UPRS sodba in sklep I U 1412/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1S prvostopenjskim aktom je ravnatelj osnovne šole na podlagi 54. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn, Uradni list RS, št. 81106 - uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10,87/11,40/12 -ZUJF, 63/13 in 46/16 -ZOFVI-K) odločil, da se učenec A.A., roj. …. 3. 2005, stanujoč B., zaradi vzgojnih razlogov, čemur so sledili trije vzgojni opomini, prešola na drugo šolo. Učenec se prešola s 1. 9. 2016 na Osnovno šolo C.

2V obrazložitvi akta je navedeno, da je učenec prejel zaradi vzgojnih razlogov že tretji vzgojni opomin, kar pomeni, da glede na 3. odstavek 54. člen ZOsn šola brez soglasja staršev prešola učenca, saj so razlogi take narave, da ogrožajo življenje in zdravje drugih otrok. Kljub individualiziranemu vzgojnemu načrtu je onemogočeno izvajanje pouka in drugih dejavnosti, ki jih izvaja šola. Šola je dne 30. 5. 2016 pridobila mnenje CSD, nakar je zaprosila okoliške šole za prešolanje, pri čemer je dobila soglasje le od OŠ C., zato se učenec A.A. s 1. 9. 2016 prešola na omenjeno šolo.

3Tožnik je po zakoniti zastopnici vložil pravno sredstvo zoper prvostopenjski akt, ker naj bi bile otroku kršene temeljne ustavne pravice, prav tako pa je tudi kršen ZOsn. ZOsn, ki se trenutno še uporablja, kot tudi zakon, ki bo stopil v veljavo 1. 9. 2016, res dopuščata možnost prešolanja učenca brez soglasja staršev, vendar določata pogoje, ki jih mora šola pri prešolanju upoštevati. Prešolanje brez soglasja staršev se lahko odredi samo skladno s 3. odst. 54. člena ZOsn. V napadeni odločbi je zapisano, da naj bi bili razlogi za prešolanje taki, da ogrožajo življenje in zdravje drugih otrok. Učenec je bil že prešolan in sicer iz podružnične OŠ na matično OŠ Č. Prešolan je bil pred prvomajskimi prazniki, v novi šoli ni bilo nikakršnih konfliktov, nasprotno, otrok se je izjemno dobro vključil v razred, mati je sodelovala z razredničarko, otrok je bil tudi pri psihologu. OŠ Č., ki je sprejela 16. 5. 2016 A.A. v šolanje kot matična OŠ, je sicer CSD takrat obvestila, da so s tem prešolanjem iz podružnične v matično šolo reševali le krizno situacijo. Učnih težav nima, samo podobo ima dobro, komunikacija med materjo in razredničarko je potekala redno. Glede na mnenje CSD z dne 30. 5. 2016, da ne daje pozitivnega mnenja za prešolanje otroka na drugo OŠ, kaže na grobo kršitev zakona, saj pridobitev mnenja CSD, ki ga predpisuje zakon, ni le lepotni okrasek, temveč bi moral služiti kot osnova za odločitev šole. Glede na to, da dvakratno menjava šole v tako kratkem obdobju v nobenem primeru ni v korist otroka, se za napadeno odločbo očitno skrivajo razlogi, ki so povezani s kazenskim postopkom zoper prof. telesne vzgoje na podružnični OŠ. Zanimivo je, da zaradi kazenskega postopka zoper prof. telesne vzgoje le ta ni suspendiran, temveč je šola izdala odločbo o prešolanju otroka, s čimer je kršila njegove temeljne pravice. Šola, ki naj bi jo po tej odločbi obiskoval učenec, nima prometne povezave z javnim prevozom in otrok v tako šolo sploh ne more hoditi.

4Z drugostopenjskim aktom je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno in odločila, da se potrdi prvostopenjska odločba. V drugi točki izreka je navedeno, da je prvostopenjska odločba o prešolanju učenca dokončna in se izvrši takoj po vročitvi te odločbe strankam postopka. Mati oziroma njena pooblaščenka je na seji pritožbene komisije dne 6. 9. 2016 podala še nekaj navedb, ki so v bistvenem delu že zajete v zahtevi za varstvo pravic, zato jih na tem mestu pritožbena komisija ne povzema. Mati je ponovno navajala, da se tukaj otrok dobro počuti in da naj otroci skupaj z učiteljem otroku pomagajo.

5Pritožbena komisija je ugotovila, da je učenec v šolskem letu 2015/16 prejel tri vzgojne opomine. Vsi so bili izrečeni v skladu s 60.f členom ZOsn. Vse tri vzgojne opomine je prejel zaradi motenja pouka in ogrožanja zdravja in življenja učencev in delavcev šole, kar je skladno s 54. členom ZOsn pomenilo, da se zanj začne postopek prešolanja. Prav tako je ugotovila, da je ob vedenjskih težavah učenca šola upoštevala vzgojni načrt šole ter tako pristopila najprej s pogovori med učencem in drugimi učenci, nato tudi z mediacijo. Tudi razredne ure so bile namenjene izboljšanju razredne klime, empatije, nenasilni komunikacije in podobno. Izvajani so bili individualni razgovori z učencem in drugimi učenci ter mediacija. Za večino učencev je bilo to dovolj, da so se umirili, ne pa za obravnavanega otroka, ki svojega vedenja ni spremenil. Stopnjeval je z verbalnim in fizičnim nasiljem do sošolcev in učiteljev. Skladno z vzgojnim načrtom in 60.f členom ZOsn so mu bili izrečeni 3 vzgojni opomini, in sicer: prvi opomin dne 9. 2. 2016 zaradi grobega verbalnega napada na učitelja športa, fizičnega napada na učenca (2x) in grobega verbalnega napada na učenca (grožnja s smrtjo); drugi opomin je sledil dne 14. 3. 2016 in je bil učencu izrečen zaradi ponavljanja enakih kršitev, zaradi katerih mu je bil že izrečen prvi opomin, zaradi namernega uničevanja šolske opreme in stvari učencev ter grobega verbalnega napada na razredničarko, fizičnega napada na učitelja športa in razredničarko ter ogrožanja zdravja in življenja učencev ter učiteljev šole, kar se je dogajalo v skupnih prostorih šole; tretji opomin pa je bil izrečen dne 3. 5. 2016, zaradi ponavljanja enakih kršitev iz prvega in drugega vzgojnega opomina.

6Nadalje pritožbena komisija ugotavlja, da je učenec tudi po izrečenem tretjem vzgojnem opominu zopet storil več dejanj, ki so ogrožala zdravje in življenje učencev. Kakor izhaja iz zapisa razredničarke v eAsistentu z dne 10. 5. 2016, je učenec grozil drugemu učencu, da bo ob treh krvav, brez razloga je prijel učenko za vrat, drugo učenko je potegnil za lase in je bil ob tem zelo glasen in je izrekel nekaj vulgarizmov. Zelo težko ga je umirila. Mati D.D. je bila na več razgovorih v šoli in je tudi vse tri opomine podpisala, kar pomeni, da je bila s problematiko tudi seznanjena. Poleg tega je bila redno obveščena o vseh kršitvah učenca, tako s strani razredničarke kot s strani svetovalne delavke.

7Izdelan je bil individualiziran načrt pomoči učencu v skladu z zahtevami ZOsn in vzgojnim načrtom šole, v katerem so bile navedene konkretne vzgojne dejavnosti, postopki in vzgojni ukrepi, ki jih bo izvajala šola. Mati D.D. je prišla na predstavitev 1. individualiziranega vzgojnega načrta dne 1. 3. 2016, ob 9.30 in na predstavitev 2. individualiziranega vzgojnega načrta dne 31. 3. 2016, ob 9.l5 uri, k razredničarki E.E., za kar kot dokaz obstaja elektronska komunikacija med razredničarko in materjo in uradni zaznamek razredničarke o opravljenem razgovoru in predstavitvi načrta materi. Šola je pristopila k izvajanju načrtov, vendar je to bilo zelo oteženo, saj je, kot je razvidno, od 2. do 3. vzgojnega opomina poteklo le 14 dni, v tem času pa se je verbalno in fizično nasilje stopnjevalo do te mere, da je bilo potrebno situacijo miriti in na koncu celo poklicati policijo in nujno medicinsko pomoč. Poleg tega pa ni bilo pričakovanega in potrebnega sodelovanja s strani staršev, kar je še dodatno oteževalo izvajanje omenjenega načrta. Situacije so bile za učence, delavce šole in zanj nevarne do te mere, da je bilo potrebno velikokrat klicati mater, da ga je odpeljala iz šole. Večkrat je učenec hotel šolo tudi samovoljno zapustiti. Šola je izčrpala vse oblike strokovne pomoči in možnosti vzgojnega delovanja, ki jih predvideva vzgojni načrt šole in ZOsn.

