VSL sklep Cst 396/2016

I. Pritožba S. B. se zavrže.

II. Pritožba upravitelja A. A. se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče A.A. razrešilo funkcije upravitelja v postopku (1. točka izreka), za novega upravitelja je imenovalo B.B. (2. točka izreka), in ugotovilo, da novi upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki: Poslovno svetovanje B.B., s. p., matična številka: 000 (3. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep sta se pritožila družbenik S. B. in upravitelj A.A. Družbenik je uveljavljal „vse pritožbene razloge“ in smiselno predlagal razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Upravitelj pa je uveljavljal pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa z zavrženjem zahteve upnika za njegovo razrešitev oziroma podrejeno z zavrnitvijo njegove zahteve.

3V odgovoru na pritožbi je predlagatelj razrešitve upravitelja H., d.d., sedaj T. d. o. o. predlagal primarno zavrženje pritožbe družbenika, podrejeno pa zavrnitev njegove pritožbe in zavrnitev pritožbe upravitelja.

O pritožbi S. B.

4Pritožba ni dovoljena.

5S. B. je pritožbo vložil kot družbenik stečajnega dolžnika. Kot družbenik ni stranka glavnega postopka zaradi insolvenstnosti (56. člen ZFPPIPP). Po 126. členu ZFPPIPP pa ima vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti pravico vložiti pritožbo proti sklepu, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke (prvi odstavek), upravitelj ali druga oseba, ki ni stranka postopka, pa ima pravico vložiti pritožbo samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon (drugi odstavek). Po izrecni določbi šestega odstavka 119. člena ZFPPIPP ima pravico do pritožbe proti sklepu, s katerim je sodišče razrešilo upravitelja, le upravitelj, ne pa tudi upniki ali druge osebe, ki niso stranke postopka. Celo v primeru zavrnitve upnikove zahteve za razrešitev upravitelja ali zahteve upniškega odbora, se lahko pritoži le vlagatelj zahteve, ne pa tudi drugi upniki (sedmi in osmi odstavek 119. člena ZFPPIPP).

6Družbenik torej po ZFPPIPP ni procesno legitimiran za pritožbo zoper sklep o razrešitvi upravitelja, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP kot nedovoljeno zavrglo.

O pritožbi A.A.

7Pritožnik kot razrešeni upravitelj prvostopenjskemu sodišču očita bistveno postopkovno kršitev, ker je zahtevo za njegovo razrešitev vložil upnik H. d.d., L., a mu je zaradi prenosa terjatve novemu upniku T. d. o. o. prenehala aktivna legitimacija v predmetnem stečajnem postopku. Novi upnik pa ni univerzalni pravni naslednik upnika H. d.d. in zato tudi ne pravni naslednik njegovih še nerešenih vlog in predlogov.

8Pritožbeno sodišče s takim razlogovanjem ne soglaša. Kot je razvidno iz obvestila o spremembi upnika zaradi oddelitve (PD 79), je prišlo pri prvotnem upniku H. d.d. do statusne spremembe in sicer oddelitve s prevzemom, vpisane tudi v sodni register, na podlagi katere se je del dejavnosti H. d.d. prenesel na družbo T., d. o. o., L. V okviru navedene oddelitve s prevzemom je bila po pogodbi o oddelitvi s prevzemom, ki je bila obvestilu tudi priložena, na T. d. o. o. prenesena tudi terjatev, uveljavljana v predmetnem stečajnem postopku po upniku H. d.d.

9Po prvem odstavku 623. člena ZGD-1 se kapitalska družba lahko deli z razdelitvijo, oddelitvijo ali izčlenitvijo. Oddelitev s prevzemom je eden od načinov delitve kapitalske družbe. Z delitvijo pa preide na novo ali prevzemno družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem. Nova ali prevzemna družba pa po šestem odstavku 623. člena ZGD-1 kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba. Tako se pokaže, da je družba T. d. o. o. kot prevzemna družba premoženja H. d.d. kot prenosne družbe glede prevzete terjatve univerzalni pravni naslednik prenosne družbe. Kot univerzalni pravni naslednik je vstopila v pravni položaj prenosne družbe tudi v predmetnem postopku. Da je bil o prenosu terjatve na novega upnika T. d. o. o. upravitelj obveščen skladno s tretjim odstavkom 57. člena ZFPPIPP, pa izhaja iz pritožbenih navedb samega upravitelja. Poleg navedenega pa je upnik T. d. o. o. s svojo izjavo z dne 24. 11. 2015 (PD 93) izrecno vztrajal pri zahtevi za razrešitev upravitelja, ki jo je podal že „stari“ upnik H, d.d., L.

10Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je upnik svojo zahtevo za razrešitev upravitelja utemeljeno oprl na 1. točko 118. člena ZFPPIPP, po kateri se upravitelja razreši, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan. Njegove dolžnosti ravnanja so opredeljene v drugem odstavku 98. člena ZFPPIPP (dolžnost vestnega in poštenega ravnanja z ustrezno profesionalno skrbnostjo in tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti), kot odraz uresničevanja temeljnih načel insolvenčnega postopka – načela zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), in načela hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP).

11Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da ravnanje upravitelja pri zapiranju transakcijskih računov, ne nujno potrebnih, šele po sedmih mesecih od začetka stečajnega postopka in zaradi katerega je za stečajno maso nastal nepotreben strošek 94,50 EUR, predstavlja kršitev načela zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov. Upravitelj niti v odgovoru na zahtevo upnika za njegovo razrešitev, niti v pritožbi ni navedel nobenih razumnih razlogov za uporabo dveh transakcijskih računov dolžnika tudi v stečajnem postopku. Pritožnik zmotno meni, da bi ga na sredstva na transakcijskem računu, rezervirana s sklepom o predhodni odredbi, moral obvestiti sam upnik H. d. d., pri katerem je imel odprta transakcijska računa. Tudi v odgovoru na zahtevo upnika za njegovo razrešitev je izrazil stališče, da bi ga o odprtih računih moral obvestiti navedeni upnik. Upravitelj obveznosti v zvezi z ugotavljanjem odprtih transakcijskih računov očitno neutemeljeno skuša prevaliti na upnika kot izvajalca plačilnega prometa, čeprav prav njemu ZFPPIPP v tretjem odstavku 245. člena nalaga obveznost, da najpozneje naslednji delovni dan po začetku stečajnega postopka izvajalce plačilnega prometa, ki vodijo dolžnikove transakcijske račune, obvesti o začetku stečajnega postopka (zaradi posledic, ki jih ima obvestilo upravitelja na veljavnost dolžnikovih nalogov in druga plačila v breme dolžnikovega transakcijskega računa po 246. členu ZFPPIPP). Navedena zakonska obveznost implicitno predpostavlja tudi obveznost upravitelja, da se sam seznani z odprtimi transakcijskimi računi dolžnika in ne, da ga o tem seznanjajo izvajalci plačilnega prometa. Glede na časovni okvir, v katerem mora upravitelj izvajalce plačilnega prometa seznaniti z začetkom stečajnega postopka, pa se kot nerelevantno izkaže tudi pritožbeno izvajanje o pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka in izdelavi končnega seznama preizkušenih terjatev šele 16. 2. 2014. Da pritožbena izvajanja o nemožnosti zaprtja transakcijskega računa, ker do izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev ni bilo jasno, ali bo upniku G. d. o. o. priznana ločitvena pravica na teh sredstvih, niso utemeljena, izhaja namreč iz same pritožbene trditve, da je kljub temu zaprl transakcijski račun in odprl novega, na katerega so se prenesla tudi rezervirana sredstva. Tako se pokaže, da niso obstajale objektivne okoliščine, ki bi onemogočale zaprtje transakcijskega računa.

12Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je imel dolžnik tudi še v času teka stečajnega postopka odprta dva transakcijska računa, pri upniku H. d.d. in pravilno ugotovilo, da za vodenje dveh računov v stečajnem postopku ni bilo razumnih razlogov. Zato je bil po nepotrebnem povzročen strošek vodenja transakcijskega računa v znesku 94,50 EUR. Upravitelj je v odgovoru na zahtevo za njegovo razrešitev navajal podatek, pridobljen od upnika H. d.d., da je v obdobju od začetka stečajnega postopka do dneva zaprtja transakcijskega računa nastalo za 94,50 EUR stroškov nadomestila za vodenje transakcijskega računa, zato pritožbenim trditvam o nenastalih stroških vodenja transakcijskega računa ni mogoče slediti. Pritožbenim navedbam, da bi ti stroški nastali tudi v primeru zaprtja transakcijskega računa in odprtju novega transakcijskega računa, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bilo pritožbenim trditvam o nenastanku škode za stečajno maso mogoče pritrditi le v primeru, če bi šlo le za en transakcijski račun. Vendar pritožnik spregleda, da mu je očitano nepotrebno vodenje dveh transakcijskih računov, ker bi za potrebe stečajnega postopka zadostoval le en. Navedeno ravnanje upravitelja zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izpolnjuje kriterija zahtevane profesionalne skrbnosti.

