VSL sodba II Cp 2857/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14685/2015 z dne 16.2.2015, obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka za dolžnika A. A. in B. B. ter tožencema naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navajata, da naj bi tožnica na neregularen način dosegla pristop tožencev kot solidarnih porokov h kreditni pogodbi, oziroma da naj bi glavno dolžnico ter toženca načrtno zavedla v podpis zanje izredno škodljive pogodbe. Med tožnico in glavno dolžnico je namreč po trditvah tožencev obstajala ustaljena praksa oziroma predhodni dogovor, da se posli zavarujejo z zastavno pravico na nepremičnini glavne dolžnice, to pa naj bi bil tudi bistven pogoj za pristop solidarnih porokov. Tožnica je vse to ustrezno izvajala ob sklepanju drugih kreditnih pogodb z glavno dolžnico, v predmetni zadevi pa dogovorjenega zavarovanja ni izvedla (zastavne pravice ni vpisala v ZK), s čimer je po trditvah tožencev protipravno opustila zastavno pravico. Toženca nadalje vztrajata, da je tožnica ob sklenitvi predmetne kreditne pogodbe posedovala že vpisano in nezasedeno vrednost zastavne pravice na nepremičnini glavne dolžnice, v vrednosti 80.000,000 EUR. Tožnica bi morala zato po njunem mnenju urediti vpis zastavne pravice v vrednosti 25.000,00 EUR, kolikor znaša dolg po tej pogodbi, v preostalem delu pa bi lahko za obstoječo hipoteko izdala izbrisno pobotnico. Toženca poudarjata, da izbrisne pobotnice nista prejela ter da ne drži, da naj bi jo upnica izdala 21. 2. 2014, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe. Prav tako naj ne bi bilo logično, da bi upnica pobotnico izdala približno tri mesece po sklenitvi predmetnega kreditnega posla z 21.11.2013, glede na to, da je posedovala terjatev do dolžnikov ter „prosto“ zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini. Toženca poudarjata, da kreditne pogodbe v primeru, da bi vedela za ravnanje upnice, ne bi podpisala, pri čemer se sklicujeta tudi na 3. odst. 1024. čl. OZ ter 35. in 37. OZ. Zaradi vseh naštetih nepravilnosti sta toženca po njunem mnenju v celoti prosta svoje poroštvene obveznosti. Pritožba nadalje dodaja vrsto očitkov zoper tožnico v zvezi s prodajo poslovnega objekta v lasti glavne dolžnice, in sicer navaja, da naj bi dosegla odlog prodaje navedene nepremičnine ter s tem povečala vrednost svoje terjatve s tem, da je lahko dlje časa zaračunavala zamudne obresti. Toženca nazadnje zatrjujeta, da naj bi bil znesek dosežene kupnine ob prodaji nepremičnine glavne dolžnice v stečajnem postopku, višji od skupne vrednosti tožničinih terjatev v razmerju do glavne dolžnice. Pritožbenemu sodišču zato predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi, izvršilni postopek zoper toženca ustavi, upniku pa naloži plačilo vseh stroškov izvršbe, oziroma podredno, sodišče naj sodbo razveljavi in postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

3Tožnica je podala obrazložen odgovor na pritožbo. Ponovno je poudarila, da njena terjatev ni bila zavarovana z zastavno pravico, saj da takšno zavarovanje ni bilo dogovorjeno v pogodbi, zaradi česar so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene. Zatrdila je še, da konkretna terjatev v stečajnem postopku nad glavno dolžnico ni bila poplačana, pritožbene navedbe tožencev glede razdelitve stečajne mase ter domnevnega preplačila pa so po njenem mnenju ne le nesubstancirane in nedokazane, temveč tudi prepozne. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6V obravnavani zadevi tožnica zahteva plačilo dolga po kreditni pogodbi št. K 2388/2013 z dne 11.2.2013, z zapadlostjo dne 11.2.2015. Kreditojemalka in glavna dolžnica po predmetni pogodbi je družba C, d. o. o., nad katero je bil dne 5.2.2015 uveden stečajni postopek, toženca pa sta zavezana kot solidarna poroka. V postopku na prvi stopnji sta se toženca sklicevala zlasti na določbo 1027. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), saj naj bi tožnica opustila pravico iz naslova zavarovanja, zatrjevala pa sta tudi, da je bila terjatev preplačana.

