11. člen ZSV

Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki. Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko. Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji na

Za pritožbeno rešitev zadeve je pomembna določba 37. člena ZUPJS, ki izrecno določa, da mora zavezanec hkrati z vlogo upravičenca vložiti vlogo za uveljavljanje oprostitve plačila institucionalnega varstva. Če ni ustreznega dogovora glede plačila upravičenca in zavezanca, kot v konkretnem primeru, se o oprostitvi obeh, odloča z eno odločbo. V takšnem primeru, ko se odloča o oprostitvi upravičenca in zavezanca, se zato ugovori zavezanca ne morejo nanašati samo na njegovo premoženjsko stanje, pač pa tudi na možne razloge za odklonitev doplačevanja storitev institucionalnega varstva za upravičenca. Namreč odločanje o oprostitvi upravičenca je neločljivo povezano z odločanjem o višini prispevka zavezanca z obratno sorazmernim učinkom. Zato zavezanec lahko uveljavlja ugovore po temelju in to tudi v primeru, če sam vloge za oprostitev plačila sploh ni podal.

Toženčeva obveznost za plačilo vtoževane terjatve temelji na določbi prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR.

Predmet spora v obravnavani zadevi je plačilo institucionalnega varstva, ki v skladu z 11. členom ZSV sodi med socialnovarstvene storitve. Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopnega organa, za kar gre v obravnavanem primeru, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu.

V sporih glede oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva (tudi ko gre za molk organa druge stopnje) je sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno sodišče in ne upravno sodišče.

S tem, ko je upravni organ pri sklepanju dogovora o trajanju, vrsti, obsegu in načinu zagotavljanja institucionalnega varstva ter o plačilu oz. doplačilu oskrbnih stroškov uporabil pravila ZSV in Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva, je tožnika obravnaval na enak način kot upravičence do institucionalnega varstva iz 8. člena Pravilnika II. Posledično je tudi pravilno uporabil določne ZSV, Pravilnika, Pravilnika II (Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev) in ZUP v postopku odpusta tožnika iz DSO. Le tako je namreč mogoče zagotoviti enako obravnavanje vseh oseb, ki se na kakršenkoli način vključijo v institucionalno varstvo v okviru DSO.

Pri obravnavanju vprašanj s področja socialno varstvenih storitev po ZDZdr, med katere spada tudi institucionalno varstvo, je treba upoštevati tudi ureditev iz Zakona o socialnem varstvu in podzakonskih aktih, sprejetih na podlagi ZSV. Normativna klasifikacija upravičencev in izvajalcev storitev med drugim temelji na njihovi starosti. Ker je opredelitev starosti sestavni del dejanskega stanu podzakonskega predpisa, odgovor na vprašanje, ali spada zadržana oseba v posebni socialno varstveni zavod za dom za starejše občane, ni le dejansko, ampak tudi oziroma zlasti pravno vprašanje.

Problematika nastanitve polnoletnih invalidnih oseb v specializiranih zavodih in financiranje sta zakonsko urejena na način, da v primeru oprostitve upravičenca razliko do vrednosti storitve plača občina. Tudi kronološko gledano je ZSV od začetka veljave 28. 11. 1992 vseskozi določal, da se institucionalno varstvo financira bodisi iz proračuna RS ali proračuna občin. Zato na tem področju ni pravne praznine, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča, ki bi narekovala razlago, kot jo je sprejela tožena stranka.

Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. Po 9. členu ZUPJS se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerjih, ni pravilno, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva upoštevala tudi očeta upravičenke in da tožnice ni obravnavala kot samsko osebo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Ena izmed oblik družbenega varstva polnoletnih invalidnih oseb po ZDVDTP (prva točka 3. člena) je sicer tudi varstvo oziroma nastanitev v splošnih ali posebnih socialnih zavodih. Vendar pa sta problematika nastanitve polnoletnih invalidnih oseb v specializiranih zavodih in financiranje zakonsko urejena na način, da v primeru oprostitve upravičenca razliko do vrednosti storitve plača občina. Tudi kronološko gledano je ZSV od začetka veljave 28. 11. 1992 vseskozi določal, da se institucionalno varstvo financira bodisi iz proračuna RS ali proračuna občin. Zato na tem področju ni pravne praznine, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča, ki bi narekovala razlago, kot jo je sprejela tožena stranka.

Ena izmed oblik družbenega varstva polnoletnih invalidnih oseb po ZDVDTP (prva točka 3. člena) je sicer tudi varstvo oziroma nastanitev v splošnih ali posebnih socialnih zavodih. Vendar pa sta problematika nastanitve polnoletnih invalidnih oseb v specializiranih zavodih in financiranje zakonsko urejena na način, da v primeru oprostitve upravičenca razliko do vrednosti storitve plača občina. Tudi kronološko gledano je ZSV od začetka veljave vseskozi določal, da se institucionalno varstvo financira bodisi iz proračuna RS ali proračuna občin. Zato na tem področju ni pravne praznine, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča, ki bi narekovala razlago, kot jo je sprejela tožena stranka.

Ker ni ugotovljeno, da bi bili družinski člani, ki so tožniku nudili pomoč in nego, za to posebej strokovno usposobljeni, niti, da bi bila takšna oblika pomoči in nege potrebna, je odškodnina za stroške pomoči in nege pravilno odmerjena na podlagi urne postavke za nekvalificirano malo delo.

Zavrženje pomeni, da upravni organ zato, ker niso izpolnjeni formalni pogoji za pričetek postopka, vloge sploh ne obravnava po vsebini. Kot pravno pomembnih zato ni mogoče obravnavati okoliščin, ki bi bile pomembne za vsebinsko odločanje v zadevi, torej za morebitno postavitev tožnika za skrbnika za poseben primer.

Iz Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev ne izhaja, da bi se pri ugotavljanju plačilne sposobnosti za plačilo storitev institucionalnega varstva upoštevali tudi prihranki, to ne izhaja niti iz poglavja VI navedene Uredbe, ki opredeljuje spremembe, ki vplivajo na višino oprostitve.

Če tožena stranka izvajanje določene socialno varstvene storitve uporabi tudi za dejansko podlago za odločanje v upravnem postopku ureditve stikov med družinskimi člani, potem lahko prizadeta stranka nepravilnosti glede tako ugotovljenega dejanskega stanja in tudi glede morebitnih kršitev ustavnih pravic uveljavlja v upravnem postopku v zadevi ureditve stikov med družinskimi člani, ne pa v upravnem sporu v zvezi z ugovorom zoper delo strokovne delavke zavoda po 3. razdelku VII. poglavja ZSV. Tudi dejstvo, da odgovora na ugovor zoper delo strokovne delavke ni podal svet socialno varstvenega zavoda, kot to zahteva določilo 95. člena ZSV, ampak direktor zavoda, ni razlog oziroma podlaga za sprožitev upravnega spora. V postopku odločanja o ugovoru tožnice zoper delo strokovne delavke tudi ni bilo poseženo v procesno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj v postopku odgovora na ugovor tožnice sploh ni šlo za varstvo tožničinih pravic in tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih tožeče stranke. Ker izpodbijani akt, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče zaradi načela subsidiarnosti tudi ni sprejelo v vsebinsko

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.