UPRS sodba I U 913/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Dom starejših občanov Ljubljana-Moste-Polje (v nadaljevanju DSO) na podlagi 96. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), na predlog Komisije za sprejem, premestitev in odpust DSO Ljubljana-Moste-Polje, odločil, da se A.A., roj. …. 2. 1933, s stalnim bivališčem …, z dnem dokončnosti te odločbe odpusti iz DSO Ljubljana-Moste-Polje (1. točka izreka). Odločil je tudi, da se dogovor št. 31/08 o trajanju, vrsti, obsegu in načinu zagotavljanja institucionalnega varstva ter o plačilu oz. doplačilu oskrbnih stroškov z dne 26. 5. 2008, z dnem dokončnosti te odločbe razveže (2. točka izreka) in da je A.A. dolžan obveznosti iz naslova opravljenih storitev institucionalnega varstva in storitev, ki so povezane z njim, poravnati v osmih dneh po prejemu računa za opravljene storitve (3. točka izreka), ter da v tem postopku ni bilo stroškov postopka. V obrazložitvi organ navaja, da je bil tožnik pred namestitvijo v Dom seznanjen z vsemi hišnimi pravili, ki opredeljujejo pravice in obveznosti izvajalca in uporabnika storitve. V času bivanja v Domu je tožnik večkrat huje kršil pravila hišnega reda, zaradi česar mu je bil dne 18. 12. 2008 na sestanku izrečen ustni opomin. Z kršitvami je nadaljeval, zato mu je bil dne 12. 1. 2011 izrečen pisni opomin zaradi kršitev hišnega reda št. 120/2011 ter dne 26. 8. 2013 izrečen drugi pisni opomin zaradi hujših kršitev hišnega reda št. 1723/2013. V zvezi z nadaljnjima dogodkoma z dne 17. 9. 2013 in 15. 10. 2013 je bil tožnik vabljen na razgovor, kjer pa s članicami komisije ni želel sodelovati in je izjavil, da naj komisija stori, kar hoče. V nadaljevanju organ citira določbe ZSV (96. člen), Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (v nadaljevanju Pravilnik, drugi odstavek 5. člena, 30. člen, 32. člen, 33. člen) ter IV. poglavje Hišnega reda DSO Ljubljana-Moste-Polje. Po ugotovitvah DSO je tožnik huje kršil hišni red DSO in določbe prvega odstavka 32. člena Pravilnika, tako da je Komisija tožnika v skladu z drugim odstavkom 32. člena Pravilnika v povezavi z določbami hišnega reda pisno in ustno opozorila, da se navedenih kršitev vzdrži, česar pa tožnik ni upošteval. Iz evidence o prostih namestitvah v zavodih, ki izvajajo institucionalno varstvo za starejše in je objavljena na spletni strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, je razvidno, da ima več izvajalcev proste kapacitete, kar pomeni, da si tožnik, lahko zagotovi storitev, ki mu jo nudi DSO pri drugem izvajalcu institucionalnega varstva, kar pomeni, da razlogi iz četrtega odstavka 32. člena Pravilnika niso podani. Glede na izjavo tožnika, da naj komisija stori, kar hoče in njegov odhod iz sestanka dne 18. 10. 2013, je organ sklepal, da tožnik na sporazumno razvezo dogovora št. 31/08 z dne 26. 5. 2008 ne pristaja, zato je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločil kot izhaja iz izreka.

