57. člen ZObr

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je, ker tožnik ukaza ni (pravočasno) izvršil, podana težja kršitev vojaške discipline, opredeljena v 6. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr – odklonitev, neizvršitev ali nepopolna izvršitev sprejetega akta vodenja ali poveljevanja.

Tožnica je bila pri toženki utemeljeno v disciplinskem postopku spoznana za odgovorno storitve hujše kršitve vojaške discipline po 12. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr v povezavi s sumom storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ker je v času od julija do 2. 8. 2019 kontinuirano, z namenom, da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila z lažnim prikazovanjem dejanskega stanja in prikrivanjem dejanskih okoliščin toženko v zmoto s tem, da si je dala obračunavati potne stroške, do katerih ni bila upravičena, saj se je v tem obdobju na delo v vojašnico dejansko vozila z naslova B. in ne z naslova C., ki ga je kot naslov navedla v izjavi za povrnitev stroškov za prevoz z dne 8. 10. 2012.

Na podlagi izpovedi G. G. je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da mu je tožnik 13. 10. 2018 rekel, da je potrebno razstavo nadgraditi, sicer je njegova (tožnikova, op. s.) naloga, da ga spravi iz službe. Grožnja z izgubo službe nedvomno ni primeren način vzpodbude podrejenih k boljšemu delu, vendar po presoji pritožbenega sodišča tožnikovih besed (tudi upoštevaje njegov položaj poveljujočega in da so bile očitane besede izrečene v zvezi s pričakovano izvršitvijo delovne naloge) ni mogoče opredeliti kot objektivno osebno žaljivih.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da grožnja tožnika, da bo A. A. ustrelil, če mu bo poskusila brisati ure, predstavlja nasilno obnašanje do podrejene. Pravila službe v slovenski vojski v 35. točki določajo, da temelji ravnanje pripadnikov Slovenske vojske na načelu, da je vsakršno kratenje človekovega dostojanstva in integritete nevzdržno ter nesprejemljivo in da je neželeno vsako ravnanje temelječe na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. Zato je nedvomno podana kršitev iz 10. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da besede posameznika proti posameznici, ki niso bile namenjene delodajalcu, ne predstavljajo kršitve delovne obveznosti, zaradi katere bi bil delavec pri delodajalcu sankcioniran.

Na tek rokov za vodenje disciplinskega postopka niso vplivale določbe ZZUSUDJZ, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Na določbo 128. točke PSSV, s katero je določeno, da v času prekinitve postopka zastaralni roki ne tečejo, in ki bi omogočila zadržanje teka rokov, se toženka pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala, predvsem pa ni zatrjevala in tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil disciplinski postopek prekinjen zaradi nastalih bojnih in podobnih razmer, zaradi katerih ne bi bilo mogoče opraviti posameznega dejanja. Od 1. 4. 2020, ko se je načelnik Generalštaba Slovenske vojske seznanil z očitano kršitvijo glede opravljanja vojaške službe pod vplivom psihotropnih snovi, do 27. 11. 2020, ko je bila sprejeta odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika, je minilo več kot šest mesecev. Postopek ni bil prekinjen, da roki ne bi tekli. Vodenje disciplinskega postopka je zastaralo (deseti odstavek 57. člena ZObr). Zato je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika pravilno ugodilo.

Tožnica je prerekala, da je bila odločitev na organu druge stopnje sprejeta dne 11. 4. 2018, in je navajala, da je bila odločba izdana kasneje, tj. 15. 6. 2018. Ob smiselni uporabi določbe 129. člena ZPP se kot datum odločitve šteje datum zasedanja senata komisije na seji dne 11. 4. 2018, kakor izhaja iz uvoda odločbe organa druge stopnje. Po prvem odstavku 324. člena ZPP uvod odločbe vsebuje med drugim tudi datum, ko je bila odločitev izdana, medtem ko datum njene pisne izdelave (15. 6. 2018) za zastaranje vodenja disciplinskega postopka ni relevanten. Navedeno pomeni, da je tožena stranka spoštovala subjektivni zastaralni rok za vodenje postopka, ker se je ta zaključil pred 15. 5. 2018, in sicer s sprejemom odločitve dne 11. 4. 2018.

