VSL sodba I Cp 2130/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 499,77 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 29.676,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2016 dalje do plačila ter za povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki in njej naložilo v plačilo 1.249,88 EUR stroškov toženca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodbo tožeča stranka izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da jo višje sodišče spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo in odločilen pomen pripisalo zgolj okoliščini, da so upravne odločbe (odločbe CSD, s katerimi je bilo naloženo doplačilo storitev) v času odločanja še vedno pravnomočne oziroma niso bile razveljavljene ali odpravljene. Napačno se je oprlo na tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj ne gre za situacijo, ko bi toženec na podlagi odločb CSD karkoli prejel od tožnice, temveč se od njega zahteva nadomestitev vrednosti dosežene koristi, ki jo je dosegel s tem, ko je namesto njega tožeča stranka doplačevala storitev institucionalnega varstva za A. A. Sodišče bi zato moralo uporabiti prvi odstavek 190. člena OZ. Dejansko bi moral storitve domske oskrbe doplačevati toženec kot zavezanec za preživljanje upravičenke. Ker ni, je brez pravnega temelja obogaten, tožnica pa prikrajšana, pri čemer je med prikrajšanjem in obogatitvijo podana vzročna zveza. Storitve je namreč morala za upravičenko doplačevati zgolj zato, ker pristojnemu CSD, enako tožnici, ni bilo znano, da je zavezanec za preživljanje toženec. Glede na resnično dejansko stanje ni bilo pravne podlage za doplačevanje domske oskrbe s strani tožnice. Stališče, da odločbe CSD predstavljajo pravno podlago za prikrajšanje tožnice in obogatitev toženca, je materialnopravno napačno, saj odločbe v ničemer ne urejajo razmerja med pravdnima strankama. Sklicevanje prvostopenjskega sodišča na 42.b in 43. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUJPS)(1) je brezpredmetno, ker v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ki bi bila z njima urejena. Ni A. A. z zamolčanjem sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju povzročila, da bi bila njej priznana pravica, do katere sicer ne bi bila upravičena ali bi bila upravičena v nižjem znesku ali za kakšno krajše obdobje, temveč je povzročila le to, da je morala stroške storitve institucionalnega varstva zanjo namesto toženca doplačevati tožnica. Spremembe, razveljavitve ali odprave odločb CSD po smrti upravičenke ni mogoče doseči, saj se postopek z mrtvo osebo ne more voditi. Razen tega se je za pogodbo o dosmrtnem preživljanju izvedelo šele na zapuščinski obravnavi. S sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju med upravičenko in tožencem je po veljavnih predpisih postal zavezanec za doplačevanje teh stroškov toženec. Sodba VSL II Cp 2728/2013, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, se ne nanaša na primerljivo situacijo. Toženec ni ugovarjal višini svoje obveznosti in je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da bi bila višina njegove obogatitve znana šele, ko bi CSD izdal odločbo o višini plačila toženca. Razlogi izpodbijane sodbe so nejasni in sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče najprej obrazložilo zakaj verjame tožencu, da ob sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju z upravičenko nista imela v mislih obveznosti kritja doplačil domske oskrbe, nato pa, da ne bo presojalo, ali je pogodba nična in če je bilo z njo dogovorjeno tudi doplačilo domske oskrbe. Ker je tožbeni zahtevek zavrnilo, češ da je nesklepčen, sodišče ne bi smelo zasliševati toženca. S tem je kršilo načelo ekonomičnosti postopka. Ni jasno zakaj je ugotavljalo kakšna sredstva je imel toženec in kaj je bil namen strank ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sicer pa ugotovitev, da stranki ob sklepanju pogodbe verjetno nista imeli v mislih obveznosti kritja doplačil domske oskrbe, predstavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče se v zvezi s tem ni opredelilo do številnih pravnorelevantnih navedb in stališč tožeče stranke. Jedro spora med pravdnima strankama je, ali je toženec s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju postal zavezanec za doplačilo domske oskrbe - ali je ta obveznost inherentna sami pogodbi o dosmrtnem preživljanju in ali je bila dogovorjena v pogodbi. Sodišče prve stopnje pa se do teh trditev ni opredelilo. Toženec bi moral vedeti, da bo A. A. zmanjkalo sredstev za doplačilo domske oskrbe. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodba ne zadosti standardu ustrezne obrazloženosti, zato sta kršeni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena in do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. V posledici napačne odločitve o glavnem zahtevku, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3Toženec je na pritožbo odgovoril. Za to, da bi tožeča stranka prevalila obveznost doplačila domske oskrbe nanj, ni pravne podlage. Z doplačilom domske oskrbe za A. A. nima nič. Ni dedič po pokojni A. A., zato ne more odgovarjati in nositi bremen, ki naj bi se nanašala nanjo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se ni zavezal, da bo doplačeval domsko oskrbo A. Z dolgoletno pomočjo A. A. je gotovo presegel znesek 30.000,00 EUR, kolikor znaša vrednost nepremičnin iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Po pogodbi o dosmrtnem preživljanju nikomur nič ne dolguje, še najmanj pa tožeči stranki. Pojasnjuje zakaj meni, da so neutemeljeni očitki pritožbe o procesnih kršitvah.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povrnitev zneskov, ki jih je tožeča stranka plačala za domsko oskrbo svoje občanke, sedaj pokojne A. A., je pravilna, vendar deloma iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

