišlo do zatrjevane adaptacije, to pa je bilo od leta 1981 naprej, je bilo prvotno podstrešje in kasneje adaptirano stanovanje v družbeni lastnini, zato je skladno s tretjim odstavkom 4. člena Zakona o pravicah na delih stavb (ZPDS/76)¹ in sedmim odstavkom 68. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR/82),² prenehala skupna pravica uporabe vsakokratnih etažnih lastnikov in uporabnikov podstrešja, saj je bilo tam ustvarjeno novo stanovanje v družbeni lastnini. Tudi če gre šteti, da je bila adaptacija pričeta pred sprejetjem ZSR/82, je imel Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 (ZSR/74)³ identične določbe. Navedeno stališče je zavzela tudi sodna praksa v odločbi VSL I Cp 3386/15, ki je bila potrjena z odločbo VSRS II Ips 716/05, kjer je izrecno navedeno, da po adaptaciji ni šlo več za skupne dele, ampak za posamezni del. Ob takšnem tolmačenju je tožeča stranka pravilno vložila tožbo le proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici, saj s tožbo z ničemer ne posega v solastnino na skupnih delih stranskega intervenienta kot etažnega lastnika petih stanovanj. V obravnavani zadevi torej ne gre za nujno sosporništvo na toženi strani. Pri tem ne sme zmotiti dejstvo, da je v ZPDS/76 določeno, da so imeli preostali etažni lastniki, ki so izgubili pravico uporabe skupnih delov, pravico do odškodnine. V tem postopku ni bilo zatrjevano, da je bila takšna odškodnina plačana, a so se skladno z zgoraj navedenimi zakonskimi določbami skupni podstrešni prostori preoblikovali v podstrešno stanovanje kot posamezni del po samem zakonu in izostanek zahtevka za plačilo odškodnine na navedeno ni imel vpliva.

11Tožena stranka in stranski intervenient imata prav, da sodna praksa daje varstvo dejanski etažni lastnini, a napačno izpostavljata odločbo VSRS II Ips 151/14, kjer je šlo za drugačno dejansko stanje, ko so bili v zemljiški knjigi zavedeni še solastniški deleži, v naravi pa je že obstajala etažna lastnina. V tu obravnavanem primeru pa stranskemu intervenientu ni mogoče dati varstva dejanske etažne lastnine, saj je sodišče zavrnilo zahtevek po glavni intervencijski tožbi. Ugotovilo je ničnost pogodbe iz leta 2014 (priloga C 4) zaradi neobstoječega predmeta pogodbe, kar pomeni, da stranski intervenient dejanske etažne lastnine ne izkazuje. Poleg tega je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na stanovanju ob lastninjenju z uveljavitvijo SZ/91 19. 10. 1991, in tudi če bi bila pogodba med toženo stranko in stranskim intervenientom iz leta 2014 veljavna, tožena stranka lastninske pravice na stranskega intervenienta ni mogla več veljavno prenesti. Nadalje iz 6. člena prodajne pogodbe iz 2014 izhaja, da je bila intabulacijska klavzula dana le za 17 m2, kar pomeni, da razpolagalna pravica od tožene stranke na stranskega intervenienta za tu sporno adaptirano stanovanje ni bila prenesena.

12Postopek denacionalizacije v tu podano pasivno legitimacijo ne posega, še posebej, ker je bil Zakon o denacionalizaciji (ZDen) sprejet 7. 12. 1991, to je po tem, ko je lastninska pravica pri spornem stanovanju že prešla na prvotnega tožnika. Tudi ni res, kar zatrjuje stranski intervenient, da je v postopku denacionalizacije ostala nevrnjena le soba v velikosti 17 m2. Med strankami ni bilo sporno, da je v večstanovanjski hiši šest stanovanj kot posameznih delov (priloge od C 7 do C 13), medtem ko je bilo v postopku denacionalizacije vrnjenih pet stanovanj (prilogi A 10, A 11), saj je bilo stanovanje z ID znakom 901, trisobno v prvem nadstropju, kot je razbrati iz trditvene podlage tožeče stranke, izvzeto iz nacionalizacije, vrnjeno pa tudi ni bilo tu sporno podstrešno stanovanje. Ob povedanem se izkaže, da je tožeča stranka tožbo pravilno naperila zoper toženo stranko in je njena pasivna legitimacija podana, vpis lastninske pravice na stranskega intervenienta po pogodbi iz leta 2014 po zaključku glavne obravnave pa na obstoj pravilne pasivne legitimacije ne more imeti vpliva (190. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Glede pogojev po prvem odstavku 116. člena SZ/91

