VSRS Sodba II Ips 221/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 3.658,00 EUR v roku 15 dni pod izvršbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 429.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2011 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Nadalje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo 429.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zneska 270.000,00 EUR od dne 23. 6. 2008 do dne plačila ter od zneska 110.000,00 EUR od dne 23. 9. 2008 do dne plačila in od zneska 49.000,00 EUR od dne 26. 11. 2008 do dne plačila. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.122,09 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom zneska pravdnih stroškov pa tudi zakonske zamudne obresti za čas od dneva poteka paricijskega roka do dne plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3Zoper navedeno sodbo vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga naj se reviziji ugodi, sodbo pa spremeni tako, da se tožbi ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer so stroški revizije nadaljnji pravdni stroški. Poudarja, da je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče govoriti o posojilu, ker rok vračila denarja ni bil določen, zavrnilo že sodišče druge stopnje, saj ta element ni bistvena sestavina posojilne pogodbe. Določba 574. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) namreč izrecno predvideva situacijo, ko rok vračila ni bil dogovorjen. Če ni določen, se ga poskuša določiti upoštevaje okoliščine primera oziroma v skrajnem primeru velja primeren rok, ki pa ne more biti krajši od dveh mesecev, od kar je posojilojemalec prejel zahtevo posojilodajalca za vračilo. Tožnik je tudi pojasnil, da je tožencu konec leta 2010 poslal dopis, s katerim je zahteval vračilo denarja najkasneje do 1. 2. 2011 in s tem zadostil tudi zahtevi iz drugega odstavka 574. člena OZ. Kljub temu pa sodišče druge stopnje konkretni posel razume kot posel o soinvestiranju v skupen projekt nakupa zemljišč v Romuniji. Ni razumljivo, zakaj bi elektronska korespondenca pravdnih strank, iz katere izhaja, da tožnik toženca sprašuje, koliko denarja naj še nakaže, izključevalo posojilno razmerje. Tudi posojilodajalec namreč lahko posojilojemalca sprašuje, koliko denarja še potrebuje, da bo lahko izpeljal svoj projekt. Tudi korespondenca, v kateri tožnik sprašuje, ali je bilo kupljeno zemljišče oz. ali se pričakuje prodaja zemljišč, ne izključuje narave posojilnega razmerja. Sodišče spregleda, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se bo tožniku denar vrnil takoj, ko bodo zemljišča prodana. Ker je zamujal, je logično, da je o tem spraševal. Tudi vprašanja v smeri prodajne cene in dejstva, da naj bi tožnik poleg svojega plačanega denarja prejel še odstotek dobička od prodaje, ne izključuje narave posojilnega razmerja. Dogovorjeno je bilo, da tožnik namesto obresti prejme odmeno za posojilo v obliki deleža na dobičku od prodaje. Odmena za posojilo ni bistvena sestavina posojilne pogodbe, saj je ta lahko tudi neodplačna. Bistvo je, da se tisti, ki denar sprejme, zaveže ta denar vrniti. Bistveno tako ni, da bo tožnik poleg danega denarja prejel še nekaj več, temveč vprašanje, ali je bil dogovor pravdnih strank tak, da tožnik v vsakem primeru prejme nazaj svojo glavnico, ali pa je to vračilo vezano na realizacijo posla. V prvem primeru govorimo o posojilni pogodbi, v drugem primeru pa lahko tudi o soinvestitorstvu. Vendar pa iz konkretnega dejanskega stanja izhaja, da je bilo med pravdnima strankama jasno, da ima tožnik v vsakem primeru pravico do vračila svojega denarja. Kronski dokaz je, da sta takšen dogovor pravdni stranki želeli formalizirati v obliki posojilne pogodbe. Zato sta tudi želeli posojilo zavarovati s hipoteko. Če bi šlo za soinvestitorstvo, bi tožnik bil solastnik kupljenih