146. člen SPZ

Predlog se zavrne.

Pri maksimalni hipoteki torej ni akcesornosti med posamezno terjatvijo in hipoteko, temveč obstaja akcesornost med poslovnim razmerjem in maksimalno hipoteko. Če preneha posamezna terjatev znotraj maksimalne hipoteke, ne preneha tudi maksimalna hipoteka. Če se cedira terjatev, ki je zavarovana z maksimalno hipoteko, pa se hipoteka ne prenese na novega upnika niti delno. Gre za izjemo (lex specialis) od splošnega pravila 148. člena SPZ, v skladu s katerim (navadna) hipoteka - če ni dogovorjeno drugače - sledi terjatvi. Maksimalna hipoteka se torej lahko prenese le, če novi upnik z dolžnikovim soglasjem prevzame celotno pravno razmerje, ki je podlaga za nastanek terjatve.

V tem kontekstu pritožba materialno pravno neutemeljeno uveljavlja, da je bil na podlagi določila četrtega odstavka 146. člena SPZ prenos maksimalne hipoteke med družbo A. d.d. in B. d.d. izključen. Navedeno določilo namreč po prepričanju sodišča druge stopnje pride v poštev pri prenosu le ene ali več posameznih terjatev iz pogodbenega razmerja s cesijo, ki jo Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 417. člena opredeljuje kot pogodbo, ki jo upnik sklene s kom tretjim, s katero prenese nanj svojo terjatev. Ker gre v primeru pogodbe o pripojitvi z dne 28. 10. 2022 za korporacijski pravni posel, na podlagi katerega je prišlo do spremembe oziroma prenehanje korporacijskega razmerja z vsebino, ki je določena v drugem odstavku 581. členu ZGD-1, po prepričanju sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ, ki pride v poštev samo v primeru odstopa terjatev, zavarovane z maksimalno hipoteko.

Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, maksimalna hipoteka ni akcesorna zavarovanim terjatvam, temveč upniško - dolžniškemu razmerju. Maksimalna hipoteka preživi usodo posameznih terjatev in obstaja tako dolgo, dokler obstaja razmerje med upnikom in dolžnikom, iz katerega bi lahko nastale vedno nove terjatve. Za ustanovitev maksimalne hipoteke tako zadošča že navedba zastavnega upnika, zastavnega dolžnika in (vsaj) vrstna določitev (bodočega) pravnega temelja. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženka v pravdi uveljavljala procesno pobotanje, temveč materialnopravno pobotanje, kot ga je opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Pobotni (procesni) ugovor je namreč takšno procesno dejanje toženca, ki obsega: prvič trditev toženca, da ima zoper tožnika nasprotno in pobotljivo terjatev, 2. predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, kolikor je potrebno za pobotanje obeh terjatev (ugotovitev nasprotne terjatve je predpostavka za pobotanje, ki ga sodišče izreče v konstitutivnem delu sodbe) in 3. predlog toženca, da sodišče izreče pobotanje v pravdi. Navedenega toženec ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno obravnavalo ugovor toženca kot ugovor materialnopravne

Predlog se zavrne.

Zveza med zavarovano terjatvijo in hipoteko se vzpostavi s pravnim poslom, v katerem hipoteka nastane, tj. zastavno pogodbo. Hipoteka ima sicer pravno naravo akcesorne pravice v odnosu do zavarovane terjatve, vendar je pravna podlaga njenega nastanka zastavna pogodba. Pravna podlaga za nastanek predmetnih hipotek tako ni kreditna pogodba s spremembami, kot bi bilo mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pač pa Sporazumi o zavarovanju denarne terjatve v notarskih zapisih, ki imajo vse elemente zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo). Izjave zastaviteljev, da ostajajo doslej dogovorjena zavarovanja in pogoji nespremenjeni in veljajo še naprej, imajo samo obligacijskopravni učinek in lahko ustvarijo le novo zavezo glede ustanovitve nove hipoteke za zavarovanje nove terjatve, nimajo pa same po sebi stvarnopravnih učinkov, ki lahko nastanejo le po strogih pravilih stvarnega prava, in so odločilni za utemeljenost hipotekarne tožbe. V primeru, da so poroki, ki so obenem tudi zastavitelji, s poroštvom prevzeli večje obveznosti, kot z zastavno pravico (tudi zaradi stroge obličnosti stvarnega prava), ni dopustno na tej osnovi širit

