VSL sklep II Cp 2536/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da je toženka dolžna takoj, najkasneje pa v roku 8 dni od vročitve sklepa, odpraviti motilno dejanje z vzpostavitvijo stanja pred posegom, kot izhaja iz te točke izreka izpodbijanega sklepa.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev motenja posesti nepremičnine parc. št. 52, k. o. X, ko je toženka 15. 4. 2015 del parcele ob poti, ki vodi do reke ..., zasula s peskom v dolžini 24 m, širini 1,5 do 2,5 m in višini okoli 40 cm (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da najkasneje v roku 8 dni od izdaje sodne odločbe odpravi motilno dejanje z vzpostavitvijo stanja pred posegom, tj. skopati in odpeljati pesek z dela citirane parcele, ki je v posesti tožnikov, in sicer v celotni površini posega v obsegu 26,82 m2, ki je označena v točkah F-N v skici terenskih meritev izvedenskega poročila in globini 40 cm, počistiti ta del parcele ter ga zatraviti (II. točka izreka). Toženki je v bodoče prepovedalo s takšnimi in podobnimi dejanji motiti posest tožnikov na opisanem delu nepremičnine (III. točka izreka) in ji naložilo povrnitev 1.647,16 EUR pravdnih stroškov tožnikov (IV. točka izreka).

2Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se je postopek vodil zoper neobstoječo pravno osebo - “RS, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Agencija RS za okolje”, s čimer je podana kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da tožnika nista dokazala izvrševanja posesti na spornem delu zemljišča, saj je tam potekala javna pot. Sodišču očita neizvedbo dokazov z zaslišanjem prič, ki bi potrdile, kje je pred nasutjem potekala pot. Nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je pasivno legitimirana. Pojasnjuje, da ni izvršila motilnega dejanja, temveč je to storil njen izvajalec izgradnje merilnega mesta na reki ... (družba K. d.d.). Opozarja, da motilno dejanje ni bilo storjeno v njeno korist, saj je imela zagotovljen dostop do mesta izgradnje po parc. št. 1613/1 k. o. X, ki je javna pot. Navaja, da meja med parcelo tožnikov in javno potjo ni bila urejena. Po njenih podatkih naj bi ta potekala ob zidu, torej tožnika pod zidom posesti nista izvrševala. Po mnenju pritožnice je dvom glede poteka parcelne meje mogoče odpraviti šele v postopku ureditve meje. Ni jasno, kaj bi toženka morala storiti, da bi se od ravnanja izvajalca ogradila, saj ne razpolaga s pravnimi sredstvi, da ga prisili k vzpostavitvi prvotnega stanja. Ob tem poudarja, da je po prejemu zahteve tožnikov za vzpostavitev prvotnega stanja poleg zagotovila izvajalca, da v parcelo tožnikov ni posegel, razpolagala še z izjavami strokovnjaka geodetske stroke, nadzornika del, predstavnikov lokalne skupnosti ter lastnikov sosednjih zemljišč, katerih zaslišanje je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Meni, da 8 dnevni rok za izpolnitev naložene obveznosti ni primeren in opozarja, da je paricijski rok potekel že pred vročitvijo sklepa. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pravdna stranka je lahko vsaka fizična in pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP). Tožena stranka v obravnavanem postopku je Republika Slovenija, ki je pravna oseba javnega prava. Tožena je torej obstoječa stranka. Pripisa "Ministrstvo za okolje, ARSO" k označbi tožene stranke "Republika Slovenija" ne gre šteti v smislu, da je tožena stranka ministrstvo ali agencija. Zapis takšnega (nepotrebnega) dodatka, lahko pomeni le pojasnilo, za katero področje pravnega razmerja države gre v sodnem postopku.(1)

6Tožnika sta s tožbo zahtevala odpravo motilnega dejanja, tj. zasutja dela parc. št. 52 k. o. X s peskom. Trdila sta, da sta sporno zemljišče uporabljala in uživala tako, da sta zelenico redno kosila in pokošeno travo uporabila za kompost. Toženka je ugovarjala, da v parcelo tožnikov (travnik, ki sta ga obdelovala) ni posegla, temveč je njen izvajalec nasutje in utrditev poti izvedel le na nepremičnini parc. št. 1613/1, kjer je že prej potekala javna pot. Posledično ne držijo tožbene navedbe, da sta tožnika na spornem zemljišču izvrševala posest. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da toženka trditvam o izvrševanju posesti tožnikov na spornem zemljišču ni nasprotovala, razen s sklicevanjem na obstoj javne poti, tj. javnega dobra, na katerem je posestno varstvo izključeno (19. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Ugovor toženke, da tožnika nista izvajala posesti na spornem zemljišču, je namreč temeljil le na zmotnem prepričanju, da je na področju nasutja peska obstajala javna pot, ki je potekala neposredno ob podpornem zidu. Drugih razlogov, ki bi izpodbile trditve tožnikov o posesti spornega dela zemljišča, toženka ni navedla, zato se dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člen ZPP). Manjkajočih trditev namreč dokazi ne morejo nadomestiti. Sodišče dejstva ugotavlja v okviru in na podlagi trditev pravdnih strank, medtem ko so dokazi le sredstvo, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (glej prvi odstavek 7. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato z izvedencem ugotavljalo, ali so bili posegi (zasutje zemljišča s peskom) izvedeni na javni poti (parc. št. 1613/1 k. o. X) ali na parceli tožnikov (parc. št. 52 k. o. X). Ker ugotovitev poteka javne poti predstavlja strokovno vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno strokovno znanje izvedenca (243. člen ZPP), je sodišče pravilno kot neprimerno zavrnilo zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale, kje je pred nasutjem potekala javna pot.(2) Dodati velja, da sta tožnika tudi sicer dokazala izvrševanje posesti s predloženo fotografijo stanja pred posegom (A5), na kateri je razviden vzdrževan (košen) travnati del. Obstoj drevesnega debla na fotografiji namreč zanika obstoj (utrjene) javne poti. Da je bil na spornem zemljišču pred posegom travnik, ki sta ga kosila tožnika, izhaja tudi s strani toženke predloženega dokazila - avio posnetka (B5).

7Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je gradnjo merilnega mesta po naročilu toženke izvajala družba K., d.d., ki je zasula sporno zemljišče s peskom. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega o obstoju pasivne legitimacije toženke. V motenjskem sporu namreč ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši (ali ga naroči), temveč tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali če je dejanje opravljeno v njegovo korist, pa se od tega ne ogradi (dejanje odobrava, ga šteje v svojo korist, odklanja restitucijo).(3) Sicer ni sporno, da je toženka imela dovoljenje za izgradnjo merilne naprave na parc. št. 62/0, k. o. X, do katere bi lahko izvajalec dostopal tudi zgolj po javni poti parc. št. 1613/1 k. o. X. Toženka ne zanika, da je na poziv tožnikov odklonila mirno vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da naj bi se od dejanja ogradila. Ker je bilo dejanje storjeno v korist toženke, ki je delo naročila, nadzorovala in plačala, je pasivno legitimirana v tej pravdi. To velja tudi v primeru, če je bilo motitveno dejanje storjeno brez njene vednosti (kot zatrjuje pritožba), oziroma brez njenega odobravanja, saj se je sama kasneje mirni restituciji očitno upirala.(4) V takšnem primeru tudi odklanjanje vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja pomeni poseg v posest.(5) Da se toženka od dejanja ni distancirala, potrjuje tudi ravnanje v konkretnem postopku, kjer je poseg celo zagovarjala oziroma ga opravičevala.

8Pritožbene navedbe o aktivnostih toženke pri izgradnji merilne postaje (trditve toženke, da je poleg zagotovila izvajalca, da v parcelo tožnikov ni posegel, razpolagala še z izjavami strokovnjaka geodetske stroke, nadzornika del in predstavnikov lokalne skupnosti) predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP). Toženka namreč ne pojasni, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni navedla pravočasno. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni trdila, da razpolaga z izjavami o poteku javne poti, temveč je navedla le, da naj bi se opravila preveritev meje s pomočjo geometra (in ne, da je preverbo opravila).(6) Prav tako toženka ni trdila, da bi po pozivu tožnikov k restituciji (razen pri izvajalcu) preverila potek meje. Pritožnica torej v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi v času poziva tožnikov razpolagala z informacijami predstavnikov lokalne skupnosti in lastnikov sosednjih zemljišč. Zato pritožba s tem v zvezi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič. Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem, da je dvom glede poteka parcelne meje mogoče odpraviti šele v postopku ureditve meje. Okoliščina, da je bila meja med parcelo tožnikov in javno potjo sporna, ni bila ovira za odločitev v sporu zaradi motenja posesti, saj se je sodišče o poteku meje prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja, na katerega toženka ni imela pripomb. Vprašanje urejenosti mej tudi sicer ni odločilno za posestno varstvo, saj sodišče nudi posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Drugačne odločitve toženka ne more doseči z navedbo, da izvajalca ne more prisiliti k vzpostavitvi prvotnega stanja. Pogodbeno razmerje med toženko in izvajalcem na tožnika ne more vplivati, temveč bi toženka ob odsotnosti pravnih sredstev zoper izvajalca morala prvotno stanje vzpostaviti sama.

9Pritožba utemeljeno opozarja, da rok za izpolnitev obveznosti začne teči šele od vročitve sklepa (in ne že od njegove izdaje). Po drugem odstavku 320. člena ZPP, ki velja smiselno tudi za sklepe (332. člen ZPP), ima namreč sodna odločba učinek proti strankam šele od dneva, ko jim je vročena.(7) Pritožnica se neutemeljeno (nekonkretizirano) zavzema za daljši paricijski rok. Po presoji pritožbenega sodišča je 8 dnevni rok za izpolnitev obveznosti, ki ga je sodišče določilo po pooblastilu 428. člena ZPP, primeren. Očitek o neprimernosti roka pa je preveč pavšalen, da bi pritožbeno sodišče nanj lahko odgovorilo.

10Ob povedanem je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo tako, da paricijski rok teče od vročitve sklepa dalje (tretja točka 365. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo toženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

11Toženka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (glede roka za izpolnitev obveznosti), zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Enako je sodišče odločilo glede pritožbenih stroškov tožnikov, saj sta v odgovoru na pritožbo le povzela svoja dosedanja stališča, do katerih se je sodišče prve stopnje že opredelilo. Takšna vloga ni prispevala k odločanju pritožbenega sodišča in ni bila potrebna (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 540/95 s 13. 3. 1997.

Op. št. (2):

Zaslišanje prič je toženka predlagala

glede stanja in poteka javne poti, zaslišanje A. A. pa glede poteka javne poti in izvajanja posesti zemljišč s strani tožnikov.

Op. št. (3)

:

Primerjaj sklep VSK I Cp 1634/2006 in sklep VSL II Cp 482/2000.

Op. št. (4): Primerjaj sklep VSK I Cp 1634/2006 in sklep VSL II Cp 482/2000.

Op. št. (5): Sklep VSL I Cp 3420/2009.

Op. št. (6): Ob tem tudi ni trdila, da bi že v času poziva tožnikov preverila podatke GURS.

Op. št. (7): Sklep II Ips 356/2002.