nepremičnin ali pa vsaj družbenik in bi svoj delež lahko prodal ter zavarovanje vložka ne bi bilo potrebno. Sodišče tudi spregleda, da je bistveni element ta, da lahko pri soinvestitorski pogodbi vsak soinvestitor vpliva in upravlja skupno investicijo. Tožnik pa ni imel teh pravic. Ni kupec nepremičnin. Ne more odločati o prodajni ceni, ne more odločati o trenutku prodaje, o likvidaciji skupne investicije. Tudi ne more odločati, kako bo posojilojemalec koristil prejeto posojilo. Tudi ni prepričljivo stališče sodišča prve stopnje, da tožnik pri nakazilu ni napisal namena in da je življenjsko nelogično, da bi v primeru manjših zneskov predhodnih posojil od toženca zahteval pisno potrdilo, da mu je denar posodil, v konkretnem primeru, ko gre za velik znesek, pa ne. Sodišče spregleda, da so bili manjši zneski predhodnih posojil dani v gotovini in si je tožnik logično želel prejeti pisno potrdilo. V spornem primeru pa je razpolagal z bančnim potrdilom, da je bil denar nakazan. Spregledano je pojasnilo pravdnih strank ter priče Jona Abbota, da so bili vsi skupaj več kot le prijatelji, pravzaprav so bili kot družina in je življenjsko razumljivo, da sprva niso čutili potrebe po formalizaciji ustnih dogovorov. Sodišče ne posveča potrebne pozornosti dejstvu, da je toženec tožniku poslal zaradi zavarovanja v podpis posojilno pogodbo in se zadovoljil s tem, da je odvetnik njen podpis odsvetoval, ker mu je Magdalena Marinšek pojasnila, da ni bilo govora o posojilu. Sprašuje se, zakaj bi potem toženec tožniku predlagal v podpis posojilo. Tudi ni ugotovljeno, da bi strokovno napisano pogodbo lahko sestavil toženec kot pravni laik. Pogodbo je očitno sestavil notar ali odvetnik in tako je še bolj nelogično, da bi se sestavila pogodba z vsebino, o kateri nihče nič ne ve, saj se ni odvetnik sam spomnil posojilne pogodbe, temveč jo je pripravil na toženčevo pobudo. Bolj logično je zato, da je toženec pripravil posojilno pogodbo z namenom, da se formalizira ustni dogovor. Do vrnitve posojila je upravičen tudi na drugi pravni podlagi. Toženec je prejel denar, s katerim se je zavezal na ženino ime kupiti nepremičnine, katere bo kasneje prodal, denar pa skupaj z dogovorjenim deležem dobička tožniku tudi vrnil. Nesporno je, da je bilo dogovorjeno, da bo toženec te obveznosti izpolnil najkasneje v enem letu. Pritožbeno sodišče spregleda, da je tožnik trditve podal že v tožbi in da jih toženec ni prerekal. Podana je bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj prerekanih dejstev ni treba dokazovati. Ni sporno, da toženec teh zavez ni izpolnil in da kupljenih nepremičnin vse do danes in kljub prigovarjanju tožnika ni prodal. Zato je tožnik upravičeno od pogodbe odstopil. V primeru odstopa pa je upravičen do vračila tistega, kar je dal (drugi odstavek 111. člena OZ). Stališče sodišča, da tožnik teh trditev ni podal in da ni pojasnil, zakaj bi od pogodbe sploh smel odstopiti, je napačno, preveč formalistično, saj je tožnik že v svoji tožbi na strani 3 navedel, da je toženca z dopisom z dne 30. 11. 2010 pozval, da mu prejeti denar vrne najkasneje do 1. 2. 2011. Tudi v vlogah je pojasnil, da zemljišč v predvidenih rokih ni prodal, s čimer je po vsebini pojasnil tudi odstopni razlog. Ker pa je pogodbeno razmerje razumel kot posojilo, je to logično izrazil z zahtevo po vračilu denarja. V dopisu ni uporabljal besed odstopam od pogodbe, ker ni mogel izhajati iz tega, da mu sodišče tega ne bo verjelo. Po vsebini pa je dopis tožnika z dne 30. 11. 