8Da gre za hujšo kršitev, kot to opredeljuje vzgojni načrt šole, je razvidno iz zapisov razredničarke in svetovalne delavke, saj je učenec s svojim verbalnim fizičnim nasiljem motil pouk, da je bilo delo v razredu zelo oteženo, ogrožal je zdravje in življenje drugih sošolcev, delavcev šole, kar dokazuje tudi primer, ko je večkrat napadel sošolca, da je ta dobil take poškodbe, da so ga starši peljali k zdravniku in na policijo ter fizično tudi poškodoval učitelja športa, ki je neposredno po dogodku, zaradi poškodb, moral poiskati zdravniško pomoč.

9ZOsn v 3. odstavku 54. člena določa, če so kršitve pravil šole takšne narave, da ogrožajo življenje ali zdravje učenca oziroma življenje ali zdravje drugih ali če učenec po treh vzgojnih opominih v istem šolskem letu in kljub izvajanju individualiziranega vzgojnega načrta onemogoča nemoteno izvajanje pouka ali drugih dejavnosti, ki jih organizira šola, za prešolanje ni potrebno soglasje staršev, mora pa šola predhodno pridobiti mnenje CSD. Zakonodajalec ob tem ne navaja, da je mnenje CSD zavezujoče niti da mu je potrebno slediti.

10Iz mnenja CSD izhaja, da še ne pozna razmer družine in tako iz previdnosti ne podaja pritrditve k nameravanemu prešolanju učenca, marveč le pavšalno navaja, da meni, da temu prešolanje ne bi koristilo. Glede na tako mnenje brez podlag v strokovni oceni sta ravnatelj in svetovalna delavka opravila dodatni razgovor na CSD in predstavila dejansko stanje. Kljub navedenemu je CSD pojasnil, da v tem trenutku ne morejo izdati drugačnega mnenja, ker šele objektivizirajo situacijo otroka in družine, kar pomeni, da ne poznajo otroka dovolj, da bi lahko pravzaprav izdali kakršno koli mnenje, zato so se odločili za negativno.

11Glede na to, da mnenje CSD ne temelji na strokovni oceni dejanskega stanja in po zakonu ni zavezujoče in da je bilo ogroženo zdravje ali življenje drugih učencev ter da se je verbalno in fizično nasilje nadaljevalo tudi zoper strokovne delavce, je prešolanje ne le zakonsko predvidena posledica, temveč tudi po oceni pritožbene komisije v korist za učenca. Konkretne izkušnje šol v Sloveniji kažejo, da je ob takih oblikah vedenja oz. težav, kot jih je imel učenec, prešolanje dobra rešitev.

12Glede navedbe matere, da je bil učenec že enkrat prešolan in bo ponovno prešolanje nanj imelo negativne posledice, komisija pojasnjuje, da učenec še ni bil prešolan, marveč le začasno premeščen v drug oddelek iste šole, vendar na drugi lokaciji, kar je bilo pojasnjeno tudi staršema na razgovoru z ravnateljem, svetovalno delavko in razredničarko. Šola namreč kljub iskanju možnosti za prešolanje že v navedenem času ni dobila soglasja nobene osnovne šole, zato je morala najti vsaj začasno rešitev. Na ta način je šola ločila učenca od drugih učencev ter okolja, v katerem je izvajal kršitve. Za kršitve je našel motiv v nekaterih drugih določenih učencih, s katerimi je imel »stalni« konflikt, občasno pa tudi drugih naključnih učencih. Prav tako je imel težavo z učiteljem, po zamenjavi tega pa tudi z učiteljico, ki ga je nadomestila, zato tudi tak ukrep ni nič pomagal k izboljšanju ravnanja učenca. Da bi lahko učenec do konca trajanja pouka tega tudi obiskoval, ostalim učencem v podružnici pa bi šola zagotovila varno okolje, ga je bilo nujno potrebno začasno premestiti na drugo lokacijo. Učenec je na novo lokacijo in nove ljudi okoli sebe odreagiral tako, da se je držal v ozadju in počasi preverjal situacijo, zato ni bilo težav pri pouku in pri razmerju do drugih učencev, ki bi jih nova razredničarka izpostavljala. Do manjšega konflikta je prišlo z učiteljico angleščine, ko je otroka hotela dne 17. 5. 2016 pospremiti na avtobusno postajo. Spremstvo do avtobusne postaje je bil dogovor, ki so se ga vsak dan držali tako nova razredničarka kot učitelji, ki so v tem oddelku učili zadnjo šolsko uro. Ni je ubogal in je odšel sam. Prav tako je prišlo do neustreznega ravnanja učenca tudi pri ocenjevanju. Vse ocene je imel zaključene razen ocene iz slovenščine, ki jo je dne 16. 6 .2016 popravljal pri prejšnji razredničarki. Ker pri tem ni bil uspešen, je ponovno postal agresiven, kljub materini prisotnosti in sicer do te mere, da je razredničarka mislila, da bo morala posredovati policija. Mati izpostavlja tudi, da je bil učenec na novi lokaciji uspešen in pri njem ni bilo vedenjskih težav. Pritožbena komisija je ugotovila, da so bile v času premestitve učenca izvedene najširše aktivnosti, da učenca ne bi moglo spodbuditi h konfliktnemu ravnanju prav nič. V oddelku so bili izredno mirni učenci, učiteljica je bila ves čas v razredu in ves čas z učencem. Spremljala ga je v jedilnico, v garderobo, iz razreda in v razred, na postajo. Kljub temu so bile vzgojne težave, ki so navedene predhodno tudi v tem obdobju, čeprav je trajalo manj kot tri tedne.

13Pritožbena komisija je ugotovila, da v skladu s 54. členom ZOsn gre za prešolanje, če se učenec vključi v drugo osnovno šolo, zato pri premestitvi v drug oddelek iste šole, četudi na drugo lokacijo, ne gre za prešolanje. Zato ta ugovor ni utemeljen.

14Glede zasledovanja otrokovih največjih koristi, pa je pritožbena komisija pretehtala tudi vpliv dejstva, da je bil učenec premeščen v drug oddelek in na drugo lokacijo iste šole. Za ta namen si je pridobila mnenje svetovalne službe šole, ki je podala svojo strokovno oceno. Navaja, da je sprememba lokacije in odstranitev od učencev, ki so bili učencu impulz za izvajanje kršitev, na učenca imela zgolj začasen vpliv. V tem šolskem letu so iz podružnice, kjer je vzgojno ravnanje z učencem ni obrodilo sadov, na sedež šole prišli tudi navedeni isti učenci oziroma celoten oddelek, v katerem je učenec že bil. »Okolje« učenca, v katerem ni zmogel obvladovati svojih ravnanj in vedenja, se je tako preneslo na lokacijo, kjer je učenec nazadnje bil. Svetovalna služba je podala oceno, da vsa navedena dejstva ne morejo zagotoviti uspešno nadaljnje vzgojno-izobraževalno delo učenca in z učencem. Je pa zanj večja možnost za uspeh v drugi osnovni šoli. Nova šola pomeni namreč priložnost, da v novem okolju učenec razvije dobre odnose z novimi sošolci in učitelji. Praksa glede prešolanja otrok zaradi vedenjskih težav se je v preteklosti izkazala kot zelo dobra, saj tako otrok vstopi v novo okolje, ki ni obremenjeno z njegovim preteklim vedenjem in niti učenec sam ne nosi preteklih nesoglasij naprej, zato je tudi ravnatelj OŠ C. dal soglasje, saj je tudi on enakega mnenja. Namen ukrepa prešolanja pa je tudi sporočilo otroku in ostalim udeleženim vzgoje in izobraževanja, da je za storjene kršitve in nepripravljenost poprave svojega nepravilnega ravnanja treba sprejeti odgovornost ter nositi posledice, saj brez tega šolski sistem in tudi noben drug sistem ne morejo funkcionirati.