Tožnik je načrtno zavajal toženo stranko, ko je podpisoval zahteve za izplačilo stroškov nastanitve in jamčil, da teh stroškov ne prejema iz drugega naslova, saj je vedel, da dnevna in mesečna nadomestila, ki jih prejema, krijejo tudi stroške nastanitve. S tem ravnanjem so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1, saj je tožnik zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist z lažnivim prikazovanjem, da od nobene institucije druge države ali mednarodne organizacije ne prejema povračila za stroške nastanitve, toženo stranko spravil v zmoto, da mu je izplačevala mesečne zneske stroškov nastanitve, čeprav je vedel, da je te stroške dobil povrnjene. Tožnik je s tem storil hujšo disciplinsko kršitev.

Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu. Dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnico vodil in o njeni disciplinski odgovornosti odločal podpolkovnik (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnico predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je podpolkovnik podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico in kasneje zoper njo disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njeni disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP).

Glede na ugotovitve, da je načelnik generalštaba zvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnika kot storilca takrat, ko je na načelnika generalštaba podpolkovnik naslovil predlog za uvedbo postopka, je pravilen zaključek, da je bil disciplinski postopek končan v okviru 6 mesecev. Drugostopenjska disciplinska odločba, s katero je bil tožnikov ugovor zoper odločbo o njegovi disciplinski odgovornosti z dne 19. 3. 2015 zavrnjen, je bila namreč izdana 14. 4. 2015. Za odločitev o tem, ali je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, je bistven datum odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa in ne datum, ko je bila ta odločba vročena pooblaščencu tožnika. Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu. Glede na to na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, ne vpliva dejstvo, da je bila tožnikovemu pooblaščencu drugostopenjska disciplinska odločba tožene stranke vročena po izteku 6 mesečnega roka, šteto od dneva, ko je načelnik generalštaba zvedel za disciplinski kršitv

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZDSS-1 za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku brez glavne obravnave. Dejansko stanje med strankama je bilo namreč sporno, poleg tega pa se nobena od strank glavni obravnavi ni pisno odpovedala. Razen tega je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku odločilo tudi na podlagi izpovedb tožnika in več prič, kar pomeni, da tudi iz tega razloga za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave ni bilo izpolnjenih pogojev. Z izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ni bistveno, da je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo na narokih za glavno obravnavo v prejšnjih postopkih, katerim sta sledili dve sodbi, ki sta bili v pritožbenem sodišču razveljavljeni na podlagi 355. člena ZPP. Odločilno je, da je bila izpodbijana sodba izdana brez glavne obravnave, s čimer je bila tožniku (in tudi toženi stranki) kršena pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZDSS-1 za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave. Dejansko stanje med strankama je bilo namreč sporno, poleg tega pa se nobena od strank glavni obravnavi ni pisno odpovedala. Razen tega je sodišče prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku odločilo tudi na podlagi izpovedi tožnice in več prič, kar pomeni, da tudi zaradi tega za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni pogoji. Z izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ni bistveno, da je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo na narokih za glavno obravnavo v prejšnjih postopkih, katerim sta sledili dve sodbi, ki sta bili v pritožbenem sodišču razveljavljeni na podlagi 355. člena ZPP. Odločilno je, da je bila izpodbijana sodba izdana brez glavne obravnave, s čimer je bila tožnici (in tudi toženi stranki) kršena pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave.