2010, s katerim je toženca pozval, da mu prejeti denar vrne, treba razumeti kot izjavo o prenehanju pogodbenega sodelovanja. Zakon namreč ne zahteva, da mora pogodbenik ko odstopa, uporabljati prav izraz odstopam, temveč to lahko izrazi tudi z drugimi besedami in v kontekstu. Če nekdo zahteva, da se mu denar vrne, je s tem pojmovno nujno izrazil voljo, da pogodba preneha. Navsezadnje tudi zahteva za povračilo posojila pomeni prenehanje posojilne pogodbe. Sodišče bi moralo tudi šteti, da je odstopno voljo podal s tožbo. Ob povedanem je napačno uporabljeno materialno pravo. Stališče prvostopnega sodišča, da ni ravnal v skladu s 105. členom OZ, nasprotuje trditvam in predloženim dokazom. Iz neprerekanih tožbenih trditev namreč izhaja, da je bil enoletni rok za izpolnitev pogodbe večkrat podaljšan, ko je toženec tožniku vseskozi obljubljal, naj še malo počaka. Kot je pojasnil v neprerekanih tožbenih navedbah, je pri podaljševanju roka čakal še vsaj dve leti. Toženec je torej imel dovolj časa, da bi izpolnil svoje obveznosti v dodatnem roku, prav tako pa je bil s strani tožnika k temu večkrat pozvan. Razen tega lahko tožnik odstopi od pogodbe tudi brez določitve zadnjega roka, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da obveznosti ne bo izpolnil niti v tem dodatnem roku. Iz elektronske korespondence izhaja, da je tožnik večkrat pozival v smeri prodaje, medtem se je toženec vseskozi izmikal z izgovori, da je treba počakati, da mine trenutna gospodarska kriza. Na podlagi teh izjav je bilo več kot očitno, da toženec v razumnem roku svoje obveznosti ne namerava izpolniti. Ne gre spregledati neprerekanih trditev iz vloge tožnika z dne 19. 10. 2011, v kateri je bilo pojasnjeno, da je toženec kršil dogovorjeni enoletni rok, v katerem naj bi predmetne nepremičnine prodal, tega tudi po kasnejših pozivih tožnika in dodatnih rokih ni storil oziroma je celo dal tožencu vedeti, da nepremičnine pod kupljeno ceno ne namerava prodati. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko pritožbeno sodišče pravi, da trditev o tem, da bodo zemljišča prodana v enoletnem roku, tožnik ni izkazal (točka 9 sodbe). Tožnik je tožencu dal omenjeno vsoto denarja na odplačni pravni podlagi. Vseeno je, ali je bil denar posojen, investiran ali pa dan za nakup nepremičnine v tujem imenu in za svoj račun. Ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik danes brez denarja in brez nepremičnin in da so nepremičnine še vedno knjižene na ime toženčeve žene, čeprav so bile financirane s tožnikovimi sredstvi, s sredstvi, ki jih toženec in njegova žena nista prejela v dar. Zato je odločitev sodišča tudi iz življenjskega stališča absurdna.

4Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče je pri presoji revizijskih očitkov v konkretnem primeru vezano na naslednje ugotovljeno dejansko stanje:

Pravdni stranki sta sklenili dogovor, da toženec kupi po nizki ceni zemljišča v Romuniji, katerim bo cena glede na predvideno gradnjo letaliških steza in avtocest narasla in se bodo zemljišča tedaj tudi prodala, izkupiček od realizirane prodaje pa se bo razdelil med vse vlagatelje (razen pravdnih strank še toženčevo ženo in A. A.) v sorazmerju z njihovimi vložki. Toženec je v skladu z dogovorom za nakup zemljišč od tožnika prejel sporni denarni znesek, zemljišča pa so bila kupljena na ime toženčeve žene, ker je le ona kot romunska državljanka lahko pridobila lastninsko pravico na nepremičninah. Toženec in njegova žena sta sicer želela prenesti na tožnika lastninsko pravico na delu zemljišč, ki so bila kupljena s tožnikovim denarjem, vendar pa je tožnik predlog zavrnil, ker je menil, da je bolj smiselno, da se deli ob prodaji. Kupljena zemljišča še niso bila prodana zaradi gospodarske krize v Romuniji in posledične neizvedbe investicij, ki bi omogočile nadaljnjo prodajo kupljenih zemljišč in pridobitev pričakovanega dobička. Tožnik pa tudi ni niti trdil niti dokazal, da je bil dogovorjen enoletni rok za izpolnitev teh obveznosti in tudi ne, da bi tožencu omogočil podaljšanja roka za izpolnitev obveznosti ter da je sploh pravno pravilno odstopil od pogodbe zaradi zatrjevane neizpolnitve dogovora s strani toženca.