15Glede navedbe matere, da učenec nima zagotovljenega prevoza v šolo prešolanja, je pritožbena komisija preverila možnosti in pravice učenca glede prevoza v šolo prešolanja. Ugotovila je, da učenec na OŠ Č. ni upravičen do brezplačnega prevoza, saj ne izpolnjuje pogojev iz 56. člena ZOsn (bivališče ni oddaljeno nad 4 km in ni ugotovljeno s strani Sveta za preventivo v prometu kot nevarno). Pot do OŠ C. bo daljša kot 4 km in bo zato upravičen do brezplačnega prevoza. Občina, kjer ima učenec bivališče, v tem primeru rešuje vlogo za brezplačni prevoz skupaj s starši in novo šolo. Glede na navedeno, bo za učenca prevoz urejen in rešen v skladu z njegovo pravico po zakonu, kar mu v primeru te šole po zakonu ni bilo. Zato je tudi ta pomislek mame neutemeljen.

16V pritožbi očitano ne-suspendiranje učitelja športa nima s prešolanjem učenca nobene zveze. Poleg tega šola uradno ni prejela nobene informacije glede kakršnegakoli sodnega postopka zoper učitelja, prav tako pa iz dokumentacije in dogodkov v zvezi z učencem ni mogoče zaslediti, da bi bilo s strani učitelja storjeno kakršnokoli kaznivo dejanje. Za prešolanje sta bila podana oba zakonska razloga po 3. odstavku 54. člena ZOsn. Prav tako je pritožbena komisija ugotovila, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno.

17V tožbi tožnica pravi, da iz drugostopenjske odločbe izhaja povsem drugačno dejansko stanje, kot je bilo opisano v prvostopenjski odločbi. V prvotni odločbi se je učencu očitalo, da je prejel tri vzgojne opomine in naj bi bil to razlog glede na 3. odst. 54. čl. ZOsn, da se otroka brez soglasja staršev prešola na drugo šolo. Kršitve pravil šole bi morale biti takšne narave, da bi ogrožale življenje in zdravje učenca oz. življenje ali zdravje drugih. Iz prvotne odločbe ne izhaja niti kdaj naj bi bili trije vzgojni opomini izdani, na seji pritožbene komisije, kot tudi iz zapisnika CSD pa je bilo razvidno, da gre za opomine, ki so bili izdani učencu na OŠ Č., podružnična šola Z., po tem pa je bil otrok prešolan na matično OŠ Č.. Center za socialno delo, ki mora skladno ZOsn podati svoje mnenje, je to mnenje izdelal in sicer 30. 5. 2016. Iz mnenja, ki ga je podpisala direktorica F.F. in strokovna delavka, izhaja, da CSD ne more podati pozitivnega mnenja za prešolanje otroka na drugo osnovno šolo. Dne 22. 6. 2016 je v prostorih CSD bil opravljen razgovor tudi s psihologinjo G.G., katero je CSD seznanil z diagnostičnim preizkusom, ki ga je opravila psihologinja, in ki je pokazal, da ima učenec v doživljanju čustev nekaj težav, da testi kažejo, da gre za post-travmatsko stresno motnjo in da uporablja predvsem verbalno agresijo kot eksternalizacijo teh težav. Ker je bilo testiranje opravljeno že po prešolanju otroka iz podružnične OŠ na matično OŠ Č., je CSD tudi ugotovil, da se otrok, ki je končal razred s prav dobrim uspehom, v razredu dobro počuti. Mati je tudi povedala, da obiskuje pedopsihiatrinjo. Kot dokaze prilaga zapisnik CSD z dne 22. 6. 2016, mnenje CSD o prešolanju z dne 3. 5. 2016, zapisnik CSD z dne 25. 5. 2016; zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, ki jo je podala D.D. dne 4. 3. 2016 v zvezi s telesnimi poškodbami, ki jih je utrpel učenec s strani učitelja telesne vzgoje v podružnični OŠ, psihološko poročilo z dne 15. 6. 2016,

18Tri opomine je učenec dobil v podružnični OŠ, zaradi česar je bil prešolan na matično OŠ Č.. Gre za spremembo okolja, kar je bistvo prešolanja. Zatrjevanje OŠ Č., da dejansko ni bil otrok prešolan in da je prešolanje sedaj, torej 5 mesecev po izrečenih opominih, tisto, kar je imel zakonodajalec v mislih, je pravno zmotno. Ko je bil učenec prešolan iz OŠ podružnica v OŠ Č., predhodno ni bil opravljen nikakršen individualen vzgojni načrt, se je pa takrat s prešolanjem strinjala tudi mati, saj je bil otrok napaden in poškodovan 6. 3. 2016, zaradi česar je bila podana tudi kazenska ovadba. Po prešolanju na OŠ Č. otrok ni imel nikakršnih problemov niti ni bilo vedenjskih težav. Do manjšega konflikta naj bi prišlo 17. 5. 2016, ko naj otrok ne bi želel, da ga na avtobusno postajo spremlja učiteljica. Otrok v času od prešolanja na matično OŠ ni dobil nikakršnega vzgojnega opomina, tudi dogodek, ki naj bi nastal 16. 6. 2016 pri popravljanju ocene iz slovenščine, ni bil problematiziran niti 16. 6. 2016 niti na seji pritožbene komisije.

19Niti pravna zastopnica, prav tako ne mati, nista prejeli zapisnika seje pritožbene komisije, tudi iz napadene odločbe ni razvidno, kdo naj bi bil na seji navzoč in kako je ta seja potekala. Odločba vsebuje očitke, o katerih na seji ni bilo govora, tudi ni znano kaj naj bi se dogajalo na seji pritožbene komisije, ki naj bi potekala 2. 9. 2016 in 23. 9. 2016. Gre za absolutno bistveno kršitev določb ZUP-a, saj imajo stranke pravico biti seznanjene z vsemi dokazi in listinami, ki jih v postopku organ šteje kot relevantne. O tem kaj naj bi bilo na dveh sejah, o katerih stranka sploh ni bila obveščena, zapisnika seje, na kateri pa je bila navzoča, ni prejela, tožeča stranka ne ve ničesar.

20Bistveno za zadevo je, da tožena stranka ne razume, da pomeni prešolanje otroka - ukrep, ki mora zagotoviti spremembo okolja, to pa je bilo storjeno že s prešolanjem iz Z. v Č. Da bo otrok srečeval sošolce, je razumljivo, saj jih bo srečeval v kraju bivanja, na cesti, na igrišču, v trgovini, temu se ni mogoče izogniti v tako majhnem kraju kot je Z. in Č., zato je tudi prešolanje v šolo C. irelevantno, saj bo v prostem času prihajal v stik s povsem istimi sosedi kot prihaja sedaj. Vsekakor pa, kar je najbolj bistveno za prešolanje otroka iz OŠ Č., kamor je bil prešolan iz OŠ Z., ne obstoji nikakršen razlog, najmanj pa razlog, ki je botroval prešolanju iz Z. v Č.. Tako je torej tožeča stranka za isti opomin kaznovana z dvakratnim prešolanjem, kar pa seveda ni bil niti namen niti cilj zakonodajalca, še manj pa je takšno prešolanje v korist otroka, ki se je v šoli ujel, dobro počutil, sedaj pa se ponovno počuti izdanega, izključenega, stigmatiziranega. Kot dokaze predlaga, zapisnik CSD z dne 22. 6. 2016 in z dne 25. 5. 2016, zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 4. 3. 2016 v zvezi z telesnimi poškodbami, ki jih je otrok utrpel s strani učitelja telesne vzgoje ter psihološko poročilo z dne 15. 6. 2016 in mnenje CSD o prešolanju z dne 30. 5. 2016. Predlaga razveljavitev odločbe št. 60301-147/2016-1-PK z dne 23. 9. 2016 in da se spremeni tako, da se zahtevi za varstvo pravic učenca ugodi in se razveljavi odločba št. 60301-80/2016/1-UG z dne 22. 8. 2016 in se učenca vrne na šolanje v OŠ Č.. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

21V odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka ponavlja argumente iz drugostopenjskega akta in dodatno pojasnjuje med drugim naslednje:

22Odločba o pritožbi vsebuje le širšo obrazložitev, ki je odločba prvostopenjskega organa ni vsebovala v takem obsegu, dejansko stanje pa je v obeh odločbah ugotovljeno enako. Morebitna skopa obrazložitev prvostopenjske odločbe je bila sanirana z obširnejšo obrazložitvijo v drugostopenjski odločbi. Mati mladoletnika je prejela vse 3 vzgojne opomine in je tako bila z njimi seznanjena, saj gre za edine 3 vzgojne opomine, ki jih je učenec v šolskem letu 2015/16 prejel. Zato ne more biti za tožnico dvoma, kateri vzgojni opomini so bili podlaga za odločanje in je bila seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi za sprejem odločitve. Vse navedeno lahko potrdijo predlagane priče, ki jih v odgovoru tožena stranka tudi našteva. Tožeča stranka navaja, da je bil dne 22. 6. 2016 v prostorih CSD opravljen razgovor s psihologinjo G.G.. Tožena stranka ne ve, kakšno zvezo bi imela navedena okoliščina z njo, saj psihologinja G.G. ni njena strokovna delavka, tožena stranka pa ni niti bila seznanja z navedenim okoliščinami pri učencu. Tožena stranka tudi ni bila seznanjena z zapisnikom CSD z dne 25. 5. 2016 niti s psihološkim poročilom z dne 15. 6. 2016. Navedeno tožeča stranka sedaj v tožbi tudi izpostavlja prvič in gre za nova dejstva, ki v predhodnih postopkih s strani tožeče stranke niso bila navedena (čeprav bi lahko bila, saj naj bi šlo za zapisnik CSD z dne 22. 6 2016), niti tožena stranka z njimi (in enako drugimi dokumenti) kako drugače ni bila seznanjena. Kljub temu prej povzete navedbe in torej okoliščine, ki jih sedaj navaja tožnica, ne vplivajo na vprašanje pravilnosti odločb z dne 22. 8. 2016 in z dne 23. 9. 2016, saj so bili pogoji za pričetek postopka prešolanja podani po izrečenih 3 vzgojnih opominih in po nadaljnjih kršitvah učenca z dne 10. 5. 2016. Toženka je izvajala vse mogoče ukrepe, ki jih je imela možnost v svojih okvirih (tudi stalna prisotnost učiteljice itd., kar vse izhaja iz priloženega spisa), da bi preprečila nastanek »dražljajev« pri učencu za njegove reakcije. V mnogih situacijah je uspela, pri preveč primerih pa ji kljub vsej skrbnosti ni uspelo, da bi zajezila hude, že opisane, reakcije učenca.

23Tožena stranka ni mogla narediti več, kakor je (na podlagi podatkov, ki jih je imela). Nerealno je pričakovati, da bi tožena stranka lahko v običajnem oddelku izvajala še zahtevnejše vzgojne prijeme, saj za to učitelji niti niso usposobljeni. Ugotovitve iz zapisnika CSD z dne 22. 6. 2016 ne spremenijo dejstva, da je učenec ogrožal zdravje in življenje drugih. Da so bili vzgojni opomini izrečeni učencu v podružnici Z., v ničemer ne spremeni pravice tožene stranke, da je potem, ko je učenec pričel obiskovati pouk na sedežu matične šole, pričela s postopkom prešolanja. Učenec namreč pred tem ni bil prešolan iz podružnice Z. v matično šolo, kot ta termin v tožbi razume in uporablja tožeča stranka. Prešolanje v smislu določb ZOsn se lahko izvrši le tako, da šola prešola učenca v drugo osnovno šolo - torej ne v podružnico oz. iz podružnice v matično šolo, saj gre pri tem še vedno za isto osnovno šolo, ampak v drugo osnovno šolo, v popolnoma drugo pravno osebo oziroma zavod. Učenec torej dejansko ni bil prešolan dvakrat na podlagi 3 istih vzgojnih opominov, kot se za to zavzema tožeča stranka. Učenec je bil iz podružnice v matično šolo le začasno premeščen; v drug oddelek iste šole, vendar na drugi lokaciji. Tožena stranka namreč kljub iskanju možnosti za prešolanje ni dobila soglasja nobene osnovne šole, zato je morala najti vsaj začasno rešitev. Mladoletnika je bilo nujno potrebno začasno premestiti na drugo lokacijo. Ob premestitvi (ne prešolanju) učenca iz podružnice v matično šolo tožena stranka ni bila dolžna pripraviti individualiziranega vzgojnega načrta, saj je tak vzgojni načrt v skladu z zahtevami ZOsn in vzgojnim načrtom šole potrebno pripraviti kot pogoj za morebitno kasnejše prešolanje.

24Tak individualiziran načrt pomoči učencu v skladu z zahtevami ZOsn in vzgojnim načrtom šole, v katerem so bile navedene konkretne vzgojne dejavnosti, postopki in vzgojni ukrepi, ki jih bo izvajala šola, je bil izdelan. Mati je prišla na predstavitev l. individualiziranega vzgojnega načrta dne 1. 3. 2016 ob 9.30 in na predstavitev 2. individualiziranega vzgojnega načrta dne 31. 3. 2016 ob 9.15 uri, k razredničarki E.E., za kar kot dokaz obstaja elektronska komunikacija med razredničarko in materjo in uradni zaznamek razredničarke o opravljenem razgovoru in predstavitvi načrta materi. Tožena stranka je pristopila k izvajanju načrtov, vendar je to bilo zelo oteženo, saj je, kot je razvidno, od 2. do 3. vzgojnega opomina poteklo le 14 dni, v tem času pa se je verbalno in fizično nasilje stopnjevalo do te mere, da je bilo potrebno situacijo miriti in na koncu celo poklicati policijo in nujno medicinsko pomoč. Tožena stranka je izčrpala vse oblike strokovne pomoči in možnosti vzgojnega delovanja, ki jih je predvidel vzgojni načrt šole in ZOsn.

25Pritožnica je bila prisotna na 2. seji pritožbene komisije in je sledila vsemu dogajanju na njej. Res pa ni bila prisotna na l. seji Pritožbene komisije (ker je predlagala preložitev). Pritožbena komisija je zaradi razloga nujnosti hitrega postopka kljub temu opravila sestanek dne 2. 9. 2016, da bi se seznanila z dokumentacijo ter pogovorila z ravnateljem ter strokovnimi delavci, ki so sodelovali pri obravnavanju oziroma delu z učencem. Glede na dokaze in njeno seznanitev z vsemi relevantnimi dogodki, ki jih je pritožnica že prejela in so bili zakonska podlaga za odločanje, tožena stranka meni, da ni kršila predpisanega postopka in je njena odločitev zakonita.

26Glede dogodka, ki se je zgodil z učiteljico angleščine dne 17. 5. 2016, ko je ta želela učenca pospremiti na avtobusno postajo in je postal agresiven do nje ter nato sam odšel, je mater obvestila nova razredničarka dne 18. 5. 2016. Prav tako je bila mati obveščena o neustreznem ravnanju učenca tudi pri popravljanju ocene iz slovenščine dne 16. 6. 2016, saj je bila pritožnica prisotna in se je učenec agresivno odzval kljub materini prisotnosti.

27Tožena stranka dodatno navaja še dogodek dne 7. 6. 2016 pri uri angleščine. Kakor izhaja iz dnevnika v eAsistentu - Učenec (A.A.) pri uri angleščine (TJA) ni sodeloval pri uri, in je kljub opozorilu zadnjo uro pred testom motil pouk z neprimernimi komentarji (vsaj trikrat je glasno zavpil, da je on to že vse delal).

