VSL sodba I Cpg 1488/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 6.836,65 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu (obsodilni del I. točke izreka ter II. točka izreka), potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.058,38 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 101093/2010 z dne 21. 7. 2010 ostane v veljavi v delu, s katerimi je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki glavnico 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek za plačilo 3.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Zaradi umika obrestnega dela zahtevka od glavnice 50.000,00 EUR od 11. 10. 2008 do 2. 3. 2010 je sklep o izvršbi tudi v tem delu razveljavilo in postopek ustavilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 7.325,96 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper obsodilni del I. točke izreka, II. in III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena (po nasprotni tožbi tožeča) stranka (v nadaljevanju tožena stranka). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi.

3Tožeča (po nasprotni tožbi tožena) stranka (v nadaljevanju tožeča stranka) v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Neutemeljeni so očitki, da sodišče prve stopnje o nasprotni tožbi ne bi smelo odločati, saj zanjo ni razpisalo naroka. Nasprotna tožba je sicer res samostojna toženčeva tožba zoper tožnika. Gre za njegovo ofenzivno obrambno sredstvo v pravdi, v kateri je (do tedaj) nastopal le kot toženec. Njena glavna značilnost pa je določena povezanost s tožbenim zahtevkom iz prvotne tožbe. Prav zato je smiselno, da se obe tožbi združita v istem postopku. Gre za izraz načela ekonomičnosti postopka in pravne varnosti. Že sama vložitev nasprotne tožbe pa predpostavlja združitev obeh postopkov v enotno obravnavanje.(1) V kolikor bi se sodišče odločilo za samostojno obravnavanje nasprotne tožbe, bi moralo sprejeti ustrezen procesni sklep (tretji odstavek. 300. člena ZPP), in o tem obvestiti pravdne stranke.

6V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje odločilo za skupno obravnavanje, s čimer je stranki seznanilo na glavni obravnavi dne 12. 5. 2015. Čeprav pritožba pravilno izpostavlja, da pravdni stranki nista bili posebej vabljeni na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Sodišče se namreč lahko odloči, da poravnalnega naroka ne bo izvedlo, če oceni, da glede na navedbe strank in na naravo spora ni možnosti za poravnavo (305.a člen ZPP). Takšna določba mu omogoča dovolj široko polje presoje o tem, ali bo poravnalni narok izvedlo. Četudi tega ne stori, pa imajo stranke ves čas postopka možnost, da poravnavo sklenejo. Zgolj z opustitvijo razpisa poravnalnega naroka po nasprotni tožbi tako sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP. Prav tako strankama ni vzelo pravice do izjave s tem, ko ju ni izrecno vabilo na prvi narok po nasprotni tožbi. Dejstvo je, da je narok o tej zadevi bil izveden 12. 5. 2015, da sta pravdni stranki na njem bili prisotni, sodišče pa je sprejelo dokazni sklep. Prav tako je dejstvo, da sta se tekom postopka stranki že imeli možnost opredelili tudi do navedb iz nasprotne tožbe. Ker je torej tožena stranka imela vse možnosti, da se o zadevi izjasni (tako v vlogah kot na naroku), ji pravica do obravnavanja pred sodiščem ni bila kršena. Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Prav tako ni podana kršitev iz 10. točke citirane določbe, saj je glavna obravnava tudi v postopku po nasprotni tožbi bila izvedena. Edina kršitev, ki bi jo sodišču prve stopnje lahko očitali, je kršitev drugega odstavka 280. člena ZPP, ki določa, da je treba narok razpisati tako, da strankam ostane zadosti časa za pripravo nanj, in sicer najmanj 15 dni od prejema vabila. Kršitev navedene določbe pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v obravnavanem primeru na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala.

7Četudi je pritrditi pritožbenim navedbam, da sprememba številke računa, njegove zapadlosti in pravne podlage v prvi pripravljalni vlogi pomeni spremembo tožbe, pritožba razveljavitve oziroma spremembe izpodbijane sodbe na tej podlagi ne more doseči. Po prvem odstavku 185. člena ZPP lahko namreč sodišče dovoli spremembo tožbe tudi, če se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje bilo takšnega mnenja. Dejstvo, da posebnega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe ni izdalo (saj je ocenilo, da do slednje sploh ni prišlo), pa spet pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka, ki na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Vse od vložitve prve pripravljalne vloge tožeče stranke je bilo namreč popolnoma jasno, da se v postopku obravnava utemeljenost zahtevka na podlagi računa št. 35/09.

