VSRS Sodba I Ips 7032/2015

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 22. 7. 2015 obsojenega T. S. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen deset let zapora, kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem in prvem odstavku 314. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen tri leta zapora, kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Na podlagi določenih kazni in upoštevaje pravila o steku je sodišče prve stopnje nato obsojencu izreklo enotno kazen sedemnajst let zapora in vanjo vštelo prestani pripor od 00.35 ure dne 21. 2. 2015 dalje. Pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, izrečene s sodbo I K 16005/2013 z dne 21. 8. 2013, sodišče prve stopnje ni preklicalo, odvzelo je zaseženi revolver znamke Astra, kal. 22 in pripadajoče naboje, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, razen potrebnih izdatkov oškodovancev ter nagrade in potrebnih izdatkov njihovega pooblaščenca.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 12. 2015 pritožbam obsojenca in njegovih zagovornikov delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi ter določenih in enotni kazni spremenilo tako, da je obsojenega T. S. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen šest let zapora, nato pa ob nespremenjeni določeni kazni enega leta in šestih mesecev zapora za kaznivo dejanje nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 in znižanih določenih kazni enega leta zapora za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po drugem in prvem odstavku 314. člena KZ-1, osmih mesecev zapora za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 ter enega leta zapora za kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1, obsojencu na podlagi pravil o steku izreklo enotno kazen deset let zapora. V preostalih delih je pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenec in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer oba zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitev ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kršitev 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju Konvencija) ter zaradi kršitve pravice do obrambe. Oba predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podredno pa jo razveljavi in kazensko zadevo vrne v ponovno sojenje.

4Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 23. 5. 2016, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni. Navaja, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča, v katerih primerih bo pritegnilo kakega izvedenca ali ocenilo, da mu že zbrani podatki zadoščajo za sklepanje o ustreznih zaključkih o odločilnih dejstvih. Sodišči nižjih stopenj sta že na podlagi prizadejanih poškodb in strelov, oddanih v strop oziroma druge lesene dele, imeli podlago za sklepanje, da bi bile poškodbe za oškodovanca lahko tudi smrtne, zagovornik in obsojenec pa po vsebini s trditvijo, da orožje ni imelo tolikšne prebojne moči, da bi lahko povzročilo smrt osebe, uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe po zaslišanju zdravnice Zdravstvenega doma Novo mesto (v nadaljevanju ZD Novo mesto) D. R. vrhovni državni tožilec zatrjuje, da želi obramba nakazati policistovo nesorazmerno ravnanje, ko je obsojenca davil od zadaj z namenom preprečitve obsojenčevega rokovanja s pištolo in povzročil njegovo nezavest, vendar noben podatek kazenskega spisa ne potrjuje takšnega stanja obsojenčeve zavesti. Obsojencu tudi ni bila kršena pravica do obrambe s tem, ko je bil napoten iz sodne dvorane, medtem ko je bila zaslišana njegova bivša partnerka, saj je bil seznanjen z vsebino njene izpovedbe in je imel možnost podati pripombe, sodišči obeh nižjih stopenj pa sta o tem navedli prepričljive razloge. Obsojenec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija tudi višino izrečene kazni, vendar prezre, da je višje sodišče znižalo določene kazni in izreklo nižjo enotno kazen, pri čemer vprašanje primernosti kazenske sankcije sploh ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Na podlagi vsega navedenega vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev obeh zahtev za varstvo zakonitosti.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku v odgovor, pri čemer je zagovornik vztrajal pri trditvah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

6Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

7Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.

B-2.

8Z izjemo I. točke sta v nadaljnjih od II. do IV. točke obe zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini identični in ju Vrhovno sodišče tudi enotno obravnava ter nanje enotno odgovarja. Zagovornik v I. točki svoje zahteve za varstvo zakonitosti predstavlja zgodovinsko sosledje obravnavane kazenske zadeve, vendar po vsebini izpodbija pravnomočno sodbo v sklopih, ki jih po posamičnih točkah v nadaljevanju zahteve obširneje obrazlaga. Tako v II. točki obeh zahtev za varstvo zakonitosti zagovornik in obsojenec uveljavljata bistvene kršitve kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitev ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25., 27., 28. in 29. člena Ustave ter kršitev 6. in 7. člena Konvencije s tem, ko je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca balistične stroke, višje sodišče pa je takšni zavrnitvi neupravičeno potrdilo. Po mnenju obrambe sodišče prve stopnje ni preverjalo prebojne moči revolverja in so zato neprepričljive navedbe izvedenca medicinske stroke F. D., da bi strel iz takšnega orožja nedvomno prebil vsakršno kost v telesu osebe, tudi lobanjsko, in da dolžina cevi revolverja na učinek strela nima vpliva, medtem ko v konkretnem primeru izstreljeni naboji niso mogli prebiti niti mansardnega stropa iz smrekovega lesu. Prebojna moč je po oceni obrambe pomembna zaradi očitka izreka prvostopenjske sodbe, da je obsojenec hotel pobiti celotno družino, a se zaradi skrajšane cevi orožja zastavlja vprašanje, ali bi obsojenec sploh lahko uresničil svoj namen. Višje sodišče je ob obravnavanju pritožbe prevzelo vlogo laičnega izvedenca balistične stroke in nerazumljivo sprejelo mnenje sodnega izvedenca F. D., da bi krogla brez težav prebila vsakršno kost, medtem ko se je krogla razletela na osem do deset delcev že ob stiku z oškodovančevo mišico in je ni prebila. S takšnim stališčem in navajanjem, da je prebojna moč orožja odvisna predvsem od razdalje med pištolo in tarčo pa je višje sodišče sprejelo sodbo presenečenja, saj je ugotovilo dejstva, na katera obsojenec ne more učinkovito odgovoriti v zahtevi za varstvo zakonitosti in so mu zato bila kršena vsa pravna jamstva iz 29. člena Ustave. Obramba je v zahtevi navedla, da je z upoštevanjem prekluzije na podlagi 4. točke prvega odstavka 285.a člena ZKP sodišče prve stopnje obsojenca prikrajšalo za sodelovanje v dokaznem postopku in kršilo 22. člen Ustave, hkrati pa je tudi navedla, da dokazni predlog za postavitev izvedenca balistične stroke ni imel narave obstruktivnega zavlačevanja kazenskega postopka in bi z njegovo izvedbo bil vzpostavljen dvom, ki bi imel za posledico oprostilno sodbo.

9Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obsojenčeva obramba na predobravnavnem naroku dne 23. 6. 2015 predlagala pridobitev novega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatra za obsojenca ter zaslišanje obsojenčevega očeta, medtem ko je postavitev izvedenca balistične stroke zagovornik predlagal šele na glavni obravnavi dne 17. 7. 2015, dokazni predlog pa utemeljil s tem, da bi se z izvedencem lahko ugotovilo število strelov v dnevni sobi in število nabojev, ki je ostalo v revolverju. Prav tako bi po mnenju zagovornika navedeni izvedenec ugotovil lastnosti revolverja, glede na skrajšano cev pa tudi njegovo prebojno moč.

10Sodišče prve stopnje je dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca balistične stroke zavrglo kot prepozen, saj ga zagovornik ni podal že na predobravnavnem naroku in ni navedel utemeljenih razlogov, zakaj ga na njem ni podal. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče navedeni dokazni predlog obravnavalo tudi po vsebinski plati in zaključilo, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, ker je bilo na vprašanja zagovornika (koliko nabojev je bilo izstreljenih in koliko jih je ostalo v revolverju) odgovorjeno z ugotovitvami ogleda, ki se nahajajo v zapisniku o ogledu in s fotografijami ogleda kraja kaznivega dejanja ter zaseženega revolverja. Glede prebojne moči konkretnega revolverja pa je sodni izvedenec F. D. po mnenju sodišča prve stopnje prepričljivo pojasnil, da bi strel iz takšnega orožja brez dvoma prebil vsakršno kost v telesu osebe, tudi lobanjsko, in dolžina cevi revolverja (ki je bila v konkretnem primeru odrezana) na učinek strela nima nobenega vpliva (11. točka obrazložitve).

11Višje sodišče je navedenim ugotovitvam pritrdilo in dodalo, da je v obravnavanem primeru šlo za revolver manjšega kalibra, a je ob uporabljenih nabojih kalibra 22 Long rifle izven vsakega dvoma, da je šlo za smrtno nevarno strelno orožje, katerega cev je bila skrajšana od 14,6 do 65,4 mm, pri čemer iz balističnega poročila o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) izhaja, da je preiskovani revolver strelno delujoče kratkocevno repetirno orožje znamke Astra, ki ima nelegalno odstranjeno serijsko številko in skrajšano cev ter je uvrščeno med prepovedano orožje. Višje sodišče je pri tem dodalo, da je splošno znano, da prebojna moč orožja ni v omembe vredni odvisnosti od dolžine cevi, še posebno ne v obravnavanem primeru, ko je bilo orožje uporabljeno v majhnem prostoru in na kratki razdalji. Prebojna moč pa se manjša z večanjem razdalje od strelnega orožja do tarče, pri čemer ima velik vpliv na točnost zadetka dolžina cevi. Glede na to, da je ena krogla prebila vrata kuhinjske omare (ki je iz furnirane iverice, za preboj katere je potrebna mnogo večja kinetična energija kot za preboj tanjše smrekove stropne oplate), šest krogel pa je prebilo strop, pri čemer so vsi izstrelki po preboju stropa končali v prostoru nad njim oziroma so se zarili v lesen strešni tram, je po mnenju višjega sodišča povsem izključena možnost, da uporabljeni revolver ni imel potrebne prebojne moči za usmrtitev človeka. Na prebojno moč revolverja pa je višje sodišče sklepalo tudi na podlagi ugotovljenih poškodb oškodovanega J. F., ki jih je ocenil tudi izvedenec travmatološke stroke in nazorno dokazujejo, da je zgolj srečnemu naključju možno pripisati dejstvo, da oškodovanec ni izkrvavel že na mestu kaznivega dejanja.

