1018. člen OZ

Porok s plačilom ne pridobi nove (prej neobstoječe) terjatve do dolžnika, za katerega je izpolnil dolg, ampak terjatev, ki je obstajala že pred poplačilom in ki jo je do dolžnika in poroka imel upnik, le preide na poroka.

Aktivno legitimiran za vložitev tožbe je izvršilni upnik, ki je izpodbijal terjatev drugega izvršilnega upnika, pasivno legitimiran pa izvršilni upnik, katerega terjatev je bila izpodbijana. Pritožba ima prav, da odločitev v pravdi, na katero je bil v skladu z 202. členom ZIZ napoten izvršilni upnik, veže vse stranke izvršilnega postopka, tako druge izvršilne upnike kakor tudi izvršilnega dolžnika. Vendar to ne pomeni, da ima ima izvršilni dolžnik v tej pravdi status nujnega sospornika, kot napačno sklepa pritožba, temveč ima status sosporniškega intervenienta. Glede na to, da ima sosporniški intervenient položaj stranke, in to celo položaj enotnega sospornika, je napačno naziranje sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa vložiti tožbo zoper izvršilnega dolžnika (tretjetoženca).

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika (1012. člen OZ). V predmetnem postopku ni sporno, da se je toženka zavezala kot porok in plačnik, zato odgovarja tožnici kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev, bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka (tretji odstavek 1019. člena OZ - solidarno poroštvo).

Pritrditi je pritožniku, da mora biti podana koneksnost med tožbenim zahtevkom in predlagano začasno odredbo. Tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe morata biti v funkcionalnem razmerju. Ne zadostuje, da tožnica (in sodišče prve stopnje) trdi, da bo ob utemeljenem tožbenem zahtevku zoper prvo toženko, lahko tožnica ob nadaljevanju izvršilnega postopka dosegla plačilo od tretjega toženca. Toženec mora biti dolžnik materialnopravnega razmerja po tožbenem zahtevku, ki je podlaga predlagani začasni odredbi in če pasivna stvarna legitimacija po tožbenem zahtevku ne obstaja, mora sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Vsebina in učinek začasne odredbe morata ostati v mejah tožbenega zahtevka, česar v danem primeru ni, saj je tožbeni zahtevek uveljavljan zoper drugo osebo (prvo toženko), kot je podan predlog za zavarovanje (tretji toženec).

S tem, ko je upravitelj terjatvi priznal le kot pogojni, sicer ni prekoračil zahtevka, temveč ju je priznal le kot pogojni, s čimer je priznal manj, kot je bilo zahtevano, ne pa nekaj drugega. Glede na določila 67. člena ZFPPIPP torej nobena od teh terjatev ni priznana, temveč so vse prerekane, čeprav je prvo in tretjo terjatev upravitelj delno, drugo terjatev pa v celoti priznal. Če je tožeča stranka uveljavljala nižje zneske, kot bi jih glede na napotitveni sklep lahko, ali pa je uveljavljala nekaj manj, torej ugotovitev obstoja terjatev pod razveznim pogojem namesto kot nepogojne terjatve, je bila s tem še vedno v okviru napotitvenega sklepa in je njen pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan (181. člen ZPP). Poudariti velja, da je tožena stranka sicer v ugovorih o prerekanju terjatev tudi kritizirala izjavo upravitelja, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je ta ugovor namenjen prerekanju prijavljene terjatve in je povsem neodvisen od prerekanja upravitelja in se njegove posledice ne navezujejo na prerekanje upravitelja. Tudi če bi upravitelj sam prerekal terjatve iz vseh razlogov, ki jih navaja tudi tožena stranka, je še vedno smiselno, da upnik tudi sam pre

Stališče, po katerem bi porok lahko sodno uveljavil regresni zahtevek kljub dejstvu, da je bil dolžniku dolg pravnomočno odpuščen v postopku osebnega stečaja, ni združljivo s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in nedopustno posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje s sklepom o odpustu obveznosti (158. člen Ustave).

Tožnica kot solidarna porokinja za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Res je tudi, da tožnica kot solidarna porokinja nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj. Porok je dolžan dolg poravnati, nanj pa preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Upnik zato ne sme opustiti zastave ali kakšne druge pravice, s katero je bila zavarovana njegova terjatev, ali jo izgubiti zaradi svoje malomarnosti. Če s takim ravnanjem onemogoči prehod te pravice na poroka, je ta prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (1027. člen OZ). Odločilno v tej zadevi je, da tožnica ni bila samo solidarna porokinja, ampak tudi zastaviteljica. Na podlagi poroštvene pogodbe se je zavezala izpolniti dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost (1012. člen OZ), kot zastavna dolžnica pa se je s pogodbo o ustanovitvi hipoteke (142. člen SPZ) zavezala, da bo za poplačilo dolžnikovega dolga dopustila prodajo svoje ne

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima porok pravico zahtevati od glavnega dolžnika povrnitev obveznosti, ki jo je namesto njega poravnal upniku po določbi četrtega in petega odstavka 24. člena SZ-1, če je bila obveznost dolžnika v okviru postopka osebnega stečaja predmet odpusta obveznosti.

