VSL sodba I Cpg 1090/2016

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zneska 60.646,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2007 do plačila, zavrne;

- v III. točki izreka pa tako, da se tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške tega postopka v znesku 2.036,51 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka te sodbe dalje.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba v izpodbijani I. točki izreka v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki znesek 15.883,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2007 do plačila, potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki 2.364,12 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 76.530,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2007 do plačila (I). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 52.491,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in na zakonske zamudne obresti od 76.530,28 EUR od 16.1.2006 do vključno 17.8.2007 (II). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.881,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.).

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku na prvi stopnji ni uspela. Pritožnici uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata spremembo izpodbijane sodbe, vsaka sebi v prid. V odgovoru na pritožbo pa sta obe stranki nasprotovali pritožbenim razlogom nasprotne stranke in predlagali potrditev sodbe v delu, ki jo pritožba nasprotne stranke izpodbija. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke

4Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval nadomestilo za čas, ko je opravljal funkcijo predsednika uprave pri pravni prednici tožene stranke (v nadaljevanju poimenovana kot tožena stranka). Ker se stranki o višini nadomestila nista dogovorili, ga je določilo sodišče prve stopnje tako, da je kot osnovo vzelo 75 % plače, kot jo je tožnik v istem obdobju prejemal kot predsednik uprave T. (T.). Navedeno osnovo (5.956,42 EUR) je znižalo za eno tretjino, ker je bila tožena stranka sestrska družba T. v okviru sistema T., ki je opravljala istovrstno dejavnost in je bil zato vložek dela in osebnega angažmaja tožnika v funkciji predsednika uprave tožene stranke ustrezno nižji. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo.

5Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo „s strani tožene stranke neprerekanih“ podatkov iz Priporočil Združenja manager pri sklepanju individualnih pogodb vodilnih managerjev v gospodarskih družbah (6.333,33 EUR in 8.750,00 EUR mesečno), podatkov o povprečnih plačah pri toženi stranki iz letnih poročilih za leto 2006 (6.979,00 EUR/m.) in 2007 (7.345,00 EUR/m.) in tudi ne podatkov o višini prejemkov predsednika (10.364,55 EUR/m.) in članice uprave (8.613,66 EUR/m.) tožene stranke v letu 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka sicer res sklicevala na številne podatke o višini plač iz številnih virov, vendar jih je navajala zgolj v dokaz primernosti njenega zahtevka, ki da se giblje v primerljivih okvirjih za podobno oz. istovrstno funkcijo. Ni pa na podlagi teh podatkov utemeljevala svojega izračuna zahtevanega plačila v višini 129.021,60 EUR oz. 6.616,49 EUR/m, ki ga sodišču tudi ni predstavila ali pojasnila, v kakšni zvezi je z naštetimi primerljivimi plačami. Edini referenčni podatek, ki je sodišču prve stopnje omogočil konkretni preizkus višine zahtevka (zakaj tožeča stranka zahteva prav 6.616,49 EUR/m. in ne katerikoli drug poljubni znesek v okviru primerljivih plač med 6.333,33 EUR in 10.3364,55 EUR/m.), je tožnik ponudil na naroku dne 26.11.2015 (list. št. 87), ko je izjavil, da je „tožnik pri pogajanjih o višini nadomestila za vodenje tožene stranke zahteval znesek v višini 75 % plače, ki jo je prejemal za vodenje T., to pa je znesek, ki ga uveljavlja s tožbo oziroma je znesek, ki ga uveljavlja s tožbo, malenkost nižji.“ Po lastni izjavi je na T. prejemal 1.900.000,00 SIT plače/m. Sodišče prve stopnje je torej v celoti sledilo navedbam tožnika in kot osnovo za izračun primernega nadomestila vzelo 75 % plače predsednika uprave T., le da se je izkazalo, da je tako izračunan znesek plače (5.956,42 EUR) nižji od zneska, ki ga uveljavlja s tožbo. Vendar pritožba ne izpodbija pravilnosti izračuna prvostopnega sodišča (ki ga je preverilo tudi pritožbeno sodišče in je povsem pravilen). Kaj pravzaprav želi pritožba doseči s sklicevanjem na plače iz dodatnih virov, ni mogoče ugotoviti, saj tožeča stranka nobenega od naštetih zneskov ni zahtevala niti ga ni uporabila kot podlago svojega izračuna. Vsekakor pa bi morala najprej argumentirano izpodbiti merilo (75 % plače predsednika uprave T.), na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje in pojasniti, zakaj šteje, da ni primerno.

