VSL sklep II Ip 367/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijani, a nerazveljavljeni II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi z dne 14. 7. 2016 razveljavilo v delu, v katerem je izterjevan znesek 493.977,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2008 dalje do plačila ter znesek več kot 1.685.631,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2016 dalje in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo (I. točka izreka) in izvršbo odložilo do pravnomočne odločitve o ugovoru (II. točka izreka).

2Takšno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno izpodbija upnik. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika ter predlog dolžnika za odlog v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, v obeh primerih pa dolžniku naloži povrnitev nastalih pritožbenih stroškov. Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Obrazložitev sodišča prve stopnje je skopa in se je ne da preizkusiti, zato uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo pobot dolžnikovih terjatev. Takšen pobot je namreč izrecno prepovedan z določbo 264. člena ZFPPIPP. O pobotu terjatve v višini 668.763,58 EUR je tudi že bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 52/2010 z dne 10. 7. 2015, kjer je bil v III. točki izreka pobotni ugovor dolžnika zavrnjen. Takšna odločitev je bila v celoti potrjena z odločitvijo Višjega sodišča v Kopru dne 7. 4. 2016, kjer je bilo v 32. točki obrazložitve tudi pojasnjeno, da je takšen pobot prepovedan po 264. členu ZFPPIPP. Poudarja, da sta obe terjatvi, ki jih dolžnik uveljavlja v pobot, nastali pred začetkom stečajnega postopka, zato se ne moreta pobotati z njegovo terjatvijo, ki je nastala po začetku stečajnega postopka kot posledica uspešnega izpodbojnega postopka po 278. členu ZFPPIPP. Tolmačenje sodišča, ki je sledilo dolžniku, da sta terjatvi nastali šele s pravnomočnostjo sodb Pg 448/2010 in I Pg 449/2010, s katerima sta bili priznani, je zmotno. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča, da so podani pogoji za odlog izvršbe. Meni, da je odločitev sodišča v nasprotju s sodno prakso. Težko nadomestljiva ali nenadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga mora dolžnik napolniti s konkretnimi okoliščinami. Tega dolžnik ni storil.

3Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in v zadostni meri obrazložena. Razlogi so jasni in izčrpni in jim ni kaj za dodati. Upnik zmotno razlaga materialno pravo, saj ne upošteva določila 67. člena ZFPPIPP, ki določa, da se prerekana terjatev šteje za priznano šele, ko se izpolni pogoj pravnomočnosti sodbe. Namen zakonodajalca je torej bil, da tudi sam nastanek terjatve veže na pravnomočnost sodbe. Oseba, katere terjatev je prerekana, nima položaja upnika, s tem pa tudi ne položaja imetnika terjatve, vse do trenutka pravnomočnosti sodbe o priznanju. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Kopru v kazenski zadevi II Kp 30654/2012. Strinja se tudi z odločitvijo o odlogu izvršbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6Po oceni sodišča druge stopnje očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo v takšni meri, ki omogoča njen preizkus. Prav tako se ne strinja s pritožbo, da je sodišče v predmetni zadevi vezano na odločitev o pobotnem ugovoru, ki ga je sodišče v Novi Gorici zavrnilo v svoji odločbi Pg 52/2010 z dne 10. 7. 2015, potrjeni z odločbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 349/2015 z dne 7. 4. 2016. Razlikovati je namreč potrebno med materialnim in procesnim pobotanjem. Ugovor pobota po materialnem pravu povzroči prenehanje terjatve, medtem ko ugovor pobota v pravdi temelji na še obstoječi terjatvi. Ugovor že nastalega pobota kot materialni pobot ne ustvarja že pravnomočno razsojene stvari oziroma res iudicata, saj toženec z njim ne postavi zahtevka. Zato je dopustno, da se toženec glede terjatve, katero je že zajel z ugovorom pobota v pravdi, v drugem postopku brani z ugovorom že nastalega pobota po materialnem pravu.(1)

7Je pa sodišče druge stopnje pritožbi upnika glede odločitve o delni ugoditvi ugovoru dolžnika ugodilo iz razlogov, obrazloženih v nadaljevanju. Ena od posledic stečajnega postopka je tudi pobot medsebojnih terjatev, ki obstajajo ob začetku stečajnega postopka med upnikom in stečajnim dolžnikom (261. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Določba o ex lege pobotu v stečajnem postopku učinkuje kot ločitvena pravica upnika na lastnem dolgu do stečajnega dolžnika. Je izjema od sicer uveljavljenega načela enakega obravnavanja upnikov, ki določa hkratno in sorazmerno plačilo. Zaradi pobota upnik, ki je hkrati dolžnik stečajnega dolžnika, doseže plačilo celotnega (in ne le sorazmernega) zneska svoje terjatve. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, posebna pravila o pobotu v stečajnem postopku urejajo položaje, ko je terjatev upnika do stečajnega dolžnika nastala do začetka stečajnega postopka.