Sodišči sta potrdili izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (peti odstavek 58. člena ZObr). Pri tem sta upoštevali, da je tožnik s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino. Kot bistveno sta upoštevali tožnikov položaj in strogo hierarhično ureditev v vojski. Ravno zaradi visokega položaja se je od njega pričakoval višji nivo ravnanja in obnašanja, ker mora biti zgled drugim pripadnikom SV, hkrati pa s svojim ravnanjem predstavlja SV. Ob obstoju te okoliščine nenazadnje pa tudi dejstva, da je šlo za večje številko kršitev in da imajo dejanja tožnika znake kaznivega dejanja, na izbiro milejšega disciplinskega ukrepa niso mogle vplivati okoliščine, ki jih je navajal tožnik, in sicer da je starejši delavec, ki do obravnavane kršitve še ni bil disciplinsko kaznovan, in je bil za svoje delo tudi pohvaljen in nagrajen.

To, da je disciplinski postopek vodil in o disciplinski odgovornosti odločal nekdo, ki je pred tem tožniku kot nadrejeni odrekel podaljšanje dela in bivanja v tujini, še ne pomeni okoliščine, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranost glede disciplinskega postopka, ki se ne nanaša na sporni pogovor, pač pa na dogajanje po tem. Na pristranost tudi ne kaže okoliščina, da je navedeni tožniku izrekel disciplinski ukrep s preizkusno dobo enega leta, medtem ko je drugostopenjski organ preizkusno dobo znižal na tri mesece. Tudi različna presoja okoliščin za izrek disciplinske sankcije ne dokazuje izločitvenega razloga.

Tožnik izvedenstva ni opravil v okviru dela na fakulteti in tudi ni šlo za znanstveno delo, temveč je za izdelavo izvedenskega mnenja v sodnem postopku potreboval soglasje ministra, saj je za pripravo mnenja uporabil enaka oziroma podobna znanja, kot jih uporablja pri svojem delu, delo pa je opravil za drug organ (sodišče), za opravljeno delo pa je prejel tudi plačilo (drugi odstavek 91. člena ZObr). Opravljanje dela v gospodarskih družbah ali opravljanje enakih oziroma podobnih del pri drugem organu ali organizaciji, brez pisnega dovoljenja ministra, razen za delo, za katero po tem zakonu dovoljenje ni potrebno, predstavlja kršitev vojaške discipline po 13. točki tretjega odstavka 57. člena ZObr. Ker je tožnik storil lažjo kršitev vojaške discipline po citiranem določilu, se mu je pravilno izrekel disciplinski ukrep javni opomin pred enoto po prvem odstavku 58. člena ZObr.

Glede na določbe sedmega odstavka 57. člena ZObr in 119. točke PSSV se disciplinska odgovornost pripadnikov stalne sestave ugotavlja po postopku ob smiselni uporabi določb ZPP. Položaj delodajalca v disciplinskem postopku je bistveno drugačen od položaja sodnika v sodnem postopku, zato po zaključku pritožbenega sodišča tudi glede na določbe ZObr in PSSV o smiselni uporabi ZPP, določb 5. in 6. točke 70. člena ZPP ni mogoče uporabiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Z drugimi besedami to pomeni, da dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnika vodil in o disciplinski odgovornosti odločal A.A. (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnika predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in kasneje zoper tožnika disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njegovi disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP), zato je tudi ugotovitev so

Glede na zgoraj omenjene določbe sedmega odstavka 57. člena ZObr in 119. točke PSSV se torej za postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti pripadnikov stalne sestave smiselno uporabljajo določbe ZPP. Dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnico vodil in o disciplinski odgovornosti odločal A.A. (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnico predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico in kasneje zoper njo disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njeni disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP), zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil podan razlog za A.A. izločitev po citirani določbi, nepravilna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik za sporno obdobje ni dokazal utemeljenih izhodov. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je s takšnim ravnanjem dajal negativen zgled ostalim zaposlenim v enoti, ki so torej morali delati, medtem ko je tožnik lahko neupravičeno zapuščal delovno mesto za dalj časa, teh izhodov pa tudi ni ustrezno registriral. Tudi po stališču pritožbenega sodišča takšno ravnanje vpliva na delovno klimo in storilnost ostalih zaposlenih, torej so podane hujše škodljive posledice v smislu 6. odstavka 57. člena ZObr. Za presojo o zastaranju začetka disciplinskega postopka je odločilno, kdaj se je s kršitvami seznanil načelnik Generalštaba Slovenske vojske - kot oseba, ki je po zakonu upravičena odločati o uvedbi disciplinskega postopka v skladu s 7. odstavkom 57. člena ZObr in 114. členom Pravil. Šele takrat prične teči rok iz 9. odstavka 57. člena ZObr.

