54. člen ZOsn

Drži sicer, da se v okviru starševske skrbi po prvem odstavku 136. člena DZ morajo starši sporazumeti tudi o tem, kje se otrok redno šola, in da je navedeno predmet sporazuma obeh staršev. Pri tem je glavni namen starševske pravice zavarovati konkretno korist posameznega otroka, ki je največje vodilo ter lahko otrokove koristi, odvisno od njihove narave in resnosti presežejo koristi starša. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 151. člena DZ, ki določa, da izvajata starševsko skrb oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Vendar pa bi v primeru, v kolikor starši takšnega soglasja ne dosežejo, oziroma, če bi vsak starš želel šolati otroka na drugi osnovni šoli, in se drugi od staršev s tem ne bi strinjal, kot je to bilo v obravnavani zadevi, lahko prišlo do nevzdržne situacije, ko se otrok, ki se mora redno šolati v osnovni šoli, sploh ne bi šolal, ker starša o tem ne bi dosegla soglasja.

Premestitve učenca iz podružnične šole v matično OŠ v konkretnem primeru ni mogoče šteti za prešolanje v smislu 54. člena ZOsn. V okviru uresničevanja načela varovanja otrokovih koristi mladoletnika, ki je v postopku prešolanja zaradi vzgojnih ukrepov, je treba upoštevati upoštevati tudi pravice do varnosti in dostojanstva drugih otrok in članov učiteljskega zbora ter drugih uslužbencev osnovnošolskega zavoda ter nedotakljivost telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic drugih učencev in učiteljev/učiteljic in drugih zaposlenih v zavodu, ki izvaja osnovnošolsko izobraževanje, ter uresničevanje zakonskih pravic otrok do osnovnošolskega izobraževanj v skladu z ZOsn, ki so z ravnanji določenega otroka ogroženi. Tožena stranka ni preveč pavšalno (ali morebiti celo z zlorabo) izkoristila diskrecije oziroma polja proste presoje, ki ga ima v zvezi z odločitvijo o prešolanju. Njena odločitev je še bila še v mejah dovoljene diskrecije. Dejstvo, da tožena stranka pred izdajo odločbe ni obvestila staršev je pomanjkljivost v vodenju postopka, vendar so starši imeli možnost po vročitvi odločbe vložiti pravno sredstvo, kar so tudi storili po odvetnici i

Iz listin upravnega spisa je razviden izrek treh vzgojnih opominov v šolskem leti 2010/2011 in podatek, da se je tudi v tem šolskem letu izvajal individualiziran vzgojni načrt. Prav tako so bile (po izreku vzgojnih opominov) evidentirane kršitve pri pouku in drugih dejavnostih (dne 31. 1. 2011 in 8. 3. 2011). Navedeno pomeni, da so bili izpolnjeni vsi v določbi 1. in 2. alinee tretjega odstavka 54. člena ZOsn določeni razlogi za prešolanje učenca na drugo šolo brez soglasja staršev. V obravnavani zadevi izvedba posebnega ugotovitvenega postopka ne bi zahtevala izvedbe kakšnega posebnega dejanja v postopku, niti ne gre za postopek, v katerem bi bilo udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, zgolj nestrinjanje z dosedanjimi ugotovitvami strokovnih delavcev tožene stranke pa ne utemeljuje zahteve po izpeljavi posebnega ugotovitvenega postopka.

Izpodbijana odločitev posega v pravico tožnika do svobodne izbire šole, kjer bo opravil osnovnošolsko izobraževanje, saj je izdana brez soglasja zakonite zastopnice tožnika. Izpodbijani akt je zaradi nesoglasja tožnikove matere oblastveni in posamični akt, ki posega v pravico tožnika do izbire osnovne šole pod pogoji iz ZOsn, zato ima tožnik pravico do sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Če je tožena stranka ugotovila, da ima tožnik hujše oblike motenja vedenja, potem za take primere učencev s posebnimi potrebami iz 1. odstavka 12. člena ZOsn velja, da jih je mogoče vključiti v drugo osnovno šolo na podlagi odločbe o usmeritvi. Iz izpodbijane odločbe, drugostopenjskega akta in ostalih podatkov, ki jih ima sodišče pa ne izhaja, da je bil izpodbijani akt izdan na podlagi odločbe o usmeritvi.“ Ker vključitev v drugo osnovno šolo pomeni „prešolanje“, je tožena stranka z izpodbijanim aktom nepravilno uporabila ZOsn oziroma ni upoštevala določbe 6. odstavka 54. člena ZOsn.

Tožnik je škodo opredelil s tem, ko je navedel, da „niso bile strokovno ustrezno ugotovljene kakršne koli vedenjske ali osebnostne motnje, da bi potreboval posebej prilagojen program za mladostnike v za to specializiranem zavodu“, da bi sprememba osnovne šole na tožnika lahko negativno vplivala, saj bi ga iztrgala iz njegovega okolja, kjer ima prijatelje, in ki ga je vajen, „saj bi se počutil nezaželenega in ponižanega ter obstaja verjetnost, da bi zaradi prešolanja v navedeni zavod tožnik imel trajne psihološke posledice“; boji se tudi „stigmatizacije“ zaradi zavoda, za katerega je „razširjeno splošno mnenje, ki je precej negativno, namreč da je zavod namenjen problematičnim mladoletnikom, ki jim niso tuja tudi hujša kazniva dejanja“. Verjetnost, da bi tožniku nastala škoda, kot jo je subjektivno opisal, je tako v zadostni meri podana in jo je z izdajo začasne odredbe mogoče preprečiti.