VSM sodba II Kp 76857/2010

I. Pritožbe obdolženega R. A., njegovega zagovornika in okrožne državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi R. A. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 525,00 EUR sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko A obdolženega R. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-B) in mu izreklo denarno kazen v enotnem znesku 3.000,00 EUR, kar je obdolženec dolžan plačati v roku 3 mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, oziroma za vsakih začetih 41,73 EUR, določilo 1 dan zapora, pri čemer pa ta ne sme biti daljši od 6 mesecev. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega R. A. obremenijo proračun, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP in na podlagi tarifne številke 7114 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pa mu je bilo naloženo plačilo sodne takse v višini 400,00 EUR.

- Pod točko B pa je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 358. člena ZKP obdolženega B. N. H. in obdolženega Z. P. oprostilo obtožbe, da bi naj storila vsak kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP so stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženih B. N. H. in Z. P. ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenili proračun.

2Zoper obsodilni del prvostopne sodbe sta se pritožila obdolženi R. A. sam, prav tako pa se je pritožil tudi njegov zagovornik. Prvostopno sodbo sta izpodbijala zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe kazenskega zakona, pritožbenemu sodišču pa sta predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega A. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

- Okrožna državna tožilka se je zoper obsodilni del prvostopne sodbe pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji izrečeni obdolženemu R. A., s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženemu R. A. izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo 11 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let ter stransko denarno kaznijo v znesku 3.000,00 EUR.

- Okrožna državna tožilka pa se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tudi zoper oprostilni del prvostopne sodbe s predlogom, da pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe spremeni tako, da obdolžena Z. P. in B. N. H. spozna za kriva in jima izreče vsakemu pogojno obsodbo z določeno kaznijo 5 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let, prav tako pa tudi stransko denarno kazen 100 denarnih zneskov vsakemu.

3Na pritožbo okrožne državne tožilke sta pisno odgovorila zagovornica obdolženega B. N. H. ter zagovornik obdolženega Z. P.. Oba sta predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Ker je zagovornik obdolženega R. A. pritožbenemu sodišču predlagal, da ga sodišče obvesti o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče o seji pritožbenega senata obvestilo vse procesne udeležence. Seje so se udeležili le obdolženi Z. P., obdolženi R. A. in njegov zagovornik, odvetnik L. P. ter zagovornica obdolženega B. N. H., odvetnica N. N.. Ker so bila obvestila za vse procesne udeležence izkazana, je pritožbeno sodišče sejo opravilo kljub nenavzočnosti pravilno vabljenih procesnih udeležencev v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

5Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da so pritožbe neutemeljene.

- K obsodilnemu delu sodbe:

6Pritožbene trditve zagovornika obdolženega R. A., da je sodišče napačno uporabilo kazenski zakon, zaradi česar je sodba nezakonita, ker pri sklepanju pogodbe med družbo M. d.d. in F. H. ni šlo za opravljanje gospodarske dejavnosti v smislu 126. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) so neutemeljene.

7Na tovrstna pritožbena izvajanja je v izpodbijani sodbi na straneh 8 do 10 svoje sodbe odgovorilo že prvostopno sodišče. Pri tem je izpostavilo, da je bil obdolženi R.A. v času obravnavanega kaznivega dejanja predsednik nadzornega sveta M., torej predsednik nadzornega sveta pravne osebe, ki je nedvomno na trgu opravljala pridobitno dejavnost. Obdolženec je torej sodeloval pri vodenju in upravljanju M. d.d., to pa vključuje tudi posle usmerjene v ohranitev tržnega položaja in obstoja družbe. Sklenitev individualne pogodbe z novim predsednikom uprave pa je vsekakor predstavljal posel, sklenjen pri gospodarskem subjektu, torej subjektu, katerega temeljno področje je gospodarska dejavnost. Šlo je za posel usmerjen v ohranitev oziroma uresničevanje namena družbe. Sklepanje sporne pogodbe je bilo pomembno za samo poslovanje, nenazadnje pa tudi za ohranitev obstoja same družbe. Brez predsednika uprave na dolgi rok družba niti ne bi mogla ustrezno funkcionirati, ne bi mogla opravljati svoje gospodarske dejavnosti. Brez predsednika uprave tudi ne bi imela ustreznega podpisnika. Kako pomembna je za poslovanje M. d.d. bila sklenitev sporne pogodbe pa nenazadnje izhaja tudi iz pritožbe obdolženega A., ki v pritožbi med drugim navaja, da je M. d.d. potrebovala kompletno upravo, saj je bila v težki situaciji in je bilo potrebno celovito vodenje družbe. Po oceni pritožbenega sodišča tako ne gre dvomiti, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