Za sodbo presenečenja ne gre takrat, ko je stranka presenečena zato, ker je sodišče odločilo drugače kot je sama dejansko pričakovala oziroma je sodišče svojo odločitev oprlo na presojo, s katero se stranka ne strinja. Sodba presenečenja je izraz kršitve pravice do izjave, ko sodišče ne razkrije svojega pravnega stališča in strankam s tem ne da možnosti, da se glede tega izjavijo tj. navajajo dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago. Izjava o prerekanju prijavljene terjatve vsebuje tudi izjavo o prerekanju ločitvene pravice, s katero je zavarovana ta terjatev. Pritožnik zato v pritožbi neutemeljeno trdi prav nasprotno, da ker je upravitelj priznal ločitveno pravico, je s tem terjatev dejansko priznal in da ni jasno, kako lahko sodišče zaključi, da je terjatev prerekana. Takemu sklepanju, ki ga ponuja pritožba, pritožbeno sodišče ne more pritrditi tudi iz razloga osnovnega razmerja med terjatvijo in ločitveno pravico, saj je ločitvena pravica akcesorna prijavljeni denarni terjatvi in ne obratno. Če ni terjatve, ki naj bi bila zavarovana z ločitveno pravico, potem je ločitvena pravica, ki varuje terjatev, ki je ni, brez vsakega učinka, kakor je brez učnika zato

Glede na to sodišče druge stopnje razloge izpodbijane sodbe v točkah 9 - 13 obrazložitve, ki jih pritožba izrecno ne graja, v celoti povzema in v potrditev pravilnosti sprejete odločitve le dodaja, da se je o prenosu upniško - dolžniškega razmerja z vsemi zavarovanji (torej tudi o prenosu materialno pravnega razmerja med sedanjo tožnico, kot zastaviteljico, dolžnikom in toženko kot zastavno upnico) izreklo že VSRS v odločbah II Ips 84/2007, II Ips 272/2017 in II Ips 236/2016. Pojasnilo je, da je namen ZUKSB v tem, da "slabe" terjatve (terjatve, ki so jih imele banke proti insolventnim dolžnikom) prevzame DUTB z vsemi ukrepi zavarovanja in jih nato skuša poplačati ali vnovčiti s pomočjo danih zavarovanj. V te kontekstu se je VSRS izreklo, da sta enajsti in drugi odstavek 29. člena ZUKSB v razmerju do četrtega odstavka 146. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) specialni določbi, tako da prenos maksimalne hipoteke ni izključen. In ker v primeru cesije terjatev (prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) na prevzemnika terjatev samodejno preidejo tudi vse stranske pravice, med njimi tudi hipoteka (prvi odstavek 418. člena OZ), vpis v zemljišk

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

ZUKSB ne preprečuje, da bi DUTB podaljšal ročnost kredita. Kaj takšnega ni določeno niti v 10.a členu niti v 13. členu ZUKSB. Tožeča stranka celo izrecno opozarja na peti odstavek 10.a člena ZUKSB, ki ji omogoča sodelovati pri prestrukturiranju gospodarske družbe s katerim koli pravnimi poslom, da se ji zagotovi kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost. Višje sodišče zato ugotavlja, da pritožničino stališče o neustavnosti 11. člena in drugega odstavka 29. člena ZUKSB predvsem načrtno spregleda (zamolči) zakonsko ureditev po ZUKSB, ki je jasna, in sicer z namenom, da bi pri sodišču vzbudila dvom v ustavnost predpisa. Pritožnica si tudi zmotno predstavlja, da je maksimalna hipoteka pomenila zanjo nespremenljivost upnika. Kaj takšnega ne izhaja niti iz SPZ. Sporno dejstvo odstopa terjatev je moč dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi. Za dokazovanje dejstva odstopa terjatve ni določeno drugače. Izjava odstopnika in pridobitelja, v kateri skupaj izjavita, katere terjatve, po katerih kreditnih pogodbah so prenesene na pridobitelja, zadošča za stopnjo prepričanja.

Četudi je bila že plačana terjatev iz osnovne kreditne pogodbe št.... z dne 11. 2. 2008, ki je bila kot prva zavarovana s pogodbo o zastavi nepremičnin, kakor to trdi pritožba, še vedno obstaja zavarovanje za terjatve iz kasnejših pravnih (kreditnih ali drugih obligacijskih) razmerij do najvišjega zneska 429.000,00 EUR. Namen maksimalne hipoteke je v zavarovanju obstoječih in bodočih terjatev, ki izvirajo iz obstoječih in bodočih pravnih razmerij, pri tem pa se s (prostovoljnim) poplačilom terjatev hipotekarnega dolžnika obseg zavarovanja do najvišjega določenega zneska ne spreminja. Dokler traja maksimalna hipoteka, je z njo zavarovano celotno pravno razmerje med kreditodajalcem (hipotekarnim upnikom) in kreditojemalcem (hipotekarnim dolžnikom) do dogovorjene celotne višine zneska. Glede na v zgornji obrazložitvi že povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba niti ni izpodbijala in ob upoštevanju zgoraj povzete trditvene podlage pravdnih strank glede dobrovernosti, oziroma nedobrovernosti tožnice, pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica bila ustanovljena z namenom sanacije izgub, ki so jih ustvari

