VDSS sodba Psp 137/2016

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2013 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 6. 7. 2012 in zadeva vrne v nov upravni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 417,85 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, s tem da se sredstva nakažejo na TRR Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 276,21 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, s tem da se sredstva nakažejo na TRR Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 12. 12. 2013 in 6. 7. 2012, da je tožnik upravičen do varstvenega dodatka od 28. 12. 2011 dalje, s tem da o odmeri in izplačevanju varstvenega dodatka odloči Center za socialno delo A. v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka. Sklenilo je, da stroški sodnega postopka bremenijo proračun Republike Slovenije. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da tožena stranka pri izračunu opravičenosti tožnika do varstvenega dodatka ni upoštevalo prejemkov, ki jih tožnik navaja, upoštevalo je kot prihranek znesek 1.725,27 EUR v višini ene tretjine, torej v višini 575,09 EUR, kar skupaj z mesečnim dohodkom invalidske pokojnine v višini 283,84 EUR presega minimalni dohodek tožnika za varstveni dodatek v višini 449,80 EUR.

2Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče ravnalo napak, ko je sredstva na TRR štelo za premoženje po 31. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami), pri tem pa ni niti obrazložilo, zakaj se ta sredstva obravnava kot takšno premoženje ter se tako sodbe ne da preizkusiti, saj obrazložitev v tem delu zgolj navaja, da je toženka odločila pravilno. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) je v 6. točki prvega odstavka 17. člena določal, da se kot premoženje osebe štejejo denarna sredstva na TRR ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena zakona, ki se po zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. V prvem odstavku 12. člena ZUPJS med dohodke, ki se upoštevajo sicer ni izrecno uvrstil invalidskih pokojnin, vendar je med dohodke, ki se upoštevajo uvrstil vse obdavčljive dohodke po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. Takrat veljavni Zakon o dohodnini (ZDoh-2) je v 1. točki drugega odstavka 37. člena kot obdavčljiv dohodek iz zaposlitve uvrščal tudi pokojnine, in sicer v 8. točki, ne glede na njihovo vrsto. Ker so pokojnine dohodek, ki je obdavčljiv po ZDoh-2, se štejejo za dohodek po prvem odstavku 12. člena ZUPJS in se zato ne upoštevajo kot premoženje po 6. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS. Ta je v 10. točki prvega odstavka 12. člena kot dohodek, ki se upošteva, izrecno navedel varstveni dohodek. Navedenega zneska na TRR tako ni bilo mogoče upoštevati pri ugotavljanju upravičenosti tožnika do varstvenega dodatka. Pri tem ni pomembno ali so bile pokojnine izplačane periodično ali v enkratnem znesku za nazaj, ker je bil potreben sodni postopek, da je bila tožniku priznana pravica do pokojnine. V obeh primerih gre po vsebini in namenu za izplačilo enakega dohodka: pokojnine. Če bi se pokojnine, ki jih je tožnik prejel s strani ZPIZ za nazaj, ker mu jih ta nezakonito ni izplačal, izvzele kot dohodek po 12. členu ZUPJS ter upoštevale kot premoženje po 6. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS, bi bil tožnik postavljen v neenak položaj v primerjavi s prejemniki invalidske pokojnine, ki jim je ZPIZ plačeval pokojnino redno mesečno, saj se pri njih pokojnina ne upošteva kot premoženje po ZUPJS. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju upravičenosti tožnika do varstvenega dodatka glede vštevanja zneska na TRR oziroma prejetega občasnega dohodka napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5Spor se v predmetni zadevi nanaša na to, ali je tožnik v obdobju od 28. 12. 2011 do 1. 8. 2012 upravičen do varstvenega dodatka.

6Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnik dne 28. 12. 2011 pri Centru za socialno delo A. vložil vlogo za dodelitev pravice do varstvenega dodatka. CSD A. je dne 6. 7. 2012 izdal odločbo, s katero je vlogo zavrnil. Pri tem je CSD upošteval, da je tožnik samska oseba, ki je v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve vloge prejel periodične dohodke (invalidsko pokojnino) v višini 283,84 EUR mesečno. Razen navedenega prihodka je CSD upošteval tudi prihranke na TRR tožnika v višini 1.725,27 EUR. Navedeni znesek na TRR je CSD upošteval v višini ene tretjine premoženja (575,09 EUR) in je tako skupaj z lastnim dohodkom (283,84 EUR) tožnikov dohodek presegal njegov minimalni dohodek za varstveni dodatek (449,80 EUR).

7Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je na račun tožnika dne 20. 7. 2011 plačal znesek invalidskih pokojnin za čas od 1. 2. 2009 do 30. 6. 2011 v višini 9.182,16 EUR po sodbi opr. št. V Ps 63/2010 z dne 23. 5. 2011. Na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 23. 8. 2011 je bila tožniku priznana pravica do varstvenega dodatka od 1. 2. 2009 dalje v višini 112,84 EUR mesečno in od dne 1. 1. 2010 do 1. 1. 2011 v znesku 114,98 EUR mesečno, varstveni dodatek v enkratnem znesku za navedeno obdobje v višini 2.621,00 EUR je bil tožniku izplačan dne 20. 9. 2011. Tožnik je v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge prejemal lastni dohodek v višini valorizirane invalidske pokojnine 283,84 EUR mesečno.

8Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da se spor med strankama nanaša na to, ali se lahko sredstva na TRR tožnika v višini 1.725,27 EUR štejejo kot prihranek oziroma ali je tožena stranka pri izračunu opravičenosti tožnika do varstvenega dodatka pravilno upoštevala prejemke tožnika.

9Materialnopravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v ZSVarPre in ZUPJS. V skladu s tretjim odstavkom 4. člena ZSVarPre se z varstvenim dodatkom upravičencu zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju (stroški z vzdrževanjem stanovanja, nadomeščanjem trajnih potrošnih dobrin ipd.) in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. V skladu s 7. členom istega zakona so do varstvenega dodatka upravičene osebe, ki so trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo ali so starejše od 63 let ženske oziroma 65 let moški in so upravičene do denarne socialne pomoči oziroma bi do nje lahko bile upravičene ali katerih lastni dohodek oziroma lastni dohodek družine, ugotovljen na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine, ugotovljenega na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, ne presega pa višine njihovega minimalnega dohodka oz. seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine za varstveni dodatek ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. Varstveni dodatek je urejen v poglavju III. v členih od 49 do 54. Pri tem v skladu s prvim odstavkom 52. člena velja, da se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči.

10Med strankama postopka ni spora glede tega, da gre pri tožniku za samsko osebo, ki je upravičena do invalidske pokojnine, katera je v času vložitve vloge tožnika znašala 283,84 EUR mesečno v času vložitve vloge tožnika. Minimalni dohodek za tožnika za varstveni dodatek znaša 449,80 EUR oziroma 1,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka.

11Prav ima tožnik, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je znesek na TRR štelo kot prihranek. ZUPJS v 17. členu določa premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja oseb za upravičenost do varstvenega dodatka. V skladu s 6. točko prvega odstavka 17. člena ZUPJS se vštevajo v premoženje osebe denarna sredstva na TRR ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena tega zakona, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. Iz neprerekanih trditev tožeče stranke tožnik razen prejemkov iz naslova invalidske pokojnine ter dveh nakazil s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje drugih prihodkov ni imel. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je tožniku dne 20. 7. 2011 nakazal 9.182,16 EUR, kar predstavlja skupni znesek invalidske pokojnine za nazaj od 1. 2. 2009 do 30. 6. 2011. Isti subjekt je dne 20. 9. 2011 tožniku nakazal 2.621,00 EUR, kar predstavlja vsoto varstvenih dodatkov za čas od 1. 2. 2009 do 31. 12. 2010. Navedena sredstva pa predstavljajo dohodek po prvem odstavku 12. člena ZUPJS, saj gre pri tem za varstveni dodatek, ki je tak kot izrecno naveden v 10. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS oz. za obdavčljive dohodke po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. Zakon o dohodnini v 8. točki drugega odstavka 37. člena izrecno določa, da gre za obdavčljivi dohodek in se tako torej ne more upoštevati kot premoženje po 17. členu ZUPJS.

12V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZSVarPre je potrebno kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči upoštevati povprečne mesečne dohodke in prejemke, ugotovljene za samsko osebo v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. V navedenem obdobju je bil tožniku nakazan znesek 2.621,00 EUR, ki ga je potrebno obravnavati kot občasen neperiodični dohodek po 23. členu ZSVarPre. Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v obdobju iz 20. člena tega zakona, se upoštevajo v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona. V danem primeru je potrebno tako znesek 2.621,00 EUR upoštevati v višini 743,67 EUR (2.621,00 : 3 = 873,67 - 130,00 (260,00 : 2)).

13V skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZSVarPre se navedeni zneski štejejo kot prihranek. Ob upoštevanju drugega odstavka 52. člena ZSVarPre se pri presoji ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka samske osebe ali družine ne upoštevajo prihranki v višini treh minimalnih dohodkov, ki pripada upravičencu oz. seštevka minimalnih dohodkov, ki pripadajo posameznim upravičencem oz. družinskim članom, ugotovljen na način iz 26. člena tega zakona. V konkretnem primeru to pomeni, da se pri tožniku ne upoštevajo prihranki v višini 780,00 EUR (3 krat 260,00). Znesek 743,67 EUR, ki predstavlja znesek prihrankov glede na prvi odstavek 23. člena ZSVarPre se ob upoštevanju drugega odstavka 52. člena ZSVarPre tako ne more upoštevati kot prihranek pri presoji ugotavljanja upravičenosti tožnika do varstvenega dodatka.

14Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo potrebno v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti, tako da se odločbi tožene stranke in Centra za socialno delo A. odpravita in zadeva vrne v novo upravno odločanje.

15Tožnik je v pravdi uspel in mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem (167,70 EUR nagrade za postopek, 154,80 EUR nagrade za narok, 20,00 EUR za materialne stroške, vse povečano za 22 % DDV). Tožnik je uspel tudi v pritožbi, zato mu je toženka dolžna povrniti pritožbene stroške in sicer za postopek v višini 206,40 EUR in 20,00 EUR za materialne izdatke, skupaj z DDV-jem 276,21 EUR. Po odločbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp 6/2014 z dne 14. 1. 2014 je tožniku bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, zato je tožena stranka dolžna stroške nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.