6Pritožba napada tudi odločitev prvostopnega sodišča, ki je plačilo za mandat tožeče stranke znižalo za eno tretjino zaradi istočasnega opravljanja funkcije predsednika uprave v družbi T. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje to odločitev argumentirano in prepričljivo obrazložilo, pritožba pa razlogov sodišča prve stopnje (da je bil vložek dela in osebnega angažmaja pri opravljanju funkcije predsednika uprave tožene stranke toliko nižji zaradi tega, ker je imel tožnik enako funkcijo v T., ki je opravljala isto dejavnost in vse storitve tudi za toženo stranko) ne izpodbija. Navaja le razloge, ki bodisi izkrivljajo pomen sodbenih zaključkov (sodišče prve stopnje ni niti smiselno štelo, da je tožeča stranka toženo stranko vodila le dvotretjinsko) bodisi so nerelevantni (profesionalna uspešnost tožnika pri vodenju tožene stranke ni bila vprašljiva, zato je bila izvedba dokazov v navedeni smeri nepotrebna).

7V zvezi s pritožbenim ugovorom, da sodišče pri navajanju zneskov ni navedlo, ali gre za bruto ali neto zneske, in da zato sodbe v tem delu ni možno preizkusiti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od pravdnih strank v postopku na prvi stopnji tega vprašanja ni problematizirala, zato se sodišče s tem tudi ni posebej ukvarjalo. Za zbiranje procesnega gradiva (navajanje vseh dejstev in dokazov in definiranje spornih vprašanj) so v našem procesnem pravu zadolžene stranke in ne sodišče. Sicer pa je tako v sodni kot dejanski praksi splošno uveljavljeno pravilo, da se zneski plač določajo in opredeljujejo v bruto zneskih. Če so mišljeni neto zneski, mora biti to posebej navedeno. To pomeni, da so vsi zneski plač, s katerimi so operirale stranke ali sodišče v izpodbijani sodbi, določeni v bruto zneskih. Tudi s tem, kaj pomeni bruto in kaj neto plača, in kakšna je razlika med obema, se sodišču prve stopnje po uradni dolžnosti ni bilo treba ukvarjati (kar pa je bilo kvečjemu v korist tožeče stranke, saj zneski, na katere se je sklicevala, vključno z uporabljenim merilom, predstavljajo bruto plače, ki izvirajo iz pogodb o zaposlitvi). Podatki o plači oz. prisojenem nadomestilu A. A. in B. B. predstavljajo dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo na podlagi vpogleda v drugo pravdno zadevo (pri čemer je dokaz z vpogledom v to pravdno zadevo predlagal prav pritožnik) in s katerimi so se stranke seznanile v tem dokaznem postopku. Vendar sodišče na ta dejstva, četudi jih v sodbi omenja, ni oprlo svoje odločitve.

8Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo.

V zvezi s pritožbo tožene stranke

9Pritožba ponavlja razloge iz prvostopnega postopka, da gre v primeru imenovanja člana uprave za posebno vrsto mandata, ki se prepleta s korporacijskimi elementi, urejenimi v specialnih določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). To nedvomno drži, vendar korporacijski elementi v obravnavanem razmerju nimajo vpliva na pravilnost zaključka prvostopnega sodišča o temelju zahtevka, t.j. o sklenjeni (civilnopravni) mandatni pogodbi med strankama. Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da članu uprave, če se o višini plačil ne dogovori z nadzornim svetom, ne pripada nikakršno plačilo, saj za takšno stališče ni nobene, zlasti pa ne zakonske podlage. Mandat je odplačen posel tako po določilih civilnega kot tudi korporacijskega prava. Pritožba zmotno pripisuje nadzornemu svetu tožene stranke nenadomestljive pristojnosti. Nadzorni svet družbe je le tisti organ, ki v specifičnem notranjem razmerju med upravo in družbo izraža poslovno voljo družbe, saj bi se v nasprotnem predsednik oz. član uprave o višini plačila dogovarjal kar sam s seboj. Sodišče s svojo odločitvijo ne nadomešča volje nobene od strank pogodbenega razmerja, pač pa odloča o primernem oziroma običajnem plačilu stranke, ki je naročilo opravila, pa zanj ni dobila plačila. Tožena stranka je kot naročnica mandata glede pravic in obveznosti iz tega razmerja v enakem položaju kot katerakoli druga fizična ali pravna oseba.