8Nadalje pritožba pravilno navaja, da ima skladno z ustaljeno sodno prakso končni obračun naravo izvensodne poravnave (1050. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Navedeno pomeni, da zanj veljajo splošne določbe OZ o dvostranskih pogodbah. Napačno pa je njeno stališče, da je zapadlost obveznosti plačila tožene stranke, odvisna od izpolnitve obveznosti, ki naj bi jih še izpolnila tožeča stranka. Določilo 10. točke končnega obračuna (v prilogi A2) namreč ne ureja zapadlosti terjatve tožeče stranke. Ta je opredeljena v 11. točki, ki določa, da mora tožena stranka del svoje obveznosti (plačilo 50.000,00 EUR) izpolniti v treh dneh po podpisu končnega obračuna, preostali del pa v 60 dneh po podpisu končnega obračuna.

9Dejstvo pri tem je, da sta povzeti določbi 10. in 11. točke končnega obračuna medsebojno v nasprotju – 10. točka določa, da je pogoj za plačilo dokončanje del in izročitev garancije, 11. točka pa, da je plačilo (brezpogojno) treba opraviti v določenem številu dni po podpisu končnega obračuna. Takšno nasprotje bi terjalo razlago pogodbe in ugotavljanje pogodbene volje strank. Vendar pa je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotovilo, da je izpolnjen tako pogoj iz 10. točke, kot potek rokov iz 11. točke končnega obračuna. Da so potekli potrebni roki ni sporno. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve pa višje sodišče pritrjuje tudi razlagi, da je tožeča stranka obveznosti, ki so ji bile naložene s končnim obračunom izpolnila.

10V zvezi z obveznostjo, da naolji leseni nosilec v sobi 407, pritožba napačno povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, ko navaja, da naj bi zaključilo, da tožnik te naloge ni opravil. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja prav nasprotno – da je tožnik nosilec naoljil, da pa je bila v času izvedbe te njegove naloge na delu nosilca montirana neka konstrukcija, ki mu je v tem delu oljenje onemogočala. Ugotavlja torej, da je tožnik nosilec naoljil v delu, v katerem je to lahko storil. Pritožba ugotovitve, da je bil del nosilca (ki ni naoljen) v času, ko se je naloga izvajala, prekrit z določeno konstrukcijo, ne prereka. Navaja le, da to ni relevantno, saj že dejstvo, da nosilec ni v celoti naoljen, pomeni, da tožnik svoje naloge ni izpolnil. Višje sodišče se s takšnim stališčem ne more strinjati. Ob (sedaj) nespornem (in tudi sicer dokazanem) dejstvu, da je ob izvedbi naloge tožnika del nosilca bil prekrit, kar je razlog, da ga slednji ni naoljil, pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik svojo nalogo izpolnil korektno – nosilec je naoljil, v delu, v katerem je bilo to mogoče. Dejstva, da je bila v času, ko je svojo nalogo opravljal, na del nosilca montirana predelna stena (ali druga podobna konstrukcija), namreč ni mogoče šteti v škodo izvajalca oziroma mu ni mogoče iz tega razloga očitati, da svoje naloge ni izpolnil, ker nosilca v tem delu ni pobarval.

11S tem se za irelevantno izkaže dodatno pojasnilo sodišča prve stopnje, da tudi sicer naoljenje nosilca v tem delu predstavlja minoren strošek (med 5,00 in 10,00 EUR), zato na plačilno obveznost tožene strank ne more vplivati. Kljub temu mu višje sodišče pritrjuje. Razlaga, da bi se tožna stranka zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti tožeče stranke, lahko izognila plačilu 50.000,00 EUR, je namreč povsem nesprejemljiva in v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava, kot sta načeli pacta sunt servanda in prepoved zlorabe pravic.

12Podobno velja v zvezi z obveznostjo tožeče stranke, da izdela sleme po skici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka sleme izdelala (kar priznava tudi pritožba), da ga je izdelala po načrtih, ki jih je potrdil tako projektant kot operativni vodja del tožene stranke (A. A.), da zgolj na podlagi skic, ki jih je predložila tožena stranka, izvedba slemena sploh ni bila mogoča, saj slednje ne vsebujejo nobenih mer ter da je bilo tako prezračevanje kot odvodnjavanje narejeno v skladu s pravili stroke. Ničesar od navedenega tožena stranka ne zanika. Zatrjuje le, da sleme ni izdelano v skladu s skico in da tožeča stranka, v kolikor del po skici ni mogla izvesti, ne bi smela podpisati končnega obračuna.