12Vrhovno sodišče je v več odločbah (sodbe I Ips 166/2001 z dne 14. 11. 2002, I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in I Ips 14234/2013 z dne 10. 9. 2015) presodilo, da pravno jamstvo v kazenskem postopku iz tretje alineje 29. člena Ustave zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti, tudi pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. Jamstva iz 29. člena Ustave, skupaj z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave tvorijo širši pojem poštenega postopka. Navedeni pravici do izvajanja dokazov v lastno korist stoji na drugi strani nasproti dolžnost substanciranja dokaznih predlogov. Obramba je namreč dolžna s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva. Predlagani dokazi morajo biti glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantih dejstev, biti morajo torej materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi).

13Iz vsebine obeh zahtev za varstvo zakonitosti je razvidno, da obramba v II. točki očita kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP ter ustavnih in konvencijskih pravic s tem, ko v dokaznem postopku ni bilo ugodeno njenemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca balistične stroke. Pri tem pa obramba niti ne navede, katero pravno relevantno dejstvo naj bi se s postavitvijo izvedenca balistične stroke dokazovalo, temveč z zelo splošnim sklicevanjem na prebojno moč revolverja po vsebini skuša odpreti vprašanje primernosti sredstva za dokončanje kaznivega dejanja in s tem instituta neprimernega poskusa. V zvezi s kaznivim dejanjem poskusa uboja oškodovanega J. F. so bila tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča vsa odločilna dejstva dokazana z izpovedbami oškodovanca ter prič S. F., M. F. in N. F., posredno pa tudi z izpovedbama obeh policistov A. M. in J. Z., nadalje s fotografijami kraja ogleda in zaseženih predmetov ter revolverja, obvestilom o telesni poškodbi oškodovanca ter izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca F. D., navsezadnje pa tudi z zagovorom obsojenca. Da je prav obsojenec rokoval z omenjenim revolverjem, izhaja tudi iz poročila o preiskavi NFL z dne 17. 3. 2015 (opravljena preiskava sledi z rok obsojenca) ter poročila o preiskavi NFL z dne 13. 4. 2015 (preiskava bioloških sledi na revolverju), medtem ko so značilnosti zaseženega revolverja in nabojev opisane v poročilu o preiskavi z mnenjem NFL z dne 12. 3. 2015. Glede vprašanja prebojne moči revolverja sta obe nižji sodišči povzeli mnenje sodnega izvedenca F. D., da bi strel iz zaseženega revolverja brez dvoma prebil vsakršno kost v telesu osebe, tudi lobanjsko, posebej pa je višje sodišče na enake pritožbene ugovore odgovorilo tudi s povzetkom poročila o preiskavi NFL z dne 12. 3. 2015, iz katerega brez dvoma izhaja, da gre pri zaseženem revolverju za revolver manjšega kalibra, ki predstavlja strelno delujoče kratkocevno repetirno orožje in gre za smrtno nevarno orožje, kakšno moč je v konkretnem primeru imel revolver, pa dokazujejo tudi fotografije prestreljene kuhinjske omare in šestih strelov v strop oziroma leseni tram, navsezadnje pa tudi poškodbe oškodovanca, zato je zaključilo, da gre brez dvoma za takšno vrsto orožja, ki ima dovolj prebojne moči za usmrtitev človeka. Obramba, ki v konkretnem primeru oporeka ugotovitvam prebojne moči revolverja, zahteva izvedbo določenega dokaza (postavitev izvedenca balistične stroke) v upanju, da bo z njim vzpostavljen dvom o tem, da bi obsojenec z zaseženim revolverjem sploh lahko ubil človeka, vendar spregleda oziroma se ne strinja z zaključki obeh sodišč nižjih stopenj, da vsi ostali izvedeni dokazi na ravni gotovosti potrjujejo med drugim tudi to, da je obsojenec kritičnega dne za izvršitev kaznivega dejanja uporabil orožje, ki brez dvoma v končni posledici lahko povzroči smrt posameznika, v konkretnem primeru pa do te zgolj po srečnem naključju ni prišlo. V takšnem dokaznem položaju je bila obramba dolžna s konkretnimi navedbami izkazati, da je postavitev izvedenca balistične stroke potrebno, ker bi odločilno vplivala na presojo že izvedenih dokazov in v posledici tega na odločitev, sprejeto s pravnomočno sodbo. Po presoji Vrhovnega sodišča obramba v zvezi s prebojno močjo revolverja ni navedla dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagani in neizvedeni dokaz ustvaril glede navedenega odločilnega dejstva dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe ali milejšo pravno opredelitev tega kaznivega dejanja.