28Zaradi obeh navedenih okoliščin (navedenih že v odločbi pritožbene komisije) in tudi tukaj zapisane prvič, ni bilo potrebno glede na pravila ZOsn učencu ponovno izreči vzgojnega opomina. So pa kazale, da učenec ne zmore izboljšati svojega ravnanja in še naprej moti pouk ter krši pravila šolskega reda. Tožena stranka predlaga, da sodišče izvede vse potrebne dokaze in tožbeni zahtevek zavrne. Kot dokaze predlaga vpogled v vzgojne opomine, zapis razredničarke v eAsistentu z dne 10. 5. 2016, zaslišanje razredničark E.E. in razredničarke na matični šoli H.H., vodje podružnice I.I. in svetovalne delavke šole, J.J., elektronsko komunikacijo med razredničarko in materjo z dne 30. 3. 2016 in 29. 2. 2016, uradni zaznamek razredničarke o opravljenem razgovoru in predstavitvi materi z dne 1. 3. 2016, zapisnike sestankov pritožbene komisije, elektronska pošta gospe E.E. o ocenjevanju z dne 16. 6. 2016 ter materi z dne 18. 5. 2016, 8. 6. 2016 in 16. 6. 2016 zapisi v dnevniku v eAsistentu - učiteljice angleščine z dne 17. 5. 2016 in 7. 6. 2016. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

29V pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da navedbe v odgovoru na tožbo ne držijo. Tožena stranka vztraja pri tem, da je zaradi treh vzgojnih opominov, ki so bili mladoletniku izrečeni v podružnični šoli Z., ne da bi šola predhodno pridobila soglasje staršev, otroka prešolala na podlagi 54. člena ZOsn. ZOsn možnost prešolanja brez soglasja staršev dopušča kot fakultativno in to le v primeru resnih kršitev pravil šole, ki naj bi ogrožala življenje ali zdravje učenca oz. življenje ali zdravje drugih ali v primeru, če učenec po treh vzgojnih opominih v istem šolskem letu in kljub izvajanju individualiziranega vzgojnega načrta onemogoča nemoteno izvajanje pouka ali drugih dejavnosti, ki jih organizira šola. Ne da bi bili ti trije opomini izpolnjevali pogoje za fakultativno prešolanje, se je tudi mati učenca zaradi fizičnih poškodb, ki jih je utrpel otrok s strani učitelja telesne vzgoje, zaradi česar je bil z rešilcem prepeljan na urgentno kliniko, zoper omenjenega pa je postopek sedaj pri okrožnem državnem tožilstvu, strinjala, da se prešola v OŠ Č., to je matična OŠ. Sklicevanje na to, da je podružnična OŠ Z. del matične OŠ Č. in da torej ne gre za prešolanje, je smešno. Bistvo prešolanja otroka je, da zamenja okolje, učitelje, kar pomeni prešolanje na drugo OŠ na drugi lokaciji, ne glede na to, kako je šola organizirana, torej ne glede na to, koliko ima podružničnih šol in podobno. Prešolanje otroka iz podružnične OŠ v matično OŠ, ki je lokacijsko oddaljena, kjer so drugi učitelji, v celoti zadostuje pogojem iz 54. člena ZOsn. Kakšna popotnica za učenca je odločba, ki jo je sprejela OŠ Č. po tem, ko se je otrok vživel v novo okolje, pridobil zaupanje sošolcev, bil uspešen tudi pri učnem programu, ne da bi predhodno o tej možnosti mamo sploh obvestila, ne da bi upoštevala, da je bil otrok fizično že prešolan in ne da bi upoštevala časovno oddaljenost izrečenih opominov, ki niso niti take narave, da bi opravičevali takšno ravnanje šole. Pridobljeno mnenje CSD, ki je proti ponovnemu prešolanju otroka, in ki ga OŠ ne sprejema rekoč, da nanj ni vezana, kaže na popolno zanikanje varovanja interesov otroka in njegovih pravic, zanikanje spoštovanje otroka, v kolikor pa se še prečita dopis ravnatelja OŠ Č., poslanega ravnatelju OŠ C., češ da si nobena šola ne želi takšnega učenca, pa se postavlja resno vprašanje, ali je ravnatelj OŠ primeren za opravljanje svoje funkcije. Tudi na obravnavi pritožbe zoper odločbe o prešolanju ni bilo govora o nobenih novih kršitvah. Gre za kršitve pravil postopka, gre za povsem izmišljeno dejansko stanje, tožeča stranka prilaga elektronsko pošto med materjo in razredničarko, iz katere je razvidno, da ni prihajalo do prav nikakršnih konfliktov. Dne 19. 6. 2016 je V.V. poslala obvestilo materi, ki ga tožeča stranka prilaga. Sprašuje, ali je iz tega mogoče zaključiti, da naj bi otrok v OŠ Č. delal kakršne koli probleme.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

30Tožba ni utemeljena.

31Sodišče je o zadevi razsodilo na podlagi opravljene nejavne glavne obravnave, na kateri so po tem, ko je sodišče podalo povzetek bistvenih elementov v izpodbijanih aktih, v odgovoru na tožbo ter v tožbi, pooblaščenka tožeče stranke in pooblaščenka tožene stranke ter ravnatelj najprej podali dodatna pojasnila. Po zaslišanju razredničarke H.H., ki je spremljala in nadzirala vključevanje učenca v razredno skupnost in šolsko okolje OŠ Č. od 16. 5. 2016, dokler ni bil učenec dejansko prešolan v mesecu oktobru na OŠ C., je sodišče izvajalo še dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila k tožbi in sicer zapisnika CSD z dne 25. 5. 2016 in 22. 6. 2016, psihološko poročilo za učenca z dne 15. 6. 2016, ki ga je izdelala G.G., spec., kl. Psih. svet., ter ambulantni zapisnik z dne 20. 5. 2016 dr. M.M., specialistke psihiatrije, Pediatrična klinika, Služba za otroško psihiatrijo. Na glavni obravnavi je sodišče izvajalo tudi dokaz z branjem dveh elektronskih sporočil med mamo učenca in razredničarko H.H. z dne 19. 6. 2016 in z dne 27. 5. 2016, ki ju je tožeča stranka predložila k pripravljalni vlogi po prejemu odgovora na tožbo. Sodišče je sprejelo v obravnavo tudi dokaz, ki ga je pooblaščenka tožeče stranke predložila na sami obravnavi, to pa je psihološko poročilo N.N., univ. dipl. psih, UKC Ljubljana, Pediatrična klinika, Služba za otroško psihiatrijo. Navedene listinske dokaze je sodišče sprejelo v obravnavo kot dovoljene dokaze, ker je po oceni sodišča to skladno z uresničevanjem načela varovanja otrokovih koristi, saj se ti dokazi nanašajo po eni strani na opis psihološkega stanja učenca v času odločanja pristojnih organov, posredno pa je iz nekaterih od teh listin možno ugotavljati tudi, kakšno je mnenje oziroma kakšen odnos je imel učenec do odločitve o prešolanju iz OŠ Č. v OŠ C.. Sodišče je namreč glavno obravnavo razpisalo tudi zaradi tega, da bi učenec dobil možnost, če želi, da pove svoje mnenje o zadevi glede na njegovo starost (11 let in pol) in zrelost, ki je razvidna iz podatkov v spisu ter iz priloženih dokazov v upravnem sporu.(1) Zaradi bolezni se glavne obravnave nista mogla udeležiti mladoletnik tožnik in njegova mama, tako da je bila na strani tožeče stranke na glavni obravnavi prisotna samo pooblaščenka tožeče stranke.

32Institut prešolanja otroka na ravni osnovne šole je urejen v III. Poglavju in sicer v 54. členu ZOsn, med tem ko naslednje poglavje ZOsn (poglavje IV A) ureja odločanje o pravicah in dolžnostih učencev. Določilo 60.a člena v poglavju IV A ZOsn pravi, da se določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, uporabljajo v postopkih v zvezi s prešolanjem.

33V zvezi s procesnimi ugovori tožeče stranke sodišče najprej ugotavlja, da ima tožeča stranka prav, ko smiselno zatrjuje precejšnjo razliko med prvostopenjskim aktom in drugostopenjskim aktom in da je prvostopenjski akt premalo obrazložen. Vendar pa je bila pomanjkljivost v obrazložitvi prvostopenjske odločbe odpravljena z drugostopenjsko odločbo, v kateri je navedeno relevantno dejansko stanje, razlogi, ki so bili odločilni za oceno, navedbe predpisov ter razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev (214. člen ZUP). Pritožbena komisija je odgovorila na pritožbene ugovore oziroma tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja, da drugostopenjski organ ne bi odgovoril na vse pritožbene navedbe (2. odstavek 254. člena ZUP).