2Zoper odločbo organa prve stopnje se je tožnik pritožil, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je njegovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ ugotavlja, da prvi zapis o neprimernem vedenju tožnika datira že kmalu po njegovi nastanitvi v DSO, in sicer 16. 12. 2008. Tožniku sta bila izrečena dva pisna opomina in sicer, št. 120/2011 z dne 12. 1. 2011 in št. 1723/2013 z dne 26. 8. 2013. V spisovni dokumentaciji so zajete tudi izjave tožnika, vendar pa je razvidno, da tožnik s prvostopnim organom ni želel reševati nastalih zapletov, saj je menil, da ni naredil ničesar nedopustnega. Po izdaji odločbe je prvostopni organ o nadaljevanju incidentov poslal še dodatno dokumentacijo v kateri se nahajajo tudi pisne izjave tožnika. Dodatna dokumentacija se nanaša na dogodke z dne 25. 1. 2014, 19. 5. 2014, 28. 5. 2014, 15. in 16. 10. 2014 ter dne 21. 2. 2015. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da so težave (neprimerno vedenje tožnika, ki občasno prerašča v fizično nasilje) sporočile različne osebe (največkrat zaposleni oziroma osebe na praksi pri prvostopnem organu, poleg njih pa tudi sostanovalci in obiskovalci) in da gre za težave, ki se pojavljajo že vse od konca leta 2008. Prvostopni organ je večkrat poskusil odpraviti vzroke težav (priporočila tožniku glede njegovega obnašanja s strani zaposlenih), vendar pa se težave kljub temu vseskozi ponavljajo (tudi po izdaji izpodbijane odločbe). Vedenje tožnika je privedlo do tega, da se ga nekateri zaposleni in tudi sostanovalci bojijo, kar pa po mnenju drugostopnega organa pomeni, da tožnik huje krši pravila Hišnega reda (grob in žaljiv odnos do sostanovalcev, zaposlenih ali obiskovalcev in nasilno obnašanje). Tožnik pa tudi po večkratnem dogovarjanju z prvostopnim organom svojega vedenja ni ustrezno prilagodil, zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je ravnal skladno z tretjim odstavkom 32. člena Pravilnika in tožnika odpustil iz DSO, saj sporazumna prekinitev dogovora očitno ni možna. Niso tudi podane okoliščine iz četrtega odstavka 32. člena Pravilnika, saj je CSD Ljubljana - Šiška na dopis prvostopnega organa o odpustu tožnika odgovoril, da tožnik pri njih nikoli ni bil obravnavan, prav tako pa tožnik v svoji pritožbi ne navaja, da ne bi mogel živeti sam, zato si lahko sam zagotovi storitev pri drugem ponudniku, v kolikor bi to želel.

3Tožnik vlaga to tožbo iz razlogov iz 2. in 3. točke prvega odstavka ter tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-l). Navaja, da je organ prve stopnje (DSO) svojo odločbo utemeljil na zabeležkah in pripombah o vedenju tožnika, pri čemer so bili razgovori ter pisni opomini neustrezno vodeni in podani pristransko ter brez možnosti ugovora ali pritožbe. Zabeležke in pripombe o vedenju tožnika so datirane v posameznih časovno strnjenih obdobjih in v skupini dogodkov, ko si po kritiki tožnika do delovanja osebja sledijo zabeležke in pripombe o predhodnem ali kasnejšem neprimernem vedenju tožnika kot oskrbovanca. Tudi sklicevanje DSO na pravilnike ne more vzdržati, saj tožnika kot šibkejšo stranko postavlja v povsem podrejeni položaj proti DSO kot močnejši stranki. Tudi vsi razgovori so potekali v številčnejši premoči (tri osebe na strani DSO proti oskrbovancu), pri čemer tožnika niso nikoli seznanili z možnostjo, da bi lahko bila na razgovoru prisotna tudi njemu bližnja oseba ali oseba, v katero ima oskrbovanec zaupanje. DSO o navedenih dogodkih tudi nikoli ni obvestil oskrbovančevih najbližjih. Prav tako niti ni povprašal oskrbovanca, ali so njegovi bližnji seznanjeni z navedenim dogajanjem oziroma mu predlagal, naj jih seznani s temi dogodki. Ko si je tožnik v postopku pred upravnim organom prve stopnje (DSO) dobil pooblaščenca, je bil med tožnikom in DSO sklenjen nov dogovor št. 31/08 z dne 27. 1. 2014, s katerim je bilo dogovorjeno, da bo tožnik s pomočjo pooblaščenca in socialne službe DSO vložil prošnje za sprejem ali premestitev v institucionalno varstvo v številnih drugih tovrstnih domovih v Ljubljani in okolici. Predvideni rok za rešitev nastale situacije je bil 6 mesecev od podpisa tega dogovora, vendar iz pogodbenih določil dogovora št. 31/08 ni razbrati, da je ta rok bistvena sestavina dogovora, torej je šteti, da dogovor še vedno velja. Gre za okoliščino, ki je nastala po izdaji odločbe upravnega organa prve stopnje, iz izpodbijane odločbe tožene stranke pa ne izhaja, da bi bila s to okoliščino sploh seznanjena. Tožniku kot oskrbovancu tudi ni bila nikoli predstavljena možnost miroljubnega reševanja sporov, na primer mediacija. Tožnik očita DSO pristranskost in nekritičen odnos pri obravnavanju posameznih dogodkov, češ da so zbrane so predvsem izjave oseb, ki ga obremenjujejo; v primeru različnih ali nejasnih izjav in opisov so presoje nekritične, upoštevane so le za oskrbovanca neugodne izjave; v nobenem primeru ni DSO poskušal ugotoviti, ali mogoče dogodka ni izzvala druga oseba in ali se je oskrbovanec le branil. Očita tudi pristranskost DSO pri obravnavanju tožnika, ki je razvidna tudi iz uporabljenega izrazoslovja: - vsako glasnejše govorjenje oskrbovanca označeno kot vpitje (čeprav tožnik slabše sliši in posledično glasneje govori in se tega niti ne zaveda, še posebej, kadar je vznemirjen); - vsak dotik je takoj označen za fizično obračunavanje; - kretnja oskrbovanca proti drugi osebi je razumljena kot napadalni znak; - nekritično so vsi dogodki označeni kot hujše kršitve hišnega reda. Tožnik ne prenese fizičnega dotika, ki je ob dejstvu, da je tožnik popolnoma pokreten in tuje pomoči ne potrebuje, s strani osebja DSO povsem nepotreben. (Kvalificirano) osebje DSO mora pri svojem delu upoštevati posebnosti svojih varovancev, zlasti pa upoštevati okoliščino, da imajo opravka z ranljivejšo skupino prebivalstva, s svojimi specifikami in značajskimi lastnostmi, kar od osebja terja še večjo pozornost pri delu, nenazadnje tudi večjo toleranco. Pravno nedopustno je, da tožena stranka presojo odločbe prve stopnje in svojo odločbo utemelji tudi na enostranskih navedbah prvostopenjskega organa, ki pa so datumsko dogodki po izdaji izpodbijane odločbe prve stopnje (dogodki 25. 1. 2014, 19. 5. 2014, 28. 5. 2014, 21. 2. 2015). O teh dogodkih pa tožniku ni bila dana možnost izjasnitve, s čimer je bila kršena njegova pravica do izjave (kršitev 22.člena Ustave). Tako tožnik toženi stranki očita absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka v smislu tretjega odstavka 27. člena ZUS-1, ker je bila tožniku kršena pravica do izjave. Res tožnik v svoji pritožbi ni navedel, da ne bi mogel živeti sam, vendar pa drugostopni organ tudi ni upošteval, da se DSO pred izdajo svoje odločbe nikoli ni pozanimal ali preveril, kako bi tožnik živel po odpustu. DSO je po prejemu odločbe tožene stranke tožnika seznanil z dokončnostjo odločbe, zato je tožnik iz DSO odšel nazaj domov, četudi tega ni želel. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 25. 5. 2015, opr. štev. 12205-6/2013/7, ter odločbo DSO Ljubljana Moste-Polje št. 25/08-51 z dne 23. 10. 2013 odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo sporoča, da pri odločitvi vztraja in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

