1028. člen OZ

Porok s plačilom ne pridobi nove (prej neobstoječe) terjatve do dolžnika, za katerega je izpolnil dolg, ampak terjatev, ki je obstajala že pred poplačilom in ki jo je do dolžnika in poroka imel upnik, le preide na poroka.

V primeru izpolnjenih pogojev za izdajo zamudne sodbe tožnici navedb ni treba dokazati; presoja sodišča je omejena na vprašanje, ali dokazi, ki jih je vložila tožnica, ne nasprotujejo dejstvom, na katera tožnica opira tožbeni zahtevek.

Do delitve oziroma razdružitve skupnega premoženja sta nosilca lastninske pravice na skupnem premoženju oba zakonca skupaj kot kolektiv (enota). Z določitvijo deležev na skupnem premoženju na njem ne nastane solastnina, temveč se določi delež na premoženju kot celoti in samo taka celota je nato predmet delitve. Zakonec lahko od drugega zakonca terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kot znaša njegov del obveznosti. V obravnavani zadevi ne gre za terjatev upravnika večstanovanjske stavbe zoper toženko kot uporabnico stanovanja, ampak za tožnikov regresni zahtevek zoper njo, zato je irelevantno vprašanje, ali in kdaj je bil upravnik obveščen o spremembi uporabnika stanovanja. Toženka, ki je dejanska in izključna uporabnica stanovanja, je dolžna tožniku plačati vse obratovalne stroške ter ustrezni del stroškov upravljanja, ki jih je tožnik kot lastnik in subsidiarni porok plačal namesto nje.

Odločitev o utemeljenosti zahtevka je pravilna, saj ni sporno, da je toženec jamčil kot solidarni porok za obveznost iz kreditne pogodbe, ki jo je družba A. d. o. o. sklenila s tožnico, da obveznost iz kreditne pogodbe ni bila poravnana in da je dolg iz kreditne pogodbe enak znesku, ki ga tožnica zahteva s tožbo. Pogodba, ki jo je toženec sklenil s tožnico, zavezuje, ureditev razmerja med tožencem in glavnim dolžnikom oziroma osebami, ki so stale za njim, pa je lahko stvar drugih postopkov.

Na podlagi prvega odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi.

Eno temeljnih načel postopka zavarovanja je načelo hitrosti postopka. Načelo kontradiktornosti se lahko vzpostavi šele v ugovornem postopku. Sodišče namreč lahko izda sklep o začasni odredbi zgolj na podlagi podatkov, ki izhajajo iz predloga, še preden se o njih izjavi dolžnik. Z ugovorom pa je dolžniku omogočeno, da se izjavi o upnikovih (tožnikovih) pravnorelevantnih navedbah in dokazih. O ugovoru nato sodišče odloči na podlagi trditvene in dokazne podlage obeh strank. Dokazni standard za odločanje o postopku zavarovanja je nižji kot pri izdaji sodbe. Zadošča standard verjetnosti. Ker mora sodišče postopek zavarovanja izvesti hitro, odloči o izpolnjenosti zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe na podlagi tistih dokazov, katerih izvedba je čimhitrejša. To so praviloma listinski dokazi. Izvajanje ustnih dokazov je praviloma pridržano za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, ko je v obravnavanem primeru v okviru podane trditvene in dokazne podlage obeh strank in glede na materialnopravni pogoj izpolnjenosti standarda verjetnosti pravilno zavrnilo izvajanje predlaganih ustnih dokazov. Izvedba naroka namreč v postopku zavarovan

Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da toženka pridobi kredit z namenom, da se poplačajo tožnikovi dolgovi, deloma pa tudi dolgovi, ki jih je imela toženka.

Stališče, po katerem bi porok lahko sodno uveljavil regresni zahtevek kljub dejstvu, da je bil dolžniku dolg pravnomočno odpuščen v postopku osebnega stečaja, ni združljivo s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in nedopustno posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje s sklepom o odpustu obveznosti (158. člen Ustave).

