VSL sklep II Cp 2320/2016

I. Pritožba prve tožene stranke se zavrže.

II. Pritožbi druge tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba razveljavi v točkah I. in III. izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem se pritožba druge tožene stranke (zoper točko II. izreka) zavrže.

1Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo zoper drugo toženo stranko po ugotovitvi, da so zanje izpolnjeni vsi potrebni zakonski pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP.(1) Drugi toženi stranki je naložilo v plačilo uporabnino v višini 1.546,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od posameznih zneskov (točka I. izreka). V presežku - za plačilo 1.546,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov - je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). V razlogih sodbe v točki 15 je pojasnilo, da tožeča stranka neutemeljeno od toženih strank zahteva solidarno plačilo uporabnine in da je drugotoženo stranko obsodilo le na plačilo polovice vtoževnega zneska, ker gre za deljivo obveznost. V točki III. izreka je drugi toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 204,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej.

2Zamudno sodbo z ločenima laičnima pritožbama izpodbijata oba toženca.

3Prvi toženec uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki sta po njegovem mnenju podana, ker ni točno določeno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja delež v medetažni konstrukciji prvotožene stranke.

4Druga toženka sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnegea prava. Navaja, da jo kot stvarno lastnico enodružinske hiše do ene polovice tožeča stranka vključuje v postopek kot stranko šele zdaj, namesto da bi se o njeni pravici in tveganosti nakupa hiše prepričala že pred tretjo javno dražbo. Zavrača sklepanje pogodbe o razdružitvi nepremičnine in druge finančne obveznosti.

5Tožeča stranka na vročeni pritožbi ni odgovorila.

6Pritožba prvega toženca ni dovoljena.

7Pritožba druge tožene stranke je delno utemeljena.

8Tožeča stranka kot solastnica stanovanjske hiše do ene polovice, v kateri bivata toženi stranki, v tem postopku od obeh tožencev vtožuje solidarno plačilo uporabnine. Kljub pozivu sodišča na dopolnitev tožbenih navedb ni podala trditvene podlage, ki bi utemeljevala solidarno zavezo toženih strank za vtoževano plačilo uporabnine (zakon, pogodba oziroma dogovor med strankami ali nalog v oporoki). Ker se solidarna odgovornost pri večosebnih deljivih obveznostih načeloma ne domneva (razen pri gospodarskih pogodbah), je pravilna odločitev sodišča, da gre v obravnavanem primeru za deljivo obveznost tožencev. Med njima se deli na enake dele. Vsak izmed njiju je odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena OZ(2)).

9Druga toženka za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe (za solidarno plačilo celotnega vtoževanega zneska) nima pravnega interesa, zato je bilo v tem delu treba njeno pritožbo kot nedovoljeno zavreči (tretji odstavek 343. člena ZPP).

10V procesnem smislu sta dolžnika deljive obveznosti, čeprav sta tožena skupaj, v pravdi samostojni stranki (navadno sosporništvo - 195. člen ZPP). Vsak sospornik sme s pritožbo izpodbijati sodbo le v delu, ki se nanaša nanj. Ker je z zamudno sodbo odločeno samo o delu obveznosti, ki se nanaša na drugotoženo stranko, o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo stranko pa še ne, je treba tudi toženčevo pritožbo zoper zamudno sodbo kot nedovoljeno zavreči (tretji odstavek 343. člena ZPP).

11Pritožbeno sodišče je pritožbo drugotožene stranke presojalo v mejah pritožbenih navedb o zmotni uporabi materialnega prava ter z uradnim preizkusom. Ta mu nalaga, da tudi samo po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava ter na v drugem odstavku 350. člena ZPP naštete absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Po uradni dolžnosti mora med drugim paziti tudi na to, ali je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo (7. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

12Zamudno sodbo, s katero sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, je mogoče izdati le, če so za to izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji (318. člen ZPP). Prvi od njih je, da tožena stranka v zakonsko predpisanem roku (30 dni) ne odgovori na pravilno vročeno ji tožbo.

13Ugotovitev sodišča, da druga tožena stranka ni odgovorila ne na tožbo (vročeno 26. 12. 2015) ne na dopolnitev tožbe (vročeno 21. 4. 2016), je preuranjena. Drži, da v spisu ni neposrednih vlog druge toženke (kot je primer pri pritožbi, ki jo je podala druga toženka sama). Vendar je sodišče prezrlo in ni ocenjevalo odgovora na tožbo in dopolnitev tožbe, ki ju je pravočasno laično podal prvi toženec. V obeh njegovih vlogah se je namreč opredelil tudi do tožbenega zahtevka zoper drugo toženko(3). Vsebina njegovih vlog nakazuje, da sta podani tudi v imenu in na račun druge tožene stranke. Zato bi moralo sodišče za pravilno presojo dejstva, ali je toženka odgovorila na tožbo, najprej pozvati prvega toženca, da se izjasni, ali nastopa tudi kot pooblaščenec druge tožene stranke in ga pozvati k predložitvi pisnega pooblastila. Pred okrajnim sodiščem je lahko pooblaščenec stranke vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben (prvi odstavek 87. člena ZPP). Pri prvem pravdnem dejanju, ki ga opravi za stranko, mora sicer predložiti pooblastilo. A mu sodišče lahko dovoli začasno opravljanje pravnih dejanj, tudi če ga ni predložil. Hkrati ga mora pozvati, naj v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljeno dejanje. Dokler ne poteče rok za predložitev pooblastila, sodišče odloži izdajo odločbe. Če rok poteče brez uspeha, nadaljuje postopek, ne da bi upoštevalo dejanja, ki jih je opravila oseba brez pooblastila (98. člen ZPP).

14Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, je po presoji pritožbenega sodišča že odločitev o nevloženem odgovoru na tožbo (in s tem o toženkinem priznanju tožbenih navedb) napačna oziroma, kot že rečeno, vsaj preuranjena. Narekovala je razveljavitev zamudne sodbe v obsodilnem in stroškovnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP).

15V njem bo moralo najprej odpraviti navedeno kršitev in ravnati, kot je navedeno zgoraj. Šele, če bo ugotovilo, da prvi toženec ni nastopal tudi kot toženkin pooblaščenec in v postavljenem roku ne bo predložil pooblastila za njeno zastopanje, bo lahko ponovno odločalo o izdaji zamudne sodbe zoper drugo toženko.

16Pri tej presoji bo moralo natančneje preveriti nadaljnji pogoj za izdajo zamudne sodbe - sklepčnost tožbe (3. točka 318. člena ZPP). Predpostavka za izdajo zamudne sodbe je, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi. Vprašanje sklepčnosti je pretežno materialnopravno vprašanje. Nesklepčnost tožbe ima za posledico neutemeljenost in zavrnitev tožbenega zahtevka.

17Po ugotovitvi sodišča prve stopnje iz tožbenih navedb izhaja, da sta tožeča stranka in druga tožena stranka solastnici vsaka do ene polovice stanovanjske hiše, pri čemer je tožeča stranka pridobila solastninsko pravico v sodnem izvršilnem postopku zoper prvo toženo stranko; da je tožeča stranka obiskala toženi stranki na naslovu navedene stanovanjske hiše z namenom, da bi sporazumno z njima nastopila soposest, ki pripada njenemu idealnemu solastninskemu deležu; da ji prva tožena stranka ni dovolila vstopiti ter je odločno zavrnila souporabo hiše. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tožbi ni jasnih trditev, da je tožeča stranka zahtevala prepustitev souporabe solastne nepremičnine od druge tožene stranke in da ji je (tudi) slednja to preprečila. Zato so po presoji pritožbenega sodišča tožbene navedbe glede relevantnega dejstvenega substrata za vsebinsko presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko premalo substancirane. Tožbeni zahtevek temelji na 198. členu OZ, po katerem lahko imetnik stvari, če je nekdo njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Za zahtevek za plačilo uporabnine mora tožeča stranka izkazati korist na strani tistega, ki je solastno stvar uporabljal (konkretno: druga tožena stranka) in svoje prikrajšanje, ker solastne stvari ne uporablja sam. Po ustaljeni sodni praksi mora biti prikrajšanje konkretno in realno. Tako je, če tožnik trdi in dokaže, da je bil kot solastnik solastne stvari proti svoji volji izključen iz souporabe solastne stvari, da je svoje upravičenje skušal uresničiti in da mu je preostali solastnik to preprečil. Za sklepčnost tožbe v zvezi s prikrajšanjem tožnika v odnosu do druge toženke so torej potrebne trditve, da tožnik ni mogel uporabljati solastne stvari, ker mu je druga toženka, ko je od nje zahteval souporabo solastne stvari, to onemogočila. Ker v tožbi takih trditev ni, je tožba zoper drugo toženo stranko nepopolna, in je ni mogoče obravnavati. Popolnost tožbe je predpostavka za preizkus tudi v smeri, ali je tožba sklepčna.

18Tudi iz tega razloga je bilo zato treba sodbo razveljaviti (354. ZPP) in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V nadaljnjem postopku bo moralo pred ponovno presojo pogojev za izdajo zamudne sodbe s sklepom vrniti tožbo tožeči stranki v dopolnitev oziroma popravo po 108. členu ZPP za razumljivejše in jasnejše navedbe, tako, da ne bo več dvoma o identiteti zahtevka zoper drugo toženo stranko. Če bo tožeča stranka tožbo popravila, jo bo moralo vročiti drugi toženi stranki v odgovor, če tožba ne bo ustrezno popravljena, pa jo bo moralo kot nepopolno zavreči.

19Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pritožnika nista priglasila.

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Tako je navajal, da je tožnica v tožbo vključila tudi njegovo soprogo, ki je solastnica do enakomernega deleža, ki sploh ni izvršilni naslov in za kaj takega tožnica nima nobene pravne podlage - listovna številka 13; v nadaljnji vlogi pa, da kot tožena stranka potrjuje prejem sodnega pisanja, dne 25. 4. 2016, naslovljenega na soprogo, ki se jo vključuje brez pravne podlage v pravdo, na podlagi solidarne odgovornosti, čeprav kot avtonomni subjekt z vso zadevo ni nikoli nič imela - list. št. 28;