13Kot pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je bil osnovni namen lastninjenja stanovanj po SZ/91 v premoženjskem smislu, da družbeno stanovanje olastnini tisti, ki je prispeval sredstva za njegovo pridobitev, in v socialnem smislu, da se dotedanjim stanovalcem omogoči pridobitev lastninske pravice na družbenih stanovanjih, v katerih so živeli.⁴ Tako so po prvem odstavku 116. člena SZ/91 občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo in nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postali z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za lastninjenje stanovanja po tej določbi so morali biti podani objektivni pogoj, da se je do leta 1991 zgradilo novo družbeno stanovanje na račun skupnih prostorov v družbeni lastnini in dva subjektivna pogoja, da ni šlo za samovoljno ravnanje in da si je investitor s tem reševal stanovanjsko vprašanje, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve. Pravilno je tudi obrazložilo, da je sodna praksa zavzela stališče, da predmet lastninske pravice po navedeni določbi ne morejo biti stanovanja, na katerih je stanovalec imel stanovanjsko pravico, saj so se takšna stanovanja olastninila po drugih določbah SZ/91.⁵

14V obravnavani zadevi ni sporno, da je imela tožnikova krušna mati stanovanjsko pravico za prvotno sobo v velikosti 17 m2, tožnik pa je pridobil stanovanjsko pravico za stanovanje po prvi adaptaciji, ki je takrat merilo 27,60 m2. Skladno z ugotovitvami izvedenca sedanje stanovanje skupaj z vhodom in s stopniščem obsega 88,97 m2, obe pritožbi pa se sklicujeta na dejstvo pridobljene stanovanjske pravice ter navajata, da lastninjenje po prvem odstavku 116. člena SZ/91 ne pride v poštev.

15Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je bila za v 60-tih letih adaptirano stanovanje (27,60 m2) pridobljena stanovanjska pravica, zato za pridobitev lastninske pravice na takšnem stanovanju ni podlage po prvem odstavku 116. člena SZ/91. V obravnavani zadevi je zato ključno vprašanje, ali so bili z drugo adaptacijo v 80-tih letih podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po tej določbi. Zakonska norma nikoli ne more pokriti vseh bodočih življenjskih primerov, ki bodo po takšni normi obravnavani, tako ni zakonsko rešeno konkretno vprašanje, kot je postavljeno v tej pravdi, to je pridobitev lastninske pravice v primeru, ko je za „del“ stanovanja obstajala stanovanjska pravica. V teh primerih daje odgovor sodna praksa, ki je izoblikovala stališča v podobnih zadevah. Tako je bilo v zadevi VSRS II Ips 814/2005 ugotovljeno naslednje dejansko stanje: v letu 1981 je stranka pridobila stanovanjsko pravico za celotno podstrešje v velikosti približno 138 m2, šele v letu 1984 pa je opravila obsežno adaptacijo. Revizijsko sodišče je ob kvalitativni presoji navedlo, da na novo adaptiranem stanovanju iz leta 1984 ni bilo stanovanjske pravice, saj je ta mogoča le na stvari, ki že obstaja. V tu obravnavani zadevi je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko imetništva stanovanjske pravice ni upoštevalo. Stanovanje, ki je bilo v 60- tih letih adaptirano in povečano na 27,60 m2, je z adaptacijo v 80-tih letih prenehalo obstajati ter je iz njega nastalo novo, bistveno večje in kvalitetnejše stanovanje. Zato o pridobitvi stanovanjske pravice na tem stanovanju ni mogoče govoriti in je tudi ni mogoče upoštevati. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

