VSM sklep I Cp 1369/2016

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v 15 dneh plača 13.367,06 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka I. izreka). V presežku (glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 13.367,06 EUR od 3. 6. 2009 do izteka paricijskega roka in glede zneska 20.050,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2009 dalje) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Tožnici je naložilo, da tožencu v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 194,16 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje pretirano visoko ocenilo soprispevek tožnice. Zmotno je ocenilo, da je za odobritev kredita enako pomembna plačilna sposobnost kreditojemalcev in učinkovito zavarovanje. Tožnica bi lahko bila v celoti poplačana kljub opustitvi natančne preverbe podatkov o zaposlitvi kreditojemalcev. Tožnica tudi ni razpolagala z nobenimi drugimi informacijami glede vrednosti ocenjevane nepremičnine in se je na toženčevo cenitev zanesla. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je sama v deležu 60 % odgovorna za nastalo škodo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3Zoper ugodilni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zmotno presojalo po določilih o pogodbeni odškodninski odgovornosti, saj bi lahko bila eventualna odškodninska odgovornost glede na trditve pravdnih strank in sodno prakso zgolj neposlovna. Iz trditev tožnice ne izhaja, da je kršil pogodbena določila. Sodišče prve stopnje je zato za zastaranje zmotno uporabilo petletni zastaralni rok, kot ga določa tretji odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 346. člen OZ. Kazenski postopek se je pričel več kot tri leta po pričetku subjektivnega zastaralnega roka po prvem odstavku 352. člena OZ, prav tako je bil premoženjskopravni zahtevek vložen po poteku tega roka in premalo substanciran ter ni mogel pretrgati zastaranja. Razlogi sodbe niso jasni, saj se glede zastaranja sklicuje na pogodbeno odškodninsko odgovornost, v preostalem delu pa na nepogodbeno odškodninsko odgovornost. Meni, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo, da je tudi banka pri odobritvi kredita ravnala premalo skrbno, ker od kreditojemalcev ni zahtevala predložitve kupne pogodbe, ni preverjala njunih podatkov o dohodkih in ker si nepremičnine, ki je bila predmet zavarovanja, ni ogledala. Ravnanja tožnice so tako prekinila vzročno zvezo med nepravilno cenitvijo in nastankom škode. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini škode, saj je bila nepremičnina dejansko vredna več, kot je bila ocenjena v izvršilnem postopku, kar je uspel dokazati z izvedenskim mnenjem, izdelanim v tem postopku. Tožnici tako škoda ni nastala, saj je bila s prevzemom nepremičnine v izvršilnem postopku v celoti poplačana. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane odločbe v zavrnilnem delu in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo in v posledici navedenega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

- K pritožbi toženca:

7Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju svojo odločitev oprlo na določila o poslovni odškodninski odgovornosti (239. - 246. člen OZ). Presodilo je, da tožbeni zahtevek ni zastaral, ker je bila tožba vložena znotraj petletnega zastaralnega roka (tretji odstavek 352. člena in 246. člen OZ). Tožnica je namreč dne 8. 6. 2010 (s pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnine v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper kreditojemalca in v katerem je tožnica kut upnica kupila nepremičnino, ki je bila predmet sporne cenitve) izvedela za nastanek škode, tožba pa je bila vložena 5. 6. 2014.

8V predmetni zadevi je tožnica v tožbi zatrjevala, da je toženec za lastnike nepremičnin, ki so želeli pri tožnici pridobiti kredit, opravljal cenitve nepremičnin, ki so bile tožnici podlaga za odobritev kredita. Lastniki so morali za pridobitev kredita predložiti aktualno cenitev nepremičnine. Kreditojemalca sta toženčevo cenitev z dne 6. 7. 2008 priložila prošnji za odobritev kredita. Navajala je, da je toženec splošno odškodninsko odgovoren zaradi izdelave cenitve, ki je bila opravljena v nasprotju s pravili stroke. Odškodninsko odgovornost toženca za napačno informacijo je utemeljevala z dejstvom, da je bil med njo in tožencem vzpostavljen zaupen odnos, ker je toženec že predhodno v več primerih za lastnike nepremičnin, ki so želeli pri tožnici pridobiti kredit, izdeloval cenitev nepremičnin(1). Tožnica svojih navedb tekom postopka ni spremenila in ni zatrjevala, da bi bila s tožencem sama v pogodbenem razmerju, niti da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo, ker bi prekršil svoje pogodbene obveznosti napram tožnici.

9Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo med strankama nesporno, da je izdelavo cenitve pri tožencu naročila tožnica (točka 11. obrazložitve izpodbijane sodbe), je v nasprotju s trditvami pravdnih strank. Res je sicer toženec v točki 1. odgovora na tožbo navedel, da potrjuje tožbene trditve, da je po naročilu tožnice izdelal cenitveno poročilo, vendar tožnica takšnih trditev ni podala. Prav tako je toženec v nadaljevanju postopka sam pojasnil (stran 6 prve pripravljalne vloge), da je poslovanje pri pridobivanju kredita potekalo tako, da so si predstavniki tožnice ogledali nepremičnino in kreditojemalcem naročili pridobitev cenilnega poročila pri tožencu zaradi ugotovitve dejanske tržne vrednosti nepremičnine. Cenilno poročilo so torej pri tožencu naročili kreditojemalci. Nenazadnje je toženec tudi pri ugovoru zastaranja navajal, da je potrebno upoštevati triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ (stran 2 prve pripravljalne vloge) in se pri ugovoru zastaranja ni skliceval na petletni zastaralni rok, ki velja za zastaranje terjatev iz naslova odgovornosti za kršitev pogodbe. Tudi toženec tako tekom postopka na prvi stopnji ni izrecno zatrjeval, da je bila med njim in tožnico sklenjena pogodba o delu, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, in svojih ugovorov ni temeljil na določilih o poslovni odškodninski odgovornosti.

10Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na določila OZ o pogodbeni odškodninski odgovornosti, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba, saj pravdni stranki sklenitve pogodbe med strankama in njene kršitve nista zatrjevali. Utemeljenost predmetnega zahtevka je zato potrebno presojati po določilih OZ o splošni (nepogodbeni) odškodninski odgovornosti, kar je sodišče prve stopnje v sodbi z dne 11. 4. 2016 že pravilno upoštevalo. Prav tako je sodišče druge stopnje že v sklepu I Cp 756/2016 z dne 19. 7. 2016 opozorilo, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo v skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, in sodišču prve stopnje ni naložilo, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti petletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti (tretji odstavek 352. člena OZ v zvezi z 346. členom OZ).

11Sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju zaradi zmotnega stališča, da je potrebno uporabiti petletni zastaralni rok po tretjem odstavku 352. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ, ni ugotavljalo, kdaj je bil vložen premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku, ki bi lahko pretrgal tek zastaralnega roka (365. in 367. člen OZ), na kar je bilo opozorjeno že v sklepu I Cp 756/2016 z dne 19. 7. 2016. Prav tako so izostale ugotovitve o tem, ali je bil premoženjsko pravni zahtevek po vsebini takšen, da bi lahko pretrgal zastaranje(2). Sodišče prve stopnje se v ponovljenem sojenju glede na navedeno tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je zastaranje morda pretrgal kazenski pregon oziroma ali je tožba vložena pravočasno, ker bi naj bila vložena v času kazenskega postopka, ki je tekel zoper toženca zaradi suma pomoči (kreditojemalcema) pri kaznivem dejanju goljufije(3). Toženec je sicer zatrjeval, da se je kazenski postopek pričel z izdajo sklepa o preiskavi več kot tri leta po trenutku, ko je tožnica izvedela za obseg škode in tistega, ki jo je povzročil, in da že zato kazenski postopek ni mogel povzročiti pretrganja teka zastaralnega roka (posledično je bil po njegovih trditvah tudi premoženjskopravni zahtevek vložen več kot tri leta po pričetku zastaralnega roka). Sodišče prve stopnje se s temi trditvami toženca glede na napačno izhodišče o naravi obveznosti, ki je vplivalo na ugotovitev o zastaralnem roku, tudi v ponovljenem sojenju ni ukvarjalo.