8Ob navedenem in razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, tako pritožba s prikazovanjem, da obdolženec v obravnavani zadevi ni opravljal gospodarske dejavnosti, ne more biti uspešna. Pa tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 44/99, ki se nanaša na drugačno situacijo od obravnavane, kar je v izpodbijani sodbi obrazložilo tudi že prvostopno sodišče, in ker je razlago zakonske dikcije „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ potrebno razumeti široko, ne le kot neposredno opravljanje dejavnosti družbe zaradi pridobivanja dobička, ampak tudi kot izvajanje spremljajočih, podpornih dejavnosti (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 13039/2009 z dne 4. 10. 2012) pritožba tudi v tej smeri ni bila uspešna.

9Soglašati pa ni mogoče s pritožnikom niti v delu, ko prvostopnemu sodišču očita kršitev objektivne identitete obtožbe, ker je prvostopno sodišče poseglo v izrek obtožbe. Ker je iz izreka izpustilo očitek o nastanku premoženjske škode, obramba meni, da gre za nezakonit poseg v obtožbo, ki bi naj bila po oceni pritožnika spremenjena celo v škodo obdolženca. Ker je prvostopno sodišče torej poseglo v izrek obtožbe, iz katerega bi naj izpustilo bistven očitek, bi moralo po oceni zagovornika obdolžencu izreči oprostilno sodbo. S tem pa bi naj prvostopno sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev ZKP „saj je poseg sodišča vplival na obstoj in kvalifikacijo kaznivega dejanja ter kazensko odgovornost obdolženega R. A.“.

10S takšnimi pritožbenimi trditvami pa ni mogoče soglašati. Prvostopno sodišče namreč ni nedovoljeno poseglo v identiteto med obtožbo in sodbo, kot jo zahteva 354. člen ZKP. Sprememba v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pa tudi ni bila storjena v obsojenčevo škodo, saj je šlo le za ustrezno prilagoditev opisa dejstvom. Obdolženec je bil spoznan za krivega za isti historični dogodek, kot je bil opisan v obtožbi in za isto kaznivo dejanje po prvem odstavku 244. člena KZ-B, kot je bilo obdolžencu to očitano tudi v obtožbi. Glede na to, da višina povzročene škode ne predstavlja kvalifikatornega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in torej višina škode pri tem kaznivem dejanju ni odločilno dejstvo, prvostopno sodišče s tem, ko je ob pomanjkanju ustrezne aktivnosti državnega tožilstva, samo poseglo v obtožbo in izpustilo iz izreka ta del očitka, ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane kršitve. Obdolženec torej ni bil obsojen za kaznivo dejanje, za katerega ni bil obtožen in izpustitev dela teksta ne pomeni nedovoljenega posega v obtožbo.

11Neutemeljena pa je pritožba zagovornika tudi v delu, ko prvostopnemu sodišču očita bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do nekaterih delov izpovedb prič, in ker tudi v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo okoliščin, ki bi izkazovale obdolženčev obarvan naklep pri izvršitvi kaznivega dejanja.

