60.a člen ZOsn

Ker je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Ker je bil vsakemu posameznemu tožniku izdan upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva po 2. členu ZUS-1, v okviru katerega lahko stranka uveljavlja vse kršitve, tudi kršitve ustavnih pravic, procesne predpostavke za tožbo po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo. Čeprav toženka za izdajo sklepov o začasni prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu in napotitvi na izobraževanje na daljavo, v izreku katerih je posameznemu učencu od 17. 11. 2021 pa do dneva, ko bo starš oziroma zakoniti zastopnik podal soglasje k samotestiranju ali predložil dokazilo o izpolnjevanju izjeme o samotestiranju, začasno prepovedano zbiranje v vzgojno-izobraževalnem zavodu, učenec pa je za čas začasne prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu napoten na izobraževanje na daljavo, ni imela izrecnega pooblastila v veljavnih pravnih normah, je z njimi s položaja moči, oblastveno, tožnikom onemogočila

Upravno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da mora učiteljski zbor odločitev o tem, da učenec ne napreduje v naslednji razred, pri čemer gre za odločanje po prostem preudarku, izdati v obliki pisne odločbe. Ker upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen, tudi odločitve tožene stranke, sprejete v postopku ugovora zoper oceno, ne morejo biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Tožnik s predlogom za obnovo postopka meri na obnovo postopka toženke, v katerem je torej že Vrhovno sodišče na podlagi vložene tožnikove revizije ugotovilo nezakonitost odločbe iz tega postopka, odpravilo pa je ni zaradi varstva pravno varovanih koristi otroka. Tožnikov pravni položaj se torej tudi z morebitnim uspehom v tem postopku ne more v ničemer več izboljšati, saj je že ugotovljena nezakonitost odločbe, v zvezi s katero želi doseči obnovo postopka zoper izpodbijani sklep.

Osnovne šole kot izvajalke javne službe so dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja. Če v to razmerje, ki je javnopravne narave, kot izvajalke javne službe enostransko posežejo in s položaja moči odklonijo način izobraževanja v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, je treba učencu, ki s tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zahteva ugotovitev, da je bilo s tem dejanjem nezakonito poseženo v njegovo ustavno pravico do izobraževanja (57. člen Ustave), omogočiti sodno varstvo v upravnem sporu. Prepoved vstopa v osnovno šolo oziroma prepoved šolanja v njenih prostorih v okoliščinah te zadeve pomeni oblastveno delovanje osnovne šole.

Osnovne šole niso oblastni organi, vendar pa jim ZOsn v nekaterih izrecno naštetih primerih daje pooblastilo za oblastveno odločanje. Ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 6o.a členu ZOsn, ne pomeni oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, temveč opravljanje dejavnosti, s katero je zagotovljena možnost izvrševanja ustavne pravice do izobrazbe. Zahteva po šolanju na daljavo, če učenec (oziroma njegov zakoniti zastopnik) ne predloži soglasja za samotestiranje, torej ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, temveč iz zapovedi, določene v Odloku o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19.

Ostala opravila, ki jih izvajanje dejavnosti izobraževanja terja od tožene stranke, ne pomenijo oblastnega ravnanja, ampak gre za dejanja, ki so namenjena vzgojno-izobraževalnemu procesu, to je izvajanju pouka z namenom zagotavljanja splošne izobrazbe, spodbujanje telesnega in osebnostnega razvoja učenca. V ta proces je vključen tudi postopek ocenjevanja. Pri tem, ko je tožena stranka tožnika obvestila, da mora njegov sin za napredovanje v naslednji razred opravljati izpite iz posameznih predmetov, ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožnika, niti za oblastno ravnanje tožene stranke. Po vsebini je to akt strokovne narave, to je akt, s katerim tožena stranka izvaja dejavnost izobraževanja z vsemi elementi, ki jih ta proces zahteva, in vključuje tudi način in postopek ocenjevanja. To pa pomeni, da tega dejanja ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.