5Tožba ni utemeljena.

6ZSV določa, da pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva (3. člen). Namen zakona je torej v preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk. Pri tem storitve namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav med drugim obsegajo tudi institucionalno varstvo, ki se izvaja po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo (11. člena ZSV).

7Institucionalno varstvo se izvaja v okviru javne službe na področju socialnega varstva. Pri tem država zagotavlja mrežo javnih služb za institucionalno varstvo (43. člen ZSV). Merila, po katerih se določa obseg javne službe za posamezne storitve, pa določa socialno varstveni program (42. člen ZSV). Institucionalno varstvo obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo (prvi odstavek 16. člena ZSV). Takšno institucionalno varstvo starejših opravljajo DSO, ki lahko obenem opravljajo tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena višji kvaliteti življenja in varstva starejših občanov (prvi in četrti odstavek 50. člena ZSV). Pravice do storitev se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon (4.člen ZSV).

8V konkretnem primeru sodišče najprej ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik po lastni želji nameščen v DSO Ljubljana Moste-Polje na podlagi dogovora št. 31/08 z dne 26. 5. 2008. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je prvotno tožnik želel že leta 2005 v DSO iz razloga starosti in skupnega bivanja s soprogo, kasneje pa je želel čim prej v DSO iz razloga, ker je žena umrla in ker je bil osamljen. Iz tožbe in upravnih spisov tako izhaja, da se je tožnik v institucionalno varstvo vključil na lastno željo, da je popolnoma pokreten in da tuje pomoči ne potrebuje. Iz dogovora št. 31/08 z dne 25. 5. 2008 tudi izhaja, da izvajalec v primeru nerednega plačevanja ali opustitve plačevanja storitve in drugih primerih v skladu s Pravilnikom o sprejemu, premestitvi in odpustu DSO Ljubljana Moste-Polje lahko enostransko prekine dogovor (10. člen dogovora).

