VSL sodba Cpg 593/93

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani z dne 3.3.1992, ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 34.875,00 SIT, v 8 dneh."
2. Sicer pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.
3. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 192.177,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.2.1992 do plačila (v 8 dneh) ter ji povrniti pravdne stroške v višini 34.875,00 SIT (prav tako v 8 dneh).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

1Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo, da tožena stranka v takšni obliki, kot je navedena v uvodu izpodbijane sodbe, ni vpisana v sodnem registru tukajšnjega sodišča. Vendar gre pri uporabljeni obliki (IMP Promont Ljubljana) za obliko, ki jo je tožena stranka sama uporabila v ugovoru z dne 10.3.1992, dopisu z dne 30.3.1992, pripravljalnem spisu z dne 24.11.1992 in v pritožbi z dne 2.4.1993. Ne gre pa za postopkovno kršitev iz 10. točk 2. odstavka 354. člena ZPP, saj je v izvršilnem predlogu (oziroma tožbi) kot dolžnik (oziroma tožena stranka) bil naveden "IMP Promont - Projektiranje in montaža p.o. Črnuče, Pot k sejmišču 30, Črnuče", kateremu so tudi bila poslana vsa sodna pisanja (vloge tožeče stranke in vabila na naroke). Pooblaščenec tožene stranke, ki je le-to zastopal v predmetnem sporu, pa je prav tako imel pooblastilo IMP Promont - Projektiranje in montaža p.o. Črnuče, Pot k sejmišču 30, Črnuče (B 1). Sicer pa tudi iz podatkov sodnega registra izhaja, da je tožena stranka v taki obliki vpisana v sodni register (od 28.2.1990 kot družbeno podjetje - Srg 865/90, od 30.1.1992 pa kot družba z omejeno odgovornostjo - Srg 542/92). Torej je obravnava pritožbena navedba neutemeljena (postopka se namreč kot toženec ni udeleževal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka). Opisano pomanjkljivost v nazivu tožene stranke pa bo sodišče prve stopnje odpravilo s popravnim sklepom, ki ga bo izdalo na podlagi 1. in 2. odstavka 342. člena ZPP.

2Obresti se po nastanku delijo na zakonite in pogodbene. Pri zakonitih gre predvsem za zamudne obresti po 1. odstavku 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Vendar pa lahko gredo upniku v primeru dolžnikove zamude namesto zakonitih tudi pogodbene obresti, če sta se za njuno obligacijsko razmerje o njih dogovorila. Pri zamudnih obrestih po obrestni meri LB - GB Ljubljana za likvidnostne kredite (glej plačilne pogoje v Pogodbi o poslovnem sodelovanju št. 1 in v aneksu k tej pogodbi - A 9) tako ne gre za zakonite zamudne obresti, ampak za pogodbene obresti. Pogodbene obresti (za razliko od zamudnih) ponavadi res tečejo že pred dospelostjo denarne terjatve, ki je predmet pogodbe. Vendar pa to ne pomeni, da v primeru, ko pred zapadlostjo denarne terjatve niso tekle pogodbene obresti, ni mogoče s pogodbo dogovoriti višine obrestne mere zamudnih obresti (pogodbenih obresti). Ker ZOR s tem v zvezi ne uzakonja najvišje obrestne mere pogodbenih obresti, so te lahko višje od zakonitih obrestih. 2. in 4. odstavek 399. člena ZOR sta namreč le blanketni normi, ki sami za sebe (brez posebnega zakona) ne učinkujeta. Posebnega zakona pa zaenkrat ni. Zato je mogoče uspešno ugovarjati previsoki obrestni meri pogodbenih obresti samo na podlagi pogodbenih določil, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma posamezih njihovih določil (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22.4.1993, opr.št. III Ips 16/93). Omejitev, ki bi lahko veljala glede obrestne mere pogodbenih obresti, bi tako lahko bila le v tem, da ne bi smele biti dogovorjene oderuške obresti v smislu 1. odstavka 141. člena ZOR (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.12.1991, opr.št.Cpg 1104/91). Torej je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

3Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (razen določbe 2. odstavka 55. a člena Zakona o izvršilnem postopku in 4. odstavka 451. člena ZPP). Pod materialnim pravom ne razumemo le civilno pravo, ampak sploh vse pravne predpise, ki urejejo civilne (oziroma gospodarske) zadeve. V tem smislu so materialno pravo tudi določbe ZIP o postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine oziroma določbe ZPP o postopku pri ugovoru zoper sklep o plačilnem nalogu. Ker gre v konkretnem primeru za izvršbo na podlagi verodostojne listine, bi sodišče moralo postopek nadaljevati kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, ne pa kot s tožbo. Tako bi v odločbi o glavni stvari moralo odločiti, ali izdani sklep o izvršbi ostane (v celoti ali deloma) v veljavi ali pa se razveljavi. Zato je drugostopno sodišče na podlagi 4. točke 373. člena ZPP ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo. Izdani sklep o izvršbi je vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka (za 192.177,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.2.1992 do plačila) in v 3. točki izreka (za 5.175,00 SIT izvršilnih stroškov). Ker je prvo sodišče (kot povedano) zmotno uporabilo materialno pravo, torej ni šlo za postopkovno kršitev iz 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (to je za odločitev o zahtevku, o katerem je že tekla pravda).

4Ker drugostopno sodišče ni zasledilo absolutnih postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena v zvezi z 2. odstavkom 354. člena ZPP), relativnih pa tožena stranka niti ni obrazložila (če hoče stranka obrazložiti pritožbo, mora namreč tudi povedati, v čem je podana bistvena kršitev pravdnega postopka), je pritožbo zavrnilo in potrdilo siceršnjo odločitev prvostopnega sodišča (na podlagi 368. člena ZPP). Navedeno velja tako za odločitev o glavni stvari kot tudi za odločitev o nadaljnjih pravdnih stroških.

5Drugostopno sodišče ni spremenilo odločbe o glavni stvari, zato je na podlagi 1. odstavka (in ne 2. odstavka) 166. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške. Odločitev o glavni stvari je namreč ostala enaka (sodišče je ugodilo zahtevku tožeče stranke), le izrazila se je v drugačni obliki (tako, da je sodišče izdani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi). Pa tudi sicer je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu (glej 3. odstavek 154. člena ZPP).

6Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.