8V konkretnem primeru upnik (stečajni dolžnik)(2) uveljavlja svojo terjatev zoper dolžnika na podlagi izvršilnega naslova, to je sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 52/2010 z dne 10. 7. 2015, s katero je sodišče ugodilo izpodbojnemu zahtevku stečajnega dolžnika. S pravnomočnostjo te sodbe je torej nastala povračilna (kondikcijska) terjatev stečajnega dolžnika do upnika. Gre torej za položaj, ko ima stečajni dolžnik do upnika terjatev, ki je nastala po začetku stečajnega postopka. V tem primeru pa pobot s terjatvijo, ki jo ima upnik do stečajnega dolžnika in je le ta nastala pred začetkom stečajnega postopka, ni mogoč (264. člen ZFPPIPP).

9Sodišče prve stopnje je sledilo dolžnikovemu ugovoru, da je pobot nasprotnih njegovih terjatev mogoč in dopusten na podlagi splošnih določb o pobotu, ki so zajete v Obligacijskem zakoniku, saj gre na obeh straneh za terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka. Postavilo se je na stališče, da sta terjatvi dolžnika nastali šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero sta bili priznani.

10Po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 296. člena ZFPPIPP, morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Po prijavi, v postopku preizkusa terjatev, je nato terjatev bodisi priznana bodisi prerekana. Če je terjatev prerekana, o obstoju oziroma neobstoju te terjatve odloča pravdno sodišče. Glede na sprejeto odločitev v pravdi lahko prerekana terjatev kasneje postane priznana. Tak položaj nastane med drugim s pravnomočnostjo sodbe, s katero pravdno sodišče ugotovi, da terjatev obstaja (3. točka tretjega odstavka 67. člena ZFPPIPP). O terjatvah, ki na podlagi takšnega izida pravde postanejo priznane, sodišče v stečajnem postopku ne odloča posebej, temveč mora upravitelj izid upoštevati pri posodabljanju končnega seznama preizkušenih terjatev in jo poplačati iz (rezervirane) splošne razdelitvene mase.

11Glede na zgoraj opisana pravila oziroma načela stečajnega postopka sodišče druge stopnje ne more pritrditi zavzetemu stališču prvostopenjskega sodišča, da prerekana terjatev nastane šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero sodišče ugotovi njen obstoj.(3) Priznanje terjatve je potrebno ločiti od vprašanja njenega nastanka. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je dejansko stanje glede nastanka terjatev, za katere dolžnik trdi, da so prenehale zaradi pobota, ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da glede na naravo stvari samo ne more dopolniti postopka, zato je pritožbi upnika ugodilo in odločitev v I. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), da v ugodilnem delu ponovno odloči o ugovoru dolžnika.

12Neutemeljeno pa pritožba upnika izpodbija sprejeto odločitev o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe. Sicer skopa obrazložitev sodišča prve stopnje ima potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus, zato očitana bistvena kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da stečajni postopek in s tem zmanjšane možnosti za restitucijo predstavljajo težko nadomestljivo škodo, ki presega tisto škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe. Po oceni sodišča druge stopnje je dolžnik s svojimi navedbami zadostil svojemu trditvenemu bremenu o pogojih za odlog po 71. členu ZIZ. Ker je stečajni postopek še v teku, od dolžnika ni mogoče zahtevati, da bi konkretno navedel znesek pričakovane škode, zato nezmožnost oziroma zmanjšana možnost povrnitve izterjanega v primeru naknadnega uspeha z izrednim oziroma rednim pravnim sredstvom, predstavlja škodo, ki je pravno upoštevna. Odločitev, da se izvršba odloži do pravnomočne odločitve o ugovoru (s tem sicer prve stopnje ni sledilo dolžnikovemu predlogu, da se izvršba odloži do odločitve Vrhovnega sodišča RS o reviziji, kar pa stranki ne izpodbijata), je zato pravilna. Odlog izvršbe traja do konca postopka o pravnem sredstvu oziroma ko poteče čas, za katerega je bila odložena oziroma do morebitne ugoditve predlogu upnika za nadaljevanje izvršbe pred iztekom roka (74. in 75. člen ZIZ). Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti oziroma odstopa od sodne prakse. Pri eni nasprotni odločbi, na katero se sicer sklicuje upnik, namreč o ustaljeni sodni praksi še ne moremo govoriti. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbo upnika zavrnilo in izpodbijano II. točko izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Upnikove navedbe, da je Vrhovno sodišče RS dne 24. 1. 2017 odločilo o reviziji dolžnika, ki jih je podal v dopolnitvi pritožbe, bo kot kasnejša dejstva (to so dejstva, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še niti niso obstajala) v nadaljevanju postopka lahko upoštevalo le sodišče prve stopnje.(4)

14Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za končno odločbo.

-------------

Op. št. (1): Tako mag. Barbara Petrič, Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa - 2011, številka 34, stran 22. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-305/15-19 z dne 27. 10. 2016.

Op. št. (2): Nad upnikom je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. St 000/2009 z dne 13. 8. 2009 začet stečajni postopek.

Op. št. (3): Primerjaj tudi odločbo VSL I Cpg 833/2016 z dne 8. 11. 2016.

Op. št. (4): Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, stran 228.