VSL sodba I Cp 1701/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15-ih dneh 1.697,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2015, 1.690,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2015 in 1.690,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 513,47 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da je terjatev neupravičena, ker je tožena stranka v postopku osebnega stečaja. Predlog za začetek postopka je vložila 27. 12. 2013, dolg pa je nastal veliko prej kot 27. 12. 2013. Ta dolg je bil priložen k začetku stečajnega postopka in se lahko izterja samo iz stečajne mase.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V konkretni zadevi gre za zamudno sodbo po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zamudno sodbo sodišče izda, če tožena stranka v 30-dnevnem roku ne odgovori na tožbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Obstoj vseh navedenih pogojev je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ugotovitve sodišča prve stopnje pa tožena stranka izpodbija le v omejenem obsegu s trditvijo, da je sporna terjatev nastala prej kot 27. 12. 2013, ko je tožena stranka vložila predlog za osebni stečaj in da se lahko zato ta terjatev izterja samo iz stečajne mase.

6Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to določa drugi odstavek 338. člena ZPP. Lahko pa se izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tako da je drugačna navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo zmotna.

7Sodišče prve stopnje je v času, ko je izdalo sodbo, očitno spregledalo, da je bila tožena stranka v postopku osebnega stečaja, čeprav sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi tudi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, kot tudi, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Pritožbena navedba, da je tožena stranka v postopku osebnega stečaja, zato ne predstavlja nedovoljene pritožbene novote (niti ne nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja).

8Kljub temu, da je bila tožena stranka v času izdaje sodbe v postopku osebnega stečaja (kot izhaja iz podatkov AJPES-a se je namreč ta postopek pravnomočno končal 10. 10. 2016), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, hkrati pa tudi ni obremenjena s procesno kršitvijo. V pravdnem postopku mora namreč stečajnega dolžnika zastopati zakoniti zastopnik, če je predmet tožbenega zahtevka premoženje stečajne mase, kadar ni tako, pa fizična oseba tudi v osebnem stečaju ohrani tako poslovno kot pravdno sposobnost in lahko sama opravlja pravdna dejanja, kar velja tudi za konkreten primer, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

9Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, gre v konkretnem primeru za regresni zahtevek tožeče stranke. Tožena stranka je vtoževani znesek dolgovala P. d.o.o., za plačilo toplotne energije za ogrevanje stanovanja. Ker zneska tožena stranka ni poravnala, je na podlagi petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) P. d.o.o. plačilo zahtevala od lastnika stanovanja, to je od tožeče stranke, ki je vtoževane zneske tudi poravnala in sicer znesek 1.697,07 EUR 1. 10. 2015, znesek 1.690,00 EUR 2. 11. 2015 in znesek 1.690,00 EUR 1. 12. 2015. Terjatev v navedeni višini je prešla na tožečo stranko v skladu s 1018. členom Obligacijskega zakonika (OZ) s plačilom, v skladu s 1028. členom OZ pa lahko tožeča stranka plačilo navedenega zneska skupaj z obrestmi od dneva plačila zahteva od tožene stranke.

10Prej ugotovljenega dejanskega stanja z zamudno sodbo ni dopustno izpodbijati, zato tožena stranka nedopustno uveljavlja, da je dolg do tožeče stranke nastal veliko prej kot 27. 12. 2013, ko se je nad njo začel postopek osebnega stečaja. Takšna trditev pa je tudi sicer neutemeljena, saj je, kot navedeno, tožeča stranka pravico, da zahteva plačilo vtoževanega zneska skupaj z obrestmi pridobila šele takrat, ko je sporne zneske plačala prvotnemu upniku tožene stranke, to je P. d.o.o. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je neutemeljen tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ki izvira iz navedbe, da se lahko sporni dolg izterja le iz stečajne mase, saj ne gre za terjatev, ki bi nastala do začetka stečajnega postopka in na katero bi učinkoval začetek stečajnega postopka (glej 252. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Na takšno terjatev pa tudi odpust obveznosti po prvem in drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP ne učinkuje.

11Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (155. in 165. člen ZPP).