31. člen ZSVarPre

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede vrednotenja tožnikovega lastniškega deleža gospodarske družbe.

Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči. Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

Odločanje po prostem preudarku je na podlagi 31. člena ZSVarPre utemeljeno le, če je pravilno ugotovljena vrednost premoženja. Ta pa v tej zadevi ni bila pravilno ugotovljena. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči v 6. a členu natančno določa, kako se ugotovi vrednost lastniških deležev gospodarskih družb. Toženka te vrednosti ni ugotovila, temveč se je sklicevala zgolj na osnovni kapital v višini 7.500,00 EUR, kar pa glede na 6. a člen Pravilnika ne predstavlja vrednosti lastniškega deleža v relevantnem obdobju.

Pri odločanju o priznanju pravice je potrebno izhajati iz 2. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre v zvezi s tretjim odstavkom navedenega člena, kjer je določeno, da v primeru odločanja o nedodelitvi ali dodelitvi denarne socialne pomoči v nižjem znesku, CSD upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka tega člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno.

Glede na naravo denarne socialne pomoči ne more biti upošteven pritožbeni ugovor, da je moral tožnik po realizaciji premoženja v vzajemnih skladih primarno poravnati dolgove, ki so mu nastali na podlagi pravnega posla za nakup kmetijskega zemljišča, saj obstoječi dolgovi ne predstavljajo razloga, da se dohodki in premoženje, ki se po zakonu upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za denarno socialno pomoč, ne bi upoštevali.

Ker tožnik prebiva v stanovanju, katerega lastnica je tožnikova mati, s katero si tudi delita stroške bivanja, je CSD pravilno upošteval, da ima s tem tožnik tudi nižje stroške. CSD je torej v tem primeru utemeljeno v okviru diskrecijske pravice odločil, da ima tožnik zagotovljeno bivanje in da mu je s tem zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov (tretji odstavek 12. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči). Za odločitev tako ni bistveno, da sta gospodinjstvi ločeni. Bistveno je zgolj, da tožniku ni potrebno v celoti plačevati stroškov za stanovanje, temveč si stroške delita z mamo, kot je to tožnik tudi izpovedal na naroku za glavno obravnavo. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meja prostega preudarka. Odločila je v okviru pooblastila, ki ji ga daje 31. člen ZSVarPre.

Določbe 18. člena ZUPJS in 31. člena ZSVarPre se uporabljajo v postopkih uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, opredeljenih v teh zakonih in v predmetnem postopku prodaje niso uporabljive.

Glede na to, da ima tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora C. zagotovljeno 100 % oskrbo, razen tega pa iz evidenc zavoda ne izhaja, da bi tožnik kot pripornik kadarkoli zaprosil za paket s higienskim pripomočki, ali da bi kadarkoli zaprosil za oblačila oziroma obutev, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 81. člena ZDSS-1 odločbi o nedodelitvi denarne socialne pomoči, štelo za pravilni in zakoniti in skladni z določbo 31. člena ZSVarPre. Ker tožnik na stalnem naslovu živi skupaj z mamo, očetom in bratom, ga tudi v času pripora redni stroški bivanja ne bremenijo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik pa z ničemer ni dokazal nasprotnega. V obravnavanem primeru iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga je pridobilo sodišče, izhaja, da je bil tožnik od 1. 2. 2020 do 30. 4. 2020 zavarovan na zavarovalni podlagi 99 (brezposelne osebe, ki jim prispevke za zdravstveno zavarovanje plačuje center za socialno delo), od 1. 5. 2020 dalje pa na podlagi 057 kot pripornik, kar izhaja iz dopisa uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij z 9. 4. 2021. Navedeno pomeni, da je tožnik v osnovno zdravstveno zavarovanje vključen iz druge

Zneska od prodane nepremičnine pri ugotavljanju tožničinega materialnega položaja ni mogoče upoštevati kot drugih dohodkov po ZDoh-2, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s 1. odstavkom 12. člena ZUPJS in posledično niti kot občasni neperiodični dohodek po 23. členu ZSVarPre, ker je bil prejet pred 12-imi meseci pred vložitvijo vloge. Pri ugotavljanju materialnega položaja je v skladu s 6. točko 1. odstavka 17. člena ZUPJS-a kupnino za prodano stanovanje mogoče upoštevati kvečjemu kot premoženje iz naslova denarnih sredstev na transakcijskem ali drugem računu ali hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila odločitev Centra za socialno delo A. pri odločanju o tožničini pritožbi vloženi zoper odločbo v nasprotju z določbo 253. člena ZUP. Ta v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom določa, da lahko organ II. stopnje z namenom, da bi se stvar rešila pravilno, ob reševanju pritožbe v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji, s svojo odločbo spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. V citirani določbi je urejena t. i. dopustna prekoračitev prepovedi reformatio in peius, kadar organ odloča v škodo pritožnika v tistem delu, ki presega meje preizkusa iz 274. člena ZUP in preizkuša odločbo tudi v delu, v katerem je pritožnik ne izpodbija, oziroma ko jo preizkuša iz razlogov, ki jih pritožnik v pritožbi ne uveljavlja. Poleg tega pogoja pa mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je za spremembo odločbe v škodo pritožnika podan kateri izmed razlogov, ki so določeni v 274. členu, če gre za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ali v 278. členu, če gre za izredno razveljavitev ali v 279. členu ZUP, če gre za ničnost odločbe.

Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da tožnik živi v stanovanju staršev, ki sicer bivajo drugje. Z njimi pa nima sklenjene najemne pogodbe. Organ zato meni, da ima tožnik zagotovljeno bivanje in da se mu zato denarna socialna pomoč zniža za 15 %. Kot to poudarja že sodišče prve stopnje je tožnik že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo zatrjeval in predložil dokazila o tem, da nima zagotovljenega bivanja, saj naj bi sam plačeval stroške, vezane na stanovanje. Drugostopenjski organ pa se do navedenega sploh ni opredelil, temveč iz obrazložitve zgolj izhaja, da ima CSD pooblastilo, da na podlagi 31. člena ZSVarPre lahko odloči, da se denarna socialna pomoč lahko dodeli tudi v nižjem znesku. V tem primeru pa gre za neobrazloženo odločbo, ki se jo kot tako ne da niti preizkusiti. Že zaradi navedenega razloga je sodišče prve stopnje drugostopenjsko odločbo utemeljeno odpravilo.

Odločanje upravnega organa po prostem preudarku ni samovoljno in pravno nevezano. Predstavlja pravico in odgovornost upravnega organa, da po presoji vseh okoliščin ugotovljenih v upravnem postopku, na podlagi zakonsko določenih kriterijev, pooblastil in navedenih ustavnih načel odloči o vlogi stranke. Norma, ki organu nalaga odločitev v konkretni zadevi, ne določa bistvenih vsebinskih meril za njegovo odločitev, zato je potrebno po presoji sodišča slednje razlagati kot pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (diskrecijska pravica). S tem je zakonodajalec pooblastil upravni organ, da ob upoštevanju namena denarne socialne pomoči, sam ugotovi vsebino pravne norme, ki jo je potrebno uporabiti v tem primeru. Ko odloča po prostem preudarku tako organ pri istem dejanskem stanju izbere izmed več pravno enakih možnih odločitev tisto, za katero meni, da je z vidika namena denarne socialne pomoči najbolj smotrna. Pri tem je vezan na namen in obseg danega mu pooblastila (drugi odstavek 6. člena ZUP) ter ustavni načeli enakosti in sorazmernosti. Namen in obseg pooblastila za odločanje po prostem preudarku sta razvidna iz norme, ki tako pooblastilo določa, sicer pa ju je potrebno ugoto

Zgolj iz formalnih razlogov, ker v stanovanjski hiši, v kateri tožnik kot samska oseba živi v stanovanjski enoti, ki si jo je izdelal z lastnimi sredstvi, ne plačuje najemnine in ni delitve tekočih stroškov s posebnimi položnicami, ni mogoče pravilno uporabiti pooblastila iz 31. člena ZSVarPre, niti varstvenega dodatka zakonito znižati za 15 % oskrbe iz naslova bivanja.

V predsodnem postopku je bila pravilno uporabljena diskrecijska pravica iz 31. člena v zvezi z 52. členom ZSVarPre, po katerih center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku, kar velja tudi za varstveni dodatek, če ima oseba premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

Namen socialne pomoči je zagotovitev sredstev posameznikom za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogočajo preživetje, to pa zajema tudi stroške bivanja oziroma nastanitve. Če so ti manjši zaradi sobivanja z osebo, ki ni družinski član, je CSD pooblaščen, da odloči po prostem preudarku, ali je posameznik glede na dejansko stanje upravičen do dajatve in v kakšnem obsegu. Odločitev toženca, da bivanje tožnika skupaj z materjo v skupni garsonjeri šteje za okoliščino, ki utemeljuje znižanje maksimalne denarne socialne pomoči za samsko osebo za 15 % je skladna z namenom in v okviru podeljene diskrecije.

Ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre, v primeru, ko upravičenec živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po ZUPJS, prebivanje na istem naslovu v istem gospodinjstvu, lahko pomeni tudi porazdelitev stroškov. Glede na okoliščine konkretnega primera, ko gre za skupno bivanje tožnice z materjo, je tožena stranka zakonito uporabila prosti preudarek glede znižanja denarne socialne pomoči.

Odločitev tožene stranke, da bivanje tožnika pri materi na skupnem naslovu šteje za okoliščino, ki utemeljuje znižanje dodeljene denarne socialne pomoči za 15 %, ker naj bi mu bilo zagotovljeno bivanje, je izdana v okviru mej prostega preudarka in v skladu z njegovim namenom.

Glede vprašanja znižanja dodeljene denarne socialne pomoči za 15 % je prvostopenjsko sodišče kot pravilno štelo, ob ugotovljenem dejanskem stanju, da tožnik in njegova mati živita tako kot zakonski par in si na tak način tudi delita stroške bivanja z izjemo stroška za internet in televizijo, kar pa glede na to, da si vse ostale stroške bivanja (najemnina za stanovanje, ogrevanje, elektrika, komunalne storitve itd.), torej pretežni del vseh stroškov bivanja, delita, da je navedena okoliščina takšna, ki utemeljuje znižanje denarne socialne pomoči za 15 %. Sodišče je štelo, da bi imel tožnik, v kolikor bi živel sam, višje stroške bivanja. Ker pa si jih deli z materjo in jih v pretežnem delu plačuje le do polovice, znižanje denarne socialne pomoči za 15 % po presoji prvostopenjskega sodišča ni neustrezno.

Isti znesek istočasno ne more predstavljati dohodka in premoženja pri preverjanju cenzusa za pridobitev pravice, ampak je lahko le eno ali drugo.

Tako ZUPJS odškodnin ne izključuje kot upoštevnega dohodka, ZSVarPre pa jih celo izrecno upošteva med neperiodičnimi dohodki. Določba 18. člena ZUPJS ne izključuje upoštevanja denarnih sredstev iz naslova odškodnine pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa po določbi 17. člena ZUPJS.