6Večina za razsojo v tej zadevi relevantnih dejstev je nespornih. Kot nesporna jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje in jih tudi pritožba ne izpodbija. Ta dejstva so: toženec je 21.12.2007 sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju v obliki notarskega zapisa z A. A. (v nadaljevanju Pogodba o dosmrtnem preživljanju); A. A. je bivala v domu starejših občanov; od oktobra 2009 je tožeča stranka doplačevala storitve institucioanalnega varstva A. A. ker ni imela zadostnih sredstev; A. A. je 27.7.2014 umrla; tožeča stranka je v zapuščinskem postopku po A. A. priglasila terjatev v višini plačanih doplačil za domsko oskrbo pokojne s pripadki.

7Tožeča stranka je ves čas postopka na prvi stopnji in še tudi v pritožbi navajala, da povrnitev plačanih zneskov (skupaj z obrestmi) zahteva na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Prav ima sodišče prve stopnje, da taka tožba ni sklepčna. Za uspeh z zahtevkom iz naslova neupravičene pridobitve mora tožeča stranka dokazati, da je prikrajšana zaradi neutemeljenega premika premoženja, tožena stranka pa je zaradi tega premika premoženja okoriščena (splošno pravilo - 190. člen OZ). Premik premoženja, s katerim je prišlo do prikrajšanja tožeče stranke, je (do)plačilo stroškov domske oskrbe A. A. Za ta premik premoženja obstaja pravna podlaga – odločbe CSD, ki tožeči stranki nalagajo ta plačila. Obogatitev toženca pa naj bi bila v tem, da je po smrti A. A. postal lastnik nepremičnin, ki so predmet Pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Toženec je torej premoženje, s katerim naj bi se okoristil, pridobil s pravnim poslom. Pravno poslovna pridobitev premoženja pa izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi. Ne zmanjšanje premoženja tožeče stranke ne zvečanje premoženja toženca vse dokler obstoji pravna podlaga za tak prehod premoženja, nista nedopustna.

8Pritrditi je treba pritožbi, da so zmotna stališča prvostopenjskega sodišča o možnosti spremembe, razveljavitve oziroma odprave odločb CSC, na katerih so temeljila v tej pravdi vtoževna plačila tožeče stranke. Ker je upravičenka za doplačilo mrtva, se ne more več voditi noben postopek v zvezi z njeno pravico za doplačilo stroškov oskrbe, saj gre za pravico, ki je vezana na osebo upravičenca. Prav ima pritožba tudi, da obravnavana zadeva ni primerljiva s situacijo, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 2728/2013. Tam je šlo za tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in upravičenka za (do)plačilo stroškov domske oskrbe je bila še živa.

9Po smrti A. A. je tožeča stranka zaradi poplačila za njo plačane domske oskrbe pridobila pravico v zapuščinskem postopku, ki teče po njej, uveljaviti omejitev dedovanja skladno s 128. člena Zakona o dedovanju (ZD). V trenutku smrti A. A. veljavni 128. člen ZD je določal, da se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči, in sicer tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine (prvi odstavek); lahko pa dediči dedujejo vse zapustnikovo premoženje, če se obvežejo povrniti vrednost dane pomoči (tretji odstavek).