12Izpodbijana sodba ima po oceni pritožbenega sodišča razloge o vseh odločilnih dejstvih, v sodbi pa so ustrezno ocenjene tudi izpovedbe prič, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik. Sodišče pa ni dolžno povzemati in ocenjevati prav vsakega dela izpovedb, temveč le tisto, kar je za obravnavano zadevo odločilnega pomena. Okoliščine, katerih oceno v pritožbi pogreša pritožnik, za obravnavano zadevo ali niso odločilnega pomena (da si je priča S. pri izpovedbi v preiskavi pomagal z listinami in zapiski, da K., Č. in T. pogodb niso videli) ali pa jo v prvostopni sodbi ustrezno ocenjene (priča S., str. 12, priča S., str. 12 in 13, obsežna ocena izpovedbe priče B. je na str. 11 in 12, priče P. na str. 14). V izpodbijani sodbi pa so na str. 22 obrazloženi tudi zaključki prvostopnega sodišča o tem, da je obdolženec ravnal z obarvanim naklepom, torej z namenom, da pri opravljanju gospodarske dejavnosti pridobi premoženjsko korist H., zato se pritožba tudi v tem delu, pokaže kot neutemeljena.

13Soglašati pa ni mogoče z zagovornikom niti v delu, ko z navedbami, da gre za napačno pravno kvalifikacijo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. Po oceni pritožnika v opisu kaznivega dejanja namreč niso podani znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ temveč kaznivega dejanja po tretjem odstavku 244. člena KZ. Sam zapis odpravnine v pogodbo namreč naj ne bi pomenil pridobitve premoženjske koristi F. H.. Šlo bi naj namreč le za pravico do odpravnine, to pa po oceni zagovornika predstavlja nepremoženjsko korist.

14Pritožnik pa nima prav. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka obsodilnega dela izpodbijane sodbe, vsebuje namreč vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ-B, kot je to obrazloženo tudi na str. 20 izpodbijane sodbe. Obdolženec je dejanje storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi komu drugemu (konkretno F. H.) pridobil premoženjsko korist, ob tem pa je prestopil meje svojih pravic na način opisan v izreku izpodbijane sodbe. In pravica do izplačila odpravnine v višini šestkratne povprečne osnovne bruto plače v primeru upokojitve vsekakor predstavlja pridobitev premoženjske in ne nepremoženjske koristi, o čemer skuša prepričati obdolženčev zagovornik.

15Neutemeljeni pa sta pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika tudi v delu, ko grajata pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje obravnavane zadeve je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega R. A. je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe pod točko A opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki tega dela napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženca in njegovega zagovornika, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

16Bistvo pritožbenih navedb obdolženca in njegovega zagovornika je v zatrjevanju, da obdolženec ni prekoračil pooblastil, ki mu jih je podelil nadzorni svet, saj besedna zveza „v materialnih in vsebinskih okvirih“ ne pomeni, da bi morala biti pogodba z F. H. enaka kot tista, s H. predhodnikom A. K., pri tem pa odpravnina tudi ni bila izplačana, kar pomeni, da zaradi ravnanj, ki se očitajo obdolženemu R.A. (tudi če bi bila protipravna) M. d.d. ni nastala škoda. Obdolženec pa nadalje izpostavlja tudi, da je bil kot predsednik nadzornega sveta dolžan storiti vse, da M. d.d. čimprej dobi operativno vodstvo, pri tem pa je tudi po oceni obdolženca popolnoma nepomembno ali je pri tem tudi prekoračil meje določene v sklepu, saj je imenovanje predsednika uprave za družbo bistveno bolj pomembno, kot presoja, ali je bil z nekim nepomembnim določilom kršen sklep nadzornega sveta. Obdolženec je pri tem dodal tudi, da na podlagi pravila podjetniške presoje, vsake podjetniške odločitve, ki se morebiti kasneje izkaže za škodljivo, ni mogoče razumeti kot ravnanje, v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti.

