779. člen OZ

Rok za uveljavljanje zahtevka po zmanjšanju vnaprej dogovorjene nagrade za uspeh zaradi očitnega nesorazmerja z opravljenimi storitvami (tretji odstavek 779. člena OZ) začne v tipičnem položaju teči, ko prevzemnik naročila da o opravljenem poslu račun (771. člen OZ). Načelo predvidljivosti terja, da je tako tudi tedaj, ko je nagrada v pogodbi že opredeljena v fiksnem znesku ter so opravljene storitve abstraktno opisane v pogodbi, njihov dejanski obseg in vsebina pa konkretizacija abstraktnega pogodbenega dejanskega stanu.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Kdaj začne teči rok za uveljavljanje zahtevka po zmanjšanju vnaprej dogovorjene nagrade za uspeh zaradi očitnega nesorazmerja z opravljenimi storitvami (tretji odstavek 779. člena OZ), še zlasti, ko te niso bistvene in šteje le uspeh - s sklenitvijo dogovora o višini nagrade, z dosego uspeha, ki je pogoj za dogovorjeno plačilo ali z izstavitvijo računa za plačilo nagrade oziroma zapadlostjo tega računa?

Meje pravnomočnosti predhodnega postopka tožniku ne preprečujejo naknadnega uveljavljanja oblikovalnega upravičenja, ki mu ga podeljuje OZ v tretjem odstavku 779. člena, saj v predhodnem postopku o ugovoru za znižanje plačila ni bilo pravnomočno odločeno. Ker poseben rok za uveljavitev pravice stranke zahtevati znižanje plačila ni določen, je pravilno stališče sodišča, da pravica zahtevati znižanje plačila zastara v splošnem 5-letnem zastaralnem roku. Šele po opravi vseh opravljenih storitev so nastopile okoliščine, ko je bilo mogoče najprej ugotavljati nesorazmerje med dogovorjenim plačilom in opravljenimi storitvami.

Presoja dovoljenosti gradnje projekta, ki je bil v fazi nedokončanega osnutka, in skladnosti gradnje s prostorskimi akti in drugimi relevantnimi predpisi ter naravnimi, geološkimi in topografskimi značilnostmi in omejitvami nepremičnine ni predmet pravnega skrbnega pregleda, ampak je predmet tehničnega skrbnega pregleda. Med običajne značilnosti pravnega skrbnega pregleda nepremičnin spada tudi analiza prostorskega in gradbenega prava, vendar je treba upoštevati, da pravni skrbni pregled izvajajo pravniki, ki običajno nimajo znanja s področja arhitekture in urbanizma, zato pravni skrbni pregled ne more dati dokončnega odgovora na vprašanje, ali bo določen gradbeni projekt dovoljeno izvesti na določenem zemljišču. Pravni skrbni pregled bo na gradbenem in prostorskem področju vseboval predvsem analizo dovoljene rabe zemljišč in posledično odgovor na vprašanje, ali je načrtovani gradbeni projekt pravno skladen z obstoječimi prostorskimi načrti glede na predvideno rabo načrtovanih objektov. Pravni skrbni pregled zajema tudi ugotovitev, ali so obstoječi prostorski predpisi v postopku spreminjanja oziroma ali poteka postopek sprejemanja novih prostorskih predpisov. Medtem pa so

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo po računu št. 73/19. Tožnik je z njim obračunal spremembo v vrednosti odvetniške točke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da do plačila te razlike ni upravičen. Drugi odstavek 12. člena OT res določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Vendar je po stališču pritožbenega stališča določbo potrebno razlagati tako, da se „čas plačila“ nanaša na čas, ko je obveznost plačila naložena (tako je tudi v primeru odločbe sodišča z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča).

Toženec se je na podlagi podpisanega pooblastila zavezal, da bo poravnal na poziv in brez zamude vse stroške tožnika, nagrade in izdatke za izvršena opravila, zato je dolžan plačati stroške za opravljene odvetniške storitve.