16Prav tako obstaja obširna sodna praksa glede vprašanja izpolnjenega objektivnega pogoja, ali je šlo za zgraditev novega družbenega stanovanja na račun skupnih prostorov v družbeni lastnini ali pa zgolj za preureditev takšnega stanovanja.⁶ Tako je sodna praksa npr. dopustila uporabo prvega do tretjega odstavka 116. člena SZ-1 v primeru, ko je bil dozidan prizidek oziroma nadzidano nadstropje⁷ in tudi kadar je bilo stanovanje izgrajeno in povezano s stanovanjem spodaj, pri katerem je imela mati stranke stanovanjsko pravico.⁸ Pritožbeno sodišče za pravilno ocenjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, podano v 25. in 26. točki obrazložitve, da je z adaptacijo v 80-tih letih prišlo do izgradnje stanovanja na račun skupnih prostorov. V tem smislu je sodišče prve stopnje tudi uporabilo izraz nova stvar, zato so vse pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) nebistvene. Sodišče prve stopnje je za takšno odločitev imelo zadostno podlago v izvedenem dokaznem postopku z zaslišanjem strank in prič ter v ugotovitvah izvedenca, pritožbeno sodišče takšnim ugotovitvam v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje. Pritožbene navedbe so v tem delu glede zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljene, ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan objektivni pogoj po prvem odstavku 116. člena SZ/91 pa pravilna. Prav tako je imelo sodišče v izvedenem dokaznem postopku zadostno osnovo za ugotovitev, da je bila adaptacija v 80-tih letih tudi zaključena in je bila vsebinsko ločena od adaptacije v letu 1996. Enako velja tudi za ugotovitev sodišča, da ena od sob, ki ni bila izdelana, ne predstavlja takšne posebne okoliščine, da bi bilo mogoče govoriti, da adaptacija v 80-tih letih ni bila zaključena. Tudi glede teh dveh vprašanj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi listin in izpovedi prič ter izvedenskih ugotovitev.

17Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta podana tudi oba subjektivna pogoja. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je z adaptacijo v 80-tih letih, s katero je občutno povečal in izboljšal stanovanjske prostore, tožnik za svojo družino rešil stanovanjski problem in se pri tem v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje v 24. točki obrazložitve. To potrjuje ugotovljeno dejstvo, da sta se tožniku otroka rodila v letih 1997 in 1981 ter je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu zaradi povečanja družine adaptirana soba v velikosti 27,60 m2 ni več zadoščala. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je šlo pri adaptaciji spornega stanovanja za (delno) samovoljno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je samoupravna stanovanjska skupnost 10. 4. 1981 dala tožniku soglasje za preureditev podstrešnega prostora v stanovanje (priloga B 32). Iz te listine izhaja, da je tožnik pridobil tudi soglasje stanovalcev hiše na Ulici 1, kar je bil pogoj po 4. členu ZPDS/76 v povezavi s sedmim odstavkom 68. člena ZSR/82. Bistvena pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da do uveljavitve SZ/91 njegovemu bivanju v spornem stanovanju nihče ni nasprotoval. Tožnikova izvedba del tako ni bila samovoljna in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Ker pa gradbeno dovoljenje ni ena od predpostavk po 116. členu SZ/91,⁹ so tudi vse pritožbene navedbe glede tega, da naj bi bilo tožniku dovoljeno adaptirati le dodatnih 40 m2, adaptacija pa je bila v nekoliko večjem obsegu, neutemeljene. Kot rečeno, je bilo bistveno, da je za adaptacijo pridobil soglasje, predvsem pa, da ko je adaptacijo že izvršil, do sprejetja SZ/91 takšni adaptaciji ni nihče nasprotoval. Glede pritožbene navedbe stranskega intervenienta v zvezi s stopniščem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče imelo podlago za takšno odločitev v izvedenskem mnenju, listinskega dokaza, to je soglasja hišnega sveta z dne 14. 12. 1981 pa stranski intervenient v sodni spis ni predložil, o njem tudi ni podal nikakršnih trditev, zato so pritožbene navedbe v tem delu neupoštevne.

Glede zahtevka po intervencijski tožbi

18Ker so za sojenje odločilna dejstva, ki so obstajala ob zaključku glavne obravnave,¹⁰ (291. člen ZPP) in ker je ob zaključku glavne obravnave še vedno obstajal pravni interes tožeče stranke po intervencijski tožbi (274. člen ZPP), je sodišče prve stopnje o njenem zahtevku pravilno meritorno odločalo in je pritožbena navedba, da bi tožbo moralo zaradi naknadne vknjižbe lastninske pravice stranskega intervenienta zavreči, neutemeljena. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba glede zmotne vsebinske odločitve po intervencijski tožbi. Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo, da se v večstanovanjski stavbi nahaja šest stanovanj kot posameznih delov (priloge od C 7 do C 13), kar med pravdnimi strankami ni bilo sporno. Ker je bilo v denacionalizaciji vrnjenih le pet stanovanj, je zmotna pritožbena navedba, da so bila vrnjena vsa stanovanja kot posamezni deli. Ker je tu sporno tožnikovo stanovanje, ki ga je adaptiral na podstrešju, ta trenutek všteto v nerazdeljene posamezne dele v zemljiški knjigi vpisane z ID znakom 0000-743- 900, kot pravilno tolmači tožeča stranka, je zmotna pritožbena navedba, da je pod tem ID znakom vpisan še edini nerazdeljen posamezni del stavbe, to je soba v izmeri 17 m2, katera, kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, sploh ne obstoji več. Tako se izkaže za pravilno odločitev sodišča s prve stopnje, ko je zahtevek po intervencijski tožbi, ki je temeljil na nični pogodbi, zavrnilo. Pritožbene navedbe, da naj bi prišlo do kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine ter da je sodba arbitrarna, ker ni oprta na razumne pravne argumente, pa so pavšalne in s tem neutemeljene. Stranski intervenient je v tem delu pritožbe zgolj neopredeljeno napadel izvedensko mnenje, na katerih objektivnih listinskih dokazih bi sodba morala temeljiti, pa ni pojasnil. Zato pritožbeno sodišče lahko le ponovi, da je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo in dokazno ocenilo tiste dokaze, ki so bili za odločitev relevantni.