10Nesporno je bilo, da stranki dogovora o višini plačila za opravljanje funkcije predsednika uprave pri toženi stranki nista sklenili, čeprav sta se o tem pogajali. Nerelevantno je zato, ali je sodišče prve stopnje sledilo pričanju predsednice nadzornega sveta tožene stranke, ki je izpovedala, da je tožniku ponudila nadomestilo v višini cca 150.000,00 SIT. Tudi, če je bila takšna ponudba dana, je tožeča stranka ni sprejela. V takšnem primeru, ko je član oziroma predsednik uprave imenovan, vendar med njim in družbo ne pride do soglasja glede višine plačila, je možnih več različnih scenarijev. Tožnik bi lahko, kot trdi pritožba, nedvomno odstopil z mesta funkcije predsednika uprave. Lahko pa bi ga nemudoma razrešila tudi tožena stranka. Kontraproduktivno je razglabljati o tem, komu bi se glede na različna stališča učinkov nesklenjenega dogovora o plačilu bolj splačalo špekulirati z vztrajanjem v pat poziciji; ali članom uprave, ki ob prenehanju mandata zahtevajo plačilo za nazaj, ali toženi stranki, ki bi si z izogibanjem sklenitve dogovora o plačilu zagotovila zastonj upravljanje. Pritožbeni ugovori zoper temelj zahtevka tako ne vzdržijo resnega preizkusa.

11Pritožba sicer pravilno povzema, da ZGD glede nagrade članom in predsednikom uprave uveljavlja načelo sorazmernosti prejemkov članov uprave z njihovimi nalogami in finančnim stanjem družbe. Vendar pa tožena stranka v smeri, da finančno stanje tožene stranke ni bilo sorazmerno s prisojenimi prejemki, ni navedla nobenih konkretnih dejstev. Tožena stranka tudi ni prerekala trditev tožeče stranke o pozitivnem poslovnem izidu tožene stranke v času njenega mandata, o višini njenega osnovnega kapitala in o vrednosti njene aktive. Zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi se ukvarjalo s finančnim stanjem družbe v relevantnem obdobju, in je ravnalo pravilno, ko pooblaščencu tožene stranke na naroku ni dovolilo postavljati vprašanj o tem. Sodišče dokazov ne sme izvajati zato, da bi z njimi pridobivalo oz. ugotavljalo dejstva, ki jih stranke sploh niso zatrjevale. Okoliščino, da je bil tožnik hkrati predsednik uprave druge družbe v okviru istega sistema in da je ta druga družba opravljala vse storitve za toženo stranko, je sodišče prve stopnje pri odmeri višine nadomestila tožeči stranki upoštevalo. Sklicevanje pritožbe na plačo A. A., ki je nasledil tožnika v funkciji uprave tožene stranke, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Podatki o višini plače A. A. in B. B. so podatki, za katere je sodišče izvedelo med izvajanjem dokazov (po vpogledu v drugo pravdno zadevo), vendar se nanje ni sklicevala nobena od strank tega postopka in nanje ni opirala niti svojih zahtevkov niti svojih ugovorov. Dejstva, ki jih stranke niso navajale, pa ne morejo predstavljati nosilne opore za sodniško odločitev (7. člen ZPP). Četudi se je tožena stranka zahtevku upirala v celoti, bi morala računati s tem, da z ugovori zoper temelj ne bo uspela, in uveljavljati tudi podrejene ugovore zoper višino zahtevka.

12Ne drži, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini oprlo na merila, ki jih ni možno ne ugotoviti in ne preveriti. Odločitev prvostopnega sodišča je povsem preverljiva in podprta z razlogi, ki jih je mogoče preizkusiti.

13Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo ugovor zastaranja, ki ga je v postopku na prvi stopnji uveljavljala tožena stranka. Drži, da za zastaranje terjatev iz naslova mandatne pogodbe velja splošni, petletni zastaralni rok in tudi, da prvi odstavek 779. člena OZ določa, da mora, če ni drugače dogovorjeno, naročitelj plačati prevzemniku naročila po opravljenem poslu. Vendar pa je mandatna pogodba, kot jo ureja OZ, pogodba z enkratnim izpolnitvenim ravnanjem, ki je v enkratni izvršitvi tega, kar je naročitelj prevzemniku naročila zaupal. Pod enkratnim izpolnitvenim ravnanjem sicer ne gre nujno za izvršitev le enega samega dejanja, lahko jih je tudi več, pomembno je, da predstavljajo zaključeno celoto v razmeroma kratkem časovnem okvirju. Posebnost mandatnega razmerja med družbo in članom uprave (predsednikom uprave) pa je v tem, daje trajno. Trajno pogodbeno razmerje se daljše časovno obdobje kontinuirano izpolnjuje in ne preneha že s posamičnim izpolnitvenim dejanjem. Narava trajnih razmerij zato terja ustrezno prilagoditev pravila o sočasnosti izpolnitve (101. člen OZ) tudi na nasprotni strani. Četudi načela sočasnosti v trajnih pogodbenih razmerjih ni mogoče v celoti implementirati, pa takšno kontinuirano dalj časa trajajoče izpolnjevanje zaporednih ali delnih obveznosti ene stranke terja upoštevanje enakih principov pri načinu izpolnitve nasprotne stranke, ki postane enako kontinuirano in se odrazi v bolj ali manj sprotnem plačilu (za nazaj ali za naprej). Ni v skladu z načelom vzajemnosti in tudi ni običajno, da bi stranka, ki svojo izpolnitev kontinuirano opravlja dalj časa, v konkretnem primeru več let, pridobila pravico do nasprotne izpolnitve šele po koncu pogodbenega razmerja. Določilo 779. člena OZ zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