Za sklenitev pogodbe o odstopu terjatev v izterjavo, ki je po svoji pravni naravi pogodba o naročilu (mandatna pogodba) in katere del so tudi sporni Dodatki, se ne zahteva nikakršna oblika, prav tako ni potrebno, da bi se volja za sklenitev izjavila z besedami, temveč zadoščajo že konkludentna ravnanja, to so tista ravnanja, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda je glede na okoliščine, v katerih so izvedena, mogoče zanesljivo sklepati, da takšna volja obstoji. Tožena stranka dejansko ni ponudila nobenih trditev o običajnih višinah plačil (še manj o pravičnem plačilu), na podlagi česar bi sodišče prve stopnje sploh lahko presodilo, za koliko oziroma na koliko naj vtoževano plačilo zmanjša. Tega tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni storila zato, ker je v osnovi trdila, da tožeča stranka sploh ni dokazala, da je opravila kakšno delo in da v primeru neuspeha pri izterjavi do plačila sploh ni upravičena - torej da ni upravičena do nobenega plačila, ne le do zmanjšanega. Znesek, ki ga je v nasprotni tožbi ponudila tožena stranka, tako niti ni predstavljal zmanjšanega plačila za opravljeno delo tožeče stranke, temveč kot je to navedla sa

Znižanje plačila na podlagi navedene določbe 779. člena OZ je treba uveljavljati z nasprotno tožbo, saj ne gre za enostransko upravičenje pogodbene stranke, temveč za spremembo pogodbenih obveznosti, za kar je potrebna sodna intervencija.

V okviru procesnega pobota je moč v pobot postaviti le nezastarane terjatve. Ne gre za materialnopravni pobot, ko terjatev preneha, ko so nastopili pogoji potrebni za pobot, ampak procesni pobot, ki ga (iz)oblikuje odločitev sodišča, kar pomeni, da je moč v pobot postaviti le terjatev, ki v trenutku podaje pobotnega ugovora ni zastarana.

Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje izvedenih dokazov zaključilo, da toženec svojih trditev o dogovoru, da se nagrada poračunava takrat, ko bo vrnjeno vso premoženje, ni dokazal, zaradi česar je glede vprašanja zapadlosti sledilo toženkinim trditvam. Zakaj tak „avtomatizem“ sledeč ugotovitvi, da toženec svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil, ni na mestu, je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v 19. točki obrazložitve sklepa z dne 15. 3. 2018. Prav tako je v tem istem okviru poudarilo, da je bilo tudi na tožnici dokazno breme glede vsebine dogovora, kot ga je zatrjevala, kakor tudi, da bi moralo zato sodišče na podlagi dokazanosti ugotoviti dejstvo, da je bilo dogovorjeno sprotno plačilo nagrade (ne pa da je takšen zaključek naredilo na podlagi ugotovitve, da toženec svojih trditev ni izkazal). Ker tega sodišče prve stopnje v okviru svoje odločbe na omenjeni način ni ugotavljalo (oziroma presojalo tožničinih trditev), je že to dejstvo narekovalo njeno razveljavitev v izpodbijanem delu.

Mandatna pogodba, katere predmet je opravljanje pravnih dejanj za naročitelja (mednje sodi prav opravljanje odvetniških storitev), že vključuje pooblastitev mandatarja. To pomeni, da naročiteljeva izjava volje za sklenitev mandatne pogodbe, katere predmet so mandatarjeve storitve zastopanja naročitelja, že samo po sebi vključuje upravičenje za zastopanje - pravico mandatarja, da posle opravi (prim. drugi odstavek 766. člena OZ).

Kadar so očitki o procesnih kršitvah le skonstruirani, njihov končni cilj pa je zgolj napad na dokazno oceno, in so tudi sicer očitno neutemeljeni ter je stranka nanje že dobila odgovor, se revizijsko sodišče z njimi (ponovno) ne ukvarja. Revident mora zato revizijsko sodišče prepričati, da ne gre le za vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno, temveč za kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP - da dokazna ocena ni bila vestna, skrbna ter analitično-sintetična. Skrajni primeri take dokazne ocene namreč lahko pomenijo kršitev prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, kar je eno izmed jamstev, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Da ni mogoče govoriti o njeni očitni napačnosti, mora biti sodna odločba utemeljena ne samo z razumnimi pravnimi argumenti, torej s takimi, iz katerih je razvidno, da je sodišče odločalo na podlagi zakona in ne na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli biti upoštevani, ampak mora biti logično vzdržna tudi dokazna ocena v tej sodni odločbi: razumna in dosledna, torej taka, ki izključuje pomisleke, da je sodišče spodnjo premiso oblikovalo na podlagi kriterijev, ki pri ugotavljanju dejanskega stanja ne

Dolžnik je dovolj konkretizirano nasprotoval svoji obveznosti plačila odvetniških storitev upniku, ker te niso bile opravljene kvalitetno oziroma ker sploh niso bile opravljene, poleg tega pa je oporekal tudi višini izterjevane obveznosti. Ker zatrjevana ugovorna razloga predstavljata t.i. negativni dejstvi, dolžniku v zvezi z njima ni bilo treba predlagati oziroma predložiti nobenega dokaza.