17Obdolženec in njegov zagovornik pa tudi s takšnimi pritožbenimi navedbami ne moreta prepričati. Z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, je prvostopno sodišče na str. 15 do 19 izpodbijane sodbe obširno obrazložilo svoje zaključke o tem, da je obdolženec s sklenitvijo individualne pogodbe s H. prekoračil sklep nadzornega sveta. Obrazloženo je tudi, da obdolženi nadzornega sveta z vsebino oziroma podrobnostmi pogodbe ni seznanil, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe zagovornika, ko skušata prepričati, da je obdolženec pogodbo med M. d.d. in F.H. predstavil na naslednji seji nadzornega sveta, kar bi naj izrecno potrdila priča B. B.. Kdaj so bili člani nadzornega sveta seznanjeni z vsebino pogodbe izhaja namreč iz listinske dokumentacije, ki se nahaja v prilogah spisa, od koder je povsem jasno razvidno, da je bila sporna individualna pogodba s F.H. pregledana šele na 7. redni seji nadzornega sveta 5. 5. 2009 in še to na opozorilo članov nadzornega sveta iz vrst delavcev. Pa tudi priča B. B. ni izpovedal, da je obdolženec sporno pogodbo med M. in F.H. predstavil na naslednji seji nadzornega sveta, kot to v pritožbi navaja zagovornik. B. je namreč (l. št. 243) izpovedal le, da je obdolženec na naslednji seji povedal le, da je F.H. novi predsednik uprave, in da je pogodba z njim podpisana, ni pa se spomnil, če je obdolženi pogodbo članom nadzornega sveta tudi predložil na vpogled. Da to dejansko ni bilo storjeno pa izhaja tudi iz zapisnika tega nadzornega sveta. Kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče je pogodba o zaposlitvi F. H. postala predmet razprave na nadzornem svetu šele potem, ko je F.H. podal pisno odpoved in sta na seji 5. 5. 2009 S. in S. izpostavila problematiko pogodbe s F.H.. Šele takrat so pričeli ugotavljati, da je obdolženec s podpisom pogodbe prekoračil dana pooblastila. Da je temu tako, pa izhaja tudi iz primerjave vsebin obeh pogodb. V pogodbi z H. predhodnikom A.K. je bilo tako določeno, da mu v primeru odstopa s funkcije predsednika uprave odpravnina sploh ne pripada, v sporni pogodbi s F.H. pa je bilo določeno, da mu tudi v tem primeru pripada odpravnina v višini šestkratne osnove bruto plače, torej tudi v primeru upokojitve. Prav tako v pogodbi s H. ni bilo določeno 25% znižanje osnovne plače v primeru nedoseganja poslovnih ciljev, pri čemer je bil H. upravičen tudi do mesečne premije za življenjsko in nezgodno zavarovanje v višini kar 350,00 EUR, čeprav je bil ta znesek pri njegovem predhodniku le 100,00 EUR, F.H. pa je imel tudi še druge ugodnosti, ki pa niti niso bile povzete v obtožbeni očitek, vendar vsekakor kažejo, da pogodba s F. H. vsekakor ni bila sklenjena v vsebinskih in materialnih okvirjih pogodbe s A.K., temveč je le te v znatnem delu močno presegala. Nenazadnje pa je glede na pritožbene navedbe obdolženca in njegovega zagovornika razbrati, da je očitno obdolženec tudi edini, ki naj ne bi pravilno razumel pooblastila za sklepanje pogodbe s F.H.. Da je pooblastila prekoračil so namreč ugotovili vsi člani nadzornega sveta, ki so v tej zvezi tudi sprejeli sklep, saj je bilo povsem jasno, da je obdolženec ravnal v nasprotju s tem, kar so se dogovorili in zelo nenavadno bi bilo, da prav obdolženec navodil nadzornega sveta oziroma svojih pooblastil ni razumel, oziroma jih je razumel drugače od vseh ostalih. Pri tem pa že navedeni zneski, tudi če se šteje zgolj odpravnina v višini šestkratne povprečne osnovne bruto plače, prav gotovo ne predstavlja nekih nepomembnih, zanemarljivih zneskov, ki naj ne bi predstavljali odstopanj in bi po oceni, kot že rečeno, očitno zgolj obrambe, še vedno bili v mejah vsebinskih in materialnih okvirjev pogodbe dotedanjega direktorja A.K.. Ob navedenem pa tudi sklicevanje na izpovedbo priče H. P. iz razlogov, ki jih je navedlo že prvostopno sodišče, ne more biti uspešna. Kot že navedeno je obdolženec glede na izveden dokazni postopek namreč brez vsakega dvoma točno vedel, da s svojim ravnanjem presega dodeljeno pooblastilo za sklepanje individualne pogodbe s F. H., vendar je iz razlogov, podrobneje napisanih na str. 18 izpodbijane sodbe, sklenil sporno pogodbo, v kateri je med drugim bilo tudi navedeno, da F. H., za katerega je bilo splošno znano, da že izpolnjuje pogoje za upokojitev, med drugim pripada tudi odpravnina v primeru upokojitve in to kar v višini šestih povprečnih osnovnih bruto plač.