14Obramba v II. točki obeh zahtev za varstvo zakonitosti utemeljuje zatrjevano kršitev pravice do obrambe z vprašanjem, ali bi izstrelki iz revolverja, s katerim je obsojenec streljal v dnevni sobi stanovanjske hiše F., lahko prebili lobanjsko kost, s tem pa po vsebini vnaša dvom v dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Očitno je, da se obramba ne strinja z izsledki in ugotovitvami sodnega izvedenca F. D. in izvedenskemu mnenju pripisuje neprepričljivost, ko sodni izvedenec ugotavlja, da bi izstrelki lahko prebili vsakršno kost v telesu, tudi lobanjsko, takšno ugotovitev pa je po mnenju obrambe ovržena z dejstvom, da izstreljene krogle niso prebile niti lesenega stropa. Že višje sodišče je na enake pritožbene navedbe odgovorilo, da navedeno ne drži in obramba spregleda, da so izstreljene krogle prebile kuhinjsko omaro iz furnirane iverice ter strop mansarde, pri čemer so tri krogle, izstreljene neposredno v strop, prebile leseno smrekovo oplato stropa in končale v preboju stropa v prostoru nad njim, druge tri pa so zadele v strešne lege in so se zrna očitno zarila v les ter tam ostala. Obramba se ne strinja z zaključki višjega sodišča, da predstavlja zaseženi revolver strelno orožje, ki ima potrebno prebojno moč za usmrtitev človeka, v podkrepitev svojega stališča pa obramba poudarja, da izstreljeni naboj ni prebil niti oškodovančeve mišice in se je krogla ob stiku z njo razletela na osem do deset delcev. Tudi na podlagi takšnih navedb je razvidno, da obramba skuša zminimalizirati prebojno moč revolverja, s tem pa po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP); pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevah za varstvo zakonitosti tudi ni izkazano, v čem naj bi zavrnitev navedenega dokaznega predloga vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca balistične stroke je sodišče prve stopnje presojalo tudi po vsebinski plati in ga zavrnilo, odločitev pa ustrezno utemeljilo (11. točka obrazložitve sodbe); odločitev je bila preizkušena tudi v pritožbenem postopku, sodišče druge stopnje pa je z njo soglašalo (10. točka obrazložitve sodbe). Razlogi pravnomočne sodbe določno navajajo, katera dejstva so se ugotavljala in bila tudi ugotovljena s pomočjo izvedenskega mnenja F. D. in njegovega zaslišanja, kot tudi, v katerih odločilnih delih se je izvedensko mnenje ujemalo in iz katerih razlogov s pričanjem oškodovanega J. F., ostalih zaslišanih prič S. F., M. F. in N. F., ter predvsem s fotografijami kraja ogleda, zaseženih predmetov in revolverja ter obvestilom o telesni poškodbi oškodovanca (od 24. do 26. točke ter od 28. do 31. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 10. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča), zato ne drži pavšalna navedba obrambe, da sta sodišči nižjih stopenj selektivno obrazložili sodbo, pri čemer obramba niti ne konkretizira in ne pojasni, katera obremenilna dejstva sta nižji sodišči poudarjali in katera razbremenilna dejstva sta zamolčali. Zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami sodnega izvedenca ni razlog za postavitev novega izvedenca, izpodbijanje dokazne ocene obeh sodišč nižjih stopenj ter zatrjevanje, da je višje sodišče prevzelo vlogo laičnega izvedenca balistične stroke pa pod videzom relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s čimer obramba ne more uspeti.

15Obramba v zvezi z zavrženjem dokaznega predloga za postavitev izvedenca balistične stroke uveljavlja tudi kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in navaja, da je sodišče z uporabo prekluzije iz 4. točke prvega odstavka 285.a člena ZKP (gre za očitno pisno pomoto vlagatelja, saj ta institut ureja 4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP) poseglo v obsojenčevo pravico do izjavljanja in ga prikrajšalo za sodelovanje v dokaznem postopku. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z obravnavano kršitvijo ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Obramba kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z uporabo prekluzije v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala v pritožbi, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni navedla in utemeljila, da kršitve ni mogla uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku z izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

16Neutemeljena je tudi nadaljnja navedba obrambe, da je višje sodišče izdalo sodbo presenečenja zaradi ugotovljenega dejstva, da prebojna moč orožja ni v omembe vredni odvisnosti od dolžine cevi, temveč v razdalji strelnega orožja od tarče. Kot je že višje sodišče navedlo, gre pri takšnem zaključku za splošno znano dejstvo in pri tem upoštevalo tudi izsledke balistične preiskave, iz katerih nedvomno izhaja, da gre za prepovedano strelno orožje ter ugotovitve ogleda kraja kaznivega dejanja, iz katere izhaja, da je obsojenec uporabil revolver v majhnem prostoru (v dnevni sobi zgornjega nadstropja stanovanjske hiše F.) in na kratki razdalji, na podlagi česar je višje sodišče izključilo možnost, da uporabljeni revolver ne bi imel potrebne prebojne moči za usmrtitev človeka. V konkretnem primeru takšna presoja dejstva ne pomeni sodbe presenečenja, saj je višje sodišče izhajalo iz popolnoma enake dejstvene podlage, ki jo je predhodno ocenilo že sodišče prve stopnje, pri tem pa pritrdilo in dodatno enako ocenilo zaključek sodišča prve stopnje, da prebojna moč zaseženega revolverja brez dvoma lahko povzroči usmrtitev človeka. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja pod 1. točko izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe je višje sodišče, upoštevajoč pritožbene navedbe, izpustilo nekonkretizirane očitke o brezobzirnem maščevanju in nizkotnih nagibih ter omililo pravno kvalifikacijo iz poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 v poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, takšna sprememba sodbe v korist obsojenca pa ne more pomeniti akta presenečenja in kršitve pravice do obrambe.

17Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Kot že predhodno pojasnjeno, sme med drugim predlagane dokaze zavrniti, če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da ne spreminjajo stanja stvari. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu, če se izkaže, da bi utegnil predlagani oziroma neizvedeni dokaz povzročiti dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Slednje pomeni, da sodišče sprejme v zvezi s predlaganimi dokazi prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi, ugotavlja dejansko stanje in presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti. Zato takšna presoja ne pomeni vnaprejšnje dokazne ocene in so v konkretnem primeru navajanja obrambe, da sta obe sodišči nižjih stopenj predlagani dokaz za postavitev izvedenca balistične stroke diskreditirali z vnaprejšnjim odvzemom dokazne vrednosti, neutemeljena. Ni namreč mogoče spregledati jasnega stališča obeh sodišč nižjih stopenj, da so lastnosti zaseženega revolverja opredeljene v poročilu o balistični preiskavi z mnenjem NFL z dne 12. 3. 2015, da so vse priče, navsezadnje pa tudi obsojenec, izpovedovali o tem, da je bil prav obsojenec strelec in da sta se sodišči nižjih stopenj na podlagi ogleda fotografij kraja kaznivega dejanja ter izvedenskega mnenja in zaslišanja izvedenca F. D. lahko prepričali o prebojni moči revolverja in so torej bila odločilna dejstva ugotovljena že na podlagi ostalih izvedenih dokazov. Pri tem obramba niti ne pojasni, katere ostale dokazne predloge obrambe sta sodišči nižjih stopenj še razvrednotili, zato se do takih pavšalnih navedb tudi Vrhovno sodišče ne opredeljuje. Navajanja obrambe, da je sodišče prve stopnje iz dokaznega postopka popolnoma izključilo obsojenca s tem, ko mu ni dovolilo izvedbe nobenega dokaza v njegovo korist, pa nimajo opore v spisovnih podatkih. Iz teh je namreč razvidno, da je obramba na predobravnavnem naroku dne 23. 6. 2015 predlagala postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke za obsojenca, vendar je ta dokazni predlog na glavni obravnavi dne 17. 7. 2015 umaknila, medtem ko je sodišče ugodilo njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje obsojenčevega očeta J. S., ostala dva dokazna predloga (za postavitev izvedenca balistične stroke in zaslišanje zdravnice ZD Novo mesto D. R.) pa je kot prepozna zavrglo, hkrati pa se opredelilo do obeh dokaznih predlogov tudi po vsebinski plati.

18V III. točki obeh zahtev za varstvo zakonitosti obramba uveljavlja enake kazenskoprocesne, ustavne in konvencijske kršitve, kot že v II. točki obeh zahtev, v zvezi z zavrnitvijo njenega dokaznega predloga za zaslišanje zdravnice ZD Novo mesto D. R. Obramba graja stališče sodišča prve stopnje, da obsojenec ni navedel utemljenega razloga, zakaj tega dokaznega predloga ni podal že na predobravnavnem naroku in v zvezi s tem poudarja, da se obsojencu spomin vrača v intervalih in se zato zaradi dolgotrajne "kome" ni mogel prej spomniti pomena zaslišanja navedene zdravnice. Po prepričanju obrambe bi v primeru, če bi zdravnica potrdila obsojenčevo globoko nezavest, obsojenec lahko dokazal, da v tem primeru ni bil zmožen groziti policistu A. M., katerega izpovedba je neresnična. S takšnim zavrženjem dokaznega predloga obrambe je sodišče prve stopnje diskreditiralo in vnaprej odvzelo dokazno vrednost tega in vseh ostalih dokaznih predlogov ter je obsojenca popolnoma izključilo iz dokaznega postopka. Višje sodišče je pri tem spregledalo, da sta policista neupravičeno zavlačevala pravočasno obvestiti pristojne organe zaradi nestrokovno opravljenega prijema "davljenja od zadaj", pri čemer je vprašljiva tudi verodostojnost zapisnika o ogledu glede na dejstvo, da se niti preiskovalna sodnica niti državni tožilec nista odzvala obvestilu. Višje sodišče je prekvalificiralo poskus kaznivega dejanja umora v poskus kaznivega dejanja uboja na podlagi dejstva, da obsojenec v konfliktnih situacijah pretirano verbalno grozi z ubojem, ki pa ga ne namerava uresničiti, zato bi po mnenju obrambe takšno prekvalifikacijo moralo višje sodišče storiti tudi v primeru kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 in ugotoviti, da so bile verbalne grožnje obsojenca zgolj navidezne. Prav tako bi v zvezi s poskusom kaznivega dejanja uboja po mnenju obrambe višje sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je bila telesna poškodba oškodovanega J. F. posledica naključja in obsojenec ni imel nobenega motiva, da mu vzame življenje, višje sodišče pa motiva in naklepa obsojenca ni utemeljilo.

19Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obramba na predobravnavnem naroku dne 23. 6. 2015 predlagala pridobitev novega izvedenskega mnenja psihiatrične stroke za obsojenca ter zaslišanje obsojenčevega očeta, medtem ko je zaslišanje zdravnice D. R. obsojenec predlagal šele v svojem pisnem zagovoru na glavni obravnavi dne 15. 7. 2015, dokazni predlog pa utemeljil s tem, da bi omenjena zdravnica lahko potrdila njegovo dolgrotrajno "komo", ki naj bi jo zamolčali policisti in zaradi katere ima v zvezi z dogajanjem v hiši F. "luknje" v spominu.

20Sodišče prve stopnje je dokazni predlog obsojenca za zaslišanje omenjene zdravnice zavrglo kot prepozen, saj ga obsojenec ni podal že na predobravnavnem naroku in ni navedel utemeljenega razloga, zakaj ga na njem ni podal. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče navedeni dokazni predlog obravnavalo tudi po vsebinski plati in zaključilo, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, ker so bile okoliščine v zvezi z ravnanjem policista J. Z., ki je nad obsojencem izvedel prijem davljenja od zadaj, podrobno razčiščene z zaslišanjem obeh policistov, kot tudi ugotovitvami sodnega izvedenca F. D., ki je natančno pojasnil, koliko časa mora trajati takšen prijem, da oseba izgubi zavest in kdaj pride ponovno k zavesti (12. točka obrazložitve sodbe).

21Višje sodišče je navedenim ugotovitvam pritrdilo in dodalo, da je obsojenec takoj za tem, ko sta ga policista zaustavila in vklenila, prišel k sebi, saj je oba policista tudi besedno prepoznal, med spremljanjem v marico pa je policistu A. M. izrekel inkriminirane grožnje. Pri tem je višje sodišče poudarilo, da sta obširni, logični in sklepčni izpovedbi obeh policistov skladni tudi z ugotovitvami sodnega izvedenca F. D. Kot je navedlo, gre pri vprašanju dolžine trajanja strokovnega prijema za nebistvena nasprotja, ki jim obramba pripisuje preveliko težo. Ali je strokovni prijem trajal deset ali več sekund, ni bistveno, temveč je bistvena navedba policista J. Z., da je strokovni prijem trajal tako dolgo, da je obsojenec postajal vedno bolj mehak in je začel izgubljati zavest, tako da mu je šele v takšnem stanju policist A. M. lahko vzel iz rok revolver. Tudi nobena od ostalih zaslišanih prič družine F. ni zaznala, da bi policista odvlekla nezavestnega obsojenca v službeno vozilo, predvsem pa je višje sodišče povzelo izvedensko mnenje F. D., da je obsojenec že po nekaj sekundah prišel k sebi zaradi dihalnih refleksov v telesu in ne šele po štirih urah v zdravstvenem domu. Višje sodišče je ocenilo tudi pisno dokumentacijo in v zvezi z vprašanjem obsojenčeve nezavesti navedlo, da niti iz poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah z dne 21. 2. 2015 niti iz poročila o preiskavi z dne 7. 3. 2015 (pravilno z dne 17. 3. 2015) ne izhaja, da bi se obsojenec nahajal v nezavesti, ko so mu policisti še pred začetkom ogleda kraja storitve kaznivega dejanja z obeh rok z lepilnimi diski za zavarovanje sledov strela zavarovali sledi, ki nastanejo pri streljanju. Kot končni dokaz o vprašanju obsojenčeve nezavesti pa je višje sodišče poudarilo zdravniško preiskavo, ki jo je opravila zgoraj omenjena zdravnica D. R. Iz njenih rezultatov namreč ne izhaja nezavestno stanje obsojenca, kvečjemu nasprotno, da je obsojenec odgovoril na vsa njena vprašanja ob jemanju anamneze, ni pa želel opraviti preizkusa vinjenosti s hojo po črti, obračanjem in preizkusom ravnotežja, kar je zdravnica, poleg opaznega vpliva alkohola in psihoaktivnih zdravil, zapisala pod opombe (8. točka obrazložitve sodbe). Višje sodišče je tako zaključilo, da je izključena vsakršna možnost, da bi policista ponaredila podatke in bi se z zaslišanjem zdravnice potrdilo, da je bil obsojenec pripeljan v globoki nezavesti, zato ni dvoma, da ni prišlo do neupravičenega razvrednotenja predlaganega dokaza (9. točka obrazložitve sodbe).