34Nadaljnji tožbeni ugovor se nanaša na to, da je bil učenec na podlagi treh vzgojnih opominov, ki jih je dobil na OŠ Z. že prešolan in sicer na matično OŠ Č.. V zvezi s to sporno okoliščino sodišče ugotavlja, da je imela tožena stranka dovolj podlage v podatkih v spisih, da premestitve učenca iz podružnične šole OŠ Z. v matično OŠ Č. ni mogoče šteti za prešolanje v smislu 54. člena ZOsn. V upravnih spisih je namreč zapis s sestanka ravnatelja, obeh staršev učenca, razredničarke, psihologinje z dne 10. 5. 2016, ki se je začel z soočenjem staršev s posledicami treh vzgojnih ukrepov. Ravnatelj je povedal, da te posledice vključujejo prešolanje na drugo osnovno šolo, vendar pa v danem času šola še ni dobila soglasja druge šole za prešolanje. Zaradi tega je ravnatelj zaradi varnosti otrok predlagal začasno rešitev in sicer šolanje na matični šoli v Č. do konca šolskega leta, poudaril je, da gre za začasen ukrep. V tem zapisu poteka sestanka je na koncu navedeno, da je bil sklenjen dogovor, da „učenec do petka ostane doma, v petek bosta z mamo prišla na ocenjevanje k razredničarki, naslednji teden pa bo nadaljeval šolanje na matični šoli.“

35Iz tega zapisa za sodišče dovolj zanesljivo izhaja, da je šlo za sporazumno začasno premestitev na šolanje v matično šolo v smislu 2. odstavka 54. člena ZOsn, kar potrjuje tožeča stranka v tožbi (na strani 3), in ni šlo za prešolanje v smislu 3. odstavka 54. člena ZOsn, ki ureja prešolanje brez soglasja staršev.

36Prav je sicer, da je ravnatelj staršema na sestanku z dne 10. 5. 2016 izrazil željo, da se s sinom pogovorita o varnosti in o tem, zakaj je nujna takojšnja premestitev na OŠ Č.. Vendar pa bi bilo z vidika uresničevanja procesnih pravic otroka v upravnem postopku še bolj v skladu s standardi in pravili o učinkovitem uresničevanju pravic otroka do izražanja mnenja o zadevah, ki ga pomembno zadevajo, da bi pristojna šolska služba tudi neposredno z otrokom opravila razgovor z vidika posledic treh vzgojnih ukrepov in načrtovanih ukrepov v smislu 1. in 2. odstavka 12. člena MKOP.(2) Da bi tak pogovor z omenjeno vsebino z učencem dejansko potekal, iz upravnega spisa ni razvidno. Vendar pa kot izhaja iz zadnjega dela obrazložitve te sodbe, ta pomanjkljivost v vodenju postopka v konkretnih okoliščinah danega primera ni bila takšna, da bi moralo sodišče izpodbijano določbo odpraviti.

37Ker učenec z začasnim ukrepom, v zvezi s katerim je po podatkih v spisu prepričljivo izkazan tudi razlog v zagotovitvi varnosti otrok do konca šolskega leta, ni bil prešolan v smislu 3. odstavka 54. člena ZOsn, trije vzgojni ukrepi, ki med strankama niti niso sporni, pa so bili izrečeni v šolskem letu 2015/2016, ko je bil tudi izdan prvostopenjski akt o prešolanju, je ugovor tožeče stranke o dvakratnem prešolanju neutemeljen. Posledično to pomeni, da je neutemeljen tudi ugovor, da po začasni premestitvi na OŠ Č. ni bil izvajan noben individualiziran vzgojni načrt. Podatki o treh individualiziranih vzgojnih načrtih so v upravnem spisu; tožena stranka je v izpodbijanih aktih navedla dejstva v zvezi z seznanitvijo učenčeve mame glede teh programov, tako da tudi s tega vidika izpodbijani akt ni nezakonit. Sodišče tudi ugotavlja, da tožeča stranka ni argumentirano uveljavljala, da je tožena stranka pavšalno ocenila dogodke, zaradi katerih so bili izrečeni trije vzgojni ukrepi in da bi pretiravala v oceni, da je šlo za ogrožanje zdravja drugih učencev in delavcev šole in da učenec ni onemogočal nemotenega izvajanja pouka.

38Zato je naslednje ključno vprašanje tega spora, ali je tožena stranka ob upoštevanju mnenja CSD iz 4. odstavka 54. člena ZOsn in dejstev v zvezi z vključitvijo učenca v novo šolsko okolje na OŠ Č. od 16. 5. 2016 naprej, imela zadostno podlago za prešolanje učenca na OŠ C.. Po pričanju H.H. in pojasnilih tožene stranke na glavni obravnavi naj bi šolanje učenca na matični OŠ Č. trajalo 30 dni od tega naj bi otrok manjkal 8 dni. Priča H.H. je na zaslišanju potrdila dejstva, ki so sicer zabeležena že v upravnem spisu, da je kot razredničarka na strokovno zelo premišljen način pripravila razredno skupnost na prihod novega učenca in je zavzela poseben pedagoški in vzgojni pristop do novega učenca z namenom, da v danem obdobju ne bi prišlo do nobenih konfliktov. Vseh možnih situacij, kjer bi lahko prišlo do konfliktov, so se premišljeno izognili. Konflikt, ki je v izpodbijanem aktu opisan v zvezi z učenčevo zavrnitvijo, da bi ga na avtobusno postajo pospremila učiteljica angleščine, je objektivno majhen incident; do konflikta ob zaključevanju ocene iz slovenščine pa naj bi prišlo v razmerju do prejšnje razredničarke, četudi se je to zgodilo ob prisotnosti matere. Drugače pa je tožeča stranka dovolj prepričljivo - tudi z elektronsko komunikacijo med materjo in razredničarko H.H. z dne 19. 6. 2016 in z dne 27. 5. 2016 - izkazala, da večjih vzgojnih, varnostnih, učnih problemov z učencem v času šolanja na matični OŠ Č. ni bilo in da je bilo s tega vidika stanje dosti oziroma bistveno boljše kot na OŠ Z.. Upoštevajoč ta dejstva in mnenje CSD, za katerega tožena stranka v drugostopenjskem aktu pravi, da ne temelji na strokovni oceni dejanskega stanja, da pavšalno navaja, da prešolanje ne bi koristilo, da na CSD šele objektivizirajo situacijo otroka in družine, kar pomeni, da otroka ne poznajo dovolj in da to mnenje po zakonu ni zavezujoče, se v obravnavani zadevi izpostavi ključen element spora. Ta ključen element spora pa ni toliko v pravni interpretaciji pravil iz 54. člena ZOsn, ampak bolj v dejanskih vprašanjih, povezanih s postopkovnimi ravnanji o tem, ali je odločitev tožene stranke z zadostno mero strokovne občutljivosti upoštevala otrokove koristi.

39Kar zahteva manj zahtevno pravno vprašanje sodišče pripominja, da je bil akt izdan na podlagi uporabe 1. in 2. alineje 3. odstavka 54. člena ZOsn. Če je otrok dobil tri vzgojne opomine v istem šolskem letu in če kljub izvajanju individualiziranega vzgojnega načrta onemogoča nemoteno izvajanje pouka ali drugih dejavnosti, ki jih organizira šola, to po določilu 2. alineje 3. odstavka 54. člena ZOsn ne pomeni, da se „mora“ začeti postopek prešolanja, kot to izhaja iz utemeljitve drugostopenjskega akta, ampak v takem primeru „šola lahko“ prešola učenca na drugo šolo brez soglasja staršev (3. odstavek 54. člena ZOsn). Ta diskrecija pristojne (službe) osnovne šole ni prosta oziroma mora biti njeno polje „proste“ presoje vezano na predhodno strokovno obravnavo spornih okoliščin z vidika načela varovanja otrokovih koristi in sicer najprej koristi učenca, ki so mu bili izrečeni vzgojni ukrepi, upoštevati pa je treba tudi koristi vseh drugih (vpletenih) otrok, ki so bili ali bi lahko bili ogroženi v smislu 3.odstavka 54. člena ZOsn.

40Načelo varovanja otrokovih koristi je splošno pravno načelo. Določilo 1. točke 3. člena pravi, „naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove /.../ sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo.“ Z vidika zveze med 1. točko 3. člena MKOP in Ustavo RS(3) oziroma Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, 8. člen) se Upravno sodišče v svoji sodni praksi na splošno opira na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Neulinger in Shuruk proti Švici (z dne 2. 6. 2010, odst. 131). V tej sodbi Veliki senat ESČP v odstavku 135 izpelje, da je „trenutno širok konsenz – vključno v mednarodnem pravu - za podporo ideji, da je pri vseh odločitvah, ki zadevajo otroke, najpomembnejša njihova največja korist.