13Iz navedenega izhaja, da je nesporno, da je tožeča stranka sleme izdelala. V kolikor ga ni izdelala pravilno bi tožena stranka lahko, in bi tudi morala, zoper njo uveljaviti jamčevalne zahtevke. Ne more pa, zgolj zato, ker naj bi bila ena od obveznosti tožeče stranke izdelana z napakami, zadržati plačila ½ obveznosti, ki jo je prevzela s končnim obračunom (in znaša 50.000,00 EUR). Kot rečeno ima končni obračun naravo izvensodne poravnave v smislu 1050. člena OZ. To pomeni, da ima naravo dvostranske pogodbe. Če ena stranka svojo obveznost po dvostranski pogodbi izpolni z napakami, to nasprotno stranko upravičuje do jamčevalnih zahtevkov, ne pa do zadržanja poljubnega zneska še dolgovanega plačila.

14Pritrditi je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni konkretno in substancirano prerekala trditev tožeče stranke, da je opravila dela v zvezi z izolacijo zunanje stene ob bazenu. V zvezi s tem je podala le pavšalen očitek, da ta dela niso bila izvedena. Tožeča stranka je na to odgovorila, da je izolacijo izdelala takoj po podpisu končnega obračuna, da so ta dela bila izvedena pa je med zaslišanjem potrdil tudi njen zakoniti zastopnik. Tožena stranka takšnih, z dokazi podprtih trditev ni več zanikala (niti ni pojasnila česa v zvezi z izolacijo tožeča stranka ni izvedla), zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za priznane.

15Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni izpolnila nalog po končnem obračunu, saj toženi stranki ni izročila dogovorjene garancije. Glede na to, da je bila garancija dogovorjena že s pogodbo, tudi po presoji pritožbenega sodišča izročitev (še ene) posebne garancije, z enakimi pogoji kot izhajajo iz pogodbene garancije, ni bila potrebna. Naloga tožeče stranke, da toženi stranki zagotovi garancijo, je bila namreč že izpolnjena.

16Tudi v zvezi z zahtevkom iz nasprotne tožbe, je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno pojasnilo, kakšen je domet drugega odstavka 635. člena OZ. Ta naročniku daje možnost, da se tudi po poteku 1 leta od trenutka, ko je podjemnika obvestil o napakah dela, zoper njegov zahtevek za plačilo lahko brani z ugovorom za znižanje plačila in/ali plačilo odškodnine. Bistvo navedene določbe je, da naročnik proti podjemniku po poteku navedenega roka ne more več vložiti tožbe z zahtevkom za znižanje kupnine, lahko pa v postopku, v katerem podjemnik zahteva plačilo za opravljeno delo, postavi takšen ugovor. To pomeni, da lahko uveljavi ugovor za znižanje plačila (jamčevalni zahtevek) in/ali pobotni ugovor za plačilo odškodnine zaradi napake. Bistveno pri tem pa je, da lahko oba uveljavi le kot nesamostojna zahtevka (ugovora).(2) Iz navedenega izhaja, da proti podjemniku ne more več uspeti z vložitvijo tožbe. To pa pomeni, da ne more uspeti niti z nasprotno tožbo (ki ima sicer pravno naravo samostojne tožbe, zaradi posebne zveze z zahtevkom iz tožbe, pa ju je smiselno obravnavati skupaj). V tem delu je obrazložitev sodišča prve stopnje povsem pravilna.

17V nadaljevanju pa pritožba utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni z ničemer opredelilo do očitkov tožene stranke, da se tožeča stranka na prekluzijo iz 635. člena ne more sklicevati, saj je do napak prišlo zaradi dejstva, ki je bilo tožeči stranki znano oziroma ji ni moglo ostati neznano, pa ga ni sporočila naročniku (636. člen OZ).(3) Čeprav takšno postopanje pomeni kršitev toženčeve pravice do izjave in s tem kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, višje sodišče pritožbi tudi v tem delu ni ugodilo. Ugotovilo je namreč, da je zahtevek po nasprotni tožbi neodpravljivo nesklepčen.