Osnovne šole niso oblastni organi, vendar pa jim ZOsn v nekaterih izrecno naštetih primerih daje pooblastilo za oblastveno odločanje (60.a člen ZOsn). Ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 60.a členu ZOsn, ne pomeni oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, temveč opravljanje dejavnosti, s katero je zagotovljena možnost izvrševanja ustavne pravice do izobrazbe. Temeljnih pogojev za izvajanje teh dejavnosti pa šola ne določa sama, temveč to storijo pristojni normodajalci, v obravnavani zadevi Vlada z Odlokom. Zahteva po šolanju na daljavo, če učenec (oziroma njegov zakoniti zastopnik) ne predloži soglasja za samotestiranje, torej ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, temveč iz zapovedi, določene v Odloku. Ravnanje šole glede na to zapoved ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj Odlok zahteva od naslovnikov.

Osnovne šole niso oblastni organi, vendar pa jim ZOsn v nekaterih izrecno naštetih primerih daje pooblastilo za oblastveno odločanje (60.a člen Zosn). Ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 60.a členu ZOsn, tako ne pomeni oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, temveč opravljanje dejavnosti, s katero je zagotovljena možnost izvrševanja ustavne pravice do izobrazbe. Zahteva po šolanju na daljavo, če učenec (oziroma njegov zakoniti zastopnik) ne predloži soglasja za samotestiranje, ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, temveč iz zapovedi, določene v Odloku. Ravnanje šole glede na to zapoved ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj Odlok zahteva od naslovnikov. Pri navodilih tožene stranke, tudi če so razumljena kot celota njenih dejanj in navodil, ne gre za oblastveni akt ali dejanje, zato niso izpolnjeni pogoji za obravnavo tožbe po 4. členu ZUS-1.

Z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena DZ ni pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje. ZOsn ne določa, da za vpis in prestop na drugo osnovno šolo zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ravnatelj odloči tudi, če eden izmed staršev prepisu otroka na drugo osnovno šolo nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ravnatelj odloča o vlogi enega od staršev je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje. Upravno sodišče sicer pravilno navaja, da četrti odstavek 7. člena DZ izvajalcem javnih služb, kot je tudi tožena stranka, nalaga skrb za korist otroka. Vendar se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti in ne pomeni splošnega pooblastila, po katerem bi lahko ravnatelj odločal o otrokovi koristi v sporu med staršema glede izvrševanja starševske skrbi (kamor sodi vprašanje, ali je za prepis otroka na dru

V obravnavanem primeru učiteljski zbor glede odločitve o ponavljanju 6. razreda ni izdal obrazložene odločbe, saj je bila odločitev tožeči stranki sporočena le v obliki spričevala. Odločitev učiteljskega zbora o ponavljanju je potrdila komisija s sklepom, ki ga je zapisala pod 4. točko zapisnika z dne 2. 7. 2019, vendar pa tudi ta po presoji sodišča ne pomeni ob spoštovanju temeljnih načel oziroma pravil upravnega postopka sprejetega upravnega akta z obrazložitvijo, ki bi ustrezala zakonskemu standardu, ter stranki zagotavljala učinkovito pravno varstvo, sodišču pa preizkus odločitve.

Tožnik je škodo opredelil s tem, ko je navedel, da „niso bile strokovno ustrezno ugotovljene kakršne koli vedenjske ali osebnostne motnje, da bi potreboval posebej prilagojen program za mladostnike v za to specializiranem zavodu“, da bi sprememba osnovne šole na tožnika lahko negativno vplivala, saj bi ga iztrgala iz njegovega okolja, kjer ima prijatelje, in ki ga je vajen, „saj bi se počutil nezaželenega in ponižanega ter obstaja verjetnost, da bi zaradi prešolanja v navedeni zavod tožnik imel trajne psihološke posledice“; boji se tudi „stigmatizacije“ zaradi zavoda, za katerega je „razširjeno splošno mnenje, ki je precej negativno, namreč da je zavod namenjen problematičnim mladoletnikom, ki jim niso tuja tudi hujša kazniva dejanja“. Verjetnost, da bi tožniku nastala škoda, kot jo je subjektivno opisal, je tako v zadostni meri podana in jo je z izdajo začasne odredbe mogoče preprečiti.

Šolsko ocenjevanje je opravilo strokovne narave. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, niti se mu z oceno ne nalaga nobena obveznost. Upravni spor glede ocene zato ni mogoč.