Glede stroškov

19Pritožba stranskega intervenienta zoper odločitev o stroških postopka iz razloga, ker je napačna odločitev o glavni stvari, glede na zgoraj povedano ni utemeljena in stranski intervenient trpi svoje stroške postopka. Pritožba tožene stranke glede stroškovne odločitve v posledici napačne odločitve o glavnem zahtevku prav tako ni utemeljena, ima pa tožena stranka prav, da je odločitev o stroških napačna, ne glede na to, da je odločitev o glavnem zahtevku pravilna. Tožena stranka sicer nima prav, da je sodišče zmotno odločilo, da tožeča stranka ni uspela v sorazmerno majhnem delu, ker je tožeča stranka sama ta del ocenila na 25.000 EUR in gre za 26 % neuspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožeča stranka prvotni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice opredelila na 70.000 EUR, dodatni zahtevek na ugotovitev solastninskega deleža na skupnih delih pa na 25.000 EUR. Vendar je bil slednji obravnavan le pri vprašanju zmotne pasivne legitimacije, v zvezi s tem pa niso nastali nobeni posebni stroški, zato je sodišče uspeh tožeče stranke po tožbi pravilno upoštevalo v celoti.

20Ima pa tožena stranka prav, da je sodišče prve stopnje stroške, ki so nastali tožeči stranki, v pretežnem delu upoštevalo kot potrebne pri odločanju po tožbi, ne pa tudi po tožbi glavne intervencije in je pravilno pritožbeno tolmačenje, da je treba stroške tožeče stranke deliti med oba postopka po enakih delih ali vsaj sorazmerno glede na vrednost spornih predmetov po obeh tožbah. Glede na to, da je vrednost spornega predmeta po tožbi 70.000 EUR, z dodatno opredeljeno vrednostjo solastnine pri skupnih delih pa niso nastali posebni stroški, vrednost po intervencijski tožbi pa je prav tako opredeljena na 70.000 EUR, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju potrebne stroške po tožbi in intervencijski tožbi od združitve dalje delilo na polovico. Prav tako je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje stranskemu intervenientu naložiti v plačilo tudi stroške tožene stranke po intervencijski tožbi, saj je bil njegov zahtevek zoper obe toženi stranki zavrnjen, zato je pritožbeno sodišče pri obračunu stroškov upoštevalo tudi ta ugovor.

21Pritožbeno sodišče načeloma soglaša tudi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da bi moralo sodišče vrednost odvetniške točke upoštevati v času odločanja ob zaključku glavne obravnave v višini 0,6 EUR in temu primerno odmeriti tudi nižje odvetniške točke za prvo in drugo pripravljalno vlogo, odgovor na tožbo glavne intervencije, prvi narok in vse nadaljnje pripravljalne vloge, kot je navedeno v pritožbi.¹¹ Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo vrednost točke 0,459 EUR, je s tem sicer tožeči stranki zmotno priznalo višje odvetniške točke za posamezna procesna ravnanja. Vendar bi bilo treba ob pravilnem obračunu odvetniških točk po tarifi 0,6 EUR tožeči stranki priznati še višje stroške.¹² Ker se tožeča stranka na takšen obračun ni pritožila, pritožila se je samo tožena stranka, pritožbeno sodišče skladno s 359. členom ZPP odločitve o stroških ne sme spremeniti v njeno škodo (prepoved reformatio in peius). Pritožbeno sodišče zato tožeči stranki priznava potrebne stroške v višini odvetniških točk po vrednosti točke 0,459 EUR kot jih je priznalo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče je potrebne stroške tožeče in tožene stranke v postopku na prvi stopnji priznalo po naslednjem ključu: po tožbi je glede na celotni uspeh tožena stranka dolžna tožeči stranki do pridružitve intervencijske tožbe povrniti vse, od pridružitve intervencijske tožbe pa polovico njenih stroškov, druga polovica odpade na intervencijsko tožbo. Po intervencijski tožbi je stranski intervenient do združitve intervencijske tožbe dolžan tožeči in toženi stranki povrniti vse njune potrebne stroške, od združitve pa jima je dolžan povrniti vsaki polovico njunih potrebnih stroškov, druga polovica pa odpade na obravnavanje tožbe.

