VSRS Sklep II DoR 233/2016

Revizija se dopusti glede vprašanj:

(1) Ali gre v obravnavanem primeru glede pravice tožnice za odkup stanovanja za nadaljevanje postopka glede na podano zahtevo za odkup, ki jo je imetnik stanovanjske pravice A. A. vložil že v letu 1991 in celo podpisal kupoprodajno pogodbo, in ali je druga toženka kršila kontrahirno dolžnost v razmerju do njegove pravne naslednice B. A.; in

(2) Ali je bil v konkretnem primeru imetnik stanovanjske pravice zaradi postopka denacionalizacije in trajanja le-tega v neenakopravnem položaju z imetnikom stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, ter posledično ali gre za neenakopraven položaj dedičev imetnikov stanovanjske pravice zaradi dolgotrajnosti denacionalizacijskega postopka, na trajanje katerega imetnik stanovanjske pravice ni mogel vplivati.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je druga toženka kot prodajalec dolžna skleniti s tožnico kot kupko kupoprodajno pogodbo za solastniški delež do 3727/5000 stanovanja posamezni del št. 4, v stavbi št. 1736, k. o. ..., ter podredni tožbeni zahtevek z enako vsebino zoper prvo toženko. Odločilo je tudi o stroških postopka. Obrazložilo je, da je bilo sporno stanovanje predmet denacionalizacijskega postopka, zato je tožničina pravna prednica B. A. kot najemnica stanovanja v skladu z drugim odstavkom 173. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03 in naslednji, v nadaljevanju SZ-1) pridobila pravico do nakupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91 in naslednji, v nadaljevanju SZ) šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Na podlagi drugega odstavka 123. člena SZ bi morala najemnica najkasneje v naslednjih šestih mesecih zahtevati odkup stanovanja, vendar je umrla preden je navedeni rok potekel. Tožnica kot dedinja B. A. bi smela terjati sklenitev prodajne pogodbe le, če bi druga toženka v razmerju do najemnice kršila svojo kontrahirno dolžnost iz četrtega odstavka 117. člena SZ. Vendar pa je tožnica v imenu svoje mame na drugo toženko naslovila zgolj dopis z dne 25. 10. 2010, v katerem pa je le prosila za informacijo o tem, na kateri organ naj se obrne glede nadaljevanja realizacije kupoprodajne pogodbe iz leta 1991 oziroma kateri stranki je bilo prisojeno sporno stanovanje št. 4, iz dopisa pa ne izhaja zahteva pravne prednice tožnice B. A. za odkup stanovanja. Pravica do odkupa s predvidenimi popusti iz 117. člena SZ pa je po svoji naravi oblikovalna pravica, ki je vezana na osebo upravičenca in zato ne more biti predmet dedovanja. Iz enakih razlogov pa je sodišče zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, saj je ugotovilo, da tožničina pravna prednica zahteve za odkup ni naslovila niti na prvo toženko. Poleg tega pa prva toženka tudi ni pasivno legitimirana, saj sporno stanovanje ni več v njeni lasti, zato kupoprodajne pogodbe niti ne more skleniti.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede drugi toženki prisojenih stroškov, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V celoti je pritrdilo razlogom nižjega sodišča. Obrazložilo je še, da tožničina pravica do obravnavanja ni bila kršena. Za presojo vsebine ključnega dokaza (dopisa z dne 25. 10. 2010) ni bilo potrebno zaslišanje tožnice in predlaganih prič. Nepotrebnost oziroma nerelevantnost dokaza pa je tudi ustavno upravičen razlog za njegovo zavrnitev, zato ustavna pravica do enakega varstva pravic ni bila kršena. Pojasnilo je še, da se tožnica neutemeljeno sklicuje na postopek za odkup stanovanja, ki ga je pri prvi toženki začel njen pokojni oče A. A. Takrat sklenjena pogodba o prodaji stanovanja z dne 29. 11. 1991 je bila zaradi prepovedi iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) nična, tožničin oče pa je umrl, še preden se je denacionalizacijski postopek končal. Tožnica v pritožbi sama priznava, da sta z mamo vedeli, da so med možnimi lastnicami stanovanja M., d. d., in obe toženki. Ob ustrezni skrbnosti bi torej morali zahtevo za odkup nasloviti na vse tri, vendar pa sta k sklenitvi pogodbe pozvali samo družbo M., d. d., s tem pa si prekluzivnega roka iz 123. člena SZ nista zavarovali. V obširnem trditvem gradivu tožnice tudi ni najti sprejemljivega pojasnila, zakaj najemnica ni zahtevala odkupa stanovanja vsaj pri prvi toženki kot stanodajalki, ki je tudi po končani denacionalizaciji nastopala v tej vlogi. Brez podlage pa je tudi pritožbeni očitek drugi toženki, da je tožnico in njeno pravno prednico v ustni korespondenci zavajala, na njene dopise ni odgovorila ter ji tako preprečila uveljavitev pravice do odkupa. Sodišče je navedlo, da ima morebitno zavajanje lahko le odškodninskopravne posledice, ne more pa biti podlaga za zahtevek, ki ga je tožnica v tej pravdi naperila zoper toženki.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem postavlja naslednja vprašanja: (1) ali je bila kršena ustavno zagotovljena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, katere sestavni del je tudi zahteva po obrazloženi sodni odločbi kot sestavini poštenega postopka s tem, ko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožnice, in sicer zaslišanja tožnice in prič, ki bi jasno povedale o celotnih okoliščinah glede bistvenih dejstev (dopisa z dne 25. 10. 2010, kršitvi kontrahirne dolžnosti in zavajanju s strani obeh toženk); (2) ali gre v obravnavanem primeru glede pravice tožnice za odkup stanovanja za nadaljevanje postopka glede na podano zahtevo za odkup, ki jo je nosilec stanovanjske pravice A. A. vložil že v letu 1991 in celo podpisal kupoprodajno pogodbo; (3) ali je bil v konkretnem primeru imetnik stanovanjske pravice zaradi postopka denacionalizacije in trajanja le-tega v neenakopravnem položaju z imetnikom stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, ter posledično ali gre za neenakopraven položaj dedičev imetnikov stanovanjske pravice zaradi dolgotrajnosti denacionalizacijskega postopka, na trajanje katerega imetnik stanovanjske pravice ne more vplivati; (4) ali dopis z dne 25. 10. 2010 predstavlja zahtevo za odkup, na podlagi katere bi druga toženka morala skleniti kupoprodajno pogodbo; (5) ali je glede na podano zahtevo za odkup s strani nosilca stanovanjske pravice A. A. druga toženka kršila kontrahirno dolžnost v razmerju do B. A.; in (6) ali je sodišče pravilno postopalo s podrednim tožbenim zahtevkom, ko ga je zavrnilo hkrati s primarnim zahtevkom.

4Predlog je delno utemeljen.

5Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavanem primeru podani glede pravnih vprašanj, oblikovanih v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).