13Ta očitek velja tudi glede ravnanja upravitelja v zvezi z zaporo cestišča, ker gradbišče sega nanj. Prvostopenjsko sodišče je upravitelju utemeljeno očitalo, da bi moral z vidika ohranitve stečajne mase nemudoma po začetku stečajnega postopka opraviti poizvedbe o možnosti zmanjšanja stroškov v zvezi s postavljeno cestno zaporo, ne pa čakati na morebitno finančno obremenitev stečajnega dolžnika kot posledico cestne zapore. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da bi upravitelj zadostil kriteriju dolžne profesionalne skrbnosti, če bi se pozanimal, kakšni stroški v zvezi z zaporo nastajajo in ali jih je mogoče preprečiti, saj iz njegovih navedb z dne 3. 3. 2014 izhaja, da niti ni vedel, ali bodo stroški sploh nastali, kdo jih je upravičen terjati in ali jih je mogoče preprečiti. Upravitelj je sicer v svojem rednem poročilu z dne 31. 1. 2015 (PD 85) pojasnil, da je pristopil k sanaciji zapore cestišča tako, da stroški zapore ne nastajajo, vendar pojasni le, da je vrednost sanacije v okviru predračuna stroškov stečajnega postopka, ne pa tudi, kolikšni so stroški sanacije. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožniku, da je bila sanacija pločnika po dogovoru izvedena na stroške M., saj je v nasprotju z njegovimi lastnimi navedbami v zgoraj navedenem rednem poročilu o dogovoru z M., da se stroški poravnajo po prodaji objekta oziroma pred razdelitvijo stečajne mase. Dogovora o sanaciji na stroške M. pa pritožnik tudi ni z ničemer izkazal. Nesprejemljiva in neprepričljiva je zato tudi pritožbena trditev, da M. nima zahtevka do stečajne mase za zaporo cestišča od začetka stečajnega postopka dalje, ker je bilo dogovorjeno, da se pristopi k sanaciji pločnika na stroške M. Po prepričanju pritožbenega sodišča zato pritožnik ni uspel ovreči pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, da ravnanje upravitelja in pristop k sanaciji pločnika več kot leto po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka ne dosega standarda ustrezne profesionalne skrbnosti upravitelja.

14Prvostopenjsko sodišče je ravnanje upravitelja v nasprotju z zahtevano profesionalno skrbnostjo ugotovilo tudi v zvezi z gradbeno dokumentacijo, ki se je nahajala na gradbišču objekta, ki spada v stečajno maso. Ugotovilo je, da se je na gradbišču ob začetku stečajnega postopka nahajala dokumentacija, ki jo je upravitelj šele po enem mesecu od začetka stečajnega postopka zaklenil v omare v kontejnerjih, ne da bi preveril njeno vsebino in da je bila kasneje ta dokumentacija z gradbišča odtujena. Do teh ugotovitev je prvostopenjsko sodišče prišlo na podlagi presoje elektronskega sporočila upravitelja upniku z dne 20. 5. 2013 in elektronskega sporočila upnika upravitelju z dne 7. 8. 2013 (pravilno 27. 8. 2013), ki ju je poleg ostale dokumentacije upnik priložil zahtevi za razrešitev upravitelja in jo je upravitelj prejel s pozivom sodišča na vložitev odgovora na zahtevo za razrešitev. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da za zaključek o odtujitvi dokumentacije prvostopenjsko sodišče ne navaja nobenih dokazov. Upravitelj je sicer v svojem rednem poročilu z dne 31.1. 2015 navedel, da je takoj po začetku stečajnega postopka 26. 4. 2013 odšel na gradbišče in dokumentacijo, ki se je takrat nahajala na gradbišču, odnesel iz gradbišča in jo še vedno hrani, druge pa na gradbišču ni bilo, pri tem pa ni pojasnil vsebine svojega elektronskega sporočila z dne 20. 5. 2013, iz katerega, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, izhaja, da je 20. 5.2013 vstopil v spodnji del kontejnerjev in zaklenil vso dokumentacijo v omare ter odnesel ključ, ključavnic pa ni zamenjal, ker so kontejnerji last podizvajalcev.