22Stroški po tožbi: tožena stranka mora tožeči stranki povrniti naslednje stroške: 1100 točk za tožbo, 1300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 975 točk za drugo pripravljalno vlogo in 550 točk za tretjo pripravljalno vlogo, skupaj 3925 točk (te storitve so nastale do združitve z intervencijsko tožbo). Nadalje gre tožeči stranki 1300 točk za prvi narok 5. 5. 2017, 1000 točk za četrto pripravljalno vlogo, 850 točk za narok z dne 9. 6. 2017, 750 točk za narok 7. 7. 2017, 700 točk za narok z dne 6. 9. 2017, 650 točk za ogled, 1000 točk za šesto pripravljalno vlogo, 1000 točk za sedmo pripravljalno vlogo in 1000 točk za osmo pripravljalno vlogo, skupaj 8250 točk. Te storitve so bile opravljene po združitvi, zato na tožbo odpade 4125 točk. Za narok 17. 4. 2009 gre tožeči stranki 800 točk. Narok je bil opravljen po tožbi in intervencijski tožbi, zato je tožena stranka dolžna povrniti 400 točk, ker je sodišče prve stopnje v tem delu tožeči stranki priznalo 0,6 EUR, je navedeno povzelo tudi pritožbeno sodišče. Potrebni stroški za obravnavanje tožbe tako znašajo 8250 točk po vrednosti točke 0,459, kar znaša 3.694,50 EUR, 2 % materialni stroški od tega 9,18 EUR, 1 % materialni stroški 32,36 EUR, skupaj 3.763,49 EUR. 400 točk po vrednosti 0,6 EUR znaša 240 EUR, 2 % materialni stroški pa 4,80 EUR. Oboje skupaj znaša 3.981,29 EUR, 22 % DDV 875,88 EUR, kar skupaj znaša 4.857,17 EUR, polovična izvedenina, ki se nanaša na postopek po tožbi znaša 462,08 EUR (izvedenec je mnenje izdelal tako po tožbi kot po intervencijski tožbi, vse tri stranke pa so podale pripombe). Skupaj znašajo potrebni stroški, ki jih mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v postopku za obravnavanje tožbe 5.319,25 EUR.

Stroški po intervencijski tožbi: stroški tožeče stranke (prve tožene stranke po intervencijski tožbi) do združitve postopkov za odgovor na intervencijsko tožbo znašajo 1100 točk ter za obravnavanje intervencijske tožbe po združitvi drugo polovico zgoraj navedenih stroškov, to je 4125 točk, poleg tega pa 400 točk za narok z dne 17. 4. 2019. 5225 odvetniških točk po vrednosti 0,459 znaša 2.398,27 EUR, 2 % materialni stroški 9,18 EUR, 1 % 19,39 EUR, skupaj 2.426,84 EUR. 400 točk po vrednosti 0,6 EUR znaša 240 EUR, 2 % materialni stroški 4,8 EUR, kar znaša 244,8 EUR, vse skupaj pa 2.671,64 EUR. 22 % davek znaša 587,76 EUR, izvedenina pa 462,08 EUR (polovico). Skupaj mora stranski intervenient tožeči stranki vrniti 3.721,48 EUR.