9Kadar socialno varstveni zavodi v izvrševanju javnih pooblastil, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, postopajo po zakonu o splošnem upravnem postopku, če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali drugem zakonu drugače urejena (86. člen ZSV). Postopek za uveljavljanje storitev po določbah ZSV se začne na zahtevo upravičenca ali njegovega zakonitega zastopnika. Center za socialno delo pa začne postopek po uradni dolžnosti, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega je potrebno določeni osebi nuditi storitev po tem zakonu (90. člen ZSV). Če z upravičencem ni mogoče skleniti dogovora o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva iz 92. člena tega zakona, odloča socialno varstveni zavod o namestitvi, premestitvi ali odpustu upravičenca iz zavoda po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja upravnega postopka s tem zakonom niso drugače urejena. Pritožba zoper odločbo o namestitvi ali premestitvi ne zadrži izvršitve odločbe (96. člen ZSV). Pri tem na podlagi 11. člena ZSV izdani Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (v nadaljevanju Pravilnik II.) v 8. členu med drugim določa kot upravičence do institucionalnega varstva tudi osebe starejše od 65 let (razdelek b), D)) kot sledi: 1. osebe, ki zaradi starosti ali drugih razlogov, ki spremljajo starost, niso sposobne za popolnoma samostojno življenje in potrebujejo manjši obseg neposredne osebne pomoči, 2. osebe z zmernimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki potrebujejo večji obseg neposredne osebne pomoči, 3. osebe z najzahtevnejšimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki v celoti potrebujejo neposredno osebno pomoč, in sicer: a) za osebe, ki potrebujejo neposredno osebno pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, b) za najteže prizadete osebe, 4. osebe z zahtevnejšimi dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, ki zaradi starostne demence ali sorodnih stanj potrebujejo delno ali popolno osebno pomoč in nadzor.

10V konkretnem primeru iz podatkov v tožbi, ki so enaki podatkom v upravnih spisih, izhaja, da je tožnik popolnoma pokreten in da ne potrebuje nobene tuje pomoči, v DSO pa je bil nameščen na lastno željo na podlagi dogovora št. 31/08 z dne 25. 5. 2008. To pomeni, da očitno ne gre za osebo, ki bi bila že na podlagi zgoraj citiranega 8. člena Pravilnika II. upravičena do institucionalnega varstva, v posledici česar je tožnik čakal na prosto sobo v DSO kar 2 leti in 7 mesecev, DSO pa je s tožnikom sklenil dogovor št. 31/08 z dne 25. 5. 2008 o trajanju, vrsti, obsegu in načinu zagotavljanja institucionalnega varstva ter o plačilu oz. doplačilu oskrbnih stroškov na podlagi določb 92. člena ZSV in 16. člena takrat veljavnega Pravilnika, četudi ne gre za upravičenca do institucionalnega varstva iz 8. člena Pravilnika II. S tem, ko je upravni organ pri sklepanju navedenega dogovora uporabil pravila ZSV in Pravilnika, je tožnika obravnaval na enak način kot upravičence do institucionalnega varstva iz 8. člena Pravilnika II. Posledično je tudi pravilno uporabil določne ZSV, Pravilnika, Pravilnika II in ZUP v postopku odpusta tožnika iz DSO. Le tako je namreč mogoče zagotoviti enako obravnavanje vseh oseb, ki se na kakršenkoli način vključijo v institucionalno varstvo v okviru DSO. Z uporabo teh postopkovnih pravil je tudi zagotovljeno varstvo pravic oskrbovanih oseb kot šibkejših strank v postopkih pred DSO.