V primeru, ko porok izpolni obveznost glavnega dolžnika, čigar obveznost je bila v stečajnem postopku zmanjšana, se pojavi dilema o vsebini 1028. člena OZ glede tega, ali ima porok tudi v takem primeru pravico zahtevati od dolžnika vse, kar je plačal zanj. OZ v 1018. členu, uvrščenem med splošne določbe o poroštvu, določa, da na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. S subrogacijo porok vstopi v upnikov položaj. Določbo, po kateri ima porok od dolžnika pravico zahtevati "vse, kar je plačal zanj", je zato treba razumeti tako, da ima pravico od njega zahtevati, kar bi lahko zahteval upnik. Ker upnik od toženca zaradi odpusta dolga v stečaju ne bi mogel zahtevati izpolnitve, tožeča stranka kot porok nima regresne pravice do njega. Za odločitev zato ni pomembno, kdaj je tožeča stranka pridobila pravico terjati od toženca to, kar je plačala zanj njegovemu upniku.

Nekateri pravni redi poznajo posebno vrsto ugovora vrstnega reda, v skladu s katerim ima porok pravico zahtevati, naj upnik najprej uveljavlja svojo pravico iz stvarne varščine oziroma zastavne pravice (beneficium excussionis realis). Pravilo iz 1027. člena OZ ni primer tovrstnega ugovora. Že v zadevi II Ips 183/2012 je bilo sklicujoč se na pravno literaturo pojasnjeno, da je porok dolg dolžan poravnati, nanj pa skladno z določbo 1018. člena OZ preide glavna terjatev skupaj s stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. V takšnem položaju bi bilo ravnanje upnika nepošteno, če bi se tem garancijam odrekel ali če bi z njimi ravnal tako neskrbno, da bi jih izgubil. Glede zavarovanj ne sme storiti ničesar, kar bi porokov položaj poslabšalo, torej da bi zavarovanje prenehalo ali se zmanjšalo in bi bil zato onemogočen prehod zavarovanja na poroka. Če to obveznost krši, ni podlage za porokovo obveznost v znesku, ki bi ga mogel dobiti z izvrševanjem zavarovanj.

S tem, ko je tožnik kot porok poravnal terjatev upniku, je na podlagi 1018. člena OZ prešla terjatev na podlagi zakonite subrogacije nanj, z vsemi stranskimi pravicami. Pravna podlaga tožbenemu zahtevku, ki mu je sodišče ugodilo, je podana v 1028. členu OZ.

Prodaja nepremičnine, s katero želi porok (tožeča stranka) doseči vnaprejšnje zavarovanje svoje bodoče in negotove terjatve, ki jo bo imel v primeru izpolnitve poroštvene obveznosti do dolžnika (tožene stranke), med pravdo ni ovira, da se pravdni postopek konča med istima strankama.

Sklep o začetku postopka zaradi insolventnosti spada med sklepe, izdane v predhodnem postopku zaradi insolventnosti. Procesno legitimacijo za pritožbo proti tem sklepom imajo tisti, ki imajo položaj stranke predhodnega postopka. Tudi v primeru izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka po prvem odstavku 208. člena ZFPPIPP ima dolžnik procesno legitimacijo po svojem (bivšem) zakonitem zastopniku vložiti pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka, saj šele s tem sklepom nastopijo pravne posledice iz 245. člena ZFPPIPP. Ob smiselni uporabi določil drugega odstavka 242. člena ZFPPIPP pa je podana tudi procesna legitimacija dolžnikovega družbenika za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka po prvem odstavku 208. členu ZFPPIPP. Citirano določilo 242. člena ZFPPIPP določa, da če je sodišče izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog, lahko pritožbo proti temu sklepu vloži tudi družbenik stečajnega dolžnika. V primeru ustavitve postopka prisilne poravnave in začetka stečajnega postopka po prvem odstavku 208. členu ZFPPIPP so o začetku stečajnega postopka odločili upniki, ki so glasovali proti prisilni poravnavi. Zato je treba družbenikom d

V okoliščinah konkretnega primera je tožeča stranka kot kupec nepremičnine hkrati s sklenitvijo prodajne pogodbe kot asignat sprejela nakazilo D.Z., prodajalca po prodajni pogodbi in poroka po dolgoročni kreditni pogodbi 7658/12, kot asignanta, da kupnino poplača namesto njemu, kreditodajalcu F. d.d. kot asignatarju. Asignaciji sta bili realizirani in z njuno realizacijo je D.Z. poplačal svojo obveznost kot porok po kreditni pogodbi, tožeča stranka pa kot kupec po prodajni pogodbi. V posledici poravnave s hipoteko zavarovane terjatve banke pa je bila izbrisana hipoteka na nepremičninah prodanih tožeči stranki, saj za njo ni bilo več podlage.

