24. člen ZDSS-1

Sodnik, ki je na seji senata dne 11. 11. 2025 sodeloval pri izdaji izpodbijane sodbe, ni sodeloval niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 11. 2023, niti na drugem naroku, ki je bil opravljen 1. 10. 2024. Razen tega na obeh opravljenih narokih nista sodelovala sodnika porotnika, ki sta dne 11. 11. 2025 sodelovala pri izdaji izpodbijane sodbe, izdane po opravljeni seji senata. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik in tudi sodnika porotnika, ki nista sodelovala na glavni obravnavi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Če se reprezentativnost sindikata določi z odločbo na podlagi dokazil o izpolnjevanju določenih pogojev, ki jih mora sindikat izpolnjevati, da se mu prizna lastnost/kvaliteta reprezentativnosti, je mogoče zastopati stališče, da je v primeru, ko sindikat za reprezentativnost zahtevanih pogojev več ne izpolnjuje, lastnost reprezentativnosti z odločbo mogoče tudi odvzeti.

Delavec ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij za polni delovni čas. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Vendar je sodišče v individualnem delovnem sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi to očitno storilo, saj je bila izdana sodba, po kateri je bil tožnik reintegriran za nazaj, od dneva prenehanja delovnega razmerja, brez izvzetega časa, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, česar tudi sodišče druge stopnje v tisti zadevi ni saniralo oz. ni moglo sanirati. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je že na podlagi tega dejstva tožniku treba priznati tudi pravico do delovne dobe, kot da je bila ta opravljena v javnem sektorju in posledično ugotoviti, da je tožnik izpolnjeval pogoj 20 let delovne dobe v javnem sektorju ter s tem pridobil pravico do jubilejne nagrade.

Ker toženka neutemeljeno ni upoštevala datuma prenehanja delovnega razmerja, ki ga je navedla tožnica v odpovedi in pri določitvi katerega je upoštevala dogovorjeno dolžino odpovednega roka, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku.

Iz tožbenih trditev ne izhaja dolžnost toženke, da tožniku plača povečane stroške prevoza. Zavrnitev zahtevka v konkretnem primeru je bila ob nespornem dejanskem stanju posledica pravilne uporabe materialnega prava.

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker ni dosegal primerljivih rezultatov z drugimi delavci. Tako je tožnik upravičen do plačila odpravnine po 108. členu ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti, delavcu izplačati odpravnino, osnova za izračun pa je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožnik je prejemal plačilo za opravljeno delo (4 ure dnevno), zato je toženka odpravnino izračunala po pravilni osnovi.

Glavni obravnavi se je odpovedala zgolj tožena stranka (pa še ta je opozarjala na morebitno spornost določitve datuma nastanka invalidnosti), tožnica pa sodišču ni posredovala pisne odpovedi glavni obravnavi. Ker niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (pisna odpoved obeh strank glavni obravnavi), sodišče ne bi smelo opraviti zgolj seje senata, temveč bi moralo opraviti glavno obravnavo.

Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2. Glede na ureditev, bi moralo pri tožeči stranki obstajati takšno (trajno) zdravstveno stanje, zaradi katerega, kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more opravljati večine v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 opredeljenih osnovnih življenjskih potreb.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se lahko teh šest let nanaša le na čas od uveljavitve Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba) dalje (24. 5. 2008), ne pa tudi na predhodno obdobje, saj naj bi to pomenilo nedopustno retrogradno uporabo Uredbe, kar pa ne drži. Določba o preteklem številu let že po sami vsebini nima zveze z vprašanjem retrogradne uporabe ali veljavnosti predpisa. Kot pravilno navaja pritožba, na napačnost stališča, da pretekla leta iz časa pred uveljavitvijo Uredbe niso upoštevana, kaže tudi prehodna določba 11. člena Uredbe, iz katere izhaja, da se napredovalno obdobje z dnem začetka uporabe te Uredbe ne prekine.