11V konkretnem primeru sodišče po podatkih iz upravnega spisa ugotavlja, da je organ tožnika večkrat pisno vabil na razgovor zaradi domnevnih kršitev hišnega reda. Navedeni razgovor ni bil opravljen zgolj pred izdajo pisnega opomina (dne 21. 1. 2011), vendar je bil pred tem tožnik v decembru 2008 navzoč na sestanku v zvezi z reševanjem pritožb glede njegovega obnašanja, kjer mu je bil izrečen ustni opomin, dne 29. 10 2010 pa je bil z njim zaradi pogostih pritožb ponovno spet opravljen ustni razgovor. S tožnikom je bil zatem ponovno opravljen, po predhodno vročenem vabilu, osebni razgovor zaradi domnevnih hudih kršitev hišnega reda DSO dne 8. 11. 2012 ter 12. 8. 2013. Pri tem mu je bil izročen zapisnik razgovora o seznanitvi s kršitvami hišnega reda z dne 12. 8. 2013 in 19. 8. 2013, v katerem mu je bilo tudi pojasnjeno, da bo prejel pisni opomin, vročen dne 20. 8. 2013. Pisni opomin, v katerem je bil tudi poučen, da bo Komisija začela s postopkom odpusta iz DSO v primeru nadaljevanja enakih kršitev hišnega reda, je bil tožniku osebno vročen dne 28. 8. 2013. V nadaljevanju je bil s tožnikom, po predhodnem vabljenju, dne 18. 10. 2013 ponovno opravljen razgovor o seznanitvah s ponovnimi kršitvami hišnega reda in hkrati je bil tožnik obveščen o uvedbi postopka za odpust. Komisija za sprejem, premestitve in odpust uporabnikov DSO Ljubljana Moste-Polje je namreč na podlagi 27. in 29. člena Pravilnika istega dne podala predlog, da se tožnika odpusti iz DSO. Po tako izvedenem postopku je upravni organ izdal izpodbijano odločbo. Iz opisanega poteka dogodkov nedvoumno izhaja, da je bil tožnik večkrat obveščen o obstoju problema, imel je možnost izjasniti se o dogodkih in izjasniti se o navedbah drugih udeležencev postopkov. S tem je bila tožniku dana možnost izjasnitve tako pred izdajo posameznih opominov kot tudi pred izdajo izpodbijane odločbe, četudi je tožnik dne 18. 10. 2013 med pisanjem zapisnika o razgovoru o seznanitvah s ponovnimi kršitvami hišnega reda in o uvedbi postopka za odpust pred podpisom zapisnika predčasno zapustil prostor. Prav tako pred izdajo drugega pisnega opomina na zapisnik z dne 12. 8. in 19. 8. 2013 ni podal pripomb nanj, čeprav mu je bila izrecno dana možnost, da svoje pripombe zapiše in da jih bodo dali kot prilogo zapisnika. Organ prve stopnje pa se je v svoji odločbi do navedb tožnika tudi opredelil. Teh ugotovitev tožnik ne more ovreči zgolj s pavšalnim zatrjevanjem neustreznosti vodenja razgovora in sklicevanjem na strnjenost zapisanih dogodkov.

12Sodišče dodatno še pojasnjuje, da iz določb ZUP, ki se nanašajo na odločanje o pritožbi, izhaja pravilo, da organ druge stopnje pri tem odločanju upošteva tista dejstva, ki so obstajal v času odločanja na prvi stopnji (247. in 248. člen ZUP). Na navedeno opozarja tudi tožeča stranka in hkrati uveljavlja v zvezi s tem kršitev ustavne pravice do izjave iz 22. člena URS. V konkretnem primeru je organ druge stopnje v svojo odločbo povzel opis dogodkov, ki so je dogajali po izdaji izpodbijane odločbe in hkrati navedel, da so se kršitve nadaljevale tudi po izdaji izpodbijane odločbe, vendar po mnenju sodišča to ni vplivalo na samo zakonitost njegove odločbe, saj se je organ v svoji odločbi obenem pravilno opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb in tudi do ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi organa prve stopnje. Pravilno je preizkusil vse pritožbene navedbe, ter po uradni dolžnosti preizkusil tudi, ali je prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali je bil prekršen materialni zakon. Ker ni ugotovil nobenih kršitev tudi povzemanje dogodkov, ki so se zgodili po izdaji izpodbijane odločbe v obrazložitev odločbe organa druge stopnje, v konkretnem primeru ni vpliva na zakonitost drugostopenjke odločbe.

13Prav tako dejstvo sklenjenega dogovora št. 31/08 z dne 27. 1. 2014, kljub drugačnemu mnenju tožeče stranke, ne vpliva na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe. Kaže le na to, da so stranke poskušale na različne načine rešiti nastalo situacijo čim bolj ugodno za tožnika. Glede dolžnosti obveščanja tožnikovih sorodnikov sodišče dodaja, da je tožnik polnoletna oseba, ki ji ni bila odvzeta poslovna sposobnost, kar pomeni, da DSO ni imel pravice samoiniciativno obveščati kogarkoli razen tožnika o predmetni zadevi. Je pa imel tožnik pravico kadarkoli sam seznaniti sorodnike oziroma kogarkoli o nastali situaciji. Glede na to, da ga je organ pisno vabil na razgovore, bi tako tožnik sam lahko s seboj na razgovore pripeljal kogarkoli bi želel, če bi ocenil, da je to potrebno. To je tudi storil s tem, ko je dne 27. 10. 2013 (po izdaji izpodbijane odločbe) dal drugi osebi pooblastilo za zastopanje in urejanje zadev z DSO Ljubljana Moste-Polje. Ob sodelovanju pooblaščenca je bil sklenjen dogovor št. 31/08 z dne 27. 1. 2014, iz katerega izhaja, da sta stranki poskušali sporazumno reševati nastalo stanje.

14Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V upravnem sporu je sodišče odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

15Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.