3. člen ZSV

Toženčeva obveznost za plačilo vtoževane terjatve temelji na določbi prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR.

Odločanje o pravici do družinskega pomočnika in odločanje o oprostitvi invalidne osebe plačilu prispevka k plačilu družinskega pomočnika je odločanje o pravici do socialnega prejemka, v smislu določbe 5.b točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, zato gre pri sodnem izpodbijanju upravne odločbe o tej pravici za socialni spor. Okoliščina, da v tem sporu tožnik izpodbija le tisti del odločitve centra za socialno delo, ki se nanaša na zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, ne pa tudi tistega dela odločbe, ki se nanaša na dodelitev pravice do izbire družinskega pomočnika, pravico družinskega pomočnika do delnega plačila za izgubljeni dohodek in oprostitev plačila prispevka k plačilu pravic družinskega pomočnika, ne pomeni, da ta spor ni socialni spor.

Za odločitev, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo, je treba izhajati iz tožnikovih konkretnih okoliščin in ugotoviti, ali se pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, razlikujejo od pravic, ki bi mu bile priznane, če bi imel status begunca. Ob upoštevanju tožnikove mladoletnosti niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljevanjem njegovega pravnega interesa glede na časovno trajanje obeh oblik mednarodne zaščite. Iz dejanske tožbene podlage je namreč razvidno, da tožnik uveljavlja status begunca ravno zaradi svoje mladoletnosti. Ni pravilno posplošeno stališče sodišča prve stopnje, da pravni red Republike Slovenije pravice v zvezi s socialnim varstvom oseb s priznano mednarodno zaščito pogojuje s stalnim prebivališčem. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravovarstveni interes v konkretnem primeru temelji na določbi tretjega odstavka 5. člena Zakona o lokalnih volitvah, saj mladoleten tožnik ne more imeti aktivne in pasivne volilne pravice, ki tudi sicer nista bistveni za osebe s pravico do mednarodne zaščite glede njihovega vključevanja v okolje in nista naveden

S tem, ko je upravni organ pri sklepanju dogovora o trajanju, vrsti, obsegu in načinu zagotavljanja institucionalnega varstva ter o plačilu oz. doplačilu oskrbnih stroškov uporabil pravila ZSV in Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva, je tožnika obravnaval na enak način kot upravičence do institucionalnega varstva iz 8. člena Pravilnika II. Posledično je tudi pravilno uporabil določne ZSV, Pravilnika, Pravilnika II (Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev) in ZUP v postopku odpusta tožnika iz DSO. Le tako je namreč mogoče zagotoviti enako obravnavanje vseh oseb, ki se na kakršenkoli način vključijo v institucionalno varstvo v okviru DSO.

Pri presoji utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka iz naslova denarne socialne pomoči je potrebno razčistiti dejansko stanje, ali so denarna sredstva na računu tožničinega moža njegovi prihranki in gre tako za premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ali pa so v teh zneskih tudi prihranki tožničine tašče, lastnice kmetije, s katero upravlja njen sin, tožničin mož. Subvencija, ki je bila izplačana na TRR tožničinega moža, je namenjena za delovanje kmetije in gre za dohodek iz kmetijske dejavnosti. Sredstva se porabijo za plačilo raznih surovin in materiala, vendar je potrebno ostanek sredstev šteti kot prihranek nosilca kmetijske dejavnosti.

Čeprav tožničin mož kot lastnik podjetja posluje z izgubo, ne gre za razloge, na katere ne more vplivati, zato je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči le zase in za otroke, ne pa tudi za moža.

Dohodek tožnikove družine mesečno ne dosega minimalnega dohodka, ki je pogoj za priznanje denarne socialne pomoči, vendar to še ne pomeni, da je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči, ki se lahko dodeli le po ugotovitvi, da se je družina iz razlogov, na katere ni mogla oz. ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Tožnik zahtevo za dodelitev te pomoči utemeljuje s povečanimi potrebami, ki jih ima zaradi nege bolne hčerke, kar ni utemeljeno, saj bi moral za uveljavitev pravice do pripomočkov za nego hčerke (dvigalo za kopalnico, sedež za kopalno kad, toaletni stol in podobno) prednostno uveljavljati te pravice na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Denarni dodatek ne izvira neposredno iz škode (zmanjšane delovne zmožnosti), marveč iz drugega vzroka (tožnikove socialne stiske). Gre za prejemek za pomoč k tožnikovemu preživljanju. Zato je pravilno stališče, da denarni dodatek, ki ga je tožnik prejemal v času, za katerega mu je priznana odškodnina, temelji na povsem drugi osnovi in ni neposredno povezan z nastalo škodo, zaradi česar se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava.

Namen varstvenega dodatka je socialno varstveni, za pravice iz socialnega varstva pa velja, da so namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva, denarna socialna pomoč pa je namenjena tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati (3. člen ZSV). Posamezniki morajo namreč najprej sami na ustrezen način poskrbeti za materialno varnost (tudi tako, da poskrbijo za lastno preživljanje z uveljavitvijo preživnine od preživninskega zavezanca) in šele, če tudi tako ni odpravljena njihova socialna stiska, poskrbeti za ustrezno socialno pomoč. Vsakdo je namreč po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov; pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi z zakonom pa ima tisti, ki si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način (20. člen ZSV). To pa pomeni, da tožnik neutemeljeno meni, da t

Pojem solidarnostne pomoči v kolektivnih pogodbah se oddaljuje od splošnega razumevanja in pojmovanja solidarnosti in pomoči. Ne gre za redistribucijo sredstev tistim, ki jih potrebujejo, temveč za v kolektivni pogodbi določeno pogodbeno pravico do prejemka, ne glede na ekonomsko in socialno ogroženost. S tem se pojem solidarnostne pomoči po vsebini močno razlikuje od socialnih prejemkov. Prav zaradi nevezanosti na ekonomske in socialne razmere upravičenca do te pomoči (razen izjem v nekaterih redkih kolektivnih pogodbah), ki niso kriterij za njeno dodelitev, solidarnostne pomoči ni mogoče primerjati s pravicami iz socialnega varstva. Solidarnostna pomoč je določena kot pravica iz kolektivne pogodbe in se navezuje na delovno razmerje delavca in delodajalca. Zato je za sojenje v takem primeru pristojno delovno sodišče. Socialni spor je opredeljen v 58. členu ZDSS-1 kot spor o pravicah, obveznostih in pravnih koristi fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V socialnem sporu se za

Po presoji sodišča varstvenega dodatka po ZPIZ ni mogoče šteti za denarno socialno pomoč po 2. odstavku 12. člena ZBPP. V zvezi z ugotavljanjem premoženja določilo 19. člena ZBPP pravi, da se ne glede na določbe tega zakona kot premoženje ne upošteva premoženje, ki je navedeno v štirih alinejah in med njimi ni odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker tožnik omenjeno denarno vrednost ima kot prihranek v obliki vrednostnih papirjev in ne gre za premoženje, ki bi ga prejemal kot dohodek, je uporaba določil 14. in 19. člena ZBPP s strani tožene stranke pravilna.

Iz določb zakona o družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 65/93, ZDP), zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, ZSV) in stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94, SZ) izhaja, da so za dodelitev socialnega stanovanja v najem bistvena socialna merila in da so socialne razmere odločilna osnova za dodelitev stanovanja. Socialna stanovanja so torej socialne kategorije, ker so pri njihovem dodeljevanju kot bistvena uporabljajo socialna merila, ne pa druga npr. ekonomska merila. Za odločanje v teh sporih je torej na podlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) pristojno socialno sodišče ne pa sodišče v upravnem sporu.