Z njim tožena stranka zahteva 20% znižanje plačila za storitve, ki naj bi jih tožeča stranka opravila z napakami. Tako pravna teorija kot sodna praksa sta enotni, da za tovrstne zahtevke – torej zahtevke za znižanje kupnine – ne zadošča dajatvena tožba, pač pa je potreben tudi oblikovalni tožbeni zahtevek, usmerjen k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti storitve, ki je posledica stvarnih napak.(4) Takšnega zahtevka tožena stranka v konkretnem primeru ni postavila. Posledično ni moglo priti do izdaje oblikovalne sodbe, ki bi lahko bila podlaga uveljavljanemu kondikcijskemu zahtevku.(5)

18Odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek iz nasprotne tožbe zavrne, je tako pravilna (čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja). Dodati velja, da je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka stvar tožnika.(6) Če ta za uveljavitev svojih pravic izbere napačno pot, njegove napake ni mogoče sanirati skozi materialno procesno vodstvo. To v primerih, ko stranka sicer popolno opiše življenjski dogodek, torej navede vsa odločilna dejstva, tožba pa je kljub temu nesklepčna, saj iz dejstev, ki jih navaja, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ni uporabljivo.(7)

19Glede na navedeno je višje sodišče zavrnilo tako pritožbo zoper obsodilni del I. točke izreka prvostopenjske sodbe, kot pritožbo zoper njeno II. točko izreka. Izpodbijano sodbo je v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Kot navaja, je namreč slednje dodatne stroške izvedenca v višini 369,45 EUR s sklepom II Pg 4770/2010 z dne 22. 5. 2015 naložilo v plačilo toženi stranki, v sodbi pa jih je nato napačno upoštevalo kot stroške tožeče stranke. Višje sodišče je napako lahko odpravilo samo (355. člen ZPP). Ob tem je upoštevalo tudi, da so bili, na podlagi pritožbe tožene stranke zoper citirani sklep, stroški izvedenca znižani na 201,25 EUR.

Pravdne stroške, ki jih je tožeči stranki priznalo sodišče prve stopnje, je tako višje sodišče znižalo za (napačno priznanih) 369,45 EUR. Ti po novem znašajo 7.115,34 EUR. Na drugi strani je pravdne stroške tožene stranke povišalo za 201,25 EUR in ji posledično priznalo 3.981,25 EUR. Tožeča stranka ji mora, glede na uspeh, povrniti 7% - torej 278,69 EUR. Po pobotanju enih in drugih stroškov mora tožena stranka tožeči povrniti še 6.836,65 EUR pravdnih stroškov.

21Tožena stranka je s pritožbo uspela zgolj v minimalnem delu (zoper odločitev o stroških), zaradi katerega posebni stroški niso nastali. Višje sodišče je zato odločilo, da mora sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo zoper odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe (smiselno tretji odstavek 154. člena ZPP). Ni pa ji priznalo nagrade za pritožbo zoper odločitev o tožbenem zahtevku, saj tožeča stranka v zvezi s tem ni povedala ničesar, kar bi pripomoglo k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP). Glede na navedeno mora tožena stranka tožeči povrniti 2.058,38 EUR pritožbenih stroškov (1.667,20 EUR nagrade za postopek in 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 22% DDV).

-------------

Op. št. (1): Tako tudi VSL v odločbah I Cp 3525/2011 in I Cpg 250/2012.

Op. št. (2): N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 856.

Op. št. (3): Glede na to, da je bila med strankama sklenjena gradbena pogodba, bi bilo bolj pravilno sklicevanje na drugi in tretji odstavek 663. člena OZ. Ker besedilo enih in drugih določb smiselno enako, pa sklicevanje na napačne člene ni bistvenega pomena.

Op. št. (4): Glej odločbe VS RS: II Ips 38/2012, II Ips 68/2012, II Ips 130/2013; N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 881; A. Galič: Znižanje pogodbene cene - z nasprotno tožbo ali z ugovorom?, Pravna praksa, 2014, št. 8, str. 9.

Op. št. (5): Višje sodišče pri tem pripominja, da v času vložitve nasprotne tožbe praksa o tem, ali se tovrstni zahtevki lahko uveljavljajo tudi zgolj s kondikcijsko tožbo, sicer še ni bila enotna, do konca postopka na prvi stopnji pa je bilo sprejetih več odločb Vrhovnega sodišča iz katerih povsem jasno izhaja, da temu ni tako. Več let pred izdajo prvostopenjske sodbe je tako že bilo jasno, da zahtevek, kot ga postavlja nasprotna tožba, ne more biti utemeljen.

Op. št. (6): N. Betetto in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 588.

Op. št. (7): N. Betetto in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 586.