7Na podlagi teh pravno odločilnih dejanskih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje najprej materialnopravno pravilno zaključili, da v spornem primeru pravdni stranki nista sklenili posojilne pogodbe, temveč je bil sklenjen dogovor o skupnih vlaganjih v nakup zemljišč in njihovo kasnejšo prodajo po višjih cenah ter razdelitvijo kupnine po opravljenih prodajah, torej za pogodbo tudi z elementi tveganja - ali bo dosežen tudi pričakovani dobiček. V skladu z določbo 569. člena OZ predstavlja vsebinsko konstitutivne elemente in kavzo posojilne pogodbe tudi pravica posojilodajalca, da od posojilojemalca zahteva vrnitev posojenega zneska (causa credendi, aquirendi). Sporni dogovor pa ima drugačne bistvene elemente ter predvsem drugačen namen in sicer vložitev denarnih sredstev v skupen projekt brez pravice tožnika, da od toženca zahteva vrnitev denarnih sredstev, kot to za posojilno pogodbo določa prvi odstavek 569. člena OZ (torej brezpogojno vrnitev posojenih denarnih sredstev po določenem času). Sporna pogodba, s katero sta pravdni stranki dogovorili skupna vlaganja v nakup nepremičnin z razdelitvijo izkupička od njihove prodaje, ima tako nekatere bistvene elemente in kavzo družbene pogodbe v smislu določbe 990. člena OZ in ne posojilne pogodbe. Že zato pa je pravno nepomembna razlogom obeh sodišč nasprotna revidentova pravna presoja drugih ugotovljenih okoliščin v zvezi s sklepanjem sporne pogodbe, in sicer - da za sklenitev posojilne pogodbe ni potreben niti dogovor o roku vrnitve posojila, ker ga je mogoče določiti na podlagi drugega odstavka 574. člena OZ, niti dogovor o obrestih in da tudi ni pomembno, da pri nakazilih ni bil naveden posojilni namen izročenih denarnih zneskov.

8Pravilen je tudi nadaljnji materialnopravni zaključek obeh sodišč, da ne obstoji tudi nadalje uveljavljana pravna podlaga za vrnitev spornega zneska - neupravičena pridobitev. Pravdni stranki sta nakazilo denarja tožencu dogovorili na podlagi opisanega pravnega posla in torej ne brez pravnega temelja, ki kasneje tudi ni odpadel oziroma se naj ne bi uresničil (190. člen OZ), kar bi šele omogočalo uveljavljanje kondikcijskega zahtevka (111. člen OZ), kot vse pravilno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. Sodišči ugotavljata, da tožnik ni odstopil od pogodbe z ustrezno odstopno izjavo v skladu s 109. členom OZ, da bi lahko nastopili pravni učinki prenehanja pogodbe in da niti ni pojasnil, od katerega pravnega posla je odstopil ter tudi ni dokazal, da bi skladno s 105. členom OZ tožencu postavil dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Zato tožnikov zahtevek tudi na podlagi 103. člena OZ in naslednjih ni utemeljen. Glede na opisano vsebino med pravdnima strankama sklenjene pogodbe pa je sicer zadostna že materialnopravna presoja, oprta na dejanske ugotovitve sodišč, iz katerih izhaja, da toženec sploh še ni kršil pogodbe, ki bi upravičevala odstop od pogodbe, saj je na podlagi prejetega denarja kupil zemljišča, na katera se je kot lastnica vpisala njegova žena, prodaja kupljenih zemljišč pa še ni bila realizirana zaradi nastale gospodarske krize v Romuniji, ki je onemogočila pridobitev dobička na podlagi prodaje zemljišč zaradi realizacije državnih investicij v izgradnjo letališča in avtocest. Ali še drugače povedano: pogodbeno razmerje ob nanizanih dejanskih ugotovitvah sodišč v skladu z medsebojnim dogovorom pravdnih strank še nadalje traja, njegov obstoj pa lahko omogoči tudi končno realizacijo - prodajo zemljišč, ko bodo nastopile dogovorjene okoliščine, ki bodo omogočile prodajo kupljenih zemljišč z doseženim pričakovanim dobičkom.