14OZ v 289. členu določa, da, če rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme. Zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Narava pogodbenega razmerja med članom uprave in družbo je trajna, saj je član uprave praviloma imenovan za daljše časovno obdobje. Po priporočilih Združenja manager se pri sklepanju individualnih pogodb vodilnih managerjev v gospodarskih družbah priporoča, da naj bo managerska pogodba praviloma sklenjena za mandatno obdobje petih let (7. člen). Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačo za obdobje, v katerem je opravljala managersko funkcijo. Plača se v slovenskem pravnem prostoru (in tudi po priporočilih Združenja manager), kot pravilno opozarja pritožba, izplačuje mesečno, naslednji mesec za opravljanje dela oziroma funkcije prejšnjega meseca. Zmotno je zato stališče tožeče stranke in tudi sodišča prve stopnje, da je imel tožnik pravico terjati plačo šele potem, ko mu je prenehal mandat. To ne drži, plačo za opravljanje funkcije predsednika člana uprave je imel pravico terjati s prvim dnem naslednjega meseca za pretekli mesec. Višje sodišče pa se pridružuje mnenju prvostopnega sodišča, da gre v primeru plače za delno in ne občasno terjatev, saj gre pri sprotnih izpolnitvah v trajnih pogodbenih razmerjih (če ni določeno drugače) za delne in ne občasne izpolnitve. Zato velja splošni petletni zastaralni rok za vsako neizplačano plačo. Tožeča stranka je tožbo, v kateri zahteva izplačilo plače za obdobje od 17.3.2004 do 2.12.2005, vložila dne 16.8.2010. Zastarane so tako vse terjatve iz naslova plač, ki so zapadle pred 16.8.2005. To pomeni, da je zastarana tožnikova terjatev iz naslova plače od začetka mandata do vključno plače za mesec julij 2005, saj je le-to že imel pravico terjati 1.8.2005 (pravila in običaji glede izplačila plač se sicer nekoliko razlikujejo, vendar se praviloma vse plače za prejšnji mesec izplačujejo do 15. v naslednjem mesecu). Zastarale tako niso le plače za zadnje štiri mesece tožnikovega mandata (za 8., 9., 10. in 11. mesec v letu 2005).

15Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo tako, da je sodbo v ugodilnem delu (točki I. izreka) delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še za 60.646,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2007 do plačila. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu potrdilo. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka). Na podlagi 154. člena ZPP je sodišče ocenilo, da je tožeča stranka v pravdi uspela v višini 12,3 %. Sodišče prve stopnje je odmerilo tožeči stranki potrebne in pravdne stroške v višini 5.167,95 EUR, toženi stranki pa v višini 3.046,95 EUR. Ker je torej tožeča stranka uspela v višini 12,3 %, ji je tožena stranka dolžna povrniti 635,66 EUR, sama pa je dolžna toženi stranki povrniti 2.672,17 EUR. Po pobotanju obeh zapadlih terjatev je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.036,51 EUR pravdnih stroškov.

16Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je uspela v višini 79,2 % pritožbenega pcto (76.530,28 EUR). Potrebne pritožbene stroške ji je odmerilo v višini sestave pritožbe po odvetniški tarifi 1.259,20 EUR, 22 % DDV in takse za pritožbo v višini 1.449,00 EUR, skupaj torej 2.985,00 EUR. Ob upoštevanju njenega uspeha s pritožbo je tako upravičena do povrnitve 2.364,12 EUR. Tožeča stranka pa zaradi neuspeha s pritožbo svoje pritožbene stroške nosi sama.