23Stranski intervenient mora toženi stranki (drugi toženi stranki po intervencijski tožbi) povrniti 1000 točk za odgovor na tožbo glavne intervencije.¹³ Od združitve zadev gre toženi stranki 1000 točk za pripravljalno vlogo 6. 9. 2017, 750 točk za pripravljalno vlogo 3. 5. 2018, 500 točk za pripravljalno vlogo 17. 9. 2018, 1000 točk za narok 5. 5. 2017, 500 točk za narok 9. 6. 2017, trajanje naroka 150 točk, 500 točk za narok 7. 7. 2017, trajanje 50 točk, 500 točk za narok 6. 9. 2017, 500 točk za ogled in 500 točk za narok 17. 4. 2019. Skupaj 5950 odvetniških točk, od tega gre toženi stranki polovica, ki se nanaša na intervencijsko tožbo, to je 2975 točk. 3975 točk po vrednosti 0,6 EUR znaša 2.385 EUR, 2 % materialni stroški 9,18 EUR, 1 % materialni stroški 17,85 EUR, skupaj 2.412,03 EUR. 22 % DDV znaša 530,65 EUR. Skupaj znašajo stroški, ki jih mora stranski intervenient povrniti toženi stranki 2.942,68 EUR.

24Sodišče prve stopnje je v IV. in V. točki izreka tožeči stranki priznalo 9.029,29 EUR stroškov, katere je glede na postopka po dveh tožbah nepravilno porazdelilo med toženo stranko in stranskega intervenienta. Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke izračunalo na 9.040,73 EUR (5.319,25 in 3.721,48 EUR). Do minimalne razlike 11,44 EUR prihaja zaradi drugačnih odstotnih izračunov materialnih stroškov in davka na dodano vrednost. Ker se je v tem delu pritožila le tožena stranka, pritožbeno sodišče ne sme presoditi njej v škodo, zato je stroške tožene stranke in stranskega intervenienta znižalo za razliko in sicer sorazmerno toženi stranki za 6,86 EUR (60 %) in stranskemu intervenientu za 4,58 EUR (40 %). Iz zgoraj navedenega obračuna stroškov tako izhaja, da so tožeči stranki prisojeni vsi potrebni stroški po tožbi in po intervencijski tožbi, saj je s tožbo in z ugovori zoper intervencijsko tožbo v celoti uspela. Toženi stranki je bil dolžan potrebne stroške po intervencijski tožbi povrniti stranski intervenient, saj je tožena stranka s svojimi ugovori uspela. Stranski intervenient glede na to, da je propadel po tožbi in po intervencijski tožbi, trpi svoje stroške.

25Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi zoper glavno stvar zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo, odločitev o stroških pa je spremenilo, vse kot izhaja iz izreka te sodbe (351. člen ZPP).

26Tožena stranka in stranski intervenient s pritožbama nista uspela (tožena stranka je uspela zgolj v stroškovnem delu, kar na pritožbeni rezultat ne vpliva), zato trpita svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa morata za odgovor na pritožbo povrniti 1.855,62 EUR, kar predstavlja nagrado v višini 2500 točk in po vrednosti 0,6 EUR znaša 1.500 EUR. 2 % materialni stroški znašajo 12 EUR, 1 % materialni stroški 9 EUR, skupaj 1.521 EUR, 22 % DDV pa znaša 334,62 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list SRS, št. 19/76 s spremembami in dopolnitvami.
² Uradni list SRS, št. 35/82 s spremembami in dopolnitvami.
³ Uradni list SRS, št. 18/74 s spremembami in dopolnitvami.
⁴ VSRS II Ips 315/2016.
⁵ VSRS II Ips 93/2016 in VSL I Cp 884/2015.
⁶ VSRS II Ips 674/2001, II Ips 294/1996, II Ips 215/1996, VSL sodba I Cp 2034/2009.
⁷ VSL sklep I Cp 820/2001.
⁸ VSRS II Ips 222/2011.
⁹ VSL I Cp 1340/2014 in VSRS II Ips 172/2009.
¹⁰ VSL I Cp 1414/2010.
¹¹ VSL sklep II Cp 1645/2019.
¹² Sodišče prve stopnje je tožeči stranki za prvo pripravljalno vlogo priznalo 1300 točk po vrednosti točke 0,459 EUR, kar znaša 596,07 EUR, 1100 točk, za kar se zavzema tožena stranka, pomnoženo 0,6 EUR pa znaša 660 EUR. Navedeno velja tudi za vse naslednje preračune navedene v pritožbi tožene stranke.
¹³ Tožena stranka je sicer priglasila 1100 točk, a glede na navedbe v pritožbi, da je pravilna vrednost točke odmerjena ob zaključku glavne obravnave, je pritožbeno sodišče število točk izračunalo od vrednosti spornega predmeta ob zaključku glavne obravnave po vrednosti 0,6 EUR. V tem delu prihaja pri izračunih do razhajanja med toženo in tožečo stranko iz razloga, ker je pritožbeno sodišče pri tožeči stranki upoštevalo izračun sodišča prve stopnje, glede stroškov tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni odločalo.