- K pritožbi tožnice:

12Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na določila o poslovni odškodninski odgovornosti, zato je ugotavljalo predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti (239. in 240. člen OZ) in odškodnino sorazmerno zmanjšalo po 244. členu OZ ter tudi glede obsega odškodnine svojo odločitev oprlo na 243. člen OZ. Glede na navedeno tudi v tem delu dejansko stanje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni bilo popolno ugotovljeno. Treba bi bilo namreč ugotoviti (ob predpostavki, da bi se izkazalo, da tožbeni zahtevek ni zastaran in da so podane predpostavke splošne odškodninske odgovornosti), v kolikšni meri je oškodovanec prispeval k višini škode (171. člen OZ).

13Glede na naravo kršitev, ki jih v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbama, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V predmetni zadevi je namreč potrebno ugotoviti cel sklop odločilnih dejstev, zato bi lahko bila pravdnim strankam z ugotavljanjem teh dejstev v pritožbenem postopku kršena pravica do pritožbe.

14V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve. Pri tem bo upoštevalo, da tožbeni zahtevek temelji na določilih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, in da je zato potrebno v zadevi uporabiti zastaralna roka, kot ju določa prvi oziroma drugi odstavek 352. člena OZ. Glede na navedeno bo moralo ugotoviti, kdaj je bil vložen premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku in ali je bil ta po vsebini takšen, da bi lahko pretrgal zastaranje. Nadalje bo moralo ugotoviti, kdaj se je pričel kazenski postopek zoper toženca (pri navedenih ugotovitvah bo ustrezno upoštevalo, da je trditveno breme glede pričetka zastaralnega roka in njegovega poteka na tožencu, trditveno breme glede pretrganja zastaralnega roka pa na tožnici). Če bo ponovno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaral, bo moralo ponovno tudi presoditi, ali so podane vse predpostavke nepogodbene odškodninske odgovornosti in kolikšen je soprispevek tožnice ter kakšna je višina škode.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1) : Napačna informacija lahko pod določenimi pogoji predstavlja protipravno ravnanje kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Prvi pogoj je, da sta ponudnik in prejemnik informacije v posebnem, bližnjem odnosu. Tak odnos je podan, ko se prejemnik informacije lahko upravičeno zanese na pravilnost informacije in ko ponudnik informacije ve oziroma bi moral vedeti (predvideti), da se bo prejemnik zanesel na dano informacijo. Ta bližnji odnos pa vzpostavlja na strani ponudnika informacije dolžnost skrbnega (profesionalnega) ravnanja. Odškodninska odgovornost cenilca nepremičnin, ker se je banka pri odobritvi kredita zanesla na njegovo cenitev, je tipičen primer odškodninske odgovornosti za napačno informacijo. Prim. Sodba in sklep II Ips 103/2009 z dne 30. 6. 2011. Zahtevek za povrnitev škode v takšnem primeru temelji na 131. členu OZ.

Op. št. (2) : Toženec je namreč ugovarjal, da premoženjsko pravni zahtevek ni bil zadosti substanciran in zato ni mogel pretrgati zastaranja.

Op. št. (3) : Sodišče druge stopnje je že v prejšnjem sojenju opozorilo, da v predmetni zadevi ne pride v poštev daljši zastaralni rok po prvem odstavku 353. člena OZ, saj je bila v kazenskem postopku izdana oprostilna sodba. Po drugem odstavku 353. člena OZ pa ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka in je namenjena predvsem varstvu položaja oškodovanca, da se mu ne bi primerilo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral prej, preden bi bil končan kazenski postopek. Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek ne more zastarati prav spričo določbe o pretrganju njegovega zastaranja, pri čemer uporaba te določbe ne more biti odvisna od izida kazenskega postopka. V času, ko nastopi pretrganje zastaranja po določbi drugega odstavka 353. člena ZOR, je izid kazenskega postopka vselej še neznan. Izid kazenskega postopka pa je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju. Pravnomočna oprostilna sodba v kazenskem postopku z napotitvijo oškodovanca na pravdo tako nima za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Šteti pa je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe. Tako Sklep II Ips 539/2004 z dne 14. 9. 2006.