18Glede na vse navedeno, in ker pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo potrebno pritožbi vloženi zoper prvostopni krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeni.

19Odločbo o kazenski sankciji izrecno graja zgolj pritožba okrožne državne tožilke, ki se zavzema za izrek strožje sankcije obdolžencu. Izpostavlja namreč, da je za obravnavano dejanje predpisana kazen do 5 let zapora, z izrečeno kazensko sankcijo pa ne bo dosežen specialni namen, še manj pa generalno preventivni namen kaznovanja. Obdolženec in njegov zagovornik se zoper kazensko sankcijo nista pritožila, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 386. členom ZKP odločbo o kazenski sankciji preizkusilo tudi glede na v pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika uveljavljane ostale pritožbene razloge. Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je pokazal, da ni nobenega utemeljenega razloga za spremembo te odločbe v korist ali v škodo obdolžencu. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero in višino kazenske sankcije, to je zlasti težo in družbeno nevarnost obravnavanega dejanja, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno in tudi osebnost obdolženca, ter je le temu izreklo primerno kazensko sankcijo.

20Odločba o plačilu sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 95. in prvem odstavku 98. člena ZKP, višina takse pa je bila odmerjena v skladu z ZST-1 in Taksno tarifo.

- K oprostilnemu delu sodbe:

21Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba okrožne državne tožilke, ko napada pravilnost oprostilnega dela izpodbijane sodbe, neutemeljena. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je zagovora obeh obdolžencev in zbrane dokaze pravilno ocenilo in na tej podlagi tudi utemeljeno zaključilo, da ne razpolaga s tako trdnimi dokazi, da bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, oba obdolženca spoznalo za kriva storitve očitanega kaznivega dejanja. Zato ju je tudi utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke, s katerimi se zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov, pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča ne morejo omajati. Pritožbeno sodišče se tako v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge prvostopnega sodišča, v zvezi s pritožbenimi navedbami okrožne državne tožilke, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

22Po oceni pritožnice so zaključki prvostopnega sodišča zmotni. Tožilstvo namreč meni, da je sodišče premalo kritično ocenilo izpovedbe posameznih zaslišanih prič, prav tako pa je pomanjkljivo ocenilo tudi izpovedbi revizorjev A. P. in A. B., ki sta izpovedala, da Z. H. pri izdelavi poročila ni sodelovala oziroma so poročilo pisali v družbi D. & T.. Naknadno bi naj vse delo tam opravila ta revizijska hiša. Pritožnica nadalje v pritožbi opozarja tudi, da je Z. H. sklenila z družbo M. E. d.d., že predhodno pogodbo za svetovanje in takrat tudi sama sodelovala pri svoji pogodbi in je takrat tudi prejemala veliko nižje zneske za opravljeno delo. Pritožnica pa nadalje izpostavlja tudi oceno in mnenje izvedenke, po oceni katere bi naj Z. H. opravljala delo morebiti delno še v mesecu juniju 2009, kar pa naj bi po oceni pritožnice izpodbile priče B. in P.. S pogodbo so bila dogovorjena mesečna poročila o opravljenem delu, za katera pa je tudi po dodatno vloženi dokumentaciji s strani obeh strank, izvedenka z gotovostjo zatrdila, da niso bila pripravljena, saj niti niso bila vložena v spis in tudi sicer ni bilo na voljo verodostojne listine, ki bi izkazovala opravljeno delo Z. H. v mesecih od julija do avgusta 2009. Ob tem je iz poročila D. ugotoviti, da je bilo njeno delo opravljeno do 27. 5. 2009. Tožilstvo tako meni, da je sodišče prve stopnje po oceni zagovorov obeh obdolžencev in po presoji vseh izvedenih dokazov napačno zaključilo, da obdolžencema storitev kaznivega dejanja ni dokazana.