10Glede na določila 128. člena ZD bi se torej tožeča stranka lahko poplačala tako, da bi postala lastnica zapustničinega premoženja ali pa bi ji plačano povrnili dediči, ne pa z uveljavljanjem denarnega zahtevka zoper toženca, ki ni dedič po A. A. Omejitev dedovanja bi se lahko raztezala na nepremičnine, ki so bile predmet Pogodbe o dosmrtnem preživljanju le, če bi sodile v zapuščinsko maso. Dokler Pogodba o dosmrtnem preživljanju velja, nepremičnine, na katere se nanaša, niso predmet dedovanja. Zato bi morala tožeča stranka Pogodbo o dosmrtnem preživljanju izpodbiti. Glede na to, da ni pogodbena stranka, bi lahko uspešno uveljavljala le ničnost pogodbe. Na ničnost se namreč lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ). Tožeča stranka se je v utemeljitev svojih (zmotnih) navedb o neupravičeni obogatitvi sklicevala tudi na ničnost Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, češ da je bila sklenjena z nedopustnim nagibom obeh pogodbenih strank, da se z njeno sklenitvijo izigra občino in bi bilo zato treba nepremičnine vrniti v zapuščino po pokojni. Vendar pa tožbenega zahtevka v tej smeri ni postavila, zato se sodišču v tej pravdi z vprašanjem ničnosti Pogodbe o dosmrtnem preživljanju in posledične vrnitve nepremičnin v zapuščino ni treba ukvarjati. Pritožbeno sodišče glede na očitke pritožbe o kršitvi načela ekonomičnosti pripominja, da preveč raziskano dejansko stanje ne more vplivati na pravilnost odločitve. V obravnavanem primeru pa je dejstvo, da je prvo sodišče ugotavljalo več dejstev kot bi bilo glede na materialno pravo, ki ga je uporabilo, treba, omogočilo višjemu sodišču, da je izpodbijano odločitev presodilo z vidika vseh mogočih pravnih podlag zahtevka.

11Sodišče je vezano na trditveno podlago strank o dejstvih (7. in 212. člen ZPP), na trditve strank o materialnopravni podlagi zahtevka pa ne (180. člen ZPP), saj mora pravo poznati (iura novit curia). Iz tožbenih trditev izhaja, da tožeča stranka dejansko tožbeni zahtevek temelji na odškodninski podlagi. Zatrjuje, da si je toženec z nepoštenim ravnanjem, ko kljub sklenjeni Pogodbi o dosmrtnem preživljanju upravičenki ni doplačeval domske oskrbe, pridobil premoženjsko korist na škodo tožeče stranke in da je vedel, da bi moral doplačevati za domsko oskrbo A. A. V teh trditvah so vsebovani vsi štirje elementi krivdne odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ: protipravno ravnanje, nastala škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja.

12Za pravilno uporabo materialnega prava je treba ugotoviti, ali je toženec ravnal protipravno oziroma nedopustno. Tako bi njegovo ravnanje bilo, če bi kljub temu, da bi lahko doplačeval domsko oskrbo za A. A., z njo sklenil Pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero se ne bi zavezal za doplačilo domske oskrbe. To pa iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izhaja. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da je toženec v obdobju, ko je tožeča stranka doplačevala domsko oskrbo za A. A., prejemal invalidsko pokojnino 416,00 EUR in še sebe komaj preživljal. Te ugotovitve tožeča stranka ne prereka. Glede na to, da je ob sklepanju Pogodbe o dosmrtnem preživljanju A. A. razpolagala z zadostnimi sredstvi, da je sama plačevala celotno domsko oskrbo, višje sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da ob sklepanju pogodbe nista imela v mislih obveznosti kritja doplačil domske oskrbe. Toženec se torej ni zavezal, da bo doplačeval stroške domske oskrbe preživljanke. Zakonskega določila, ki bi toženca obvezoval, da mora zaradi sklenjene pogodbe z A. A. on za njo doplačevati stroške domske oskrbe, ni. Glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera tako tožencu ni mogoče očitati, da je Pogodbo o dosmrtnem preživljanju sklenil zato, da bi izigral tožečo stranko, zato mu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Za obstoj odškodninske odgovornosti pa morajo biti podani vsi štirje elementi kumulativno.

13Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, da jih sodišče prve stopnje ni obravnavalo, to je, da naj bi toženec pred sklenitvijo Pogodbe o dosmrtnem preživljanju prodal drugo nepremičnino A. A. in se je iz teh sredstev plačevala domska oskrba, zato bi toženec moral in mogel vedeti, da bo sredstev zmanjkalo, ob ugotovljenem dejstvu, da toženec ne razpolaga z zadostnimi sredstvi, da bi se lahko zavezal za celotno oskrbo A. A., odločitve ne morejo spremeniti. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča so tako zadostne za presojo, ali je toženec ravnal protipravno. Ker je mogoče iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča razbrati vsa za pravilno uporabo materialnega prava relevantna dejstva, kršitve iz 14. točke drugega 339. člena ZPP – pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ni. Prav tako ne kršitev ustavno varovanih pravic do sodnega varstva in enakega varstva pravic.

14V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni. V sodbi ugotovljena dejstva zadostujejo za materialnopravno pravilno razsojo. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Višje sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožencu povrniti potrebne stroške (155. člen ZPP) pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo. Priznalo je vse stroške, ki jih je v pritožbenem postopku priglasil toženec, saj so priglašeni skladno z Odvetniško tarifo. Skupaj znesejo 499,77 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je višje sodišče določilo petnajstdnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. Če jih tožeča stranka v tem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 62/2010.