41Po Ustavi RS je osnovnošolsko izobraževanje obvezno (2. odstavek 57. člena Ustave), kar pomeni, da ima šoloobvezni otrok pravico do šolanja, pri čemer imajo starši „pravico“ vpisati otroka v javno osnovno šolo ali v zasebno osnovno šolo s koncesijo v tistem šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva, pod določenimi pogoji pa starši lahko vpišejo otroka tudi v drugo šolo (48. člen ZOsn).

42Upravno sodišče se je tudi že opredelilo do načelnega vprašanja v drugih vrstah sporov v zvezi s koristmi otrok, da načelo varovanja otrokovih koristi ne pomeni, da ko sodišče ali upravni organ ugotovi(ta), kaj je največja korist za otroka v posamičnem primeru, to nujno (brezpogojno in absolutno) vodi k odločitvi, ki je v popolnosti skladna s koristjo otroka.(4) Koncept varovanja otrokovih koristi je z vidika prava Republike Slovenije splošno pravno načelo, ne pa temeljna pravica. To v primeru, kot je obravnavani, pomeni, da je treba v okviru uresničevanja načela varovanja otrokovih koristi mladoletnika, ki je v postopku prešolanja zaradi vzgojnih ukrepov, upoštevati tudi pravice do varnosti in dostojanstva drugih otrok in članov učiteljskega zbora ter drugih uslužbencev osnovnošolskega zavoda (34. člen Ustave) ter nedotakljivost telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic drugih učencev in učiteljev/učiteljic in drugih zaposlenih v zavodu, ki izvaja osnovnošolsko izobraževanje (35. člen Ustave), ter uresničevanje zakonskih pravic otrok do osnovnošolskega izobraževanj v skladu z ZOsn, ki so z ravnanji določenega otroka ogroženi. V okviru tega tehtanje med pravicami, ki so si lahko v določeni meri v koliziji, ima načelo varovanja otrokovih koristi tako tistih, ki naj bi bili ogroženi v smislu 1. alineje 3. odstavka 54. člena ZOsn, oziroma naj bi se jim onemogočalo nemoteno spremljanje in izvajanje pouka (2. alineja 3. odstavka 54. člena ZOsn), kot tudi koristi otroka, ki je stranka v upravnem postopku, vpliv tako na uporabo materialnega prava kot tudi interpretacijo in uporabo procesnih standardov.

43Z vidika tega načelnega izhodišča sodišče ugotavlja, da je tožena stranka premalo tehtno upoštevala mnenje CSD, za katerega očitno ni mogoče reči, da je pavšalno glede prešolanja. Mnenje CSD sicer res ni pravno zavezujoče. Vendar pa je diskrecija vodstva šole v smislu polja strokovne presoje z vidika načela otrokovih koristi bolj omejena, kolikor bolj tehtno in obrazloženo je mnenje CSD. Bistvo konkretnega mnenja pa je v tem, da je CSD šele pričel s postopkom spremljanja družine v skladu z 119. členom ZZZDR in je problem otroka začel ugotavljati in razreševati v povezavi z razmerami in pomočjo družini, kar je zelo razumljivo. Mnenje CSD opozarja na to, da sta starša povedala, da je učenec trenutno obravnavan na pedopsihiatriji in da je mama dogovorjena s psihologinjo CSD za diagnostiko 1. 6. 2016. To pomeni, da je tožena stranka bila obveščena o tem, da poteka strokovna psihološka obravnava otroka v povezavi z razmerami in izvajanjem morebitne pomoči družini kot celoti. V tej smeri je dala tožena stranka premalo teže opozorilu CSD, da situacijo otroka in družine objektivizirajo in da bi kakršna koli sprememba predstavljala za otroka „dodatno stisko.“ Tudi zaradi te obveščenosti tožene stranke o poteku strokovnih pregledov otroka in pogovorov z družinskimi člani v obdobju pred sprejemom prvostopenjske odločbe je sodišče sprejelo v obravnavo dokaze in sicer zapisnika CSD o pogovorih med staršema in strokovnimi delavkami CSD, vključno s psihološkim sporočilom za učenca z dne 15. 6. 2016, ki ga je izdelala G.G., spec. kl. psih. svet., in ki nakazuje na možnost post-travmatskega sindroma pri učencu.

44To pomeni, da je tožena stranka imela dovolj informacij za pomislek, da gre za otroka, ki bi lahko imel posebne potrebe. Iz ambulantnega zapisnika z dne 20. 5. 2016 pa izhaja, da je učenec jemal terapijo v zvezi z pojavljanjem prekomerne vznemirjenosti in težav s kontrolo impulzov. To pomeni, da bi bilo glede na razmere v času šolanja in vključevanja v šolsko okolje na OŠ Č. lahko zelo skladno z načelom otrokovih koristi, če bi tožena stranka pridobila oziroma počakala na rezultate psiholoških testov o morebitnih posebnih potrebah otroka, ne pa, da očitnega suma na njegovo psiho-socialno ranljivost in posebnost ni upoštevala pred sprejeto odločitvijo o prešolanju na OŠ C. V tem kontekstu varovanja otrokovih koristi v okoliščinah suma, da gre za otroka s post-travmatskim stresnim sindromom ali drugimi posebnimi potrebami, dejstvo, da je tožena stranka vendarle v danem trenutku dobila soglasje ravnatelja OŠ C. za prešolanje, ne bi samo po sebi smelo imeti odločilne teže.

45Vendar pa je po drugi strani sodišče s preverjanjem dejanskega stanja na glavni obravnavi prišlo do dovolj trdnega prepričanja, da tožena stranka ni preveč pavšalno (ali morebiti celo z zlorabo) izkoristila diskrecije oziroma polja proste presoje, ki ga ima v zvezi z odločitvijo o prešolanju. Njena odločitev je še bila še v mejah dovoljene diskrecije, kajti ravnatelj je na glavni obravnavi potrdil oziroma izpostavil dejstva, ki so razvidna iz podatkov v spisu, da so številni starši izrazili hudo zaskrbljenost za fizično varnost otrok;(5) poleg tega pa je tožena stranka v drugostopenjskem aktu izpostavila problem, da bodo v šolskem letu 2016/2017 bivši sošolci učenca iz podružnične začeli šolanje na OŠ Č. in sicer tako, da bodo razporejeni v vseh treh oddelkih, kar pomeni, da se bo učenec zopet šolal skupaj z otroki, s katerimi je imel na podružnični šoli konflikte. Nadalje, sodišče ugotavlja, da je bilo obdobje mirnega stanja v procesu šolanja učenca na matični OŠ Č. zelo kratko in začetek novega šolskega leta je bila razumna priložnost, da se učencu najde povsem novo šolsko okolje, kjer bi lahko začel povsem na novo. Z vidika uporabe strokovne diskrecije odločitev tožene stranke zato ni nezakonita. Ob tem tudi ni brez pomena pripomba ravnatelja na glavni obravnavi, da lahko postopek za usmerjanje otroka s posebnimi potrebami, na kar nakazuje tudi tožeča stranka z dokazom - psihološko poročilo psihologinje N.N. - začnejo starši in ne šola (25. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami).

46Sodišče je, kot rečeno, ugotovilo, da je v povezavi z varovanjem otrokovih koristi tožena stranka naredila napako, ker ni poskušala pred izdajo odločbe na prvi stopnji s pomočjo strokovnih delavk šole ali CSD, ki jim otrok zaupa oziroma neposredno od otroka pridobiti njegovega mnenja o načrtovanem prešolanju. Iz psiholoških poročil z dne 20. 5. 2016 in 15. 6. 2016 pa tudi iz drugih podatkov v spisu, ki jih je imela tožena stranka na voljo, je dovolj očitno, da sta starost otroka in njegova zrelost primerna, da bi organ pred odločitvijo pridobil mnenje učenca in ga vključil v dokazno oceno o nujnosti prešolanja. Glede na otrokovo starost 11 let oziroma zrelost (56. člen Ustave v zvezi z določilom 22. člena Ustave in 9. člena ZUP)(6) bi torej moral organ pridobiti - bodisi posredno bodisi neposredno - in v dokazni oceni upoštevati morebiti izražena mnenja otroka glede njegove ponovne premestitve, tokrat iz matične osnovne šole v Č. na drugo osnovno šolo v C.

