VSL sodba II Cp 1568/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin, navedenih v I. točki izreka sodbe, ter da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na teh nepremičninah. Prvo sodišče je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka postala lastnica teh nepremičnin na podlagi sklepa Skupščine Občine X z dne 7. 12. 1977 in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice na teh nepremičninah na tožečo stranko (II. točka izreka sodbe). Prvo sodišče je tožeči stranki naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 15.381,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe).

2Zoper sodbo se je pritožila tožnica. Pritožbeno sodišče je s sodbo II Cp 367/2014 z dne 26. 2. 2014 zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Ips 179/2014 z dne 5. 5. 2016 ugodilo tožničini reviziji ter razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.

3Tožnica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sodba nejasna, saj je težko razbrati, kateri razlogi so vodili sodišče k nesprejemljivi odločitvi. Na podlagi sklepa Skupščine Občine X z dne 7. 12. 1977 je bilo na tožečo stranko preneseno vse premoženje in je šlo za tipičen prenos vseh sredstev z vso aktivo in pasivo, med prenesenimi sredstvi pa so bile tudi sporne nepremičnine. Na teh nepremičninah je tožeča stranka tudi postavila več zgradb in stavb, kot tedanji uporabnik, po sprejetju ZLNDL pa kot lastnik, ki je bil izenačen z uporabnikom. Od takrat ima tožnica navedene nepremičnine v dejanski lasti in posesti. Njena pravica uporabe je bila ekvivalentna lastnini, kar se je uveljavilo z ZLNDL. Nesprejemljivo je sklepanje sodišča, da je pravico uporabe imel pravni prednik tožnice, saj gre dejansko vseskozi za tožnico, ki se je zaradi spremembe zakonodaje preoblikovala. Tožnica je torej od leta 1978 gospodarila in imela vseskozi v dejanski lasti, koriščenju in uporabi sporne nepremičnine. Temu ni nihče nikoli nasprotoval. Prvo sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnica bila imetnik pravice uporabe na obravnavanih nepremičninah, zato je zavrnitev tožbenega zahtevka nesprejemljiva. Ni pravilno stališče sodišča, da tožnica vse do lastninjenja ni mogla pridobiti teh nepremičnin v last in posest. Pravica uporabe je praktično predstavljala lastninsko pravico, kar izhaja iz 3. člena ZLNDL. Lastninjenje kapitala po določbah ZLPP še ni imelo za posledico lastninjenja nepremičnin, saj jih je olastninil šele ZLNDL. Bistveno je, kdo je imel pravico uporabe na spornih nepremičninah. Ni pomembno, da zemljišča niso bila zajeta med osnovni kapital v otvoritveni bilanci. To je izključna posledica tega, da se zemljišča niso posebej vrednotila, ker niso bila formalno vpisana v zemljiški knjigi na ime tožnice. Stališče sodišča, da bi tožnica lahko pridobila lastninsko pravico na zemljiščih na podlagi 3. člena ZLNDL le v primeru, če bi bila zemljišča ob lastninjenju ovrednotena in vključena v otvoritveno bilanco ter zanjo vplačan ustanovitveni kapital, nima nikakršne podlage v določilih tega zakona. Ker je tožnica imela pravico uporabe je jasno, da je na podlagi 3. člena ZLNDL pridobila lastninsko pravico tudi na zemljiščih. Brez podlage je tudi stališče sodišča, da tožnica ni mogla priposestvovati teh nepremičnin. Dobrovernost tožnice je izkazana, saj je imela na teh nepremičninah zakonito dejansko oblast in je potekla zahtevana priposestvovalna doba. Zato je absurden zaključek, da bi priposestvovanje pomenilo obid predpisov o lastninjenju zemljišč. Edini razlog, da zemljišča niso bila vključena v cenitveno poročilo in otvoritveno bilanco, je bilo formalno lastništvo zemljišča v zemljiški knjigi, ker so bila takrat dana takšna navodila. V družbenolastninskem sistemu je veljalo načelo, da zemljišče sledi objektu in ne obratno. Ker lastništvo objektov ni sporno, je lastnik objektov tudi lastnik zemljišč. Ker gre pri spornih nepremičninah za funkcionalno zemljišče gradbenih objektov ni nobenega dvoma, da so sporna zemljišča, tako kot objekti na njih, v lasti tožnice. Zgrešeno je stališče prvega sodišča, da bi tožnica lahko pridobila lastninsko pravico na spornih zemljiščih le v primeru, če bi bila ta ob lastninjenju vključena v otvoritveno bilanco. Določila ZZLPPO ne morejo biti relevantna za to zadevo. Ker zemljišča v zemljiški knjigi niso bila vknjižena na tožnico, njihovo vrednotenje za otvoritveno bilanco ni bilo možno zaradi danih navodil. V konkretnem primeru so izpolnjeni tudi vsi pogoji za priposestvovanje. Nikjer ni navedeno, da naj bi bil bistven način pridobitve pravice uporabe, zahtevana je bila le ugotovitev pravice uporabe. Sama zemljišča sicer niso bila zajeta v otvoritveno bilanco, so pa bile zajete stavbe in zgradbe. Z oblastvenim aktom Skupščine Občine X so bila sporna zemljišča prenesena na tožnico, ki ima zato pravni naslov, da je lastnica spornih nepremičnin, do česar se prvo sodišče ni opredelilo. Lastništvo spornih zemljišč ne more biti pogojevano z vključenostjo teh zemljišč v otvoritveno bilanco.

4Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Prvo sodišče je ugotovilo, da sporna zemljišča (brez objektov) niso bila vključena v otvoritveno bilanco v postopku lastninskega preoblikovanja pravnega prednika tožnice (takratne družbene pravne osebe) v tožnico (sedanjo delniško družbo). Zato je pravilna ugotovitev, da tožnica ni mogla pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi določb ZLNDL. Na teh zemljiščih je imela pravna prednica tožnice kot družbena pravna oseba pravico uporabe. Ta bi prešla na tožnico (po zaključenem postopku lastninskega preoblikovanja njene pravne prednice) le tedaj, če bi bila zajeta v otvoritveni bilanci in bila tudi za ta del družbenega kapitala pravne prednice vplačana sredstva v postopku lastninjenja. Nelastninjen družbeni kapital pravne prednice tožnice ni mogel brezplačno (brez pravnega naslova) preiti v kapital tožnice po zaključku lastninskega preoblikovanja pravne prednice. Za lastninjenje družbenega kapitala (premoženja) v podjetjih kot družbenih pravnih osebah je bil kot področna zakonodaja relevanten predpis ZLPP. Ta je določal pogoje, pod katerimi se je lahko družbeno premoženje v podjetjih olastninilo (preoblikovalo v lastnino znanih lastnikov). Do izvedbe lastninskega preoblikovanja je za družbeni kapital v podjetjih veljal pravni sistem družbene lastnine. Ker sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco, tožnica po zaključku lastninjenja pravne prednice ni pridobila pravice uporabe na spornih zemljiščih. Zato na njih ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL.

7Nepomembno je, zakaj sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco. Pravna prednica tožnice je imela možnost uveljavljati ustrezne zahtevke oziroma pravna sredstva v postopku svojega lastninskega preoblikovanja, če se ni strinjala z obsegom svojega družbenega kapitala, zajetega v otvoritveni bilanci. Če je hotela v otvoritveno bilanco vključiti tudi sporna zemljišča, Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo pa je temu nasprotovala, je tožničina pravna prednica imela možnost, da bi v upravnem postopku vložila pritožbo zoper zanjo neugodno odločbo in nato po potrebi sprožila še upravni spor.

8Na podlagi priposestvovanja tožnica ni mogla pridobiti lastninske pravice na spornih zemljiščih. Dokler so bila slednja v družbeni lastnini, je bilo priposestovanje izključeno (29. člen ZTLR). Na podlagi 6. člena ZZLPPO, ki je začel veljati 1. 5. 1998, so sama zemljišča prešla v last Slovenske razvojne družbe (sedaj Družba za svetovanje in upravljanje, d.o.o.). Tožnica ni zatrjevala predpostavk za priposestvovanje po določbah SPZ za čas od 1. 5. 1998 dalje.

9Na podlagi sklepa Skupščine Občine X z dne 7. 12. 1977 je tožničina pravna prednica pridobila (zgolj) pravico uporabe na spornih zemljiščih, kar pa nima nobenega pomena za to pravdo. Kot družbena pravna oseba tožničina pravna prednica tedaj na podlagi te odločbe državnega organa ni mogla pridobiti lastninske pravice na zemljiščih v družbeni lastnini (v smislu 20. člena ZTLR). Jasno je, da navedeni sklep občinske skupščine ne more predstavljati pravnega naslova za tožnico (ki je nastala po zaključku lastninskega preoblikovanja njene pravne prednice) v smislu 42. člena SPZ. Ker zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco, pravica uporabe pravne prednice na teh zemljiščih po zaključku lastninskega preoblikovanja ni prešla na tožnico, ki zato ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL, kot je bilo že obrazloženo.

10Prvo sodišče je ugotovilo, da sporna zemljišča predstavljajo funkcionalno zemljišče objektov v lasti tožnice (iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča oziroma izvedenih dokazov izhaja, da sporna zemljišča delno predstavljajo tudi stavbišča tožničinih objektov). Tudi ta okoliščina nima nobenega pomena za to pravdo, saj tožnica zaradi tega ni pridobila lastninske pravice na zemljiščih. V zvezi z vprašanjem funkcionalnega zemljišča se tožnica neutemeljeno opira na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1381/08, saj se ta nanaša na bistveno drugačno dejansko in pravno situacijo. Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na določila Zakona o prometu z nepremičninami (7. člen), saj njegove določbe ne „posegajo“ v lastninjenje družbenega kapitala podjetij in nepremičnin v družbeni lastnini po določbah ZLPP in ZLNDL. Ker pravica uporabe pravne prednice tožnice na spornih zemljiščih ni bila vključena v otvoritveno bilanco, tožnica ni pridobila te pravice uporabe in so ta zemljišča tudi po končanem postopku lastninskega preoblikovanja tožničine pravne prednice ostala v družbeni lastnini, vse do njihovega prehoda na Slovensko razvojno družbo na podlagi ZZLPPO v letu 1998. Samo če bi bila sporna zemljišča vključena v otvoritveno bilanco bi tožnica pridobila na njih pravico uporabe, ki bi se na podlagi ZLNDL nato spremenila v lastninsko pravico tožnice. Nastali položaj glede „različnega“ lastništva zemljišč in objektov na njih ustreza situaciji, ki jo ureja drugi odstavek 271. člena SPZ.

11Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Končni rezultat je, da tožnica ni uspela v sporu, toženka pa z odgovori na pravna sredstva ni prispevala k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).