23S pritožnico pa glede na razloge, s katerimi je prvostopno sodišče podkrepilo svojo odločitev, nikakor ni mogoče soglašati. Številne priče naštete na straneh 27 do 29 izpodbijane sodbe so prepričljivo pojasnile in potrdile, da je Z. H. dela po pogodbi z dne 9. 6. 2009 tudi dejansko opravila. Delo bi naj bilo opravljeno maja, junija in julija 2009, da bi naj Z. H. storitve oziroma delo za M. d.d. opravljala tudi še v juniju 2009 pa je v dopolnjenem izvedenskem mnenju navedla tudi izvedenka B. A.. Glede na to, da sta bila torej zagovora obeh obdolžencev, v katerih sta le ta zanikala storitev obravnavanega kaznivega dejanja potrjena s praktično vsemi ostalimi izvedenimi dokazi, tako izpovedbami prič, kakor tudi z listinsko dokumentacijo, pa tudi z mnenjem izvedenke B. A., kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, pritožba okrožne državne tožilke ni mogla prepričati o nasprotnem. Pa tudi okoliščina, da delo ni bil opravljeno v času in na način, kot je bilo določeno v pogodbi, še ne pomeni, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Navedeno ima namreč lahko civilnopravne posledice, nikakor pa navedeno ne pomeni, kot je pravilno zaključilo tudi prvostopno sodišče v svoji sodbi, da delo sploh ni bilo opravljeno, in da gre v tej zvezi za pogodbo z lažno vsebino. Obtožba je namreč zatrjevala, da delo po sporni pogodbi naj ne bi bilo opravljeno v času in na način, kot je bil opredeljen v pogodbi. Ob navedenem, in ker je prvostopno sodišče na str. 29 in ostalih odgovorilo tudi na pritožbeno sklicevanje na izvedensko mnenje v delu, ko je izvedenka ugotavljala, da sporni mesečni računi izdani s strani družbe H. d.o.o. družbi M. d.d. z vidka opravljenih storitev niso bili upravičeni, ker zanje v spis ni bilo vloženih listinskih dokazov in je izvedenka svoje mnenje v tem delu tudi dopolnila in izpovedala, da so bila ta dela z veliko gotovostjo dejansko tudi opravljena, kot je bilo to zapisano v pogodbi z dne 9. 6. 2009 in glede na ostale razloge, ki jih je glede v oprostilnega dela izpodbijane sodbe navedlo prvostopno sodišče, pritožba okrožne državne tožilke s prikazovanjem, da je prvostopno sodišče sprejelo napačne zaključke, ni mogla biti uspešna. Prvostopno sodišče je namreč povsem upravičeno zaključilo, da nima na voljo dovolj dokazov, da sta obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje na način, kot je to navedeno v obtožbi. In pritožba z navedbami, da bi moralo sodišče sprejeti drugačno dokazno oceno, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča. Glede na vse navedeno v obravnavani zadevi vsekakor obstaja vsaj dvom, da je do dejanja prišlo na način, kot je to opisano v izreku oprostilnega dela izpodbijane sodbe, zato je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je oba obdolženca v dvomu, zaradi pomanjkanja dokazov, ko torej ni moglo z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo zaključiti, da sta obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje, obdolženca oprostilo obtožbe.

24Po obrazloženem, in ker pritožba okrožne državne tožilke tudi v preostalem, glede odločilnih dejstev, ni navajala ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, se je pritožba zoper prvostopni oprostilni izrek pokazala kot neutemeljena.

25Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in tudi v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP). Izrek o stroških tega dela pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.