VSM sklep I Cp 696/2016

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (točka I. izreka), hkrati pa odločilo, da bo o pravdnih stroških tožene stranke odločal organ za brezplačno pravno pomoč (točka II. izreka).

2Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njegovo razveljavitev. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj se dejstva v tožbi nanašajo na obdobje po 30. 8. 2013 (po zaključku prejšnjega pravdnega postopka P 75/2012, ki je temeljil na isti pravni podlagi). Tožnik je imel v letu 2015 operacijo kolka, v letu 2014 in 2015 je bil na mnogih zdravniških pregledih zaradi poslabšanja vnetnih sprememb na koži (obširna medicinska dokumentacija) ter tudi hospitaliziran v letu 2014, tožniku naj bi bil diagnosticiran kožni rak. Toženca sta se v izročilni pogodbi izrecno zavezala, da bosta tožniku v primeru bolezni priskrbela zdravniško pomoč, bolniško nego in oskrbo, vendar mu nista nudila nege, nobenega prevoza k zdravniku, niti tožnika obiskala, ko je bil ta v bolnici. Sodišče je napačno uporabilo določbo drugega odstavka 319. člena ZPP, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno, saj gre za izročilno pogodbo, ki se vsakodnevno izvršuje in je zato potrebno skrbno pretehtati vse okoliščine v zvezi z njenim izvrševanjem, okoliščine so nastale v letih 2014 in 2015 in niso bile zajete že v prvi, pravnomočno končani pravdi. Poleg tega je drugi toženec v odgovoru na tožbo navedel, da ga tožnik o operaciji ni obvestil, vendar se o slednjem tožnik ni mogel izjasniti, s tem pa je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti.

3Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo iz razloga, ker je ugotovilo, da je bilo o zadevi že meritorno odločeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru P 75/2012 z dne 30. 8. 2013(1). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se tožnik ponovno sklicuje na isti sklop dejstev, le na drugo pravno podlago (šlo bi naj za preužitkarsko pogodbo), pri čemer novo dejstvo, da je bil tožnik operiran na kolku v letu 2015, v zadevi ni relevantno.

6Na podlagi 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo zavrže.

7Vsebino sodbe sestavljajo dejanska podlaga sodbe, dejansko stanje in izrek, v dejansko podlago sodbe pa spada vse, kar so stranke navedle za utemeljitev zahtevka. Časovne meje pravnomočnosti določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost, le ta pa se nanaša na stanje, ki je obstajalo v trenutku zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje(2).

8Iz pregleda pravdne zadeve P 75/2012 in že citiranih sodb sodišča prve in druge stopnje evidentno izhaja, da je tožnik v tej, sedaj že pravnomočno končni pravdni zadevi, zahteval s tožbo preklic izročilne pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti prevzemnikov določenih v točki 4 a) in b) izročilne pogodbe v zvezi s tretjim odstavkom 555. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po izročilni pogodbi sta se prevzemnika (toženca) med drugim zavezala nuditi tožniku dosmrtno popolno brezplačno oskrbo s hrano pri skupni mizi, jima nuditi potrebno nego, urejati perilo, v primeru bolezni priskrbeti zdravniško pomoč, bolniško nego in oskrbo. Ugotovljeno je bilo, da se je tožnik leta 2005 iz skupnega doma odselil, prva toženka se je odselila leta 2011, drugi toženec pa je bil pripravljen izpolnjevati pogodbene obveznosti, ki mu jih je tožnik s svojim ravnanjem onemogočil s preselitvijo k drugi partnerki v letu 2005 ter da ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do preklica izročilne pogodbe. Izrecno je bilo ugotovljeno (točka 9 obrazložitve sodbe VSM I Cp 1481/2013 z dne 1. 4. 2014), da tožnik v svojih trditvah ni zatrjeval, da bi bolniško nego in oskrbo potreboval in je od toženih strank ne bi dobil, kar je ena izmed pogodbenih obveznosti iz točke 4 b) izročilne pogodbe. Materialna podlaga zahtevku je bila izročilna pogodba in določbe V. poglavja OZ (546. do 556. člen), medtem ko je bilo ugotovljeno, da ni podlage za uporabo določb pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kar je tožnik v tožbi zatrjeval, saj za takšno pogodbo v danem primeru ne gre.