Najemnik, ki v pravdi nastopa kot tožena stranka in ki odklanja plačilo dela najemnine zaradi stvarne napake v najem vzete stvari, v primeru, če želi uveljaviti zahtevek za znižanje najemnine, ni dolžan vložiti nasprotne (oblikovalne) tožbe, saj za uveljavitev takšnega upravičenja zadošča ugovor.

V skladu z dogovorom je plačilo za opravljene storitve zapadlo v roku enega leta po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Takrat je nastopila obveznost toženca (naročitelja oziroma pravnega naslednika naročiteljice), da tožniku plača opravljeni posel. Nastala pa je tudi terjatev tožnika do toženca in s tem njegova pravica terjati izpolnitev obveznosti. Tožnikova terjatev - plačilo za odvetniške storitve nastale v denacionalizacijskem postopku - je s potekom splošnega petletnega zastaralnega roka zastarala.

Trajno pogodbeno razmerje se daljše časovno obdobje kontinuirano izpolnjuje in ne preneha že s posamičnim izpolnitvenim dejanjem. Narava trajnih razmerij zato terja ustrezno prilagoditev pravila o sočasnosti izpolnitve (101. člen OZ) tudi na nasprotni strani. Kontinuirano dalj časa trajajoče izpolnjevanje zaporednih ali delnih obveznosti ene stranke terja upoštevanje enakih principov pri načinu izpolnitve nasprotne stranke, ki postane enako kontinuirano in se odrazi v bolj ali manj sprotnem plačilu (za nazaj ali za naprej). Ni v skladu z načelom vzajemnosti in tudi ni običajno, da bi stranka, ki svojo izpolnitev kontinuirano opravlja dalj časa, v konkretnem primeru več let, pridobila pravico do nasprotne izpolnitve šele po koncu pogodbenega razmerja. Zmotno je zato stališče tožeče stranke in tudi sodišča prve stopnje, da je imel tožnik pravico terjati plačo šele potem, ko mu je prenehal mandat. To ne drži, plačo za opravljanje funkcije predsednika člana uprave je imel pravico terjati s prvim dnem naslednjega meseca za pretekli mesec.

Pogodba o nadzoru je mandatna pogodba. Nadzorni inženir se s sklenitvijo pogodbe o nadzoru zaveže, da bo opravljal nadzor nad gradnjo objekta. Predmet izpolnitvenega ravnanja nadzornega inženirja je torej opravljanje nadzora nad tem, kako izvajalec, ki se je s sklenitvijo gradbene pogodbe v razmerju do naročnika zavezal zgraditi določen objekt, opravlja gradnjo objekta. Obveznost nadzornega inženirja je torej obligacija prizadevanja. Pri teh pa so merilo, ali je bila storitev pravilno opravljena, ravnanja izvajalca storitve. Izvajalec storitve, ki je po svoji naravi obligacija prizadevanja, krši obveznost pravilne izpolnitve, če ravna v nasprotju z ustrezno zahtevano profesionalno skrbnostjo. Takšna kršitev oziroma nepravilna izpolnitev pa ne samo, da lahko rezultira v odškodninski odgovornosti izvajalca storitve, temveč lahko vpliva tudi na dolžnost plačila izvajalcu storitve (nadzorniku). Mandatar (nadzorni inženir) pridobi namreč pravico do plačila, če svojo storitveno obveznost pravilno izpolni. To stori v dveh primerih: če uspešno opravi posel, torej če z opravljenim poslom uresniči naročiteljev interes, zaradi uresničitve katerega je ta naročil opravo posla, al

Sodba, s katero je končan spor v postopku o sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato vezano na dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila naročnica storitve toženka in da je pri pravni prednici tožnice opravila 139 ur vožnje, za kar je tožnici dolžna plačati.

Dopisov tožene stranke, iz katerih izhaja, da se z dokončanjem dela ne mudi, in zahtevo, da se pogovorita o že opravljenem delu in delu, ki ga je še treba opraviti, ni mogoče kvalificirati kot odpoved naročila v smislu 783. člena OZ (določbe o pogodbi o naročilu oziroma mandatu).