47Izrecno sicer določilo 4. in 5. odstavka 54. člena ZOsn ne zahteva, da ima otrok pravico povedati svoje mnenje in da ga organ upošteva v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo ter da imajo tudi starši otroka pravico, da se izrečejo o dejstvih, ki so pomembna za izdajo odločbe o prešolanju, preden upravni organ odloči na prvi stopnji. Tožena stranka - razen na sestanku dne 10. 5. 2016, kjer je možnost prešolanja omenila, staršev ni dodatno obvestila, da bo izdala odločbo o prešolanju, ker je prejela soglasje druge šole. Zakonodajalec je sicer določil samo, da si šola o prešolanju pridobi mnenje centra za socialno delo ter soglasje šole, v katero bo učenec prešolan, glede na okoliščine pa tudi mnenje drugih inštitucij (4. odstavek 54. člena ZOsn), med tem ko 5. odstavek tega člena govori samo o tem, da mora šola odločbo vročiti staršem. Vendar pa določili o zaslišanju stranke (9. člen in 138. člen ZUP) veljata v tovrstnih zadevah na podlagi uporabe ZUP (60.a člen ZOsn). Dejstvo, da tožena stranka pred izdajo odločbe ni obvestila staršev je pomanjkljivost v vodenju postopka, vendar so starši imeli možnost po vročitvi odločbe vložiti pravno sredstvo, kar so tudi storili po odvetnici in z obravnavanjem pritožbe je drugostopenjski organ odpravil to procesno napako prvostopenjskega organa; mati učenca pa je bila tudi prisotna na drugem sestanku pritožbene komisije in je lahko povedala svoje mnenje ob prisotnosti odvetnice.

48Kar pa zadeva dejstvo, da tožena stranka ni dala učencu možnosti, da bi izrazil svoje mnenje o prešolanju pred izdajo prvostopenjske ali drugostopenjske odločbe, ali pa da bi tožena stranka otrokovo mnenje upoštevala posredno preko tega, kar je bilo glede njegovega pogleda na prešolanje ugotovljeno prek drugih udeležencev v postopku (psihiatrinje, staršev), pa je v zadevi pomembno naslednje:

49Iz ambulantnega zapisnika pediatrične klinike, ki ga je po pregledu otroka z dne 19. 5. 2016 izdelala dr. M.M., dr. med., spec. otroške in mladostniške psihiatrije, med drugim izhaja, da je otrok lucidne zavesti, lepo pogovorljiv, da ima mišljenje formalno in vsebinsko urejeno, ob tem da je vzel terapijo s tabletami trikrat v primeru pojavljanja prekomerne vznemirljivosti in težav s kontrolo impulzov pa zdravnica svetuje uvedbo določene terapije s tabletami. Ta listina z dne 20. 5. 2016, ki jo je tožnica priložila tožbi, za toženo stranko ne bi smela pomeniti novega dokaza, saj je tožnica že v pritožbi zoper prvostopenjski akt navedla, da je bil otrok pri psihologu. Poleg tega je v mnenju CSD z dne 30. 5. 2016, ki ga v postopku prešolanja otroka predvideva tudi ZOsn, navedeno, da je otrok obravnavan na pedo-psihiatriji s psihologinjo CSD pa sta z otrokom dogovorjena za diagnostiko za dne 1. 6. 2016. Za otroka je bilo namreč izdelano psihološko poročilo tudi dne 15. 6. 2016 in sicer na podlagi odločitve strokovne skupine na CSD v zvezi s postopkom prešolanja otroka. Specialistka klinične psihologije G.G. je v tem poročilu navedla, da je otrok pri pregledu povedal, da mu je namen pregleda poznan, povedal je, zakaj je prišel v spor z učiteljem telovadbe, povedal je, kaj misli o odnosu med učiteljem in mamo povedal je, kako se počuti v OŠ Č., kako mu gre v šoli, s čim se še ukvarja v prostem času, s kom prijateljuje, svoje težave pa je povezal tudi s težavami v družini v tem smislu, da sta imela starša krizo, njega je to prizadelo in je trpel in se bal za oba. Bal se je, da bi šla narazen. Tudi to psihološko poročilo ne bi smelo biti novo dejstvo za toženo stranko, saj je to mnenje pridobil CSD v postopku prešolanja otroka in je bilo to omenjeno v mnenju CSD z dne 30. 5. 2016, ki ga je prejela tožena stranka v postopku prešolanja. Na podlagi ocene oziroma mnenja dveh specialistov klinične oziroma otroške psihiatrije/psihologije je imela tožena stranka dovolj zanesljivo podlago za ugotovitev, da je starost in zrelost otroka takšna, da velja pridobiti njegovo mnenje o načrtovanem prešolanju. Prvostopenjski organ je namreč odločbo izdal več kot 2 meseca po izdelavi drugega (omenjenega) oziroma več kot 3 mesece po izdelavi prvega (omenjenega) psihološkega mnenja.

50Vendar pa ta pomembna pomanjkljivost v vodenju postopka, ko tožena stranka ni poskušala v dokazno oceno vključiti mnenje učenca, v konkretnem primeru ni absolutno bistvena kršitev, zaradi katere bi bilo nujno treba tožbi ugoditi, izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. Učenec je namreč to možnost dobil prek vabila sodišča, da če želi, lahko na sodišču predstavi svoje mnenje v smislu 12. člena MKOP in 3. ter 6. člena MEKUOP. Odvetnica tožeče stranke je na glavni obravnavi pojasnila, da se o tej možnosti z učencem niso pogovarjali. To dejstvo pa ne gre v škodo učencu, saj lahko sodišče posredno iz podatkov v spisu, ki so bili kot dokaz izvedeni na glavni obravnavi, ugotovi, kakšno je (bilo) njegovo mnenje o morebitnem prešolanju iz OŠ Č.

51Mama je na dveh sestankih na CSD povedala, da njen sin želi ostati na OŠ Č. (zapisnika CSD z dne 25. 5. 2016 in 22. 6. 2016). Učenec je tudi psihologinji G.G. ob pregledu zaupal, da na matični šoli nima težav (Psihološko poročilo z dne 15. 6. 20169), na pregledu pri psihiatrinji dr. M.M. pa je dejal, da je na matični šoli zadovoljen, da se dobro razume z ostalimi vrstnimi in da „načrtuje, da bo šolanje nadaljeval na isti šoli.“ Dovolj očitno torej je, da si je učenec želel in je to tudi argumentiral, da bi ostal na OŠ Č.. Sodišče to njegovo mnenje razume in ga je upoštevalo, vendar pa v času izvedbe dokazov na glavni obravnavi ni imelo nobenega dejanske podlage in še toliko manj prepričljive oziroma dovolj zanesljive podlage za ugotovitev, da izpodbijana odločba na daljši rok, kar je bistvo pri obravnavanju otrokovih pravic v tovrstnih zadevah, ne bi bila v večjo učenčevo korist.

52Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavke 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

53Določilo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. V tej zadevi sta zahtevali povrnitev stroškov obe stranki, zato je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------

opomba( 1) : Po določilu 1. in 2. odstavka 12. člena Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah (MKOP, Uradni list SFRJ, št. 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92) „države podpisnice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z otrokom, bodisi neposredno bodisi posredno preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje.“ Primerljive določbe o pravici otroka do prostega izražanja in upoštevanja mnenja otroka v zadevah, ki ga zadevajo, vsebuje tudi Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, Uradni list RS, št. 26, Uradni list RS, št. 86 MP, 22. 10. 1999) v določilih členov 3. in 6.

opomba (2) : Primerljive določbe iz 3. in 6. člena MEKUOP veljajo namreč samo za pravosodne organe.

opomba (3) : Določilo 56. člena Ustave pravi, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Določilo 2. odstavka 57. člena Ustave pa med drugim pravi, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno.

opomba (4) : Sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 42/2012, I U 1762/2015, I U 433/2016.

opomba (5) : Poročilo ravnatelja OŠ Č. CSD … z dne 13. 5. 2016.

opomba (6) : Določilo 22. člena Ustave lahko zajema tudi pravico mladoletnega otroka do izjave v upravnem postopku. Po 1. odstavku 9. člena ZUP preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.