VDSS sklep Pdp 201/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom določilo vrednost spora v višini 4.000,00 EUR, s sodbo pa je razveljavilo odločbo A. komisije, Ministrstvo B., št. ... z dne 12. 11. 2014 in zadevo (obravnava ugovora tožnika zoper odločbo disciplinskega organa št. ... z dne 19. 9. 2014) vrnilo navedeni komisiji v novo odločanje. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 317,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka 8 dni dalje do plačila.

2Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da določitev vrednosti spora v višini 4.000,00 EUR ni v skladu z ZOdvT, saj bi treba uporabiti 24. namesto 22. člen, sploh pa bi bilo treba izhajati iz 21. člena ZOdvT. Glede odločitve o glavni stvari pa pritožba poudarja, da je sodišče spregledalo 6. odstavek 139. člena ZPP, ki določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi pisanje prejme. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Poudarja, da je tožnikov pooblaščenec zapisnik, ki se šteje za disciplinski akt, očitno prejel, saj je zoper akt vložil ugovor. Ne drži, da pooblaščenec tožnika pisanja ni prejel. Nedvomno ga je prejel istega dne kot tožnik. To izhaja iz ugovora, ki ga je sestavil 22. 9. 2014. Navedel je, da podaja ugovor v zakonskem roku treh dni od prejema kopije zapisnika. Iz tega izhaja, da je odločbo prejel 19. 9. 2014, torej takrat kot tožnik. Sploh pa disciplinski postopek ni sodni postopek, zato se pravila ZPP uporabljajo samo smiselno. Gre za vprašanje, ali je pooblaščenec zamudil tridnevni rok za ugovor glede na svoj prejem. Napačna je tudi odmera stroškov postopka. Tožnik je zahteval povračilo nagrade za postopek v višini 136,50 EUR, sodišče mu je priznalo 206,70 EUR, tudi ni zahteval povračila sodne takse, pa mu je sodišče to priznalo.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v zvezi s sodbo zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar ni ugotovilo relevantnih dejstev za sprejem odločitve o tem, ali je bil ugovor zoper disciplinski akt pravilno zavržen kot prepozen ali ne. Tudi pri izdaji sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta je zmotno uporabilo materialno pravo.

5Tožnik je ob vložitvi tožbe z zahtevkom na razveljavitev odločbe disciplinske komisije o zavrženju ugovora (kot prepoznega) zoper prvostopni disciplinski akt določil vrednost spornega predmeta na 2.200,00 EUR, s čimer je zadostil zahtevi za vložitev popolne tožbe, kot izhaja iz 45. člena ZPP. Če je od vrednosti spornega predmeta odvisno vprašanje stvarne pristojnosti, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v ZPP, se upošteva vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP). V tej zadevi ni sporna stvarna pristojnost, tudi ne pravica do revizije (31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS; št. 2/2004), prav tako ne gre za druge primere po ZPP, za katere bi bila odločilna vrednost spornega predmeta oziroma bi obstajali razlogi za določitev drugačne vrednosti spornega predmeta, kot jo je določil tožnik. Predvsem pa je nelogična odločitev sodišča prve stopnje, da je na predlog tožene stranke, ki se je zavzemala za nižjo vrednost spora (588,92 EUR neto), določilo višjo vrednost 4.000,00 EUR.

6Ker torej ne gre za primere iz 39. člena ZPP, ko bi moralo sodišče določati vrednost spornega predmeta, se sklep sodišča prve stopnje razveljavi, pri čemer se zadeva v tem delu sodišču prve stopnje ne vrača v ponovno odločanje. V ZPP namreč ni podlage za izdajo posebnih sklepov o predlogih strank za določitev nižje ali višje vrednosti spora. Sodišče prve stopnje o predlogu tožene stranke za določitev nižje vrednosti spornega predmeta ni bilo dolžno odločati, sploh pa ne s posebnim sklepom, zoper katerega je dovolilo še posebno pritožbo.

7Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). V konkretnem primeru je bila ta določena na 2.200,00 EUR. Le če bi tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, da bi nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, takrat se mora sodišča najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti v tožbi navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP), torej se stranka zoper takšen procesni sklep lahko pritožbi le v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari.

8Ker ni bilo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa, so posledično nerelevantne pritožbene navedbe o tem, kateri člen ZOdvT bi treba uporabiti namesto drugega odstavka 22. člena ZOdvT, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje.

9Glede odločitve o glavni stvari se pritožba pravilno zavzema za uporabo šestega odstavka 139. člena ZPP, vendar pa napačno razloguje, kakšna bi morala biti uporaba tega določila, po katerem se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel.

10Tožena stranka je prvostopno odločbo takoj po zaslišanju (19. 9. 2014) vročila tožniku. Odločbe ni pošiljala odvetniku, ki je za tožnika 23. 9. 2014 vložil ugovor. Tožena stranka je ugovor zavrgla kot prepozen (za en dan), šteto od vročitve odločbe tožniku. Takšno stališče tožene stranke je napačno. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zaradi opustitve vročanja odločbe tožnikovemu pooblaščencu sploh nikoli ni začel teči rok za ugovor. Ključno vprašanje za presojo, ali je bil ugovor zoper disciplinsko odločbo vložen v roku 3 dni (po 125. točki Pravil službe v Slovenski vojski, Ur. l. RS, št. 84/2009 in nasl.) je, kdaj je tožnikov pooblaščenec dejansko prejel sporno odločbo. Tožena stranka torej v pritožbi pravilno navaja, da je odvetnik odločbo očitno dejansko prejel, saj je zoper njo vložil ugovor, ni pa mogoče enostavno sklepati, da je bilo to ravno 19. 9. 2014, saj to dejstvo ne izhaja ne iz navedb strank, ne iz listinskih dokazov, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

11Čeprav torej tožena stranka pravilno opozarja na pomembnost ugotavljanja dejanske vročitve, pa pri tem spregleda, da bi naslovnik spornega pisanja moral biti tožnikov pooblaščenec, ne pa tožnik, ki je po zaslišanju oziroma ob zaključku disciplinskega postopka predložil pooblastilo za zastopanje po odvetniku. Od tega trenutka dalje je tožnik za opravljanje procesnih dejanj, torej tudi tistih v zvezi s sprejemom pisanj tožene stranke, pooblastil odvetnika. Po sedmem odstavku 142. člena ZPP se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu. Če je torej pooblaščenec sporno pisanje kljub nezakonitem vročanju prejel, je relevantno le še vprašanje, kdaj ga je dejansko prejel.

12Po sedmem odstavku 57. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004 in nasl.) se disciplinska odgovornost resda ugotavlja po postopku, v katerem se smiselno uporabljajo predpisi, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Tožena stranka se v drugostopni odločbi sicer ustrezno sklicuje na 19. člen ZDSS-1, ki napotuje na subsidiarno (ne na smiselno) uporabo določb ZPP, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. Vendar pa ta določila ne pomenijo, da se je mogoče v zvezi s presojo kršene pravice vročitve, torej v zvezi s ključno pravico, ki omogoča učinkovito obravnavanje v disciplinskem postopku, uspešno sklicevati na zgolj smiselno uporabo določil ZPP.

13Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (365. člen ZPP), prav tako tudi sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

14Edino dejansko vprašanje, ki ga je treba raziskati v ponovljenem postopku je, kdaj je odvetnik prejel odločbo, zoper katero je vložil ugovor. To ne bo možno brez izvedbe dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč v prvotnem postopku stranki napačno pozvalo na odpoved glavni obravnavi, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZDSS-1.

15Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).