90. člen ZSV

Socialnovarstveni zavod, ki je odločal kot organ oblasti, v postopku na prvi stopnji o namestitvi varovanke v socialnovarstveni zavod, v upravnem sporu ni upravičena nastopati v vlogi tožeče stranke.

Določba 37. člena ZUPJS ne more pomeniti, da se postopek oprostitve plačila za zavezanca nanaša le na postopek v zvezi s posebno vlogo zavezanca za (delno) oprostitev, omejeno na ugovore v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem (torej vlogo, za katero predpisi predvidevajo, da jo vloži zavezanec) in odločanje o tej oprostitvi, temveč se morajo v tem združenem postopku upoštevati tudi ugovori tega zavezanca v zvezi z možnimi razlogi za odklonitev obveznosti plačevanja institucionalnega varstva za upravičenca deloma ali v celoti (npr. ugovori v skladu z Družinskim zakonikom - DZ). Z odločanjem o oprostitvi upravičenca se namreč neločljivo povezuje odločanje o naložitvi obveznosti (do)plačila določenemu zavezancu, saj mora pristojni organ v primeru ugoditve zahtevi upravičenca naložiti obveznost plačila zavezancu v določeni višini. Zavezancu mora biti zato kot stranki v celotnem postopku omogočeno, da se ga ustrezno udeležuje in varuje svoj pravni položaj v zvezi z obveznostjo (do)plačevanja institucionalnega varstva in da v zvezi s tem navaja tako dejstva in dokaze, ki se nanašajo na njegov premoženjski položaj (in položaj njegove družine), kot tudi tiste, ki se nanašajo na presoj

S tem, ko je upravni organ pri sklepanju dogovora o trajanju, vrsti, obsegu in načinu zagotavljanja institucionalnega varstva ter o plačilu oz. doplačilu oskrbnih stroškov uporabil pravila ZSV in Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva, je tožnika obravnaval na enak način kot upravičence do institucionalnega varstva iz 8. člena Pravilnika II. Posledično je tudi pravilno uporabil določne ZSV, Pravilnika, Pravilnika II (Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev) in ZUP v postopku odpusta tožnika iz DSO. Le tako je namreč mogoče zagotoviti enako obravnavanje vseh oseb, ki se na kakršenkoli način vključijo v institucionalno varstvo v okviru DSO.

Pri odločanju o stikih roditelja z otrokom gre predvsem za uresničevanje otrokove koristi, tako po ZZZDR kot tudi po konvenciji o otrokovih pravicah. Mati načeloma ne more nasprotovati osebnim stikom očeta z otrokom in njenega odklonilnega stališča ni mogoče uskladiti z njenimi dolžnostmi, ki jih ima pri izvrševanju roditeljske pravice, za svoje navedbe, da ti stiki niso v korist otroka, pa mora ponuditi dokaze (137. člen ZUP). Ker je po določbah 8. in 143. člena ZUP pred izdajo odločbe treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, odločbe ni možno opreti na zaupne spise, ki stranki pred odločitvijo niso bili dostopni. Pri ugotavljanju, ali obstoje osebnostni razlogi na strani roditelja za ukinitev stikov, ugotovitev takega razloga ne more temeljiti samo na okoliščini, da se ni odzval na psihiatrični pregled, kar brez njegovega soglasja tudi ne bi moglo biti izvedeno.