7Drži zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženca v tej pravdi nista niti zatrjevala, da bi zastavna pravica na nepremičnini sploh nastala, kar je osnovna predpostavka za uporabo določbe 1027. čl. OZ. Ta v 1. odst. določa, da je porok prost svoje obveznosti nasproti upniku v primeru, da ta opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka. Porok je svoje obveznosti prost za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice. Navedena določba ureja položaj, ko izpolnitev upnikove terjatve poleg poroštva varuje še druga pravica oziroma zavarovanje, sankcionirano pa je le neskrbno ravnanje upnika v zvezi z že nastalo pravico oziroma obstoječim zavarovanjem.(1) Kot ugotavljata tudi toženca sama, v obravnavani zadevi do vpisa hipoteke v zvezi s sporno terjatvijo ni prišlo, kar je po določbi 141. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pogoj za njen nastanek na podlagi pravnega posla. Navedbe tožencev, da naj bi tožnica opustila obstoječe zavarovanje z zastavno pravico, so torej že prima facie neutemeljene.

8Kot je pravilno ugotovilo že prvo sodišče, s Pogodbo o kreditu št. K 2388/2013 zavarovanje terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini niti ni bilo predvideno, prav tako pa toženca nista uspela dokazati, da bi bilo s tožnico dogovorjeno, da bi že vpisana hipoteka v višini 80.000,00 EUR, na katero se toženca (ponovno) sklicujeta v pritožbi, služila tudi za zavarovanje terjatev po tej pogodbi. V pritožbi se namreč zgolj pavšalno sklicujeta na ustaljeno poslovno prakso oziroma na nekakšen predhodni dogovor glede zavarovanja terjatev, ki izvirajo iz finančnih pogodb, z zastavno pravico na nepremičnini glavne dolžnice, pri čemer za svoje navedbe v postopku nista ponudila nobenih dokazov. Navedbe tožencev, da bi morala tožnica v zvezi s predmetno kreditno pogodbo urediti vpis zastavne pravice v zemljiški knjigi, se tako izkažejo za neutemeljene.

9Sodišče prve stopnje je na podlagi neprerekanih navedb tožnice pravilno zaključilo, da je bila zgoraj navedena hipoteka, vknjižena pod ID 000 in ID 111, ustanovljena za drugo terjatev, in sicer za terjatev iz pogodbe o plačilni garanciji št. G 2983/2011 z dne 2.12.2011 in dodatka št. 1 z dne 6.12.2012, ki je bila tudi že v celoti poplačana. Kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, gre pri sporni hipoteki za t.i. maksimalno hipoteko, ki se ustanovi tako, da se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovanje terjatve jamči nepremičnina (1. odst. 146. čl. SPZ). V skladu z 2. odst. navedenega člena se lahko na ta način zavaruje posamezna terjatev ali terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve hipoteke ni določena. Za tako hipoteko je torej običajno, da se z njo zavaruje več bodočih oz. še neobstoječih terjatev, vendar pa mora tudi za ustanovitev maksimalne hipoteke vselej obstajati nek pravni temelj, ki mora biti vsaj vrstno določen.(2) Jasno je, da mora biti tak pravni temelj oziroma pravno razmerje, na katerega se zavarovanje nanaša, določeno vnaprej. V našem pravu zaradi učinkovanja načela akcesornosti (po katerem stranske stvari oziroma pravice delijo pravno usodo glavne stvari oziroma pravice) tudi ni predvidena možnost prenosa že ustanovljene, vendar zaradi plačila ali drugega razloga izpraznjene hipoteke na novo terjatev oziroma možnost zamenjave zavarovane terjatve.(3) Toženca zato s svojimi trditvami o prosti in nezasedeni vrednosti vknjižene zastavne pravice v vrednosti 80.000,00 EUR ne moreta uspeti.

10Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnica prvostopenjskemu sodišču predložila izbrisno pobotnico, datirano z 21.2.2014, ki se nanaša na navedeno skupno maksimalno hipoteko. Pritožbenim navedbam, ki to zanikajo, torej ni mogoče pritrditi, prav tako pa vprašanje izdaje ter prejema izbrisne pobotnice s strani tožencev za obstoj njune poroštvene obveznosti ni pravno relevantno.

11Neutemeljene so tudi navedbe tožencev, da naj bi ju upnica zavedla v podpis predmetne kreditne pogodbe, češ da sta bila ob pristopu k pogodbi prepričana, da se vknjiženo zavarovanje nanaša na ta posel. V kreditni pogodbi sta namreč povsem jasno navedena zgolj dva instrumenta zavarovanja, in sicer predložitev menic ter solidarno poroštvo fizičnih oseb. Morebitno drugačno prepričanje pritožnikov je lahko zgolj posledica zmote, ki sta si jo povzročila sama s tem, da sta ravnala neskrbno, ko nista dovolj pazljivo prebrala pogodbenih določil, kar pa ne more biti razlog za razveljavitev pogodbe po 2. odst. 46. čl. OZ. Zmotno ter dokazno nepodprto pa je tudi njuno sklicevanje na 35., 37. in 3. odst. 1024. čl. OZ, saj pritožbeno sodišče ne vidi, v čem naj bi bila nedopustnost predmeta sporne kreditne pogodbe oziroma iz katerega razloga naj bi bila pogodba nična.

12Pritožbene trditve, da naj bi tožnica dosegla odlog prodaje nepremičnine glavne dolžnice ter ostale navedbe v zvezi s prodajo te nepremičnine v stečajnem postopku sicer niso prepozne, kot v odgovoru na pritožbo meni tožnica (saj je sta to toženca zatrjevala že na naroku na prvi stopnji), drži pa, da za obravnavano zadevo pravno niso pomembne. Glede na to, da sta toženca zavezana kot solidarna poroka, tožnici po določbi 3. odst. 1019. čl. OZ odgovarjata kot glavna dolžnica za celotno obveznost, tožnica pa lahko od njiju zahteva izpolnitev, ne da bi se prej poskušala poplačati iz premoženja glavne dolžnice.

13Pritožbeno sodišče je nazadnje preverilo še resničnost pritožbenih navedb glede preplačila terjatve. Toženca sta sicer že tekom postopka na prvi stopnji pavšalno zatrjevala, da naj bi bili poplačani oziroma celo preplačani glavnici po obeh kreditnih pogodbah glavne dolžnice. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da toženca navedb tožnice glede višine njene terjatve v tem postopku nista obrazloženo prerekala, ter da je pri kreditiranju običajno, da kreditodajalec dobi preplačilo glavnice. V pritožbi toženca vztrajata, da je bila terjatev po predmetni kreditni pogodbi že poplačana v stečajnem postopku. Navajata, da so bile na dan začetka stečajnega postopka zoper glavno dolžnico izkazane naslednje terjatve tožnice: znesek 526.264,93 EUR po kreditni pogodbi št. K 2982/2011 ter znesek 22.860,94 EUR po kreditni pogodbi, ki je predmet tega postopka. Skupna vrednost terjatev tožnice naj bi torej znašala 549.125,87 EUR, ob prodaji nepremičnine glavne dolžnice pa naj bi bila dosežena kupnina v vrednosti 598.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ob vpogledu v Končni načrt razdelitve posebne stečajne mase z dne 5.4.2016 ugotavlja, da navedbe tožencev niso točne. Iz zneska kupnine, dobljene s prodajo nepremičnin, je bila namreč poplačana zgolj terjatev tožnice po prvi kreditni pogodbi, saj je znesek kupnine po odbitju stroškov znašal le 566.725,31 EUR, znesek te terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva začetka stečajnega postopka dalje pa 568.633,68 EUR, kar je celo več, kot je bilo dobljeno s prodajo. Navedbam tožencev, da je bila terjatev že poplačana v stečajnem postopku, torej ni mogoče pritrditi.

14Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): Prim. sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 767/2014 z dne 2.7.2014.

Op. št. (2): Keresteš, v: Juhart et alt.: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem (2004), str. 661.

Op. št. (3): M. Juhart et. alt.: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 406, tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi II Ips 48/2012 z dne 11.4.2012.