15Gradbena dokumentacija niso le načrti arhitekture, projektna dokumentacija (PGI, PZI), gradbeno dovoljenje, pač pa tudi tista, ki nastaja v teku gradnje (gradbeni dnevniki, atesti …), zato ni mogoče sprejeti stališča pritožnika, da za stečajno maso ni nastala nobena materialna škoda, ker stečajni upravitelj razpolaga z vso dokumentacijo, ki je potrebna za prodajo objekta (gradbeno dovoljenje, projekti). Da je za potencialnega kupca pomembna tudi dokumentacija v zvezi z že izvršenimi deli, ne more biti sporno. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so trditve upravitelja v poročilu z dne 31. 1. 2015, da je upravitelj takoj po začetku stečajnega postopka dokumentacijo našel na gradbišču, v nasprotju z njegovimi lastnimi trditvami, s katerimi je utemeljeval zamudo pri pridobitvi cenitve nepremičnin v odgovoru na zahtevo za njegovo razrešitev, da je do zamude pri cenitvi prišlo (tudi) zato, ker ni razpolagal z ustrezno dokumentacijo, ker mu je dolžnik ni želel izročiti vse do dneva pravnomočne odločitve o začetku stečajnega postopka. Že navedene nasprotujoče si navedbe samega upravitelja glede pridobitve dokumentacije zato vzbujajo dvom v njegovo verodostojnost.

16Pritožbeno sodišče pa kot nedovoljenih pritožbenih novot skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ni presojalo pritožbenih trditev, da več dokumentacije, kot jo ima upravitelj ob začetku stečajnega postopka na objektu ni bilo, o odtujitvi omar iz kontejnerjev in predaji gradbenega kontejnerja izločitvenemu upniku.

17Čeprav bi bilo iz navedb upravitelja mogoče razbrati objektivne okoliščine za pridobitev cenitve v primernem roku (bolezen cenilca in angažiranje novega), pa ni mogoče mimo ugotovitev prvostopenjskega sodišča (ki jih pritožnik ne izpodbija), da je bilo cenitveno poročilo izdelano dne 30. 12. 2013, upravitelj pa je prvo prodajo predlagal šele dne 24. 4. 2015 in se s tem ni držal niti lastnega načrta poteka stečajnega postopka z dne 24. 8. 2013, v katerem je predvidel, da se bo prodaja edinega premoženja stečajnega dolžnika (nedokončanega objekta na D. 8, L.) opravila do dne 31. 6. 2014. Upravitelj se torej ni držal niti lastnega načrta poteka stečajnega postopka, niti ni v skladu s tretjim odstavkom 321. člena ZFPPIPP sodišču predlagal spremembe načrta poteka stečajnega postopka, če dejanj v zvezi z unovčenjem premoženja stečajnega dolžnika ni mogel opraviti v predvidenem roku iz vzrokov, ki ne izvirajo iz njegove sfere. Prvi predlog za prodajo premoženja, podan šele več kot eno leto in tri mesece po pridobitvi potrebne cenitve in deset mesecev po v načrtu upravitelja predvidenem roku prodaje, ne da bi upravitelj navedel utemeljene razloge za tak časovni zamik, ne zadosti načelu hitrosti stečajnega postopka (48. člen ZFPPIPP) in kriteriju dolžnega ravnanja upravitelja z ustrezno profesionalno skrbnostjo in v prid interesov upnikov po čimprejšnjem poplačilu. Nesprejemljiva je pri tem pritožbena trditev, da je upravitelj po opravljeni cenitvi pristopil k prodaji objekta in v letu 2014 zbiral informacije o potencialnih kupcih ter takoj, ko je prejel dovolj informacij, da bi lahko zagotovil nešpekulativno prodajo, predlagal 24. 4. 2015 prodajo nepremičnine. Iz spisovnega gradiva namreč ne izhaja, da bi upravitelj predlagal izvedbo postopka zbiranja informacij za presojo najugodnejših pogojev za prodajo po drugem in tretjem odstavku 328. člena ZFPPIPP, torej z izvedbo postopka nezavezujočega zbiranja ponudb, ki je namenjen prav raziskavi interesa za nakup premoženja stečajnega dolžnika.

18Za presojo teže kršitve dolžnega upraviteljevega ravnanja ni odločilno, ali je zaradi njegovega ravnanja za stečajno maso že nastala materialna škoda, pač pa, ali so njegove aktivnosti usmerjene za zagotovitev nemotenega teka stečajnega postopka in za uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v čimvečjem možnem deležu.

19Niz upravitelju zgoraj navedenih očitanih kršitev dolžnega ravnanja profesionalne skrbnosti pa nemotenega čimhitrejšega postopka in zasledovanja koristi upnikov po čimboljšem poplačilu ne zagotavlja. Ker že zgoraj navedene kršitve utemeljujejo razrešitev upravitelja po 1. točki 118. člena ZFPPIPP, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo tudi z očitkom pravočasne zagotovitve cenitve nepremičnin in skrbi za korekcijo vrednosti nepremičnin pri GURS.

20Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).