Pritožbeno sodišče je v preteklosti že zavzelo stališče, da je pri kršitvah delovne dolžnosti, storjenih z nadaljevanim dejanjem, potrebno šteti kot čas storitve kršitve tisti trenutek, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, vendar je pri tem šteti za zastarana vsa tista dejanja iz sestava nadaljevane disciplinske kršitve, glede katerih je potekel za zastaranje v zakonu predpisani subjektivni oz. objektivni rok. Tožnik je s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino po 6. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, saj ni spoštoval pravil v zvezi z registracijo delovnega časa. Tožena stranka je v primerih, ko je tožnik registriral delovni čas za druge pripadnike slovenske vojske oziroma, je svoj delovni čas neupravičeno registriral v vojašnici, utemeljeno prepoznala znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem (221. člen KZ-1) oziroma v primerih, ko ga je registrirala žena, znake napeljevanja h kaznivemu dejanju (37. člen KZ-1), zato je podana tudi kršitev vojaške discipline iz 12. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr.

Podpolkovnik A.A., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnika na prvi stopnji, je bil s kršitvijo, ki naj bi jo tožnik storil 25. 7. 2014, seznanjen 12. 9. 2014, tega dne pa je bil seznanjen tudi s storilcem disciplinske kršitve, torej tožnikom. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika, naslovljen na načelnika Generalštaba Slovenske vojske dne 21. 10. 2014 in da je dne 3. 11. 2014 načelnik Generalštaba Slovenske vojske A.A. pooblastil za vodenje in odločanje v disciplinskem postopku zoper tožnika (B7). Po zaključku pritožbenega sodišča je zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka glede na 7. člen 57. člena ZObr pričel teči, ko je načelnik generalštaba zvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnika kot storilca. Ker glede na dejstvo, da je bil predlog za uvedbo disciplinskega postopka s strani A.A. podan in naslovljen na načelnika generalštaba 21. 10. 2014, po prepričanju pritožbenega sodišča pred navedenim datumom subjektivni rok za vodenje postopka ni mogel pričeti teči. Ker je bilo o tožnikovem ugovoru zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 19. 3. 2015 odločeno z odločbo drugostopenjskeg

Podpolkovnik A.A., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnico na prvi stopnji, je bil s kršitvijo, ki naj bi jo tožnica storila 25. 7. 2014, seznanjen 12. 9. 2014, tega dne pa je bil seznanjen tudi s storilcem disciplinske kršitve, torej tožnico. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je podpolkovnik A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico, naslovljen na načelnika Generalštaba Slovenske vojske, 4. 11. 2014 in da ga je 11. 11. 2014 načelnik Generalštaba Slovenske vojske pooblastil za vodenje in odločanje v disciplinskem postopku zoper tožnico (B 8). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka glede na sedmi odstavek 57. člena ZObr pričel teči, ko je načelnik generalštaba izvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnico kot storilko. Ker je bil predlog za uvedbo disciplinskega postopka s strani podpolkovnika A.A. podan in naslovljen na načelnika generalštaba 4. 11. 2014, po prepričanju pritožbenega sodišča pred navedenim datumom subjektivni rok za vodenje postopka ni mogel pričeti teči. Ker je bilo o tožnikovem ugovoru zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 25. 3. 2015 odločeno z odločbo drugostopen