Delodajalec je dolžan delavcu izplačati plačo za dejansko opravljeno delo pri delodajalcu, tožena stranka pa v postopku ni dokazala, da bi tožniku izplačala plače ter tudi v pravdi ni ugovarjala navedbam, da ni izplačala plače in tudi ni prerekala zatrjevane višine plače.

Ker je glede na navedbe strank sodišče prve stopnje moralo o dejanskem stanju odločati na podlagi presoje listinskih dokazov, pogoji za izdajo sodbe brez glavne obravnave v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30‑odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

V obravnavanem primeru v novem sojenju ni bilo pogojev za izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave, saj je bila zadeva s sodbo in sklepom VDSS ob delni spremembi prvostopenjske sodbe in pravnomočni odločitvi o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že okoliščina, da je zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje zato, ker je bilo zaradi zmotne presoje glede zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki nepopolno ugotovljeno (odločilna dejstva v zvezi z reparacijskim zahtevkom in zahtevkom za vrnitev na delo k toženi stranki se sploh niso ugotavljala, ker to glede na tedanjo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka glede transformacije ni bilo potrebno), kaže, da pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZDSS-1 v ponovnem sojenju niso bili izpolnjeni. Ni mogoče šteti, da bi pisna izjava o odpovedi glavni obravnavi, podana v prvem postopku, veljala tudi v ponovljenem sojenju. Zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZDSS-1 za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku brez glavne obravnave. Dejansko stanje med strankama je bilo namreč sporno, poleg tega pa se nobena od strank glavni obravnavi ni pisno odpovedala. Razen tega je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku odločilo tudi na podlagi izpovedb tožnika in več prič, kar pomeni, da tudi iz tega razloga za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave ni bilo izpolnjenih pogojev. Z izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ni bistveno, da je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo na narokih za glavno obravnavo v prejšnjih postopkih, katerim sta sledili dve sodbi, ki sta bili v pritožbenem sodišču razveljavljeni na podlagi 355. člena ZPP. Odločilno je, da je bila izpodbijana sodba izdana brez glavne obravnave, s čimer je bila tožniku (in tudi toženi stranki) kršena pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZDSS-1 za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave. Dejansko stanje med strankama je bilo namreč sporno, poleg tega pa se nobena od strank glavni obravnavi ni pisno odpovedala. Razen tega je sodišče prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku odločilo tudi na podlagi izpovedi tožnice in več prič, kar pomeni, da tudi zaradi tega za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni pogoji. Z izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ni bistveno, da je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo na narokih za glavno obravnavo v prejšnjih postopkih, katerim sta sledili dve sodbi, ki sta bili v pritožbenem sodišču razveljavljeni na podlagi 355. člena ZPP. Odločilno je, da je bila izpodbijana sodba izdana brez glavne obravnave, s čimer je bila tožnici (in tudi toženi stranki) kršena pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave.

Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da 12. člen ZUPPJS16 ni neustaven. Iz izpodbijanega sklepa o določitvi letnega dopusta za leto 2016 izhaja, da je bilo tožnici za leto 2016 odmerjeno 35 dni letnega dopusta na podlagi 12. člena ZUPPJS16, pri čemer ji je tožena stranka odmerila dopust po posameznih kriterijih. Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.

Ker je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb zaradi kršitve pogodbene obveznosti (v nasprotju s pogodbo o vključitvi v aktivnost oziroma delavnico, se je delavnice udeležil le dvakrat), je podan krivdni razlog, zaradi katerega mu denarne socialne pomoči ni mogoče priznati.

Izjava o odpovedi glavni obravnavi, kot jo je podal tožnik (da se odpoveduje glavni obravnavi, vendar s tem ne priznava nobene navedbe in stališča tožene stranke ter da nasprotuje temu, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz njegovih navedb), ni jasna in brezpogojna in je zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot odpoved glavni obravnavi v smislu prvega odstavka 24. člena ZDSS-1. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.