Zmotno je stališče vložnikov, da narava maksimalne hipoteke ne dopušča možnosti, da bi obsojenca notarja pri njeni ustanovitvi spravila v zmoto. Tudi maksimalna hipoteka mora imeti realno podlago, to pa je določeno dolžniško-upniško razmerje, v zvezi s katerim se sklepa pogodba in ustanavlja maksimalna hipoteka. Res je posebnost maksimalne hipoteke, da se z njo praviloma zavarujejo prihodnje in pogojne terjatve, vendar pa mora to temeljno razmerje dejansko obstajati. Očitek obsojencema je v tem, da sta notarja s predložitvijo posojilne pogodbe z dne 26. 3. 2014 (in izjavami notarju kot izhajajo iz notarskega zapisa) spravila v zmoto o dejanskem obstoju dolžniško-upniškega razmerja (ki bi se realiziral v prihodnosti), katero je notar sprejel kot verodostojno oziroma kot odraz resnične volje obsojencev, ki pa to po ugotovitvah sodišča ni bila. Zato je nepomembno, da notar te pogodbe ni potrdil, temveč je sam sestavil notarski zapis, v katerem pa je celotno vsebino te pogodbe povzel kot je v njem izrecno navedeno.

Če je bila vknjižba vpisa maksimalne hipoteke neveljavna zaradi ničnosti notarskega zapisa sporazuma o ustanovitvi maksimalne hipoteke, je bila s tem kršena stvarna pravica lastnika nepremičnine, ki je dovolil vpis maksimalne hipoteke na svojih nepremičninah, torej njegova neomejena lastninska pravica v razmerju do tretjih. Izbrisni upravičenec izbrisne tožbe ni vložil pač pa je z maksimalno hipoteko obremenjeno nepremičnino prenesel na pridobitelja. Z odsvojitvijo nepremičnine po materialnem pravu maksimalna hipoteka ni prenehala. Ker je po pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini, na kateri je bila že v času pridobitve vknjižena maksimalna hipoteka, pridobitelj vložil izbrisno tožbo, kot da bi vstopil v čevlje odsvojitelja, je s tem posegel v pravno korist obeh strank sporazuma o zavarovanju z maksimalno hipoteko, torej tudi v pravico izbrisnega upravičenca, da sam odloči, ali naj izvedena pravica na premoženju, ki ga je odsvojil, ostane vpisana tudi po odsvojitvi premoženja, ali naj se ta izbriše in pod katerimi pogoji. Odločitev o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja bi sicer pomenila vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine kot je v

Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se zaznamuje pri maksimalni hipoteki in z vrstnim redom vknjižene maksimalne hipoteke učinkuje proti vsakokratnemu kasnejšemu lastniku nepremičnine. Vknjižena maksimalna hipoteka ima značilnost varovane stvarne pravice. Ko upnik terjatev trditveno konkretno opredeli, jo pojasni in strukturira, ter za zatrjevano predloži dokaze, na drugi strani obstoji breme dolžnika, da to konkretno izpodbija (navaja konkretne trditve zoper obstoj in višino terjatve, za katero je sodišče dovolilo izvršbo) in za svoje trditve predlaga dokaze.

Med izvršilnim postopkom je mogoče prenos hipoteke na novega upnika izvesti le v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZZK-1 in 24. členom ZIZ in sicer le na podlagi obvestila izvršilnega sodišča o tej spremembi, ki mu mora biti priložen ustrezen sklep izvršilnega sodišča o spremembi upnika.

Za takšen učinek prenosa terjatve, glede na določbo 418. člena OZ (torej brez zavarovanja), bi se stranke pogodbe o odstopu terjatve morale izrecno dogovoriti, takšen dogovor pa po oceni sodišča druge stopnje iz 12. člena pogodbe ne izhaja. Nadalje je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje iz 14. točki obrazložitve, da je za prehod registrske neposestne zastavne pravice potreben vpis novega zastavnega upnika v register in se pri tem sklicuje na pravno teorijo. Sporazum ima v postopku izvršbe učinek rubeža premičnin (drugi in tretji odstavek 171. člena SPZ). Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja pa ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon namreč določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka (418. člen OZ). Vpis v zemljiško knjigo pa je potreben zaradi publicitetnih učinkov (6. člen ZZK-1).

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je v korist tožnice kot hipotekarne upnice v zemljiški knjigi vknjižena maksimalna hipoteka. Domneva se, da so vpisi v zemljiški knjigi pravilni, da obstaja pravica v obsegu, kot izhaja iz vsebine vpisov, da pravica obstaja do izbrisa in da po izbrisu ne obstaja več. Toženka bi tako, ker gre za očitek o materialnopravni neveljavnosti vknjižbe, za izbris prenosa maksimalne hipoteke na tožnico ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov morala vložiti izbrisno tožbo. Dokler pa je v korist tožnice kot hipotekarne upnice v zemljiški knjigi vknjižena maksimalna hipoteka, je podana tudi tožničina materialna aktivna legitimacija. SPZ v četrtem odstavku 146. člena izrecno določa, da je v primeru odstopa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen. Vendar pa je ZUKSB v odnosu do SPZ kasnejši (lex posterior derogat legi priori) in specialnejši zakon (lex specialis derogat legi generali), saj podrobno ureja prenos terjatev bank na sedanjo tožnico (DUTB, d. d.), medtem ko SPZ ureja prenose terjatev in maksimalnih hipotek na splošno, torej ne glede na subjekte.