Čeprav lahko v primeru solidarnega poroštva upnik terja ali glavnega dolžnika ali poroka, je solidarno poroštvo akcesorna obveznost, njegov nastanek in obstoj sta odvisna od glavne obveznosti. V poroštveni izjavi iz 3.3. točke Kontragarancijske pogodbe se je toženka solidarno zavezala, da bo banki poravnala vse obveznosti naročnika kontragarancije družbe G. d.o.o. iz te pogodbe. Na tej podlagi se je oblikovalo pravno razmerje med toženko kot porokom in tožnico kot upnikom poroštvene pogodbe. Ker predstavlja poroštvena pogodba dvostransko obligacijsko razmerje med upnikom in porokom, pri čemer na podlagi 1028. člena OZ pridobi porok, ki je upniku izpolnil svojo obveznost iz poroštvene pogodbe, regresno pravico do dolžnika, to pomeni, da porok (toženka) v obravnavanem primeru na podlagi Kontragarancijske pogodbe ni v nobenem pravnem razmerju z upravičencem iz kontragarancije.

Toženka ima v posesti tako le svoj del nepremičnine in tožnici tekom postopka ni uspelo izkazati, da bi toženka uporabljala več kot eno polovico. Tožnica ni dokazala, da ji toženka prepoveduje uporabo njenega dela nepremičnine, da ji kakorkoli preprečuje uporabo ali jo pri tem ovira. Celo sama tožnica je izpovedala, da se s toženko ni pogovarjala o tem, da bi se rada vselila v nepremičnino oziroma zahtevala, da se ji dopusti uporaba, niti sedaj več nima te želje.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima porok pravico zahtevati od glavnega dolžnika povrnitev obveznosti, ki jo je namesto njega poravnal upniku po določbi četrtega in petega odstavka 24. člena SZ-1, če je bila obveznost dolžnika v okviru postopka osebnega stečaja predmet odpusta obveznosti.

V primeru, ko porok izpolni obveznost glavnega dolžnika, čigar obveznost je bila v stečajnem postopku zmanjšana, se pojavi dilema o vsebini 1028. člena OZ glede tega, ali ima porok tudi v takem primeru pravico zahtevati od dolžnika vse, kar je plačal zanj. OZ v 1018. členu, uvrščenem med splošne določbe o poroštvu, določa, da na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. S subrogacijo porok vstopi v upnikov položaj. Določbo, po kateri ima porok od dolžnika pravico zahtevati "vse, kar je plačal zanj", je zato treba razumeti tako, da ima pravico od njega zahtevati, kar bi lahko zahteval upnik. Ker upnik od toženca zaradi odpusta dolga v stečaju ne bi mogel zahtevati izpolnitve, tožeča stranka kot porok nima regresne pravice do njega. Za odločitev zato ni pomembno, kdaj je tožeča stranka pridobila pravico terjati od toženca to, kar je plačala zanj njegovemu upniku.

OZ v 1018. členu, uvrščenem med splošne določbe o poroštvu, določa, da na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. S subrogacijo porok vstopi v upnikov položaj. Določbo, po kateri ima porok od dolžnika pravico zahtevati "vse, kar je plačal zanj", je zato treba razumeti tako, da ima pravico od njega zahtevati, kar bi lahko zahteval upnik. Ker upnik od toženca zaradi odpusta dolga v stečaju ne bi mogel zahtevati izpolnitve, niti tožnik kot porok nima regresne pravice do njega. Za odločitev zato ni pomembno, kdaj je tožnik pridobil pravico terjati od toženca to, kar je plačal zanj njegovemu upniku.

S tem, ko je tožnik kot porok poravnal terjatev upniku, je na podlagi 1018. člena OZ prešla terjatev na podlagi zakonite subrogacije nanj, z vsemi stranskimi pravicami. Pravna podlaga tožbenemu zahtevku, ki mu je sodišče ugodilo, je podana v 1028. členu OZ.

V obravnavani zadevi ne gre za običajen zahtevek dobavitelja ogrevanja na plačilo stroškov, v katerem bi moral ta dokazovati višino neplačanih storitev z računi. Tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek na subsidiarni odgovornosti lastnika stanovanja, ki je kot porok šele s plačilom upniku pridobil pravico, da od dolžnika zahteva povrnitev vsega, kar je zanj plačal.

