VSM sodba IV Kp 44445/2014

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega B.B. se sodba sodišča prve stopnje v zakonski označbi kaznivega dejanja spremeni tako, da se to pravilno opredeli kot kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po drugem v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika.

II. Pritožba zagovornika obdolženega B.B. se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je 5. 9. 2016 obdolženega B.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 72. členu KZ-1 je bil obdolženemu izrečen še varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja in obenem določeno, da se mu novo vozniško dovoljenje ne sme izdati pred potekom enega leta od pravnomočnosti sodbe. V odločbi o stroških kazenskega postopka mora obdolženi po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vrniti stroške tega postopka v zvezi z izvedencem in tolmačem ter plačati sodno takso. Povzeto je bilo izdano v sodbi I K 44445/2014. Skupaj s sodbo je bil istega dne izdan še sklep, po katerem je bil po prvem odstavku 293. člena v zvezi z 51. členom ZKP kazenski postopek zoper obdolženega ustavljen zaradi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1 ter za ta del po prvem odstavku 96. člena ZKP odločeno, da stroški kazenskega postopka, vključno s potrebnimi obdolženčevimi izdatki in potrebnimi izdatki ter nagrada obdolženčevega zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o varnostnem ukrepu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4Strinjati se je sicer s pritožnikom, da kazenski zakon v obravnavani zadevi ni bil pravilno uporabljen (4. točka 372. člena ZKP), vendar ne iz razlogov, kot izhajajo iz pritožbene obrazložitve, ampak iz razlogov, na katere je neposredno opozorilo sodišče prve stopnje samo v razlogih sodbe. Dodatna kršitev cestnoprometnih predpisov, kot jo za obravnavano kaznivo dejanje v pritožbeni obrazložitvi zahteva pritožnik, ni potrebna, ker za neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe zadostuje že katera izmed izvršitvenih oblik iz 1. do 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, s čemer je to kaznivo dejanje tudi dokončano. Je pa bilo treba po drugi strani kaznivo dejanje mimo pritožbene obrazložitve pravilno opredeliti, ko je bilo to po opisu v izreku in nenazadnje po razlogih sodbe storjeno iz malomarnosti. Tedaj je namreč posredi kaznivo dejanje po drugem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1, ki je za obdolženca milejše, za kar je pritožbeno sodišče, skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 394. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje v zakonski označbi dejanja spremenilo.

5Pritožnik se z ugotovljenim dejanskim stanje ne strinja zato, ker meni, da obdolženemu ni bilo dokazano, da je peljal mimo policijskega avtomobila, ko so policisti obravnavali oškodovanega I.M. in ni mu bilo dokazano, da je ob 22.00 uri vozil pod vplivom alkohola. Po njegovi oceni so kritično situacijo ustvarili sami policisti, ki policijskega avtomobila niso pravilno postavili, hkrati pa so voznikom v nasproti prihajajočih avtomobilih z vklopljenimi žarometi zastirali pogled ter onemogočali preglednost na vozišču. Konkretni voznik tako ni mogel vedeti, da pelje mimo človeka ob policijskem avtomobilu, zaradi česar mu niti povzročitve konkretne nevarnosti ni mogoče očitati. Razen tega je bil oškodovanec v obravnavanem primeru močno vinjen in nesposoben z vožnjo s kolesom, saj je na cesti ležal. Padel bi torej tudi, če drug avtomobil ne bi vozil mimo. Nasprotno od oškodovanca, vpliv alkohola pri obdolženemu ni bil izkazan. Obdolženemu je bila kri odvzeta štiri ure po dogodku, s tem da bi morale biti v zvezi s koncentracijo alkohola ugotovljene še druge okoliščine in nato postavljen izvedenec ustrezne stroke, ki bi to koncentracijo najbolj pravilno ugotovil. Ker navedeno ni bilo storjeno, in ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo časa, v katerem se alkohol v človekovi krvi absorbira, ni moglo ugotoviti niti, koliko pred ali morebiti celo po prometni nesreči je obdolženi užival alkoholne pijače in v kakšni količini. Končno, sodišče prve stopnje je pri ugotovljenih dejstvih zašlo v nasprotje, saj stika (oplazenja) med obdolženčevim avtomobilom in oškodovancem, na telesu katerega bi morale biti zaznane posledice, v dokazni oceni ni potrdilo.

6Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja z uvodno pritožnikovo pripombo, da obdolženčev molk v kazenskem postopku ne sme biti ocenjen v njegovo škodo, vendar se to v obravnavanem primeru po razumljivih razlogih sodbe ni zgodilo. Sodišče prve stopnje je namreč obe, v pritožbi grajani odločilni dejstvi, ugotovilo po drugih dokazih, ki jih ni bilo malo ter z vsebino, ki ne pušča nobenega dvoma, ne o avtomobilu, ki je peljal mimo oškodovanca in ne o stanju voznika tega avtomobila. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, se nanje kot pravilne sklicuje ter na povzeto pritožbeno obrazložitev le še odgovarja:

7Nepravilni položaj postavljenega policijskega avtomobila, zastiranje pogleda zaradi vklopljenih žarometov ali intervencijskih luči ter onemogočanje preglednosti na vozišču, so zgolj navajana dejstva in ne dejstva, ki bi jih sodišče prve stopnje po kateremkoli dokazu imelo možnost ugotoviti. Pritožnikovo preusmerjanje vzroka za povzročeno konkretno nevarnost tako nima ustrezne podlage. Enako velja za zatrjevanja, da bi oškodovanec, vinjen kot je bil, padel neodvisno od vožnje drugega avtomobila. Dejstvo je namreč, da se je oškodovanec po njegovi izpovedbi in po izpovedbah prič Jožefa Titana in Boštjana Sovca, predhodno nahajal na nogah in dejstvo je, da se je po vožnji tega avtomobila mimo, znašel na tleh. Da bi oškodovanec padel „sam od sebe“, nobeden izmed navedenih ni povedal, kot ni bilo nikjer ugotovljeno, da stik med obdolženčevim avtomobilom in oškodovančevim telesom ne bi bil izkazan. Gre za pritožnikovo napačno oceno izpovedbe izvedenca medicinske stroke, kot je povzeta in pravilno ocenjena v 12. točki obrazložitve sodbe z jedrom o negotovosti vzročne zveze med obdolženčevim zadetjem ter odrgnino desnega kolena kot poškodbeno posledico in ne že, da zadetje po sebi ne bi bilo izkazano.

8Drugače je glede manjkajoče dokazne podlage v zvezi z obdolženčevo alkoholiziranostjo, ki je v znatni meri odvisna ravno od obdolženčevega zagovora oziroma njegove pripravljenosti te dejstva posredovati. Kljub temu pa je opozoriti, da sodišče prve stopnje pri ugotovljeni koncentraciji alkohola v krvi ni upoštevalo časa absorbcije alkohola pred dejanjem, saj je obdolžencu v korist izhajalo iz podatkov v času odvzema krvi, medtem ko je po dejanju pravilno izhajalo iz izpovedbe priče T.B., po kateri je obdolženi po prihodu domov pil brezalkoholno pijačo.

9Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji v ožjem smislu ni pritožil. Izrečenemu varnostnemu ukrepu pa nasprotuje z obrazložitvijo, da zanj niso bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 72. člena KZ-1. Prvo je pritožbeno sodišče preizkusilo po 386. členu ZKP ter ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki po višini in ob dolžini ustrezata teži dejanja ter obdolženčevi krivdi. Glede izrečenega varnostnega ukrepa pa je opozoriti, da je pritožbena obrazložitev pavšalna in da dvoma v oceno sodišča prve stopnje o izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 72. člena KZ-1, kot je izčrpno podana v 17. točki obrazložitve sodbe, ne more povzročiti.

10Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženega B.B. odločilo tako kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s to odločbo delno odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).