43. člen ZSV

Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki. Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko. Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji na

Ključno vprašanje v obravnavanem primeru je razmejitev pristojnosti glede socialno varstvene službe pomoči na domu med državo in občino. Samo občina kot koncedent je lahko tista, ki odvzame koncesijo za opravljanje javne službe pomoč družini na domu in ne socialna inšpekcija. Pristojnost socialne inšpekcije je omejena zgolj na predlog pristojnemu občinskemu organu, da začne postopek za prekinitev koncesijske pogodbe. Držijo sicer pritožbene navedbe, da zakon ni predvideval, da socialna inšpekcija naloži odvzem koncesije z odločbo. Zakon omenja le predlog. Vendar takšno postopanje inšpektorja, tudi če mu je mogoče očitati protipravnost, ne more biti v nobeni vzročni zvezi s plačili, ki jih je izvedla tožeča stranka. Plačila so temeljila na pravno formalno veljavnem pogodbenem koncesijskem razmerju in ne na postopkih ali odločbah socialne inšpekcije. Tožeča stranka si napačno razlaga materialno pravo v smislu, da je lahko začela postopek za odvzem koncesije šele, ko je postala odločba socialne inšpekcije z dne 9. 11. 2015 (s katero je bilo tožeči stranko naloženo, da začne postopek odvzema koncesije) dokončna. Postopek odvzema koncesije bi tožeča stranka lahko začela takoj,

V primeru, ko je bila koncesijska pogodba sklenjena na podlagi odločbe o podelitvi koncesije, ki pa je bila kasneje na podlagi vloženih pravnih sredstev pravnomočno odpravljena, je koncesijska pogodba nična le, kadar je izpolnjen tudi drugi pogoj iz drugega odstavka 47 d. člena ZSV - torej, če je bil v ponovljenem postopku izbire za isto koncesijo izbran drug koncesionar. Inšpektor za socialne zadeve je po ZSV pristojen nadzorovati tudi lokalne skupnosti, ki so po drugem odstavku 43. člena ZSV dolžne zagotavljati mrežo javne službe za pomoč družini na domu in v ta namen tudi podeliti koncesijo za opravljanje te javne službe. V primeru, ko ugotovi, da se javna služba ne izvaja v skladu s predpisi, sme inšpekcijskemu zavezancu (torej tudi lokalni skupnosti) naložiti inšpekcijske ukrepe, ki so v tretjem odstavku 107. člena ZSV našteti zgolj primeroma, kar pomeni, da sme inšpektor - z namenom, da se zagotovi odprava ugotovljenih kršitev - lokalni skupnosti naložiti tudi druge ukrepe, ki v zakonu niso izrecno predvideni.