9V sedaj vloženi tožbi tožnik primarno zahteva razvezo izročilne pogodbe z dne 16. 2. 2000, podrejeno pa njen preklic s trditvijo, da sklenjena pogodba ne vsebuje osnovnih lastnosti izročilne pogodbe v smislu 546. člena OZ (da bo izročitelj izročil in razdelil svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem), saj izročilna pogodba vključuje le eno od dveh tožnikovih hčera (od druge ni bilo pridobljeno soglasje) ter je tretirati to pogodbo kot pogodbo o preužitku, ki jo je moč razvezati ob obstoju pogojev iz 568. člena OZ. V zvezi z obstojem le teh pa tožnik med drugim zatrjuje obstoj zdravstvenih težav v zadnjih letih, operativni poseg v septembru 2015 ter diagnozo kožni rak. V posledici obstoječih zdravstvenih težav tožnik ne more več skrbeti sam zase, drugi toženec mu ni nudil nobenih prevozov k zdravniku (le te mu je zagotavljala hči, ki ni stranka izročilne pogodbe), tudi mu ni bil pripravljen nuditi oskrbe po operativnem posegu, kljub jasnim določbam v izročilni pogodbi, da se mu v primeru bolezni priskrbi zdravniško pomoč, bolniška nega in oskrba.

10V posledici navedenega je torej ugotoviti, da gre v danem primeru za zatrjevane okoliščine nastale po 30. 8. 2013, torej po stanju obstoječem v trenutku zaključka glavne obravnave v pravdni zadevi P 75/2012. Tožnik kot izročevalec v izročilni pogodbi zatrjuje, da na strani tožencev kot prejemnikov obstajajo okoliščine, nastale po pravnomočnem zaključku citirane pravdne zadeve, ki pomenijo neizpolnitev bremen določenih v izročilni pogodbi, hkrati pa se sklicuje še na obstoj druge materialne podlage, s trditvami, da je treba šteti izročilno pogodbo kot pogodbo o preužitku in jo obravnavati v smislu določb VII. poglavja OZ (564. do 568. člen).

11V posledici navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni moč zaključiti, da je bilo o zahtevku že pravnomočno razsojeno in novo sojenje ni dopustno. Res je, da je podana subjektivna istovetnost (v obeh pravdah nastopita isti stranki), ne pa tudi objektivna istovetnost, to je istovetnost obeh zahtevkov. Le ta se presoja po njuni podlagi, podana pa je, če je pravno razmerje, v katerem je že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekočega postopka. Če je dejanska podlaga različna, ne gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata). Obseg pravnomočnosti sodbe, v zadevi, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno P 75/2012, je potrebno presojati iz vidika razlage celotne odločbe, tako izreka, dejanskega stanja in razlogov odločbe, navedeno pa kaže, da dejanska podlaga v obravnavani zadevi ni identična tisti, o katerih je bilo že odločeno, saj se tožnik sklicuje na slabo zdravstveno stanje nastalo po 30. 8. 2013, torej po trenutku zaključka glavne obravnave v prvi, že razsojeni zadevi pred sodiščem prve stopnje (P 75/2012).

12V posledici navedenega je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, kar je imelo za posledico napačno odločitev, da je potrebno tožbo kot nedopustno zavreči. V tej posledici je bila napačno uporabljena določba drugega odstavka 319. člena ZPP o pravnomočno razsojeni stvari, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi ter sklep o zavrženju tožbe in posledično odločitev, da bo o pravdnih stroških odločal organ za brezplačno pravno pomoč, razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev temelji na določbi 3. točke 365. člena ZPP.

13V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožbo vsebinsko obravnavati.

14Sodišče druge stopnje dodaja, da ima pritožba prav, da sodišče prve stopnje pri utemeljitvi svoje odločitve ne bi smelo upoštevati navedb v odgovoru na tožbo „da tožnik drugega toženca o operaciji ni obvestil“, saj tožencu ni bila dana možnost izjaviti se o tem (kršitev pravice do izjave - 5. člen ZPP).

15Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1) : V tej zadevi je sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek med istimi strankami (tožnik je zahteval preklic izročilne pogodbe SV 32/2000 z dne 16. 2. 2000), ker je ugotovilo, da sta toženca še vedno pripravljena izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, ki jih tožnik zavrača in onemogoča.

Op. št. (2) : Pravdna zadeva Okrajnega sodišča v Ljutomeru P 75/2012, v kateri je bilo odločeno o tožnikovem zahtevku za preklic izročilne pogodbe, je bilo odločeno s sodbo P 75/2012 z dne 30. 8. 2013 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1481/2013 z dne 1. 4. 2014) na podlagi dejanskega stanja ob zaključku glavne obravnave dne 30. 8. 2013.