Prva toženka je društvo, drugi toženec pa je njen predsednik. Za obveznosti društva odgovarjajo solidarno in z vsem svojim premoženjem tudi njegove odgovorne osebe, ki so v svojo korist ali v korist koga drugega zmanjšala premoženje društva ali preprečile povečanje premoženja, čeprav so vedele, da društvo ne bo moglo poravnati obveznosti tretjim osebam. Odgovarjajo do višine oškodovanja društva, ki so ga povzročile s svojim ravnanjem. Razmerje med glavnim dolžnikom in zastavnim dolžnikom je po pravnih učinkih podobno razmerju med glavnim dolžnikom in porokom. Tako ga je treba presojati ob uporabi določil Obligacijskega zakonika, ki urejajo poroštvo in regresna upravičenja poroka proti glavnemu dolžniku. S tem, ko je tožnica kot zastavna dolžnica poravnala dolg, je nanjo prešla upnikova terjatev po samem zakonu.

Posamezen izdan sklep v stečajnem postopku je mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, ne pa več s pritožbo zoper sklep o končanju stečajnega postopka, ker presoja upraviteljevega končnega poročila, potrebna za izdajo sklepa o končanju stečajnega postopka, ni namenjena reviziji izdanih sklepov v stečajnem postopku.

V obravnavanem primeru se izkaže kot premisleka vredno stališče pritožnikov in teorije, da bi bila tudi v primeru, ko fizična oseba lastniško in vodstveno obvladuje več podjetij, analogna uporaba pravil koncernskega prava nujna za zagotovitev načela pravne enakosti. Ne glede na to, da insolvenčno pravo prepovedi zlorabe pravic ne ureja, ni dvoma, da ta prepoved velja tudi v insolvenčnem pravu. Prav zaradi tesnih (kapitalskih in osebnih vodstvenih) povezav med dolžnikom in upnikom F d. o. o., se ravnanje tako dolžnika kot tudi upnika F d. o. o. v obravnavanem primeru izkaže kot ravnanje z namenom, da s spretnim manevriranjem in ob sodelovanju še nekaterih drugih upnikov porokov, dosežeta potrditev prisilne poravnave nad dolžnikom na nedopusten način. Pri tem ne gre le za dejstvo, da je bila prisilna poravnava lahko izglasovana le tako, da so zanjo glasovali tudi z dolžnikom tesno povezani upniki. Gre predvsem za to, da ti upniki iz naslova terjatev, ki naj bi jih do dolžnika imeli na podlagi danega poroštva, niso plačali še ničesar, pa so kljub temu po izjavi upraviteljice, da so njihove terjatve pogojne, poskusili doseči, da se njihove terjatve v končnem seznamu prei

Za izračun deleža glasovalnih pravic upnika pri glasovanju o sprejetju prisilne poravnave je pomemben znesek vsake priznane ali verjetno izkazane terjatve upnika iz 73. člena ZFPPIPP, pomnožen s količnikom za glasovanje o prisilni poravnavi. Ta količnik pa je pri navadnih terjatvah (med drugim) odvisen tudi od dejstva, ali gre za terjatev povezano z odložnim pogojem. Za navadno terjatev, ki je povezana z odložnim pogojem, ZFPPIPP v 4. točki drugega odstavka 201. člena določa količnik za glasovanje 0,5, za druge navadne terjatve pa v 5. točki citiranega določila količnik za glasovanje 1,00. Določitev količnika, s katerim je treba ponderirati priznane oziroma verjetno izkazane navadne terjatve posameznih upnikov, ki so navedene v končnem seznamu preizkušenih terjatev, pa ne spada v fazo preizkusa terjatev, ampak v fazo glasovanja o prisilni poravnavi oziroma fazo ugotavljanja rezultatov glasovanja o sprejetju prisilne poravnave. Pri regresni terjatvi solidarnih porokov do dolžnika, gre za navadno terjatev, povezano z odložnim pogojem, ki je nastala v času, ko je bila dana poroštvena zaveza.

Ne zahteva se, da se sporni dolg izterja iz stečajne mase oziroma da bi toženca zastopal zakoniti zastopnik (stečajni upravitelj), saj ne gre za terjatev, ki bi nastala do začetka stečajnega postopka in na katero bi učinkoval začetek stečajnega postopka (252. člen ZFPPIPP). Na takšno terjatev pa tudi odpust obveznosti po prvem in drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP ne učinkuje.