9Sicer pa imajo zgoraj povzete obširne revizijske trditve v preostalih delih nedopustno dejanski značaj. Tožnik s tem uveljavlja v revizijskem postopku nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (peti odstavek 370. člena ZPP). Tako se njegovi revizijski očitki o zmotno ugotovljeni pogodbeni volji pravdnih strank in v zvezi s tem zatrjevane okoliščine, predvsem tiste - da je toženec sam predložil zapis posojilne pogodbe z zavarovanjem s hipoteko, da je predstavljal dogovor o razdelitvi dobička od prodaje dejansko dogovor o posojilnih obrestih oziroma „odmeni“, da sam ni imel nobenih pravic oziroma vpliva v zvezi z določanjem pogojev za nakup zemljišč in njihovo nadaljnjo prodajo ter tudi revidentovo kritično ocenjevanje dokazne presoje korespondence med pravdnima strankama, nanašajo na dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje o pogodbeni volji pravdnih strank. Enako velja tudi za revidentova prizadevanja, da še v reviziji nasprotno - kot sta to ugotovili sodišči prve in druge stopnje - prikaže obstoj dogovora o enoletnem roku za prodajo zemljišč ter vračilo danih denarnih sredstev skupaj z doseženim dobičkom, ki ga toženec naj ne bi spoštoval, svoja posledična pravilna ravnanja v smeri odstopa od pogodbe in nudenje dodatnega roka za prodajo kupljenih zemljišč ter vrnitvijo denarnega zneska. Revident poskuša nepravilnost presoje teh okoliščin prikazati tudi na podlagi očitka procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP, ki naj bi bila storjena tudi pred sodiščem druge stopnje, katero naj bi prezrlo, da te tožnikove trditve celo s strani toženca niso bile zanikane in s tem kot priznane nepodvržene potrebi po njihovem dokazovanju. Sodišči prve in druge stopnje sta v zvezi s tem ugotovili, da v tej smeri tožnik ustreznih trditev niti ni postavil, temveč je od toženca z zahtevo za vračilo denarnega zneska terjal izpolnitev neobstoječe posojilne pogodbe. Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da tožnik v pritožbi te relativne procesne kršitve, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti in jo mora torej pravdna stranka v pritožbenem postopku sama opredeljeno uveljavljati, da je sodišče druge stopnje dolžno nanjo odgovoriti (350. člen ZPP), ni navedel, kar pomeni, da omenjeni revizijski očitek predstavlja celo nedovoljeno „preskakovanje pravnih sredstev“. Predmet revizijskega preizkusa je namreč pravilnost sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP), kar pomeni, da se izpodbijana sodba glede takšnih kršitev lahko preizkuša v revizijskem postopku le v okvirih presoje v pritožbenem postopku uveljavljanih očitkov zoper prvostopno odločbo, torej le glede tistih pritožbenih razlogov, s katerimi se je sodišče druge stopnje sploh lahko seznanilo.

10Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

11Glede na uspeh v zvezi z revizijo mora tožeča stranka plačati toženi stranki revizijske stroške nastale v zvezi z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 388. členom ZPP). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika tožeče stranke.