Tožnik je podpisal pogodbo z lažno vsebino in lažnim datumom sklenitve. S svojim ravnanjem je kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, določene v 3. členu pogodbe o zaposlitvi, internih pravilih in navodilih tožene stranke ter v 33., 34., 36. in 37. členu ZDR-1. S svojim ravnanjem je izpolnil vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz prvega odstavka 235. člena KZ-1, katerega stori, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino, se kaznuje z zaporom do dveh let. Sporna pogodba o odstopu terjatve z lažno vsebino in datumom je predstavljala poslovno listino v smislu 235. člena KZ-1, tožnik pa je to listino vedoma podpisal. Ob upoštevanju, da vsebina pogod

V obravnavanem primeru se izkaže kot premisleka vredno stališče pritožnikov in teorije, da bi bila tudi v primeru, ko fizična oseba lastniško in vodstveno obvladuje več podjetij, analogna uporaba pravil koncernskega prava nujna za zagotovitev načela pravne enakosti. Ne glede na to, da insolvenčno pravo prepovedi zlorabe pravic ne ureja, ni dvoma, da ta prepoved velja tudi v insolvenčnem pravu. Prav zaradi tesnih (kapitalskih in osebnih vodstvenih) povezav med dolžnikom in upnikom F d. o. o., se ravnanje tako dolžnika kot tudi upnika F d. o. o. v obravnavanem primeru izkaže kot ravnanje z namenom, da s spretnim manevriranjem in ob sodelovanju še nekaterih drugih upnikov porokov, dosežeta potrditev prisilne poravnave nad dolžnikom na nedopusten način. Pri tem ne gre le za dejstvo, da je bila prisilna poravnava lahko izglasovana le tako, da so zanjo glasovali tudi z dolžnikom tesno povezani upniki. Gre predvsem za to, da ti upniki iz naslova terjatev, ki naj bi jih do dolžnika imeli na podlagi danega poroštva, niso plačali še ničesar, pa so kljub temu po izjavi upraviteljice, da so njihove terjatve pogojne, poskusili doseči, da se njihove terjatve v končnem seznamu prei

Predhodno ali prejudicialno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. Pri prejudicialnosti gre za relacijo odvisnosti dveh pravnih razmerij. Pravica ali pravno razmerje sta prejudicialna le, če nista identična z glavno stvarjo in če rešitev predhodnega vprašanja tvori temelj, od katerega je odvisna odločitev sodišča o glavni stvari. Prejudicialnost pa ni podana, če je odločitev mogoča ne oziraje se na določeno pravico ali pravno razmerje. Slednje velja tudi za obravnavani primer.

Odstop terjatve za tožnico pomeni le spremembo upnika, nikakor pa ni mogoče šteti, da s pogodbo o odstopu dogovorjeno plačilo med odstopnikom in prevzemnikom pomeni izpolnitev dolžnikove obveznosti.

Za izračun deleža glasovalnih pravic upnika pri glasovanju o sprejetju prisilne poravnave je pomemben znesek vsake priznane ali verjetno izkazane terjatve upnika iz 73. člena ZFPPIPP, pomnožen s količnikom za glasovanje o prisilni poravnavi. Ta količnik pa je pri navadnih terjatvah (med drugim) odvisen tudi od dejstva, ali gre za terjatev povezano z odložnim pogojem. Za navadno terjatev, ki je povezana z odložnim pogojem, ZFPPIPP v 4. točki drugega odstavka 201. člena določa količnik za glasovanje 0,5, za druge navadne terjatve pa v 5. točki citiranega določila količnik za glasovanje 1,00. Določitev količnika, s katerim je treba ponderirati priznane oziroma verjetno izkazane navadne terjatve posameznih upnikov, ki so navedene v končnem seznamu preizkušenih terjatev, pa ne spada v fazo preizkusa terjatev, ampak v fazo glasovanja o prisilni poravnavi oziroma fazo ugotavljanja rezultatov glasovanja o sprejetju prisilne poravnave. Pri regresni terjatvi solidarnih porokov do dolžnika, gre za navadno terjatev, povezano z odložnim pogojem, ki je nastala v času, ko je bila dana poroštvena zaveza.