22Takšen dokazni predlog je sicer dosegljiv, primeren in v korist obsojenca, vendar pa je očitno, da v konkretnem primeru ne more biti uspešen, saj je po vsebini nasprotno relevantno dejstvo, da obsojenec v kritičnem trenutku ni bil nezavesten in je torej bil prišteven, izkazano do stopnje gotovosti z ostalimi izvedenimi dokazi. Zato je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča pravilna odločitev obeh sodišč nižjih stopenj, da predlagani dokaz glede na izvedene dokaze ne bi mogel odločilno vplivati na presojo že izvedenih dokazov in meritorno odločitev. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča obramba v zvezi z nezavestnim stanjem obsojenca v trenutku izrečenih inkriminiranih groženj ni navedla dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagani in neizvedeni dokaz ustvaril glede navedenega odločilnega dejstva dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Ob tem skuša obramba opravičiti obsojenčevo zamudo pri podaji dokaznega predloga z navedbo, da se obsojencu šele sedaj, po intervalih, vrača spomin, kar zagotovo ne more biti utemeljen in opravičljiv razlog za odstop od prekluzije, upoštevajoč pri tem tudi dejstvo, da se brani z zagovornikom, ki je tekom celotnega postopka dolžan skrbeti za obsojenčev pravni položaj in uveljavljanje njegovih procesnih pravic. Pri tem je iz vsebine obeh zahtev za varstvo zakonitosti razvidno, da obramba z navajanji o tem, da obsojenec ni bil zmožen v stanju globoke nezavesti groziti policistu A. M., da so navedbe policista A. M. neresnične, da je iz izpovedbe N. F. razvidna obsojenčeva nezavest in da sta izpovedbi obeh zaslišanih policistov o trajanju strokovnega prijema davljenja od zadaj različni, podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in se ne strinja z dejanskim stanjem, kakor izhaja iz pravnomočne sodbe. Takšna navajanja predstavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

23Z vsebinsko enakimi razlogi kot v II. točki obeh zahtev za varstvo zakonitosti obramba tudi v III. točki obeh zahtev očita neupravičeno "diskreditacijo" predlaganega dokaza za zaslišanje zdravnice D. R. Da bi izognilo ponavljanju, se Vrhovno sodišče sklicuje na teoretična in praktična izhodišča načela proste presoje dokazov, navedena v 17. točki obrazložitve sodbe. Po mnenju Vrhovnega sodišča zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje omenjene zdravnice po vsebini ne predstavlja vnaprejšnje dokazne ocene in so v konkretnem primeru navajanja obrambe, da sta obe sodišči nižjih stopenj predlagani dokaz za zaslišanje zdravnice R. razvrednotili z vnaprejšnjim odvzemom dokazne vrednosti, neutemeljena. Kot že navedeno v 20. in 21. točki obrazložitve te sodbe, sta obe sodišči nižjih stopenj na podlagi ostalih izvedenih dokazov do stopnje gotovosti ugotovili, da obsojenec v času izrečenih inkriminiranih groženj ni bil nezavesten. Navedba obrambe, da je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da prepoved dokazne ocene pomeni uresničevanje načela neposrednosti kazenskega postopka, je sicer pravilna, vendar izvzeta iz konteksta citirane sodbe(1). V omenjeni sodbi je namreč Vrhovno sodišče ugotovilo, da so bili za zavrnitev dokaznega predloga obrambe za zaslišanje prič (obsojenčevih sorodnikov), ki bi služile za dokazovanje količine in uporabnosti (kvalitete) konoplje, bistveni ostali že izvedeni dokazi (zapisniki o hišni preiskavi in o zasegu predmetov, izpovedbe policistov, album fotografij in strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave) in obramba ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da bi bilo mogoče z izvedbo predlaganega dokaza dejansko stanje ugotoviti drugače. Takšna dokazna situacija pa je enaka obravnavani, saj sta sodišči nižjih stopenj na podlagi ostalih že izvedenih dokazov do stopnje gotovosti izključili obsojenčevo nezavest oziroma, kakor citira obramba, njegovo dolgotrajno "komo".

24Navedbe obrambe, da sta policista neupravičeno zavlačevala pravočasno obvestiti dežurno preiskovalno sodnico in državnega tožilca zaradi nestrokovno opravljenega prijema davljenja niso podprte s spisovnimi podatki in je nanje odgovorilo že višje sodišče, da sta bila o odvzemu prostosti še istega dne, 21. 2. 2015 ob 02.22 obveščena preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu ter ob 02.28 uri okrožni državni tožilec Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu, kar izhaja tudi iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 21. 2. 2015 (9. točka obrazložitve sodbe). S tem v zvezi je tudi odgovorilo, da je eden od policistov (iz vsebine je razvidno, da gre za policista J. Z.) ravnal v skladu s pravili stroke, ko je obsojenčevo agresivno ravnanje z uporabo strelnega orožja ustavil tako, da je na njem opravil strokovni prijem davljenja od zadaj in šele tako omogočil drugemu policistu, da je ta vzel obsojencu pištolo iz rok. Za takšno strokovno postopanje sta policista nedvomno imela podlago v zakonskih in podzakonskih določilih, v okviru katerih so strokovni prijemi opredeljeni v 81. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije ter tretjem odstavku 76. člena v zvezi z 81. členom Pravilnika o policijskih pooblastilih. Z nadaljnjimi navedbami o tem, da neodzivnost preiskovalne sodnice in državnega tožilca pri ogledu kraja dejanja, vpliva na verodostojnost zapisnika o ogledu, obramba ponuja lastno dokazno oceno zapisnika in uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. O tem, katera dejstva višje sodišče zgolj domneva in zaradi tega drugostopenjska sodba nedovoljeno temelji na domnevah ter nepreverjenih podatkih, pa obramba določno niti ne navede in ostaja na ravni posplošenih zatrjevanj, do katerih se Vrhovno sodišče ne more opredeljevati.

25Obramba v zahtevah za varstvo zakonitosti poudarja stališče višjega sodišča, da obsojenec v konfliktnih situacijah pretirano verbalno grozi z ubojem, ki pa ga po tem ne namerava uresničiti, zato bi tudi v zvezi s kaznivim dejanjem napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, na škodo policista A. M., višje sodišče moralo ugotoviti, da obsojenec svojih groženj ni nameraval uresničiti. Ker po stališču obrambe izrečena inkriminirana grožnja policistu A. M. ni bila resno mišljena, s tem po vsebini uveljavlja izključitev naklepa v smeri resne grožnje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi s temi navedbami ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP, saj obramba tega ugovora ni podala že v pritožbah zoper sodbo, v zahtevah za varstvo zakonitosti pa tudi ni navedla, da kršitve ni mogla uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati. Ob tem Vrhovno sodišče odgovarja, da v zvezi s poskusom kaznivega dejanja uboja vprašanje motiva ni zakonski znak, je pa pomembno argumentativno sredstvo, s katerim je mogoče natančneje obrazložiti obsojenčevo ravnanje, tega pa je že sodišče prve stopnje obrazložilo v 37. in 41. točki obrazložitve sodbe, ko je zapisalo, da so obsojenca vodila negativna čustva do oškodovanega J. F. zaradi prepričanja, da se je oškodovanec neprimerno obnašal do njega in ga ob prekinitvi zveze z njegovo hčerko M. F. ni moralno podprl, se z njim ni hotel pogovoriti in ga je pospremil ven iz hiše. Takšnim zaključkom je pritrdilo tudi višje sodišče, in zato tudi ni bilo dolžno ponavljati razlogov sodišča prve stopnje. Prav tako očitki obrambe, da bi moralo višje sodišče obrazložiti naklep, ne držijo. To je predmet dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in to sodišče je naklep v svoji sodbi obširno obrazložilo (43. točka obrazložitve sodbe), ob odsotnosti pritožbenih ugovorov v zvezi z direktnim naklepom ter kršitev, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti, pa se višje sodišče ni dolžno posebej opredeljevati do tega instituta.

26V zadnji, IV. točki obeh zahtev za varstvo zakonitosti obramba očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev vseh uvodoma, v 8. točki obrazložitve sodbe, navedenih ustavnih in konvencijskih pravic obsojenca s tem, da je bil neupravičeno odstranjen z glavne obravnave pri zaslišanju priče M. F. Na popolnoma enake pritožbene ugovore je odgovorilo že višje sodišče in zapisalo, da je na podlagi spisovnih podatkov in izpovedbe oškodovane M. F. sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pogoje za njeno zaslišanje v obsojenčevi nenavzočnosti. Pri tem je poudarilo, da niso bile obsojencu kršene nobene zgoraj navedene ustavne in konvencijske pravice, saj je bila oškodovanka pred preiskovalno sodnico in na glavni obravnavi zaslišana v prisotnosti obsojenčeve zagovornice oziroma zagovornika, katerima je bilo omogočeno postavljati oškodovanki vprašanja. Poleg tega je bil obsojenec v obeh primerih po zaslišanju poklican nazaj v sodno dvorano, v kateri mu je bila ob prisotnosti oškodovanke v celoti prebrana njena izpovedba, v nobenem primeru pa nanjo ni imel nikakršnih pripomb niti ni želel oškodovanki postaviti vprašanja. Takšnim zaključkom višjega sodišča pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, ki ni ugotovilo kršitve pravice obrambe do zaslišanja obremenilne priče, ob tem pa dodaja, da obravnavana procesna situacija ni identična s kazensko zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki jo v zahtevah za varstvo zakonitosti izpostavlja obramba(2). V omenjeni zadevi je namreč ESČP ugotovilo, da je pristojno avstrijsko sodišče v bistvenem oprlo kazensko obsodilno sodbo na obremenilni izjavi dveh prič, ki sta jih podali policiji tekom predkazenskega postopka, na glavni obravnavi pa sta se poslužili pravne dobrote odklonitve pričanja. Tako obrambi ni bila dana možnost, da vsaj enkrat zasliši obremenilni priči v zvezi z njunima izjavama, avstrijsko sodišče pa je njuni izjavi sprejelo kot dokaz resnice o obtožbenem očitku in nanju oprlo sodbo, s čimer je bila kršena pravica obrambe do poštenega sojenja po prvem odstavku 6. člena EKČP ter pravica do zaslišanja obremenilnih prič po d.) točki tretjega odstavka 6. člena EKČP. Do takih kršitev pa v tem kazenskem postopku ni prišlo.

C.

27Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili pretežno vloženi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

28Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

----

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 335/2007 z dne 3. 7. 2008.

(2) Unterpertinger v. Avstrija, 9120/80 z dne 24. 11. 1986.